Jedro

Morebitne pomanjkljivosti ali nejasnosti v izvedenskem mnenju se prvenstveno odpravljajo z dopolnitvijo mnenja in zaslišanjem izvedencev; šele če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. V konkretnem primeru je prišlo do dopolnitve mnenj, ker je bilo treba razjasniti določena dejstva tudi zato, ker so se tekom postopka zaradi novih navedb odpirala dodatna vprašanja. Mnenje Komisije za tožnico ni ugodno, a to ne pomeni, da so izvedenci pristranski ali nestrokovni; lahko pomeni to, da je dejansko stanje v zadevi drugačno, kot ga stranka zatrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže.

Obrazložitev

Oris zadeve

1. Tožnica si je 10.8.2012 pri padcu s konja hudo poškodovala glavo. Zdravila se je pri toženki. V času zdravljenja je prišlo do okužbe hrbtenjače, ki je imela za posledico trajno paraplegijo obeh nog in slabšo gibljivost desne roke. Tožnica toženki očita malomarno zdravljenje ter zahteva plačilo odškodnine in rente.

2. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju tudi sodišče) zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je šlo za zaplet pri zdravljenju in ne za medicinsko napako. Preležanine (razjede zaradi pritiska)1, je toženka strokovno zdravila. Razširitev vnetja na hrbtenjačo predstavlja zelo redek zaplet pri zdravljenju. Diagnoza, antibiotična terapija in zdravljenje so bili opravljeni skladno z medicinsko doktrino. Zapoznela izvedba magnetno resonančne preiskave (v nadaljevanju MR) ni v vzročni zvezi z nastankom paraplegije.

Povzetek pritožbenih navedb

3. Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenki. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo razveljavi in ugodi zahtevku, podrejeno da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zatrjuje kršitev 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Mariboru (v nadaljevanju Komisija). Sodišče ni odpravilo dvoma v pravilnost in zakonitost mnenja z zaslišanjem izvedencev. V spor bi moralo pritegniti novega izvedenca. Ni upoštevalo, da so podane okoliščine, ki ustvarjajo položaj pristranskosti Komisije, katere sestava dejansko ni bila takšna, da bi bili v njem izvedenci Medicinske fakultete v Mariboru, temveč so v njej sodelovali izvedenci, ki so zaposleni pri UKC Maribor. Prezrlo je njena opozorila, ki so bistvena za zagotovitev pravice do poštenega sojenja. V pripombah na prejeto mnenje je opozorila na nejasnosti in pomanjkljivosti v mnenju zaradi česar so bili podani pogoji za dodatno dokazovanje z drugim izvedencem. Prizadetemu posamezniku je treba zagotoviti učinkovita pravna sredstva za razjasnitev okoliščin na področju zdravniške odgovornosti in se zahteva izvedba dokazov z izvedencem na način, ki ne pušča nobenega dvoma glede možnosti prizadetega, da izvedensko mnenje o katerem dvomi, učinkovito preizkusi. Komisija ni podala nepristranskega mnenja, kar izhaja tudi iz dejstva, da je očitno namenoma iz izvida in mnenja izpustila za presojo relevantna dejstva (- v mnenju ni omenjena nezdravljena okužba rane na glavi; - dolgotrajna nezdravljena likvorska fistula; - interpretacija likvorskega izvida je vprašljiva, saj je verjetnejši vzrok bakterijsko vnetje, sploh če je rana gnojna; - nevrolog je 10.10.2012 ocenil, da je vzrok paraplegije miopija kritično bolnega (v nadaljevanju MKB) v resnici se je odločal med dvema enako verjetnima možnostma, na prvem mestu je omenil poškodbo hrbtenjače; - obstoj spinalnega epiduralnega abscesa (SEA) Komisija zanika, čeprav je bil dokazan z MR preiskavo 26.11.2012; - Komisija je zanemarila dejstvo, da se rana na hrbtu po 29.9.2012 ni več gnojila in se počasi zapirala, vnetje na področju glave pa se je nadaljevalo več tednov). Izvedensko mnenje je napačno in nepopolno o dejstvih, ki kažejo na napačno zdravljenje in na napačno diagnostiko. Sodišče bi ga moralo preizkusiti z drugim izvedencem. Dvom v njegovo pravilnost je izkazan z izpovedbami staršev, pismom dr. K., strokovnim mnenjem dr. B. in dr. V. 5. Povzema določene dele prvotnega izvedenskega mnenja (z dne 14.11.2018) in mu očita, da temelji na nekaterih pavšalnih sklepih Komisije (dr. Vr. se je skliceval na lastno sklepanje o tem, da je bila obravnava preležanin pravilna; dr. Vr. verjame, da je bil poseg z dne 16. 9. 2012 pravočasen, kljub predočitvi, da sta samo dva zapisa o prevezah tožnice; predvideva, da je bil pri tožnici izveden postopek ohlajanja celotnega telesa in predvideva, da so pri njej izvajali ukrepe za preprečevanje RZP; enako tudi izvedenec R. predvideva, da se je tožnica ovedla konec septembra, začetek oktobra, kar predvideva na podlagi njenega izpolnjevanja ukazov). Ob vestni presoji vseh dokazov v skladu z 8. točko ZPP bi moralo sodišče tu upoštevati izpovedbo priče A. A., iz katere izhaja, da so tožnico že dne 6.9.2012 začeli zbujati. Iz medicinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bilo dne 29.9.2012 povsem jasno, da gre za obsežno RZP, takrat so opravili že drugi operativni poseg, saj je RZP obsegala 30 x 30 RZP, vnetje v globino, pa niso opravili MR preiskave. Zakaj MR diagnostika ne bi mogla biti opravljena že pred 10.10.2012, ostaja nepojasnjeno. Dr. R. je ob zaslišanju sam potrdil, da bi jo sam 10.10.2012 napotil na MR preiskavo, je pa kasneje izpovedal, da kasna diagnostika ne bi spremenila poteka bolezni. Povedal je tudi, da je tožnico na koncu pozdravil antibiotik kolistin. Končno zanikanje vzročne posledične povezave med opustitvijo diagnostike in kasnejšim napačnim ter nepravočasnim zdravljenjem bi nedvomno pri sodišču moralo vzbuditi utemeljen dvom v pravilnost zaključkov, ki jih Komisija brez ustrezne obrazložitve zavzame.

6. Komisijo sestavljajo zdravniki, ki so zaposleni pri UKC Maribor, ki je poleg toženke (in OI) še edina terciarna ustanova v RS, kar pomeni vsaj to, da so zdravniki, ki so zaposleni pri UKC Maribor in pri toženki strokovno in karierno povezani. Sklicuje se na pravila, ki jih v svoji praksi uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) za presojo nepristranskosti sodno postavljenih izvedencev (narava nalog, zaupanih izvedencu, položaj izvedenca v okviru hierarhije nasprotne stranke in vloga izvedencev v postopku, predvsem pri končni odločitvi). Dejstvo, ki izhaja iz pisnega mnenja, da so vsi postavljeni izvedenci zaposleni pri UKC Maribor in ne pri Medicinski fakulteti UM, ni zanemarljivo in ne ustreza sklepanju sodišča, da niso podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost. Tožnica je večkrat izpostavila dejstvo, da izvedeniška komisija namenoma minimalizira pomen posledic napačnih ravnanj toženke.

7. Napačne so ugotovitve glede zdravljenja lege artis. Sklicuje se na pismo dr. K. in na izpovedbi tožničinih staršev. V zvezi s pismom očita sodišču kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstoji razhajanje med razlogi sodbe in navedeno listino. Iz vsebine listine ne izhaja zgolj opozorilo na napačen pristop v komunikaciji s svojci, temveč opozarja na odklone v zdravljenju. Pred pridobitvijo te listine sta starša v svoji izpovedbi opisala, da jima je ob sprejemu na Pediatrično kliniko dr. K. opisal napake, da bi morala biti rana sanirana od vsega začetka, pa so čakali in rana se je širila. Oče je izpovedal, da jima je dr. K. opisoval nepravilnosti, o katerih je seznanil vodstvo. Upoštevaje vestno presojo dokazov po 8. členu ZPP, bi moralo sodišče vsa ta dejstva upoštevati. Sklicuje se tudi na strokovno mnenje dr. B. (- da je počasno neustrezno zdravljenje preležanin povzročilo razširitev vnetja na hrbtenjačo; - da je pozno izpeljan diagnostični postopek povezan z okvaro zdravja) ter strokovno mnenje dr. V. (- da ni bila zagotovljena takojšnja revizija rane na glavi; -da je skozi duro in kožo začela uhajati možganska tekočina; - da je zelo verjetno, da je v tem času prišlo do meningitisa; - da bi morali ob iztekanju likvorja in gnoja posumiti na možnost okužbe osrednjega živčevja in opraviti MR glave s kontrastom za izključitev možganskega abscesa; - da je bila antibiotična terapija 24.9.2012 opuščena in da je zelo verjetno takrat prišlo do prenosa okužbe na hrtenjačo).

8. Če bi veljal zaključek, da ni vzročne zveze med zapoznelo diagnostiko in škodo, ni logike, da bi izvedenca povsem jasno zapisala, da bi tožničino stanje terjalo predhodno diagnostiko z MR preiskavo. Če je bila plegija spodnjih okončin zanesljivo ugotovljena že 10.10.2012, pomeni, da je najverjetneje do tega dne prišlo do prizadetosti, kar pa časovno nedvomno sovpada z opustitvijo zdravljenja z antibiotikom kolistin v obdobju 10 dni in tega ob vestni presoji vseh dokazov skupaj sodišče ne bi smelo zanemariti. Komisija je ob dopolnitvi mnenja (21.3.2019) po izvedenki s področja infektologije zapisala, da je bilo antibiotično zdravljenje v času celotne obravnave bolnice uvedeno zmeraj na podlagi tedaj znane diagnoze. Če bi bil MR opravljen pred 26.11.2012, bi bilo ukrepanje glede antibiotične terapije odvisno od izvida preiskave. Če bi MR preiskava pokazala vnetne spremembe v osrednjem živčevju (hrbtenjači), bi bila ponovno uvedena antibiotična terapija prej oziroma ta ne bi bila vmes zaključena. Kakšen vpliv bi imela hitrejša izvedba MR preiskave na končni izid bolezni, ni možno oceniti. Izvedenka sicer zapiše, da je imela tožnica kolistin predhodno 42 dni, vendar ob tem ne upošteva, da ga ravno v kritičnem obdobju, to je med 24.9. in 3.10. ni prejemala. V tej zvezi bi moralo sodišče glede utemeljenega dvoma v pravilnost mnenja upoštevati, da je po MR preiskavi tožnica začela prejemati dvotirno antibiotično terapijo s povišano dozo antibiotika kolistina, kar je nesporno vodilo v izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. MR preiskava je terjala uvedbo drugačne antibiotična terapije in je nedvomno vplivala na potek zdravljenja. Izvedenka je ob zaslišanju 4.9.2019 pojasnila, da je za zdravljenje meningitisa primerna kombinacija kolistina in tigeciklina in da je trajanje terapije v obdobju treh mesecev za takšno zdravljenje priporočeno. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica takšno dvotirno kombinacijo prejela šele 28.11.2012, ko naj bi bila okvara zdravljenja že ireverzibilna. Na izrecno vprašanje sodišča o tem, ali je na samo zdravje tožnice kaj vplivalo, da so zdravljenjem s kolistinom prekinjali, je izvedenka izpovedala, da bi na to težko odgovorila brez da bi imela izvid magnetne resonance. Od diagnoze je odvisno zdravljenje in tudi na vprašanje pooblaščenke na istem zaslišanju je izpovedala, da če bi bila MR preiskava opravljena že pred 10.10.2012 oz. najkasneje tedaj, bi bila, če bi pokazalo spinalni absces, uvedena takšna antibiotična terapija kot je bila uvedena konec novembra. Izpovedala je, da je bilo zdravljenje uvedeno z namenom, da se zmanjša vnetje in se prepreči nadaljnja škoda, vendar kako bi drugačno zdravljenje vplivalo na izid zdravljenja bolezni, ne more opredeliti, ker ne ve, do kakšne mere je bila škoda ireverzibilna 10.10.2012. 9. Sodišče v 21. točki obrazložitve utemelji, da je infektologinja ocenila antibiotično terapijo kot strokovno ustrezno ter da je bila diagnoza abcesa v hrbtenjači postavljena na podlagi slikovne diagnostike. Slednje drži vendar omogoči drugačno sklepanje od tistega, ki ga je zavzelo stališče. Dejstvo je, da je bila slikovna diagnostika opravljena šele konec novembra 2012 in da je bila antibiotična terapija odvisna od le-te. Upoštevajoč, da je bila diagnostika prepozna, je logično sklepanje na to, da je bila antibiotična terapija pred MR neustrezna. To, da naj bi šlo za redek zaplet (RZP so pa oceni komisije normalen pojav, četudi so zavzele cel tožničin hrbet in šle globoko do hrbtenice) nikakor ne odvezuje toženke od skrbnega ravnanja in posebne pozornosti pri takih pacientih, za kar se zavzema obrazložitev sodbe v 21. točki, osnovano na mnenju izvedenske komisije. Sodišče spregleda, da je bilo zdravljenje z antibiotikom kolistin (ki edini deluje na bakterijo, prepoznano pri tožnici) prekinjeno v najbolj kritičnem času, ko je bila RZP najbolj obsežna. Ravno tako pa so bile po opravljeni MR preiskavi bistveno povišane doze le-tega, kar kaže, da so bile predhodne doze prenizke. Ko je tožnica ponovno pričela prejemati kolistin (24.9.) se je stanje RZP do 29.9. stabiliziralo. Sama izvedenka je zapisala, da je bil v začetku odmerek kolistina prilagojen, ker bi višji odmerek povzročil ledvično okvaro, toda tu bi sodišče moralo kritično ugotavljati, zakaj je bil po opravljeni MR ta odmerek bistveno povišan, torej ali tedaj strahu pred ledvično okvaro več ni bilo. Iz mnenja izvedenke izhaja, da je za vnetje v spinalnem prostoru priporočena trimesečna antibiotična terapija. Tožnica pa je pred 24.9. prejemala antibiotik kolistin zgolj 22 dni, saj je bil uveden 3.9. in na tem mestu je vprašanje, če v ustreznih dozah.

10. Ključni del obrazložitve zavzame sodišče v 22. točki, ko navede, da prekinitev kolistina ni vplivala na paraplegijo in da je bila trimesečna terapija očitno uspešna. Sodišče bi moralo podvomiti v zaključke Komisije, da ni vzročne povezave med pozno opravljeno preiskavo in nastalo škodo. To, da ni bil nikoli potrjen povzročitelj vnetja, je bil kasnejši razlog, ki ga je komisija navedla za opustitev vzročno posledične povezave. Dejstvo je, da je bil izoliran povzročitelj, ki se odziva izključno na antibiotik kolistin in da je bilo kasneje, ob uvedbi dvotirnega zdravljenja, vnetje sanirano, kar nedvomno potrjuje obstoj rezistentne bakterije in je neutemeljeno sklicevanje, da povzročitelj vnetja ni bil potrjen. O tem, da naj bi plastični kirurg z operacijami opravil izjemno delo najbrž ni spora, saj je bila RZP dne 16.9. velika že praktično za cel hrbet in je bila nedvomno oskrba take rane zahteven poseg. Ob tem se tožnica upravičeno sprašuje, zakaj nastanek tako obsežne RZP ni bil preprečen predhodno, pri čemer je napačen zaključek, da njeno siceršnje stanje ni dopuščalo obsežnih kirurških posegov že prej. Zakaj je bila ravno 16.9. sposobna za poseg (neodzivna naj bi bila po ugotovitvah komisije vsaj do konca septembra), ni pojasnjeno.

11. Izvedenec dr. R. je (4.9.2019) izpovedal, da bi lahko preiskavo hipotetično opravili 10.10., verjetno pa tudi konec septembra, začetek oktobra. Povedal je, da okvar hrbtenjače pri bolnikih, ki so v komi, ne morejo diagnosticirati drugače kot z MR preiskavo (stran 23), tožničini laboratorijski izvidi, temperaturni listi pa so kazali na vnetje. Sodišče je glede datuma, ko je bila indicirana MR preiskava, sledilo mnenju Komisije o tem, da je bil prvi sum na okvaro hrbtenjače podan 10.10.2012, ko so videli, da pacientka roke giba, nog pa ne. Iz predložene medicinske dokumentacije izhaja, da je bil prvi kontakt s tožnico mogoč že 15.9., da so jo tri dni kasneje začeli posedati v postelji, dne 19.9., da premika palce, v naslednjih dneh levo roko, ki jo 2.10. stisne, v naslednjih dneh pa so opažali, da ne premika nog. Prav zato so 10.10. konzultirali nevrologa. Iz takega poteka povsem jasno izhaja, da so bile nevrološke spremembe znane že prej in bi torej terjale ukrepanje, pri čemer je tožnica izpostavila strokovne članke (v mnenju jih povzema dr. V.), iz katerih izhaja, da se stanje kljub že povsem izraženi paraplegiji, zdravljeni z antibiotiki, lahko vsaj do neke mere popravi, pri čemer pa ni zanemarljivo, da pri tožnici ni šlo za aktutno paraplegijo, ki nastane v nekaj urah, temveč lahko pride do poškodb živčnih celic tudi v nekaj dneh ali celo tednih. Po ustrezno skrbnem ravnanju bi torej nastanek parapareze pri tožnici lahko preprečili in mnenje v tem delu utemeljeno zbuja dvom, ki bi terjal ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem. Kasneje (v ponovni dopolnitvi mnenja) je Komisija zapisala, da je bila tožnica sposobna opraviti MR preiskavo od stabilizacije stanja dalje, to je od 1.9.2012, vendar pa tedaj preiskava ni bila jasno indicirana.

12. V pripombah na mnenje je opozorila, da glede na literaturo, ko se pojavi nevrološki izpad, je poleg hitre diagnostike z MR potrebna urgentna operacija hrbtenice, kjer se napravi dekompresija, spiranje epiduralnega abscesa, dodatno pa lahko tudi stabilizacija prizadetega segmenta ter v ta namen predložila članek Šola urgence 2012, ki ga sodišče iz razloga prekluzije ni upoštevalo. S tem je kršilo 286.a člen ZPP. Gre za članek, ki je bil objavljen šele leta 2019, poleg tega to ne bi vlivalo na potek postopka. Sodišče je šele zatem opravilo dodatno zaslišanje izvedeniške komisije, pri čemer je izvedenec dr. R. pojasnil, da operacija ne bi izboljšala izhoda, ker ko je bila ugotovljena paraplegija, je bilo stanje ireverzibilno. Vendar bi moralo sodišče kritično tudi v tem delu ugotavljati, da je bila MR preiskava opravljena prepozno. Mnenje je povsem nekonsistentno, v bistvenih delih se na več mestih pojavljajo odstopanja v mnenju samem proti sebi. Od prvotnega mnenja je Komisija podala še številne dopolnitve, s katerimi je vse bolj (zlasti potem, ko je tožnica pridobila še izvedensko mnenje dr. V.) usmerjala pozornost od vzročno posledične povezave.

13. Kar se tiče same RZP, je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju o tem, da je bil nastanek RZP neizogiben in da je bil način zdravljenja le-teh ustrezen. Vendar pa v tem delu sodba ne odgovori na pomislek tožnice, kako je mogoče, da je toženka ob tem, da je bila RZP 2.9.2012 velika že 20 x 20 cm, dopustila širjenje RZP do te mere, da je bila ob prvi operaciji 16.9.2012 velika kar 30 x 30 cm. Sodišče bi moralo podvomiti, da je bila tožnica ustrezno konzervativno zdravljena. Tožnica je trdila, da je zdravstveno osebje najbrž sklepalo, da zaradi poškodbe glave tožnica ne bo preživela, tako da RZP na hrbtu niso dajali pretirane pozornosti, kar je pomenilo le še širitev in poglabljanje vnetja. Na tem mestu bi moralo sodišče kritično presoditi samo izvedeniško mnenje in izpovedbe zaslišanih prič, zlasti pa dodatno preiskati vzročno posledično povezavo na način, da bi v spor pritegnilo še enega izvedenca oziroma izvedensko komisijo. Prav tako bi moralo kritično presoditi trditev, da v kolikor bi toženka k oskrbi RZP pristopila prej, bi prej namestila tudi VAC sistem in omogočila sanacijo RZP brez enormnega in globokega vnetja.

14. Sodišče bi moralo upoštevati tudi očitke, da obstoj spinalnega epiduralnega abscesa Komisija zanika, čeprav je bil le ta dokazan z MR preiskavo 26.11. in je na posnetkih viden zelo velik SEA od vretenca T4 do T10, nadalje da se rana na hrbtu po 29.9. ni več gnojila in se je počasi zapirala, vnetje v področju rane na glavi pa se je nadaljevalo še več tednov, ter da bilo s pravočasno antibiotično terapijo prizadetost hrbtenjače mogoče zaustaviti, saj obstajajo primeri, ko se je kljub že povsem izraženi paraplegiji ob zdravljenju z antibiotiki moč spodnjih okončin vsaj do neke mere popravila. Sodišče bi bilo dolžno dopolniti dokazovanje z drugim izvedencem.

15. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Dopolnitev pritožbe

16. Tožnica je 30.1.2023, po preteku pritožbenega roka2 in po predložitvi zadeve pritožbenemu sodišču, dopolnila pritožbo. Dopolnitev pritožbe je prepozna, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (352. člena ZPP).

Odločitev o pritožbi

17. Pritožba ni utemeljena.

18. Ta zadeva je s človeškega vidika težka. Gre za mlado žensko, ki se je zdravila pri toženki zaradi hudih poškodb, ki jih je utrpela po padcu s konja, na koncu pa pristala na invalidskem vozičku zaradi preležanin oziroma okužbe, ki se je iz preležanin v predelu lopatice razširila na hrbtenjačo. Ker je preležanine dobila v času zdravljenja pri toženki, se laiku ponuja zaključek, da se to ob skrbnem zdravljenju ne bi smelo zgoditi. A zadeva ni tako enostavna. Tožnica je utrpela zelo hude poškodbe glave. Njeno življenje je viselo na nitki. Zdravljenje je bilo zelo zapleteno. Zaradi izjemno hude možganske poškodbe je med zdravljenjem potrebovala izjemne, ekstremne ukrepe in zdravila za kontrolo povečanega zunajlobanskega tlaka in druga zdravila. Stanje se je slabšalo, 23.8.2012 so ji naredili urgentno dekompresijsko kranioktomijo. Bila je sedirana, intubirana in umetno ventilirana. Imela je številne s tem povezane zdravstvene težave (prišlo je do medikamentoznega pankreatitisa in hepatitisa, paralitičnega ileusa, gastroenteropatije, hiloznega ascitesa), prebolevala je več infektov, tako respiratornih kot uroinfektov. Ni sporno, da je toženka (njeno osebje) 21. 8.2012 opazila razjedo (preležanino) in v zvezi s tem izvedla določene ukrepe in zdravila tožnico. Toženka se je branila, da je bilo zdravljenje glede na specifično zdravstveno stanje tožnice strokovno in v skladu z doktrino. Ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja za ugotovitev in razjasnitev vseh pomembnih dejstev, je bil ključni dokaz dokaz z izvedencem. In prav v zvezi s tem dokazom pritožba očita sodišču največ kršitev.

19. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke na račun postopanja sodišča. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Sodišče je vodilo postopek v skladu z zakonom. Izvedlo je obsežen dokazni postopek. Dokaze je skrbno ocenilo. Dokazna ocena je v skladu z metodološkimi napotki, ki jih daje 8. člen ZPP, je vestna, skrbna ter analitično-sintetična. Je tudi razumna in notranje skladna. Sodba ima o tem tudi jasne razloge.

20. Prvostopenjsko sodišče je izvedensko delo zaupalo Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Mariboru). Komisija je izdelala pisno mnenje 14.11.2018. Podala sta ga njena člana, doc. dr. R., nevrokirurg in dr. Vr., specialist za plastično in rekonstruktivno kirurgijo, oba zaposlena na UKC Maribor. Mnenje za tožnico ni bilo ugodno. Zahtevala je, da ju sodišče zasliši, podrejeno naj imenuje nove izvedence iz tujine. Po predlogu strank in na zahtevo sodišča, da se k izdelavi mnenja pritegne še infektologa, je mnenje podala še članica Komisije doc. dr. G., specialistka infektologije. Tožnica je vztrajala, da se zasliši vse tri izvedence, kar je sodišče storilo na naroku 4.9.2019. Najprej je zaslišalo infektologinjo, nato skupaj nevrokirurga in plastičnega kirurga (zaradi prepletenosti njunih mnenj) in nato še enkrat infektologinjo. Tožnica je izrazila dvom v pravilnost mnenja glede pravočasne izvedbe MR preiskave in vzročne zveze med pravočasno slikovno diagnostiko in uvedbo ustrezne antibiotične terapije. Zahtevala je nove izvedence iz tujine z obrazložitvijo, da z izvedenci z druge slovenske ustanove ni zagotovljeno neodvisno dokazovanje. Sodišče je zahtevalo od infektologinje dr. G., da mnenje dodatno pojasni, se opredeli do mnenja dr. B., ki ga je tožnica pridobila pred pravdo, in po potrebi pritegne še ostala dva izvedenca.3 Komisija je mnenje pisno dopolnila 16.12.2019, tožnica pa je še vedno vztrajala pri novih izvedencih iz tujine. Predložila je mnenje dr. V., nevrokirurga, ki dela v tujini, sodišče pa je Komisiji naročilo, da se do njega opredeli in vsi trije člani Komisije so v zvezi s tem podali pisno mnenje 11.11.2020. Komisija ni potrdila vzročne zveze med prepozno opravljeno MR preiskavo in škodo. Tožnica je tudi temu mnenju nasprotovala in zahtevala izločitev Komisije, češ da skuša obiti vprašanje vzročnosti (med prepozno MR preiskavo in škodo). Sodišče je ponovno zaslišalo vse tri izvedence na naroku 30.3.2022. Predlog za postavitev novega izvedenca je zavrnilo.

21. Pritožba skuša prepričati, da so bili izvedenci površni in nekompetentni. Pri tem pristransko predstavi njihovo mnenje, saj ga ne obravnava kot celoto. Tožničin primer je bil iz zdravstvenega vidika zelo zapleten. Pri njenem zdravljenju je hkrati sodelovalo več različnih specialistov. Ugotavljanje dejanskega stanja v tej zadevi je bilo kompleksno in zahtevno. Tožnica je očitala toženki različne napake in nepravilnosti, ki jih je tekom postopka dopolnjevala z novimi očitki (najprej je trdila, da je toženka nepravilno postopala in zdravila razjedo na hrbtu, od koder se je vnetje razširilo na hrbtenjačo, po pridobitvi mnenja dr. V. pa je očitke usmerila tudi na zdravljenje rane na glavi), določene očitke pa je nadgrajevala z novimi navedbami. Da so nekateri očitki neutemeljeni, se je izkazalo že po izvedbi nekaterih dokazov v začetku postopka (na primer očitek, da zdravljenje ni potekalo multidisciplinarno). Podobno velja za očitek, da je bila tožnica sposobna za vse ukrepe zdravljenja že 23.8.2012, ko je bila sposobna za nevrokirurško operacijo. Omenjena operacija (kranektomija) je bila nujna in bi tožnica brez nje umrla. Ni pa bila takrat sposobna za operacijo razjede, kar je Komisija prepričljivo pojasnila že tekom postopka. Tožnica je nato podala številne pripombe v zvezi z antibiotičnim zdravljenjem razjede in to je terjalo od sodišča, da natančno razišče dejansko stanje tudi v tej smeri. Enako velja za številne pripombe na mnenje Komisije, da pred 10.10. 2012 ni bilo indikacije za MR preiskavo in da tudi če bi bila preiskava opravljena tega dne, to ne bi vplivalo na tožničino stanje, ker je že takrat prišlo do ireverzibilne poškodbe živcev.

22. Morebitne pomanjkljivosti ali nejasnosti v izvedenskem mnenju se prvenstveno odpravljajo z dopolnitvijo mnenja in zaslišanjem izvedencev; šele če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče postopalo v skladu s to določbo, zato so očitki pritožbe neutemeljeni. V konkretnem primeru je prišlo do dopolnitve mnenj, ker je bilo treba razjasniti določena dejstva tudi zato, ker so se tekom postopka zaradi novih navedb odpirala dodatna vprašanja. Mnenje Komisije za tožnico ni ugodno, a to ne pomeni, da so izvedenci pristranski ali nestrokovni; lahko pomeni to, da je dejansko stanje v zadevi drugačno, kot ga stranka zatrjuje. Vse tožničine očitke v zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo.4 Njegovih razlogov pritožba ni z ničemer omajala. Neuspešna je pri sklicevanju na merila ESČP za presojo nepristranskosti izvedenca. Pritožbene navedbe v zvezi s tem niso ustrezno substancirane. V kakšnem odnosu so izvedenci s toženo stranko sploh ni pojasnjeno. Dejstvo, da so izvedenci zaposleni na UKC Maribor in ne na Medicinski fakulteti v Mariboru, nima teže, kot ji jo pripisuje pritožba.

23. Niti v zvezi s pismom dr. K. sodišče ni zagrešilo očitanih postopkovnih kršitev. Zaključki sodišča so rezultat skrbne in celovite dokazne ocene in niso protispisni. Pritožba zanemarja izpovedbo dr. K. Njegovega pisma ni mogoče obravnavati ločeno od te izpovedbe. Dr. K. ni potrdil tožničinih očitkov, da je v pismu opozoril strokovnega direktorja na napake pri zdravljenju. Na podlagi celovite presoje dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil problem posredovanje informacij tožničinim staršem. Dr. K. ni sodeloval pri zdravljenju tožnice na CIT (Centralni intenzivni negi) in kot pediater nima ustreznega znanja, da bi lahko podal strokovno oceno glede zdravljenja preležanin in kritično bolnega pacienta, kar je sam povedal (s tožnico je bil prvič v stiku zadnje dni februarja 2013, ni strokovnjak s tega področja, ni aktivno sodeloval pri zdravljenju in nima znanja, možnosti in pravice ocenjevat, ali je bilo zdravljenje tožnice, ki je bilo izredno kompleksno, pravilno).

24. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo očitke o napakah, ki naj bi jih toženka zagrešila v času zdravljenja tožnice na kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo (tam se je zdravila od 10.8.2012 do 5.11.2012) do 10.10.2012, ko je bila ugotovljena paraplegija. Opredelilo se je do vseh pravnorelevantnih tožničinih navedb v zvezi s tem (tudi glede pripomb v zvezi z ugotovitvami izvedencev) in svoje zaključke prepričljivo obrazložilo.

25. Pritožba ni uspela izpodbiti v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazno oceno in zaključke sodbe graja mimo njenih razlogov. Ponavlja navedbe, ki jih je pretehtalo že prvostopenjsko sodišče, ponuja lastno dokazno oceno, ki ne upošteva vseh dokazov in ne ponudi tehtnih protiargumentov, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče podvomilo v pravilnost sodbenih ugotovitev. Pritožba se neuspešno sklicuje na mnenje dr. B., ki ga je pridobila pred pravdo in mnenje dr. V., ki ga je dobila med pravdo. Do teh mnenj se je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo.

26. Zaradi zdravljenja poškodb, ki jih je utrpela po padcu, je bila tožnica v komi. Ležala je na hrbtu, morala je mirovati. Toženka ni mogla preprečiti razjed zaradi pritiska. Obravnavala in zdravila jih je ustrezno. Čim je tožničino zdravstveno stanje to dopuščalo (16.9.2021), so ji odstranili mrtvo tkivo in opravili rekonstrukcijo (kritje defekta v hrbtenjači). Šlo je za zelo zahtevno operacijo. Sledila sta še sva posega odstranitve mrtvin (21.9. in 29.9.2012). VAC sistem je bil nameščen pravočasno (6.10.2012). Meningitisa pri tožnici ni bilo. Širjenje vnetja ni posledica okužbe na glavi.

27. Ena ključnih ugotovitev sodbe je, da je šlo pri tožnici za izjemno redek zaplet (da se je okužba iz predela preležanin razširila v hrbtenjačo). Pred 8.10.2012 stanje zavesti tožnice ni bilo adekvatno za gibanje okončin. To je v mnenju Komisije in v sodbi prepričljivo obrazloženo. Prvi sum na okvaro hrbtenice je bil podan 10.10.2012, ko so videli, da pacientka roke giba, nog pa ne. Nevrologa nista mogla podati jasne diagnoze, ker ni bilo spastičnosti in hiperfleksije. Klinični in nevrofiziološki pregledi so dopuščali določen dvom, da gre za mišično prizadetost težko bolnega bolnika. Pred tem MR preiskava ni bila indicirana. Toženki ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno, ker okužbe hrbtenjače ni ugotovila že prej.

28. Toženka bi morala opraviti MR preiskavo 10.10.2012. Opravila jo je šele konec novembra 2012. To je bila napaka, ki pa v obravnavanem primeru ni vplivala škodo. Škoda je tožnici nastala že prej (verjetno že v začetku septembra), kar je v sodbi prepričljivo ugotovljeno in obrazloženo. Tožnica ni izkazala niti z verjetnostjo, da ji škoda ne bi nastala, če bi preiskavo opravili 10.10.2021, ugotovili, da gre za okužbo hrbtenjače in jo temu primerno zdravili.

29. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zaključkov, ki se nanašajo na antibiotično zdravljenje tožnice. Pritožba nekritično in necelovito predstavi dejansko stanje. Mnenja infektologinje ni z ničemer omajala. Ta je prepričljivo odgovorila na njene pripombe, tudi na očitke, da tožnica od 24.9. do 3.10.2012 ni dobivala kolistina.

30. Pritožba ne more uspeti z navedbami, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali bi lahko MR preiskavo naredili kadarkoli od 1.9.2012, saj ni izpodbila zaključka sodbe, da ta preiskava pred 10.10.2012 ni bila medicinsko indicirana.

31. Upoštevaje navedene razloge in ker ni zasledilo niti kršitev, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Prvostopenjsko sodišče jih v sodbi označuje s kratico RZP. 2 Sodbo je prejela 17.6.2022. 3 Komisiji je očitala pristranskost, češ da se kljub ugotovljeni prepozni diagnostiki želi izogniti vzročni zvezi med napako in škodo. 4 Glej 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.