Jedro

Ker so podatki na bančnih računih tajni, stranka sama do njih ne more priti, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 146. člena ZPlaSS. Te podatke lahko stranka pridobiva izključno prek sodišča (prim. 2. točko tretjega odstavka navedenega člena). Tožeča stranka je predlagala, naj sodišče opravi poizvedbe o stanju na (vseh) računih prve toženke. Ker pa je predlagala, da sodišče opravi poizvedbe pri AJPES, je to torej lahko pridobilo le podatke o stanjih na transakcijskih računih. Po tem spoznanju tožeče stranke bi bilo z vidika njene pravice do sodnega varstva prestrogo sprejeti razlago, da stranka z nadaljnjim predlogom o pridobitvi podatkov o stanju na depozitnih računih ne more uspeti. Taka razlaga bi bila nesorazmerno utesnjujoča, zlasti ob dejstvu, da pridobitev dokazov ne bi v ničemer podaljšala postopka.

Določbe o vračunanju daril v konkretnem primeru ne morejo priti v poštev, saj je jasno, da ne gre za darilo. Prav tako ne morejo biti upoštevne navedbe o tem, da je treba obravnavati hrvaški akt kot delni sklep o dedovanju. O dedovanju nepremičnine v Pulju je pristojno odločati hrvaško pravosodje. Napačne odločitve hrvaškega organa bi morala tožeča stranka izpodbijati tam. Gre za podobno razmerje kot v primeru prirejenosti postopkov. Njihova odločitev torej v ničemer ne more vplivati na to, kako mora slovensko sodišče odločati o zapuščini, za katero je pristojno. Tudi če o nepremičnini v Pulju sploh še ne bi bilo odločeno, slovensko sodišče o njej ne bi bilo pristojno odločati (prim. drugi odstavek 79. člena ZMZPP).

Izrek

I. Reviziji z dne 29. 12. 2014 se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se v delu glede zneska 17. 403,38 EUR razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

II. Revizija z dne 10. 9. 2014 se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke so dediči po R. O., po katerem je v teku zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Zapustnik ni zapustil potomcev, zato po njem dedujejo brat in sestri (oba tožnika in druga toženka) ter sedaj že pokojna vdova - prva toženka. Vdova je že do celote podedovala in razpolagala z zapustnikovo hišo v Pulju (hišo je podarila drugotoženkinemu sinu). Prva toženka je zatrjevala, da je imel zapustnik ob smrti na računih pri različnih bankah prihranke v skupnem znesku 164.550,00 EUR. Prva toženka je v pravdi sicer trdila, da sta zakonca ves čas zakonske zveze imela ločene finance, vendar je v zapuščinskem postopku uveljavljala solastninski delež ene polovice tudi na vseh zapustnikovih hranilnih vlogah, ki sodijo v zapuščino. Ker je iz take izjave vdove v zapuščinskem postopku izhajalo, da sta zakonca imela skupne prihranke, sta tožnika v pravdi zaradi ugotovitve obsega zapuščine in vštevanja v dedni delež uveljavljala tudi, da spadajo v zapuščino do ene polovice kot zapustnikovi tudi prihranki, ki so se ob smrti zapustnika nahajali na bančnih računih na ime vdove - prve toženke.

2. Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se dedinji L. O. po pokojnem R. O. v njen dedni delež vračuna vrednost stanovanjske hiše na parceli št. 3669 in dvorišča na parceli št. 4755/5, oboje vpisano v vl. št. ... k. o. ..., Republika Hrvaška, po vrednosti na dan smrti zapustnika. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da v zapuščino spada 17.403,38 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je to odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Zaključilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se v dedni delež vračuna darilo ali volilo, prva toženka pa je nepremičnino na H. podedovala kot zakonita dedinja na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Očitke, da bi moralo hrvaško sodišče uporabiti slovensko pravo, pa bi toženka lahko uveljavljala kvečjemu v postopku, v katerem je bil izdan sklep o dedovanju. Glede očitkov o zavrnitvi dokaznega predloga tožnikov o vezanih denarnih sredstvih na računih prve toženke kot prepoznega pa se sodišče druge stopnje ni opredelilo.

Glede dopuščene revizije z dne 29. 14. 2014

4. Glede denarnega zahtevka je zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 314/2014 dopuščena glede pravnih vprašanj; 1) Ali je določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uporabljati tako, da mora stranka najkasneje na prvi glavni obravnavi predlagati vse dokaze, ki bi lahko hipotetično prišli v poštev, ne glede na življenjsko situacijo in okoliščine, ki so predmet dokazovanja in ne glede na rezultate dokazovanja z dokazi, ki jih je stranka predlagala? 2) Ali je v okviru iste dokazne teme mogoče po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo predlagati izvedbo novih dokazov glede na rezultat dokazovanja v okviru iste dokazne teme (dopustnost poizvedovalnih dokazov in dokazih predlogov, ki sledijo poizvedovalnim dokazom)? 3) Kaj obsega pojem “krivda stranke“ v smislu določbe 286. člena ZPP, ali jo je sodišče dolžno ugotavljati in v razlogih dokaznega sklepa in odločbe podati razloge v zvezi s krivdo stranke?

5. V dopuščeni reviziji druga tožnica v bistvenem navaja, da sta s prvim tožnikom glede na izpovedbo prve toženke, da so bili prihranki na njenih računih, v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2012 razširila tožbeni zahtevek in kot dokaz predlagala podatke, ki naj jih sodišče pridobi od AJPES o tem, pri katerih bankah je imela prva toženka odprte račune in nato od teh bank oziroma organizacij, podatke o stanju na teh računih. Ker je bila količina teh prihrankov nesorazmerno nizka v primerjavi s prihranki zapustnika na njegovih računih, je postal relevanten dokaz z dodatnimi poizvedbami pri istih bankah o vezanih, deponiranih sredstvih vdove, ki se po depozitnih pogodbah vezana na računu banke. Sodišče je ta dokaz na naroku 15. 3. 2013 dopustilo, na naslednjem naroku mesec dni pozneje pa tožečo stranko obvestilo, da dokaza ne bo izvedlo, češ, da je prepozen. V tem času bi bilo torej mogoče opraviti poizvedbe, postopek s tem ne bi bil nič podaljšan.

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Pravila o prekluziji pomenijo občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku (22. člen Ustave), zato jih je treba razlagati restriktivno. Pravilna uporaba pravil o prekluziji pomeni skrbno tehtanje sodišča med načelom koncentracije in pospešitve postopka ter med zagotovitvijo materialno pravilne sodbe.

9. Depozitni računi so posebne vrste računov, ki jih vodijo nekatere banke in hranilnice in niso transakcijski računi v smislu 13. člena Zakona o plačnih sistemih in storitvah (v nadaljevanju ZPlaSS). Podatki o takšnih računih se ne vodijo v registru transakcijskih računov, ki ga upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). S podatki o takšnih računih (in njihovih imetnikih) torej razpolagajo le banke in hranilnice, ki takšne račune vodijo.

10. Ker so podatki na bančnih računih tajni, stranka sama do njih ne more priti, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 146. člena ZPlaSS. Te podatke lahko stranka pridobiva izključno preko sodišča (prim. 2. točko tretjega odstavka navedenega člena). Tožeča stranka je predlagala, naj sodišče opravi poizvedbe o stanju na (vseh) računih prve toženke. Ker pa je predlagala, da sodišče opravi poizvedbe pri AJPES, je to torej lahko pridobilo le podatke o stanjih na transakcijskih računih. Po tem spoznanju tožeče stranke bi bilo z vidika njene pravice do sodnega varstva prestrogo sprejeti razlago, da stranka z nadaljnjim predlogom o pridobitvi podatkov o stanju na depozitnih računih ne more uspeti. Taka razlaga bi bila nesorazmerno utesnjujoča, zlasti ob dejstvu, da pridobitev dokazov ne bi v ničemer podaljšala postopka.

11. Hkrati je treba tudi upoštevati, da gre ves čas za isto dokazno temo. Tožeča stranka je glede na razpoložljive podatke predlagala izvedbo dokazov. Nadaljnje dokaze je v okviru iste teme predlagala glede na uspeh dokazovanja. Sistem prekluzij (za razliko od sistema eventualne maksime) namreč stranke ne sili, da v vsakem primeru že takoj predlaga vse dokaze, ki bi eventualno lahko prišli v poštev, temveč šele, ko postanejo relevantni.

12. Do kršitve določbe 286.a člena ZPP, ki pomeni kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, je prišlo že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče lahko upošteva take kršitve le, če jih stranka uveljavlja v pritožbi, sodišče druge stopnje pa jih prezre, saj jih s tem prevzame tudi samo (t.i. perpetuacija kršitve na drugi stopnji). Iz spisa izhaja, da je tožeča stranka na kršitev opozorila že na naroku, na katerem je sodišče sprejelo dokazni sklep, da nadaljnjih poizvedb ne bo opravilo, nato obsežno v pritožbi, pritožbeno sodišče pa se glede tega ni opredelilo. Zato je bilo treba odločbi sodišč druge in prve stopnje glede tega vprašanja razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

13. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Glede revizije z dne 10. 9. 2014

14. Druga tožnica v reviziji v bistvenem navaja, da ni pomembno, kje se nahaja zapuščina po pokojnem R. O., temveč da je zapuščinski postopek pred domačim sodiščem še v teku. Hrvaški pravosodni organi bi morali odločiti po našem materialnem pravu, sicer pa je treba njihov sklep šteti kot delni sklep o dedovanju ter prvi toženki v njen dedni delež všteti vse, kar je po zapustniku že dedovala.

15. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

16. Revizija ni utemeljena.

17. Prva toženka je nepremičnino na Hrvaškem podedovala v celoti in z njo že razpolagala. Po pravu Republike Hrvaške namreč celotno zapuščino deduje zakonec zapustnika, ki ni zapustil potomcev, čigar starši so umrli pred njim (prim. 11. člen hrvaškega Zakona o nasleđivanju). Res je, da bi moralo hrvaško pravosodje odločiti na podlagi slovenskega materialnega prava, vendar ni, odločitev pa je pravnomočna. Z navedbami o tem, da je odločilo napačno, revidentka v tem postopku ne more uspeti.

18. Revidentka navaja, da je prva toženka že dedovala del zapuščine zapustnika, po katerem je zapuščinski postopek v Sloveniji še v teku, položaj pa je tak, kot da bi bil glede dela zapuščine izdan delni sklep o dedovanju. Končna odločitev zapuščinskega sodišča mora biti zakonita in poštena, to pa se lahko doseže samo tako, da vdova na preostanku zapuščine deduje manj, da se ji torej to, kar je že prejela, všteje v njen dedni delež.

19. Zakon o dedovanju v 46. členu ureja vračunanje daril zakonitemu dediču. Vse, kar je zakoniti dedič na kakršenkoli način prejel v dar od zapustnika, se všteje v njegov dedni delež. Določbe o vračunanju daril v konkretnem primeru ne morejo priti v poštev, saj je jasno, da ne gre za darilo. Prav tako ne morejo biti upoštevne navedbe o tem, da je treba obravnavati hrvaški akt kot delni sklep o dedovanju. O dedovanju nepremičnine v Pulju je pristojno odločati hrvaško pravosodje. Napačne odločitve hrvaškega organa bi morala tožeča stranka izpodbijati tam. Gre za podobno razmerje kot v primeru prirejenosti postopkov. Njihova odločitev torej v ničemer ne more vplivati na to, kako mora slovensko sodišče odločiti o zapuščini, za katero je pristojno. Tudi če o nepremičnini v Pulju sploh še ne bi bilo odločeno, slovensko sodišče o njej ne bi bilo pristojno odločati (prim. drugi odstavek 79. člena ZMZPP).

20. Revizijsko sodišče je revizijo druge tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. III Ips 14/2010, gl. tudi III Ips 25/2013, II Ips 197/2009, II Ips 289/2010. Op. št. (2): Prim. 32. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), gl. tudi 30. člen hrvaškega Zakona o rješevanju sukoba zakona s propisima drugih zemalja u određenim odnosima.