Jedro

Ohlapna življenjska skupnost, ki je bila vsaj glede skupnega bivanja povezana z objektivnimi okoliščinami narave zapustnikove zaposlitve, še ne pomeni, da premoženje pridobljeno v trajanju zakonske zveze ni skupno premoženje.

Odstop dednega deleža je možen le glede že znanega zapuščinskega premoženja.

Skupnost dedičev praviloma traja do delitve, zato je spor o tem, ali določena stvar spada v zapuščino mogoče rešiti le na enak način za vse dediče.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku II. točke izreka, v III. točki izreka glede 875 obveznic RS** in v V. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje najprej dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka).

2. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek z naslednjo vsebino: Ugotovi se, da v zapuščino po pok. R. O., po katerem teče pri Okrajnem sodišču v Ljubljani zapuščinski postopek pod opr. št. III D 2933/2010, spadata parceli št. 313/522 in 313/600, vpisani v vl. št. 6147, k.o. X., do deleža ½.

Dedinji, zapustnikovi vdovi L. O., se v njen dedni delež po pokojnem R. O. vračuna vrednost stanovanjske hiše na parceli 3669 in dvorišča na parceli št. 4755/5, oboje vpisano v vl. št. 1505, k.o. Y., po vrednosti na dan smrti zapustnika (II. točka izreka).

3. V III. točki izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem R. O. spada znesek 596,62 EUR, ki se je na dan smrti zapustnika nahajal na računih L. O. in ½ deležev, vrednostnih papirjev na ime L. O. in sicer 20 obveznic RS*, 875 obveznic RS**, 109 obveznic RS***, 389 obveznic RS****, 100 obveznic RS***** in 100 obveznic RS******, po izpisu stanja KDD na dan 11.9.2010. 4. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je sodišče prve stopnje zavrnilo (IV. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da v petnajstih dneh toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 4.101,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

5. Zoper navedeno odločbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

6. Tožnika izpodbijata odločitev v II. in IV. točki izreka ter glede stroškov postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinjata se z ugotovitvijo sodišča, da med zapustnikom in prvo toženko v prvih 33-ih letih njune zakonske zveze ni bilo življenjske skupnosti, z upokojitvijo v letu 1989 pa je ta nastala in je trajala do smrti zapustnika v letu 2010. Tak zaključek je sodišče oprlo le na izpoved prve toženke in njenih sorodnikov ali prijateljev, ni pa se ukvarjalo s splošno oceno verjetnosti njihovih trditev, niti z oceno njihovih interesov in razmerij. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je zakonska zveza prve toženke in zapustnika trajala 54 let, da je vdova (prva toženka) na zapuščinski obravnavi sama zatrjevala obstoj skupnega premoženja, ko je uveljavljala polovico zapustnikovega premoženja (½ nevknjižene garaže v M. in na denarnih zneskih) ter, da je sprejela kot dediščino celotno premoženje na Hrvaškem. Že to potrjuje zmotnost zaključka sodišča, da med poročenima zakoncema prvih 33 let ni bilo življenjske ne ekonomske skupnosti. Zakonca pravnih posledic sklenitve zakonske zveze ne moreta izključiti na način, kot to sedaj počne prva toženka. Zakonska zveza se manifestira v neštetih oblikah življenjskih skupnosti. Ves čas trajanja zakonske zveze sta imela skupni naslov stalnega prebivališča v L., dejstvo pa je, da je zapustnik kot rudarski inženir delal v Z. Zaključke sodišča, da naj med zakoncema prvih 33 let trajanja zakonske zveze ne bi bilo ne ekonomske ne življenjske skupnosti, demantira sama prva toženka v svoji izpovedi. Toženka je tudi demantirala zaključek sodišča (točka 21 sodbe), da partnerja nista v očeh okolja veljala za življenjska sopotnika. Prav nasprotno, trdila je, da sta se prav za to oba trudila. Vse vikende sta preživljala skupaj, z zapustnikovo sestro M. sta bila v zelo dobrih odnosih, z drugo sestro – tožnico so se obiskovali manj pogosto, pa vendar kakih desetkrat na leto. Toženka skuša pomen svoje izpovedi zmanjšati in doda, da je pač hodila z možem, ko je ta pač obiskoval sestri. Skupaj sta hodila tudi na počitnice, po izjavi toženke sta v P. skupaj gradila vikend. Toženka najprej potrdi, da sta hišo v P. kupila oba, takoj, ko se zave, kaj je rekla, pa si izmisli nadaljevanje, da mož ni imel denarja in da ni dal nič. Povedala je tudi, da je bil navdušen nad hišo v P., angažiral vse svoje sorodnike in so jo sami z lastnim delom dogradili. Potrdila je celo, da sta se glede lastnine dogovorila in to tako, da je sama predlagala, da ona dobi hišo v L., on pa hišico v P. Kaj drugega je to kot življenjska in ekonomska skupnost moža in žene? Pritožba v nadaljevanju podrobno analizira izpovedbe zaslišanih prič in opozarja na protislovja oziroma na njihovo zainteresiranost za izid postopka. Sodišče obdobja trajanja zakonske zveze ne bi smelo secirati na posamezna obdobja in jih izločiti v smislu, da neko obdobje stranki nista pridobivali skupnega premoženja, potem pa sta ga. Upoštevati je treba celotno obdobje zakonske zveze, različni prispevki v različnih obdobjih pa lahko vplivajo na višino deležev, ki tu niso sporni. Če je obstajal tak dogovor, da bo prva toženka obdržala hišo v L. zapustnik pa hišo v P., to potrjuje obstoj skupnega premoženja. Zakonca se lahko dogovorita, da bo eden od njiju vlagal v eno hišo, drugi pa v drugo, kar pa ne pomeni, da s tem postane eden lastnik ene, drugi pa druge, ampak da sta obe skupni. Materialno pravo tak dogovor izrecno dopušča v 52. členu ZZZDR, ki ga sodišča zmotno ni uporabilo. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbe o dokazni prekluziji iz 286. člena ZPP glede poizvedb o sredstvih na računih. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi glede zavrnitve zahtevka za vračunanje nepremičnine v P. Odločitev drugostopnega sodišča o tem delu zahtevka je pomembna za nadaljnjo sodno prakso slovenskih pravdnih in zapuščinskih sodišč. Zmotna je ugotovitev sodišča, da naj bi bila odločitev hrvaškega sodišča legitimna in da slovensko sodišče v zvezi s to nepremičnino državljana Slovenije, nima nobenih pristojnosti. Na Hrvaškem je sklep o dedovanju izdal notar in ne sodišče. Sodišče je svojo napačno presojo de facto priznalo napačen sklep hrvaškega notarja, ki je o zapuščini napačno odločil po pravu Republike Hrvaške. Sodišče meša določbe mednarodnega prava o pristojnosti z določbami materialnega prava. Za hišo v P. je pristojen organ Republike Hrvaške, vendar mora odločiti po pravu Republike Slovenije. Do dedovanja na Hrvaškem ni prišlo na podlagi zakona. Slovensko zapuščinsko sodišče mora hrvaški sklep upoštevati kot delni sklep o dedovanju, po katerem je sodedinja L. O. podedovala del zapustnikovega premoženja. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 32. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu. Končni efekt sodbe je do tožnikov nepošten, ker je vdova pridobila hišo v P., hišo in garažo v M., čeprav je bila kupljena, dograjena in obnovljena v zakonski zvezi. Druga toženka je za ravnanje prve vedela in dogovor o dedovanju hiše v P. sta izpeljali mimo tožnikov tako, da je celotno nepremičnino kot darilo prve toženke pridobil drugotoženkin sin z ženo. Sodedinji sta tako oba tožnika popolnoma izigrali. Tožnika še predlagata, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, ker naj bi sodnica prestopila mejo, ko ne daje več niti videza nepristranskosti.

7. Toženki se pritožujeta zoper I. in III. 3. točko izreka in navajata, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 286. člena ZPP in posledično ni upoštevalo njunih navedb v zvezi s podatki KDD o stanju na računih vrednostnih papirjev prve toženke in sicer, da je bila slednja do določenih obveznic RS upravičena kot žrtev vojnega nasilja. Te trditve je toženka postavila takoj, ko sta tožnika podala trditveno podlago glede obveznic L. O. in določno specificirala zahtevek. Tožnika sta večkrat spremenila tožbo, čemur sta toženki nasprotovali, iz previdnosti pa kljub temu podali ustrezne navedbe glede izvora obveznic RS. Obveznice RS**, so bile izdane na podlagi Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, zato gre za posebno premoženje prve toženke.

8. Pritožbi sta bili vročeni strankam v odgovor, ki pa nanju nista odgovorili.

9. Pritožbi sta delno utemeljena.

O pritožbi tožnikov

10. Prva toženka je vdova R. O., ki je umrl 11. 9. 2010. Zakonsko zvezo sta sklenila leta 1956 in nista imela otrok. Tožnika s predmetno tožbo zahtevata ugotovitev, da v zapuščino po njem spada tudi hiša v M., denarna sredstva in vrednostni papirji na računih prve toženke na dan smrti zapustnika (vse do ½) ter, da se vdovi (prvi toženki) v njen dedni delež vračuna vrednost stanovanjske hiše v P. 11. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za vračunanje vrednosti stanovanjske hiše v P. v dedni delež prve toženke po pok. R. O. pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se po določbah Zakona o dedovanju (1) v dedni delež vračuna darilo ali volilo, prva toženka pa je nepremičnino na Hrvaškem podedovala kot zakonita dedinja (2) na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Tožbeni zahtevek je torej v tem delu nesklepčen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbene očitke, da bi moralo hrvaško sodišče uporabiti slovensko pravo, pa bi tožnika lahko uveljavljala kvečjemu v postopku, v katerem je bil izdan sklep o dedovanju, pri čemer ni pomembno, da je na Hrvaškem sklep o dedovanju izdal notar in ne sodišče. 12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izrek v IV. točki izreka nedoločen. S primerjavo tožbenega zahtevka in ugodilnega dela sodbe je mogoče zanesljivo ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za 17.403,80 EUR, kar predstavlja razliko med zatrjevanim oziroma vtoževanim zneskom (½) denarnih sredstev na računih prve toženke v času smrti zapustnika (18.000,00 EUR), ki naj bi spadala v zapuščino po pok. R. O. (sprememba tožbe na list. št. 52), in dejansko ugotovljenim stanjem denarnih sredstev na računih prve toženke na dan 11. 9. 2010 (1.193,25 EUR: 2 = 596,20 EUR). Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe pri Ajpes-u o računih prve toženke in nato pri vseh sporočenih organizacijah za plačilni promet opravilo ustrezne poizvedbe. Pritožbena navedba, „da bi sodišče moralo izvesti dokaze o skupnih denarnih sredstvih zapustnika in vdove, to je o dobroimetju pri bankah“ je torej neutemeljena, dokazne ocene glede ugotovljene višine sredstev prve toženke na dan zapustnikove smrti (23. točka obrazložitve) pa pritožnika ne izpodbijata.

13. Utemeljeno pa tožnika grajata zaključek sodišča prve stopnje, da zapustnik in prva toženka prvih 33 let zakonske zveze oziroma do upokojitve R. O. (leta 1989), nista živela v ekonomski in življenjski skupnosti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz ustaljenega materialno pravnega izhodišča, da za nastajanje skupnega premoženja formalni obstoj zakonske zveze ne zadošča, ampak morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski (3) in ekonomski skupnosti, vendar je preveliko težo dalo njunemu ločenemu življenju in dejstvu, da nista imela skupnih denarnih sredstev in bančnih računov. Višje sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da so življenjske in ekonomske skupnosti raznovrstne in dodaja, da tudi taka, kot jo je opisovala prva toženka ni neobičajna. Pritožba pravilno poudarja tudi druge okoliščine, katerih sodišče ni ocenilo (4) in se oprlo zlasti na izpovedbo prve toženke in z njene strani predlaganih prič. Ohlapna življenjska skupnost, ki je bila vsaj glede skupnega bivanja povezana z objektivnimi okoliščinami narave zapustnikove zaposlitve, še ne pomeni, da premoženje pridobljeno v trajanju zakonske zveze ni skupno premoženje. Pomanjkljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje je pripeljala do (za višje sodišče zaenkrat neprepričljivega) zaključka, da „je bil odnos med prvo toženko in zapustnikom do upokojitve prijateljski“, ker med njima „ni bilo tiste vsebine čustvenega razmerja oziroma notranje povezanosti, ki je značilna za skupno življenje moškega in ženske v zakonu“ (točka 21 obrazložitve). Povedano drugače, sodišče prve stopnje ni navedlo dovolj prepričljivih razlogov za svoje stališče, da v 54 let trajajoči zakonski zvezi prvih 33 let skupno premoženje ni nastajalo (ker nista imela skupnega gospodinjstva, skupnih denarnih sredstev, skupnih računov, poleg tega pa tudi ni bilo čustvenega razmerja in notranje povezanosti), ko pa sta zakonca po upokojitvi zaživela v skupnem gospodinjstvu, pa je nadaljnjih 21 let skupno premoženje (že zato?) nastajalo.

14. Dokazna ocena je zaradi navedenih razlogov pomanjkljiva in ne ustreza vsem metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato je višje sodišče pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo v prvem odstavku II. točke izreka in v tem delu vrnilo zadevo v ponovno odločanje (354. člen ZPP), v preostalem delu pa pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi toženk

15. Toženki sta v pritožbi uvodoma pojasnili, da poleg III. točke izreka izpodbijata tudi I. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe. Konkretnejših pritožbenih razlogov glede same spremembe tožbe ne navajata, ampak v bistvenem trdita, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je spremembo tožbe dovolilo, njune navedbe kot odgovor na spremenjeno tožbo zmotno štelo za prepozne v smislu 286. člena ZPP. Višje sodišče se s pritožnicama strinja. Tožnika sta šele na naroku za glavno obravnavo dne 15.3.2013 precizirala tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na denarna sredstva in vrednostne papirje, ki so se na dan smrti zapustnika nahajali na računih prve toženke, tako da je natančno navedla vrsto in število vrednostnih papirjev. Toženki sta na istem naroku navedli, da gre tudi za vrednostne papirje, do katerih je prva toženka upravičena kot žrtev vojnega nasilja, kar ne more predstavljati skupnega premoženja zakoncev. Stališče sodišča prve stopnje, da teh navedb ni mogoče upoštevati, ker je prva toženka že prej vedela, s katerimi vrednostnimi papirji razpolaga in bi to lahko navedla že na prvem naroku za glavno obravnavo, je prestrogo. Dokler tožnika nista konkretno navedla vrednostnih papirjev, glede katerih sta zahtevala, da se ugotovi, da spadajo v zapuščino po pok. R. O. (½), tudi od toženk ni mogoče zahtevati, da že vnaprej trdita, da so določene obveznice posebno premoženje toženke. Nenazadnje je sodišče prve stopnje šele na naroku 25.1.2013 sprejelo dokazni sklep, s katerim je dopustilo poizvedbe pri KDD o stanju na računih prve toženke na dan zapustnikove smrti. Napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe 286. člena ZPP in posledično neupoštevanje navedb stranke predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Višje sodišče je zaradi navedenega pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v tistem delu III. točke izreka, ki se nanaša na 875 obveznic RS** ter v tem delu vrnilo zadevo v ponovno odločanje (354. člen ZPP).

16. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe toženk, da prvi tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek (181. člen ZPP), ker je z nepreklicno izjavo svoj dedni delež odstopil drugi tožnici. Izjava prvega tožnika na zapuščinski obravnavi dne 13.12.2010 (priloga A3) ne predstavlja odpovedi dediščini (133. člen Zakona o dedovanju – ZD), ampak za izjavo o odstopu dednega deleža (5) (drugi odstavek 136. člena ZD), ki pa je možen le glede že znanega zapuščinskega premoženja. Premoženje, ki je predmet te pravde, ni bilo predmet zapuščinskega postopka, zato ni mogoče šteti, da se je prvi tožnik odpovedal vsemu premoženju, ki potencialno spada v zapuščino. Poleg tega je treba upoštevati, da ob zapustnikovi smrti nastane glede podedovanega premoženja (dediščine) med sodediči skupnost, ki (vsaj praviloma) traja vse dotlej, dokler sodediči dediščine ne razdelijo med seboj - do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prim. prvi odstavek 145. čl. ZD). Subjekt dediščine so torej vsi dediči kot enota - vsem dedičem skupaj gredo pravice in obveznosti, ki sestavljajo dediščino. Vsak od njih sicer lahko pod določenimi pogoji razpolaga s svojim dednim deležem. Vendar pa ne more razpolagati s posameznimi zapuščinskimi stvarmi, in tudi ne z deležem na teh stvareh - preprosto zato, ker na teh stvareh sploh nima deleža. Ima namreč samo delež v „skupnosti dedičev“(6). Skupnost dedičev praviloma traja do delitve, zato je spor o tem, ali določena stvar spada v zapuščino mogoče rešiti le na enak način za vse dediče (7). Aktivna legitimacija prvega tožnika tudi zato ne more biti sporna. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče v preostalem delu pritožbo toženk zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje izpodbijanem, a nerazveljavljenem, delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Zaradi delne razveljavitve sodbe je višje sodišče posledično razveljavilo odločitev o stroških postopka (V. točka izreka), predlogu tožnikov za dodelitev zadeve drugemu sodniku pa ni ugodilo, ker v pritožbi očitana arbitrarnost in pristranskost ni bila ugotovljena.

18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Členi 28-41 ter 46. člen Zakona o dedovanju.

(2) V skladu z 11. členom Zakona o nasleđivanju zapuščino pokojnika, ki ni zapustil potomcev, dedujejo njegov zakonec in njegovi starši (prvi odstavek), če pa sta oba starša umrla pred zapustnikom, celotno zapuščino deduje zakonec (tretji odstavek)

(3) Zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene (prvi odstavek 3. člena ZZZDR).

(4) Kot npr., da je na zapuščinski obravnavi po pok. R. O. prva toženka sama zatrjevala obstoj skupnega premoženja; da je podedovala celotno nepremičnino v P., da je izpovedala, da je sama predlagala, da naj ima on hišico v P. pa hišo v L. (5) Odpoved v korist določenega dediča. (6) II Ips 267/2004 z dne 20.3.2008. (7) II Ips 44/2006 z dne 8. 5. 2008 in druge.