Jedro

Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v primeru razmerij, v katerih je čas trajanja določen, ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku deloma ugodi in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 13.975,31 EUR s skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od - zneska 2.935,46 EUR od 31. 12. 2016 dalje - zneska 6.661,74 EUR od 31. 12. 2017 dalje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v veljavi ostane izpodbijana sodba v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.378,11 EUR od 31. 08. 2018 dalje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji v višini 1.368,51 EUR in pritožbenega postopka v višini 356,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 13.975,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov različno zapadejo, zavrnilo. Prav tako je zavrnilo plačilo stroškov (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 856,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku v celoti ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala njeno zavrnitev in tudi, da ji tožeča stranka povrne njene pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama dne 14. 7. 2015 sklenjena Pogodba o izvajanju storitev varovanja ljudi in premoženja v objektu X (v nadaljevanju pogodba) in dne 14. 9. 2015 sklenjen aneks k tej Pogodbi, ki je dodal drugi odstavek 16. člena, ki določa, da _vsaka od pogodbenih strank lahko odstopi od pogodbe z dvomesečnim odpovednim rokom. Odpovedni rok začne teči z dnem pošiljatelja obvestila odpovedi nasprotni stranki_.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj je ugotovilo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo tožeče stranke na podlagi citiranega drugega odstavka 16. člena Pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da gre v tem primeru za podjemno pogodbo, _s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in podobno, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal_ (619. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Določba 332. člena OZ določa, da _trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko preteče rok, razen če pogodba ali zakon določa, da je po tem roku dolžniško razmerje podaljšano za nedoločen čas, če ni pravočasno odpovedano_. Iz tega določila izhaja, da kogentni predpisi ne prepovedujejo dogovora o prenehanju pogodbenega razmerja pred iztekom v pogodbi določenega trajanja dolžniškega razmerja, kot je pravilno že ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da _kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v primeru razmerij, v katerih je čas trajanja določen, ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo (VSRS sodba II Ips 97/2012)_. 8. Glede na navedena pravna izhodišča pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, da ni mogoč predčasen odstop od pogodbe brez utemeljenih razlogov. Ima pa prav, ko ponovi že pred sodiščem prve stopnje navedeno materialno pravno naziranje, da pravdni stranki nista uredili pravnih posledic (predčasnega) odstopa od pogodbe in da zato veljajo določbe OZ, ki urejajo prenehanje pogodbe po volji naročnika. Določba 648. člena OZ določa, da _vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti_.

9. Pogodbeni stranki sta uredili le odstop od pogodbe, ne pa tudi posledic. V tem primeru se uporablja OZ. Takšno je tudi stališče sodne prakse.1 Tožena stranka se je ves čas postopka branila, da je šlo za mandatno pogodbo, za kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne drži. Napačno je tudi razumevanje toženke, da pogodbena ureditev možnosti predčasnega odstopa od časovno omejenega pogodbenega razmerja istočasno pomeni tudi, da ni posledic takšnega odstopa. Kot je že zgoraj navedeno, to ne drži. 10. Glede na to je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ob pravilni uporabi 648. člena OZ temelj tožbenega zahtevka podan. Toženka je dolžna plačati tožnici tisto, kar bi ji ob odštetju stroškov po Pogodbi pripadalo.

11. Sodišče prve stopnje se zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično zavrnitvijo zahtevka z višino tožbenega zahtevka ni ukvarjalo.

12. Tožeča stranka je v tožbi specificirano navedla obračune, iz katerih izhaja dogovorjeno plačilo in odštela je stroške, ki bi jih imela, če pogodba ne bi bila razvezana. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo višini zahtevka ugovarjala z (l. št. 26, zadnji odstavek): _“Zgolj iz previdnosti tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku tudi po višini, ki ni izkazana in utemeljena.“_ Še v odgovoru na pritožbo navede le, da je bilo dogovorjeno mesečno plačilo v višini 5.004,00 EUR, ki vsebuje stroške in donos, kar pa je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Določba 212. člena ZPP določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnica je svoje trditveno breme zmogla, tožena na drugi strani pa ne, ker je njen ugovor obračunu višine tožbenega zahtevka pavšalen, saj ne dosega standarda utemeljenega navajanja dejstev (npr. konkretno, kaj je z obračunom narobe), na katere bi na drugi strani tožnica lahko odgovorila. V drugi pripravljalni vlogi jo je tožnica opozorila na pavšalnost njenih ugovorov (l. št. 35, zadnji odstavek). Glede na drugi odstavek 214. člena ZPP, da se dejstva, ki so zanikana brez razlogov, štejejo za resnična, je pritožbeno sodišče lahko odločalo brez glavne obravnave (347. člen ZPP). Med strankama namreč glede na zgoraj navedeno ni bilo spornih dejstev glede višine zahtevka, ki bi jih bilo treba na pritožbeni glavni obravnavi ugotavljati in s tem v zvezi dopolniti dokazni postopek (izvajati dokaze o višini). Tožnica je dejstva v zvezi z višino zahtevka zatrjevala v skladu z materialno pravnimi izhodišči 648. člena OZ (to, kar bi v primeru pogodbeno določenega časovnega trajanja razmerja zaslužila in odštela je stroške), toženka, kot že rečeno, jim ni substancirano ugovarjala, zato je pritožbeno sodišče glavnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

14. Tožnica je zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od posamezno zapadlih zneskov in sicer za leto 2016 znesek 2.935,46 EUR (zakonske zamudne obresti zahteva od 31. 12. 2016), za leto 2017 znesek 6.661,74 EUR (zakonske zamudne obresti zahteva od 31. 12. 2017) in za leto 2018 znesek 4.378,11 EUR (zakonske zamudne obresti zahteva od 31. 8. 2018). Tožnica ni podala trditev, kdaj naj bi nastala zamuda. V odsotnosti trditev o nastanku zamude in s tem pričetka teka obresti bi ji pripadale zamudne obresti od vložitve tožbe 17. 10. 2016 dalje (381.člen OZ), vendar pa bi ji sodišče s tem prisodilo več, kot zahteva, kar ni dovoljeno (310. člen ZPP). Zakonske zamudne obresti od zneskov 2.935,46 EUR in 6.661,74 EUR ji pripadajo, ker so zahtevane po vložitvi tožbe. Zakonske zamudne obresti od zneska 4.378,11 EUR pa ji ne gredo, saj sodišče odloča po stanju ob koncu glavne obravnave (311.člen ZPP), to je na dan 24. 1. 2018, tožnica pa je zahtevala plačilo teh zamudnih obresti od 31. 8. 2018 dalje, zato je zahtevek za plačilo teh obresti zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi.

15. Pritožbeno sodišče je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, zato je bilo treba spremeniti še odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (165. člen v povezavi s 154. členom ZPP). Tožnica je priglasila 500 odvetniških točk za tožbo, 500 točk za pripravljalno vlogo, 500 točk za narok, 513,00 EUR sodne takse, kilometrino v višini 15,54 EUR in 22% DDV, kar skupaj znese 1.368,51 EUR.

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo v pretežni meri uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške v višini 356,98 EUR (625 točk sestava pritožbe, 22% DDV in 2% materialnih stroškov).

17. Priznane stroške je tožena stranka dolžna poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika - OZ).

1 Glej VSL II Cp 82/2017, II Cp 2834/2012, VS RS III Ips 73/2015.