Jedro

Toženec je tožniku, ki je državljan Slovenije in prejema starostno pokojnino na Hrvaškem od 1. 10. 1998 dalje, dodatek k starostni pokojnini pravilno odmeril glede na dopolnjenih 40 let pokojninske dobe v višini 85 % od najnižje pokojninske osnove, kar je kasneje uzakonil 4. a člen ZZSV. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu dodatek kot bivšemu vojaškemu zavarovancu odmeri po določbah ZPIZVZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine (I/2. točka izreka) ter stroškovni sklep (II. točka izreka) razveljavita ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (I/1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je tožnik od 26. 4. 2000 dalje upravičen do dodatka k starostni pokojnini na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskih državljanov, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV), in da dodatek predstavlja razliko med pokojnino, ki jo tožnik od 26. 4. 2000 dalje dobiva v Republiki Hrvaški, ter pokojnino, ki bi mu glede na zavarovanje in zavarovalno dobo pripadala v Republiki Sloveniji, toženec pa je dolžan pri izračunu pokojnine, ki bi tožniku pripadala, odmeriti pokojnino v skladu z Zakonom o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ) in je o odmeri in višini dodatka k starostni pokojnini toženec dolžan odločiti s posebno odločbo, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (1/I. točka izreka) in da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2005 dalje do plačila (I/2. točka izreka). Sklenilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka sam (II. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je glede na to, da je tožnik vojaški zavarovanec, potrebno v zvezi z izračunom pokojnine, ki bi jo prejemal v Sloveniji, uporabiti določbe ZPIZVZ. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-101/97 z dne 20. 5. 1999, iz katere izhaja, da je izhodišče za odmero dodatka pripadajoča pokojnina in ne najnižja pokojninska osnova. Oporeka uporabi 4. a člena ZZSV, ki je začel veljati po tem, ko je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do dodatka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik popolno vlogo vložil šele dne 3. 9. 2004, saj je vse potrebne listine po 5. členu ZZSV predložil že do dne 3. 8. 2000, ko je toženec izdal odločbo o zavrženju zahteve. Meni, da je nerazumljiva zahteva toženca, da bi moral dostaviti preračun pokojnine, ki jo je prejemal na Hrvaškem v nemških markah, saj bi toženec to lahko izračunal sam. ZZSV tudi ne določa pogoja, da bi si moral vlagatelj zahteve urediti izplačevanje tuje pokojnine preko toženca in predložiti potrdilo o pokojnini, ki jo prejema. Ker je toženec to zahteval, je tožnika neenakopravno obravnaval glede na druge vložnike. Dodaja, da lahko upravni organ zahteva od stranke le tisto, kar določa zakon, to pa je tožnik predložil že ob vložitvi zahteve. Toženec je o tožnikovi zahtevi prvič odločal dne 3. 8. 2000, ko 4. a člen ZZSV še ni veljal, zato bi v primeru, da bi bilo njegovi zahtevi ugodeno, toženec dodatek odmeril v znesku razlike med pokojnino, ki jo prejema na Hrvaškem, in pokojnino, ki bi mu pripadala v Sloveniji. 4. a člen ZZSV je začel veljati šele eno leto po tem, ko je tožnik vložil zahtevo, in ni veljal v času, v katerem bi moral toženec odločiti o zahtevi. Meni, da se v primeru, če organ ne odloči v roku za izdajo odločbo in se predpis po izteku tega roka spremeni, je organ dolžan odločiti po predpisu, ki je veljal v času, v katerem bi moral odločiti o zahtevi. Poudarja, da je zahtevo za priznanje pravice do dodatka k pokojnini vložil že dne 25. 4. 2000, priznana pa mu je bila šele z odločbo z dne 3. 10. 2005. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pod točko I/1 pravilno zavrnilo tožnikov (ugotovitveni!) tožbeni zahtevek, pod točko I/2 pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava, in sicer določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

V tej zadevi ni sporno, da tožnik kot državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki mu je bila s sklepom nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Hrvaške z dne 25. 2. 1999 priznana pravica do starostne pokojnine od dne 1. 10. 1998 dalje, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dodatka k starostni pokojnini po 1. členu Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZZSV), sporna pa je odmera tega dodatka. Dodatek je bil tožniku namreč z dokončno odločbo z dne 6. 4. 2005 odmerjen na podlagi 4. a člena ZZSV, ki je z uveljavitvijo Zakona o dopolnitvah Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 18/2001 – v nadaljevanju: ZZSV-A) začel veljati dne 29. 3. 2001 (2. člen ZZSV- A) in določa, da se upravičencu, ki je pridobil pravico do pokojnine pri nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v kateri od držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ, v obdobju od 1. 10. 1991 dalje, dodatek odmeri od osnove v višini pokojnine, ki bi se mu odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove. Tožnik se z uporabo 4. a člena ZZSV ne strinja, saj je bila zahteva za priznanje pravice do dodatka vložena že dne 25. 4. 2000, to je pred uveljavitvijo te določbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožnika, da je pri odločanju v upravnem postopku pri tožencu, v katerem se po 5. členu ZZSV in 249. členu ZPIZ-1 uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZUP), potrebno uporabiti tisti materialni predpis, konkretno ZZSV, ki je veljal v času vložitve zahteve, in so pritožbene navedbe v tem delu sicer utemeljene, vendar pa uporaba 4. a člena ZZSV v obravnavanem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter izpodbijane dokončne odločbe toženca.

Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno skladno z načelom zakonitosti iz 6. člena ZUP, ki določa, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalne skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, v upravnem postopku pri tožencu pri odločanju uporabiti tisti predpis, ki velja v času vložitve zahteve za priznanje določene pravice. Tudi v primeru spremembe materialnega predpisa po izdaji odločbe prve stopnje, ki je bila odpravljena ali spremenjena, mora prvostopenjski ali drugostopenjski organ pri ponovni odločitvi uporabiti materialni predpis, ki je veljal v času vložitve zahteve. Iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-113/97 z dne 18. 3. 1999, izhaja, da če se materialni predpis po izdaji odločbe organa prve stopnje spremeni, organ druge stopnje ne more presojati zakonitosti in pravilnosti odločbe prve stopnje po spremenjenem predpisu, saj bi takšna odločitev pomenila kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami – v nadaljevanju: Ustava). Konkretno to pomeni, da toženec dokončne odločbe z dne 6. 4. 2005 pravnoformalno ne bi smel izdati na podlagi 4. a člena ZZSV, ki v času vložitve tožnikove zahteve za priznanje pravice do dodatka k pokojnini po ZZSV v letu 2000 res še ni veljal, vendar pa je njegova uporaba utemeljena in pravilna, saj ZZSV, kot je veljal do uveljavitve ZZSV-A izrecne odmere dodatka tistim upravičencem, ki so pravico do pokojnine v eni izmed republik nekdanje SFRJ uveljavili po septembru 1991 (2. člen ZZSV), sploh ni določil in je bila po odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, opr. št. U- I- 101/1997 z dne 20. 5. 1999 (Ur. l. RS, št. 45/99), uzakonjena prav s 4. a členom ZZSV, v praksi toženca pa se je takšen način odmere dodatka k pokojnini izvajal že pred samo uveljavitvijo 4. a člena ZZSV. Z omenjeno odločbo, opr. št. U- I- 101/1997, je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da je ZZSV, kot je veljal do uveljavitve ZZSV-A, v neskladju z Ustavo le zato, ker ni določal načina odmere dodatka k pokojnini za tiste upravičence, ki so po septembru 1991 uveljavili pravico do pokojnine pri katerem od nosilcev pokojninskega in invalidskega zavarovanja v republikah bivše SFRJ, kljub temu da bi po 1. členu ZZSV to pravico imeli.

Tožniku je bila pravica do starostne pokojnine s sklepom nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Hrvaške z dne 25. 2. 1999 priznana od dne 1. 10. 1998 dalje, zato odmera po 2. in 3. členu ZZSV za tožnika ni uporabljiva in mu je bilo dodatek mogoče odmeriti le tako, kot je kasneje določil 4. a člen ZZSV. Tožniku je bila sicer že od 2. 6. 1981 dalje priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavezancev, št. ... z dne 18. 11. 1981. Pravica do dodatka po določbah ZZSV k tej starostni pokojnini je bila pravnomočno zavrnjena s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 245/2000 z dne 25. 1. 2002 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 892/97 z dne 19. 4. 2000. Tožnik je nato novo vlogo za priznanje pravice do dodatka po ZZSV vložil dne 25. 4. 2000, torej v času, ko je mu je že bila priznana pravica do starostne pokojnine s strani hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zato mu je bil dodatek pravilno odmerjen na način, kot ga je kasneje uzakonil 4. a člen ZZSV. Za odmero dodatka je toženec pravilno uporabil določbe ZPIZ-1 in mu glede na dopolnjenih 40 let pokojninske dobe dodatek odmeril v višini 85 % najnižje pokojninske osnove, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve dalje (6. člen ZZSV). Ker tako pravno podlago za priznanje pravice do dodatka in njegovo odmero predstavljajo določbe ZZSV in po napotilu 4. a člena ZZSV določbe ZPIZ-1, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo dodatek tožniku kot bivšemu vojaškemu zavarovancu potrebno odmeriti po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZVZ). Za odmero dodatka po določbah ZPIZVZ namreč ni nobene podlage. Namen določb ZZSV je, da se upravičencem s pravico do dodatka zagotavlja socialna varnost, ne pa pokojnina, kot bi jim šla v Republiki Sloveniji, bodisi po ZPIZVZ bodisi po ZPIZ-1. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine (v višini zakonskih zamudnih obresti). Sodišče prve stopnje je sicer ta del zahtevka presojalo po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1, in ga pravilno zavrnilo, ni pa zahtevka na plačilo odškodnine presojalo po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 in glede tega ni ugotavljalo dejanskega stanja. Kljub temu, da tožnik v tožbi ni navedel materialnopravne podlage zahtevka, je ustrezno postavil denarni zahtevek in tudi navedel ustrezno trditveno podlago. Sodišče namreč po 3. odstavku 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago zahtevka, tudi če jo stranka navede. Tožbo pa vzame v postopek tudi v primeru, če tožnik pravne podlage ni navedel, saj je sodišče dolžno poznati pravo po uradni dolžnosti. Po 1. in 2. odstavku 180. člena ZPP pa je vezano na postavljen zahtevek in trditveno podlago tožbe. Tožnik mora postaviti zahtevek, ki ima podlago v materialnem pravu in navesti ter dokazati dejstva, iz katerih izhaja posledica, ki je predmet zahtevka.

Po 1. odstavku 276. člena ZPIZ-1 zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Skladno s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami - v nadaljevanju: OZ) se za razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo dne 1. 1. 2002 (1062. člen OZ), ne uporabljajo določbe tega zakonika, zato je odškodninsko odgovornost toženca potrebno presojati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami - v nadaljevanju: ZOR). Po 154. členu ZOR je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. To pomeni, da morajo biti kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer nastanek oziroma obstoj pravno priznane škode, nedopustno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med njima ter odgovornost povzročitelja škode. Po 1. odstavku 172. člena ZOR pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen, ker ni podano protipravno ravnanje toženca, po stališču pritožbenega sodišča pa v konkretnem primeru glede zatrjevane materialne škode zaradi izposojanja denarja ter duševnih bolečin zaradi stresa ni podan element pravno priznane škode, zato nedopustnega ravnanja ter drugih predpostavk odškodninske odgovornosti sploh ni potrebno ugotavljati. Tožnik namreč vtožuje odškodnino iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode v skupni višini 1.500.000,00 SIT. Po 155. členu ZOR je škoda tudi zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (nepremoženjska škoda). Tožnik je v tožbi navedel, da si je zaradi dolgotrajnosti postopka moral denar za preživetje izposojati od drugih ljudi, škoda pa mu je nastala tudi zaradi inflacije, zato iz teh razlogov vtožuje 1.100.000,00 SIT premoženjske škode. Tožnik za zatrjevano materialno škodo, ki mu je nastala zaradi izposojanja denarja za preživljanje, ni predložil nobenih dokazov. Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Nadalje je tožnik iz naslova duševnih bolečin zaradi stresa ob dolgotrajnem odločanju zahteval plačilo odškodnine v višini 400.000,00 SIT. ZOR v 200. členu izrecno določa, katere so tiste pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko oškodovanec zahteva odškodnino. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če le-te ni. Pri tem so pravno priznane nepremoženjske škode naštete taksativno, ne pa primeroma, in jih ni mogoče širiti. Duševne bolečine zaradi stresa ob dolgotrajnem odločanju glede na citirano določbo 200. člena ZOR niso pravno priznana škoda. Škoda, kot jo uveljavlja tožnik, tako ni pravno priznana škoda. Ker ni podana ena izmed štirih zakonsko kumulativno predpisanih elementov odškodninske odgovornosti, ugotavljanje obstoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti ni potrebno.

Tožnik je v tožbi poleg zatrjevanja premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi izposojanja denarja, in nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin, navedel tudi, da mu je škoda nastala zaradi dolgotrajnosti toženčevega odločanja. 2. odstavek 276. člena ZPIZ-1, ki je glede na 1. odstavek 276. člena ZPIZ-1, ki ureja odškodninsko odgovornost zavoda po splošnih predpisih, specialna določba, določa, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Gre za poseben primer odškodninske odgovornosti zavoda, ko je izdana odločba prvostopenjskega organa, z odločbo drugostopenjskega organa ali po odločbi sodišča pa dajatev priznana ali pa priznana v višjem znesku za nazaj. ZPIZ-1 v takem primeru vzpostavlja odškodninsko odgovornost za posledico, na podlagi katere je zavod, ne glede na svojo krivdo, dolžan upravičencu izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Zadošča že dejstvo, da je bila izdana neustrezna odločba, o pravici oziroma višini dajatve pa je bilo kasneje za zavarovanca odločeno drugače z učinkom za nazaj. Le izjemoma, če je bila neustrezna odločba izdana zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca ali druge osebe, se toženec razbremeni te odgovornosti. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre v konkretnem primeru za dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik dne 25. 4. 2000 vložil zahtevo za priznanje dodatka k starostni pokojnini, ki ji je priložil prevod odločbe hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter potrdilo o državljanstvu Republike Slovenije. Na poziv toženca je tožnik naknadno predložil še fotokopijo osebne izkaznice, vendar je toženec njegovo vlogo kljub temu zavrgel s sklepom z dne 3. 8. 2000. Na podlagi tožnikove pritožbe je bil ta sklep z odločbo z dne 5. 3. 2001 odpravljen in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v novo odločanje. Po tožnikovi vlogi z dne 3. 9. 2004 je toženec izdal odločbo z dne 6. 4. 2005, s katero je odločil, da ima tožnik od 4. 9. 2004 dalje pravico do dodatka k starostni pokojnini. Z odločbo z dne 3. 10. 2005 je bilo tožnikovi pritožbi delno ugodeno in odločba z dne 6. 4. 2005 odpravljena. Odločeno je bilo, da ima tožnik pravico do dodatka k starostni pokojnini od 26. 4. 2000 dalje, to je prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (6. člen ZZSV). S III. točko dokončne odločbe z dne 3. 10. 2005 je bilo sicer odločeno tudi, da se zahteva za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrže, tožbo na plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti pa je mogoče vložiti tudi neposredno na sodišče. Iz same dokončne odločbe z dne 3. 10. 2005 izhaja, da tožnikova zahteva za priznanje pravice do dodatka k pokojnini ni bila vložena šele dne 3. 9. 2004, kot je bilo odločeno z odločbo z dne 6. 4. 2005, ampak dne 25. 4. 2000, ko je tožnik prvič podal zahtevo za priznanje dodatka. Odločba prvostopenjskega organa z dne 6. 4. 2005 je bila tako z odločbo drugostopenjskega organa z dne 3. 10. 2005 odpravljena, dajatev pa je bila tožniku priznana za nazaj. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je do izdaje neustrezne odločbe na prvi stopnji prišlo zaradi ravnanja toženca ali pa zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, je zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 vsaj preuranjena.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine (I/2. točka izreka), ki se v tem obsegu na podlagi določbe 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje po izvedbi ustreznih dokazov ugotoviti, ali je v konkretnem primeru podano stanje, določeno v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. V ta namen bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je do izdaje neustrezne odločbe na prvi stopnji prišlo zaradi ravnanja toženca ali pa zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, ter kdaj je bila dokončna odločba z dne 3. 10. 2005 izvršena. V preostalem (I/1. točka izreka) je pritožbeno sodišče pritožbo, ne glede na drugačna materialnopravna stališča pritožbenega sodišča, v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe) na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj s priglašenimi stroški pritožbe, v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo. O stroških postopka bo namreč odločilo sodišče prve stopnje glede na uspeh tožnika v sporu po določbi 154. člena ZPP.

ZDSS-1 v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev v novo sojenje sodišču prve stopnje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnosti ni mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Namen glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje je dopolniti tiste dokaze, ki so bili po prepričanju pritožbenega sodišča pred sodiščem prve stopnje pomanjkljivo izvedeni, in ponoviti tiste dokaze, glede katerih se pritožbeno sodišče ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne pa izvajanje celotnega dokaznega postopka, pa četudi samo glede nekaterih pravotvornih dejstev. Dejansko stanje namreč ugotavlja sodišče prve stopnje, medtem ko pritožbeno sodišče tako ugotovljeno dejansko stanje zgolj preverja v okviru pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza za ugotovitev, ali je v konkretnem primeru podano stanje po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 in bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja sodišče druge stopnje moralo praktično samo izvesti celotni dokazni postopek. Pritožbeno sodišče opisanih nepravilnosti zato ne bi moglo odpraviti z morebitno dopolnjeno oziroma ponovljeno izvedbo dokazov na glavni obravnavi. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da v tem primeru niso podani pogoji iz 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 in je sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo razčistilo tudi, ali je do izdaje neustrezne odločbe na prvi stopnji prišlo zaradi ravnanja toženca ali pa zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe.