Jedro

Ker je bil tožniku dodatek z odločbo tožene stranke že pravnomočno odmerjen, saj odločbe (upravnega akta) ni izpodbijal, ni podlage za odločitev, da mu pripada dodatek v drugačni višini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik upravičen od 26. 4. 2000 do dodatka k starostni pokojnini na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskih državljanov, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV, Ur. l. RS, št. 45/92 in naslednji) v višini razlike med pokojnino, ki jo tožnik prejema od 26. 4. 2000 v Republiki Hrvaški, ter pokojnino, ki bi mu pripadala v Republiki Sloveniji po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in naslednji), o čemer naj v 30-ih dneh odloči s posebno odločbo.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Ugotovilo je, da je bil tožniku dodatek odmerjen z dokončno odločbo z dne 6. 4. 2005, in sicer na podlagi 4. a člena ZZSV. Po tem zakonu ni podlage za odmero višjega dodatka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložila revizijo K. R., dedinja po pokojnem tožniku, ki je umrl 26. 8. 2007. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je zahtevo za priznanje dodatka k starostni pokojnini tožnik vložil 20. 4. 2000, določba 4. a člena ZZSV, na kateri temelji odločitev tožene stranke, pa je začela veljati šele 29. 3. 2001. Odločeno je bilo torej na podlagi zakonske določbe, ki v času vložitve zahteve še ni veljala. Kljub temu, da pred tem zakon ni določal, na kakšen način se odmeri dodatek upravičencem, ki so se upokojili po septembru 1991 (o čemer je odločalo Ustavno sodišče in ugotovilo v tem delu neustavnost zakona), bi se glede na obrazložitev ustavne odločbe U-I-101/97 z dne 20. 5. 1999 dodatek moral odmeriti po pokojnini, kakršna bi pokojnemu tožniku pripadala v Republiki Sloveniji po določbah ZPIZVZ (ker je bil vojaški zavarovanec) in ne po najnižji pokojnini v Republiki Sloveniji.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizija pavšalno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti revizijski razlogi v njej izrecno navedeni in tudi konkretizirani: če se v reviziji uveljavljajo bistvene kršitve določb postopka, je potrebno navesti, katere so te kršitve in na kakšen način jih je sodišče druge stopnje zagrešilo. Ker Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zgolj na podlagi pavšalnega zatrjevanja izpodbijane sodbe v tej smeri ne more in ne sme preizkusiti.

7. Tožnik je s tožbo v tem socialnem sporu nasprotoval višini dodatka k pokojnini, odmerjenega z dokončno (in pravnomočno) odločbo tožene stranke z dne 3. 10. 2005 in zahteval, da se ta odmeri v višini razlike med pokojnino, ki jo prejema od 26. 4. 2000 v Republiki Hrvaški ter pokojnino, ki bi mu pripadala v Republiki Sloveniji po določbah ZPIZVZ.

8. Po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. V socialnem sporu je mogoče vložiti tožbo zoper upravni akt; taka tožba mora obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je vložena, tožbene razloge in zahtevek. Tožbi je treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu (prvi odstavek 73. člena ZDSS-1). Iz te določbe izhaja, da je sodišče tudi v socialnem sporu vezano na zahtevek, za razliko od prejšnje ureditve (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94), po kateri v primeru tožbe zoper dokončno odločbo pristojnega organa zahtevka ni bilo treba postaviti, oziroma če je bil postavljen, sodišče nanj ni bilo vezano.

9. O tožnikovi pravici do dodatka k starostni pokojnini je bilo odločeno z upravnim aktom, to je dokončno odločbo tožene stranke z dne 3. 10. 2005. Tega akta tožnik s tožbo ni izpodbijal (sodišče prve stopnje ga je na to izrecno opozorilo in ga pozvalo k izjasnitvi o zahtevku). Vztrajal je na zahtevku za ugotovitev, da je upravičen do dodatka v višini, ki jo je opredelil le opisno (je ni specificiral). Ker je bil tožniku dodatek z odločbo tožene stranke že pravnomočno odmerjen, saj tožnik odločbe (upravnega akta) ni izpodbijal, ni podlage za odločitev, da mu pripada dodatek v drugačni višini.

10. Glede na navedeno so revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava irelevantne, zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrnilo.