Jedro

Na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR mora razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazati delodajalec in se mora sodišče v zvezi s tem jasno opredeliti do vseh pravno pomembnih dejstev. Ob taki opredelitvi dokaznega bremena mora sodišče ustrezno upoštevati tudi dokazne predloge delavca, s katerimi se ta brani pred vprašljivimi trditvami in dokazi o obstoju kršitev obveznosti, zlasti če kršitev sicer ni neposredno dokazana.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 8. 11. 2006 oziroma 10. 11. 2006, s katerimi je bila tožnikom izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi neizdajanja računov gostom na blagajnah poslovalnice oziroma gostinske enote tožene stranke na Lomu. Ob ugotovitvah, da so tožniki pogosto brisali posamezne postavke na odprtih računih v računalniško vodenih blagajnah tudi po daljših časovnih zamikih, ko gostov očitno že ni bilo več pri blagajnah in v lokalu, je presodilo, da gostom računi niso bili izdani, tako da je tožena stranka tožnikom utemeljeno očitala neizdajanje le-teh.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvami, da v primerih brisanja postavk v odprtih računih po daljših časovnih zamikih tožniki očitno niso izdajali računov gostom, kar glede na pravila poslovanja tožene stranke, s katerimi so bili tožniki seznanjeni, pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), zaradi česar v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka in zato izpodbijana izredna odpoved ni bila nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagajo tožniki revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ob nestrinjanju z dejanskimi ugotovitvami navajajo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z izvedencem računalniške stroke, ki bi lahko ugotovil, v kakšnem časovnem presledku od blokiranja artiklov je prišlo do brisanja posameznih vrstic oziroma postavk in da so računalniško vodene blagajne odpirale naslednje račune takoj po izpisu predhodnega, pred izpisom računa pa se naslednji račun ni mogel odpreti. Kljub pritožbeni graji neizvedbe predlaganega bistvenega dokaza je s takim ravnanjem neutemeljeno soglašalo tudi sodišče druge stopnje. Tako je sodišče le na podlagi enostransko izvedenih dokazov zmotno ugotavljalo, da je med blokiranjem artiklov gostom in brisanjem posameznih vrstic na računu prihajalo do nerazumnih časovnih zamikov. Razlogi izpodbijane sodbe so sami s sabo v nasprotju, saj sodišče najprej šteje, da je dokaz za neizdajo računov daljše časovno obdobje od odprtja računa, hkrati pa, da naj bi ne bili izdani računi, na katerih je prihajalo do nelogičnih sprememb, ne pa dalj časa odprti računi. Glede na le enostransko izvedene dokaze in navedene nelogičnosti so tožniki sodišču očitali bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da so tožniki delali kot blagajniki (na večih blagajnah) v gostinskem lokalu tožene stranke ob avtocesti, v katerem je bila tudi manjša prodajalna. Pri oblikovanju in izdajanju računov preko računalniško vodenih blagajn so izvajali nenormalno število (sicer možnih in dovoljenih) popravkov (brisanje vrstic oziroma posameznih postavk o naročenih artiklih) tudi z daljšimi časovnimi zamiki od časa odprtja računov, ko kupcev oziroma strank očitno že ni bilo več v lokalu, tako da računi kupcem, ki so lahko bili izpisani šele po izvedbi teh popravkov, očitno niso bili izdani.

8. V zvezi z gornjimi dejanskimi ugotovitvami tožniki sodišču očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ob dejstvu, da so blagajne avtomatsko odpirale račune takoj po izdaji predhodnega, ni opredelilo do dokumentacije, iz katere ni razvidno, koliko časa je minilo od samodejnega odprtja računov do prvih blokad na tem računu in med prvimi blokadami do kasnejših popravkov oziroma izdaje računov gostom. Ob dejstvu, da so lahko bili računi na blagajni dalj časa odprti zgolj zaradi avtomatskega odpiranja le-teh, revizija sodišču očita nasprotja z ugotovitvijo, da računi gostom niso bili izdani, ko nejasno ugotavlja, da so sporni le tisti računi, kjer je prihajalo do nelogičnih sprememb. Hkrati revizija sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je tako na prvi kot na drugi stopnji zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca računalniške stroke, ki bi edini lahko ugotovil, kdaj so se posamezni računi začeli dejansko blokirati.

9. Na podlagi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana tudi, kadar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju in se zaradi tega sodba ne more preizkusiti.

10. Tožena stranka je sporne izredne odpovedi utemeljevala s tem, da je od odprtja posameznih računov (ob prihodu gostov) do sprememb oziroma brisanja posameznih postavk na teh računih poteklo toliko časa, da so gostje očitno že odšli, ne da bi jim tožniki izdali račun, ki pred zadnjo korekcijo postavk ni mogel biti izpisan in izdan. S tem ko sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni trdila, da račun v blagajni ne more biti odprt dalj časa (torej tudi zaradi avtomatskega odprtja le-tega) in da posamezni popravki (brisanje vrstic) med sestavljanjem računa niso bili prepovedani, ni jasno, na katerih dejstvih sodišče gradi zaključek, da so tožniki izvajali popravke računov, ko strank že ni bilo več v lokalu. Bistvena za oceno pravočasnosti izdaje računa bi lahko bila le podatka o času začetka sestavljanja računa (prvega tipkanja naročila, ko se je gost pri blagajni dejansko zglasil) in času zadnjega popravka oziroma izdaje računa. Sklicevanje sodišča na problematičnost le tistih računov, kjer je prihajalo do nelogičnih sprememb, je prav tako nejasno, saj sodišče ob dejstvu, da so bili sprotni popravki pri sestavljanju računa mogoči in dovoljeni, ne pove, kateri računi so to. Samo dejstvo pogostosti sprememb posameznih postavk pri sestavljanju računov lahko kaže tudi le na sicer neustrezen pristop k delu, ko blagajnik odtipka na blagajni postavko, ne da bi se ustrezno prepričal, ali se je stranka za konkretno naročilo res odločila, oziroma, ne da bi se poprej prepričal o ceni, vendar to samo na sebi še ne pomeni kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz 111. člena ZDR.

11. Glede na navedene ugotovitve so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z ugotovitvijo, da tožniki niso izdajali računov gostom oziroma strankam, dejansko nejasni in se glede tega izpodbijana sodba ne more preizkusiti. Na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR mora razlog za podajo izredne odpovedi dokazati delodajalec in se mora sodišče v zvezi s tem jasno opredeliti do vseh pravno pomembnih dejstev. Predvsem pa mora ob taki opredelitvi dokaznega bremena ustrezno upoštevati tudi dokazne predloge delavca, s katerimi se brani pred vprašljivimi trditvami in dokazi o obstoju kršitev njegovih obveznosti, zlasti če kršitev sicer ni neposredno dokazana. Neposrednih dokazov o neizdaji posameznih računov gostom pa tožena stranka ni predložila.

12. Navedene nejasnosti glede tožnikom očitanih kršitev bo sodišče lahko odpravilo v prvi vrsti ob preveritvah, koliko so dejansko znašali časovni zamiki med začetkom sestavljanja posameznih računov (in ne od njihovega odpiranja, če je šlo na blagajnah res za avtomatsko odpiranje računov, na kar tožniki niso imeli vplivala) in izdajo le-teh. Na podlagi teh preverjanj se bo moralo sodišče ponovno opredeliti, ali tako ugotovljeni zamiki (ob sicer pogostih spremembah pri sestavi računov) dokazujejo, da tožniki računov gostom niso izdali. V zvezi z zgornjimi za odločitev bistvenimi vprašanji bo moralo sodišče slediti dokaznemu predlogu tožeče stranke za postavitev izvedenca računalniške stroke, ki bo v prvi vrsti ugotovil, ali je preveritev navedenih podatkov sploh mogoča oziroma kolikor obstoja navedenih podatkov glede na notranje evidence računalniško vodenih blagajn ne bo zanikala že tožena stranka sama. Brez možnosti preveritve navedenih podatkov pa se bo moralo sodišče v ponovljenem postopku v smislu določb 82. člena ZDR ponovno opredeliti do obstoja tožnikom očitanih kršitev in za svoje ugotovitve navesti prepričljive razloge.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 379. člena in drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.