Jedro

Čeprav je bilo s pravilnikom o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke iz leta 2000 predvideno, da o prenehanju delovnega razmerja (odpovedi) odloča disciplinska komisija, je izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonito podal direktor kot zakoniti zastopnik tožene stranke v smislu 18. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za razveljavitev sklepov tožene stranke o izrednih odpovedih pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2006 za tožnika L.K. in T.M. in z dne 8. 11. 2006 za tožnika B.D. in T.M., za poziv nazaj na delovna mesta, ki so jih opravljali do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer: L.K. na delovno mesto št. 512 - vodja restavracije, B.D. na delovno mesto št. 577 - natakar, Š.M. na delovno mesto št. 659 - natakar, T.M. na delovno mesto št. 659 - natakar in za vzpostavitev delovnega razmerja tožnikom za nedoločen čas od dneva podaje izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi ter vpis delovnega razmerja v delovno knjižico, obračun bruto nadomestila plače in regresa za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vzpostavitve delovnega razmerja, plačilo prispevkov in davkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti do plačila (vse točka A izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka B izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev v tistem delu točke B izreka, po katerem tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, so se skupaj pritožile tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču so predlagale, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjajo, da je sodišče prve stopnje izpovedbe strank in zaslišanih prič povzelo le v tistem delu, v katerem so ustrezale zaključku sodišča. Glede tožnika L.K. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil odgovoren za dve kartici, s katerima je imel dostop do blagajne, in sicer kartico št. ... in št. ..., vendar je eno uporabljal njegov sin, za njegovo ravnanje pa tožnik ne more odgovarjati. Tožena stranka bi morala dokazati, da je vse očitane kršitve z obema karticama storil tožnik L.K., torej da je v času, ko naj bi se zgodile očitane kršitve, obe kartici tudi uporabljal. Pogodbene obveznosti naj bi kršil s tem, da je po 17 minutah od odprtja računa storniral vrstico na računu. Račun št. ... je bil odprt ob 9.34, dva dvojna kapučina pa stornirana ob 10.00.50. V vmesnem obdobju je bilo odprtih še 7 računov. Glede storno pozicije C.C. je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved priče L.P., da časovni razmik, kot je bil ugotovljen (račun odprt ob 11.24.24, storno vrstice po 15 minutah), pomeni zlorabo možnosti storniranja vrstice, kar pomeni, da stranki ni bil izdan račun za to pijačo. Sodišče prve stopnje ni razumelo razlike med stornacijo računa in brisanjem oz. storniranjem vrstice: v kolikor bi razumelo, potem bi dosledno uporabljalo ta dva izraza za označevanje dveh različnih stvari. Brisanje vrstice je namreč urejanje računa preden se le-ta stiska, medtem ko do stornacije pride šele potem, ko je račun iztiskan. Sodišče najprej trdi, da je tožnik L.K. opravil stornacijo po 17 minutah, kar ni pravilno in tudi ni logično, nato pa naj bi 17 minut zadržaval odprt in neiztiskan račun in po 17 minutah, ne da bi iztiskal račun, opravil storno vrstico. Opozarja, da je uporaba funkcije brisanja oz. storno vrstice dovoljena, kar je jasno pokazal izvedeni dokazni postopek. Med postopkom je bilo tudi ugotovljeno, da je računalniški program narejen tako, da se po izpisu oz. izdaji računa samodejno odpre nov račun. Iz dokumentacije, ki jo je v spis predložila tožena stranka ni razvidno, kdaj je bil določen račun samodejno odprt, koliko časa je minilo od tega odprtja do blokiranja artiklov in koliko časa je minilo od blokiranja artiklov do izpisa oz. izdaje računa. Tožeča stranka je prepričana, da računalniški program omogoča vpogled v te podatke, ki pa jih tožena stranka ni predložila v spis, saj bi se na podlagi teh podatkov potrdilo, da je bila odpoved pogodb tožnikom nezakonita in neutemeljena. Ves čas je tudi vztrajala na postavitvi izvedenca računalniške stroke, ki ga sodišče ni postavilo, niti ni obrazložilo, zakaj je izvedbo tega dokaza zavrnilo. Nadalje opozarja na račun ... ter navaja, da so razlogi za storniranje vrstice bodisi to, da sta bila kapučina že plačana pri šanku, bodisi, da je prišlo do pomote, da si je gost premislil ali preklical naročilo, še preden sta bila kapučina skuhana. Tožnik predvideva, da je B.D. ob 9.44 blokirala dva kapučina na šanku, med tem pa je gost prišel z njima k njemu, kjer je naročil še hrano. L.K. mu je blokiral kapučino in hrano, nato pa mu je gost povedal, da sta kapučina že plačana. Tožnik je to preveril pri B.D. in nato na računu s funkcijo brisanje vrstice izbrisal vrstico s kapučinoma. V kolikor bi bil imenovan izvedenec računalniške stroke, bi navedeno lahko tudi potrdil, saj bi iz podatkov pridobil račun, kdaj je tožnik L.K. blokiral kapučino. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe tožnika, da so si gostje tudi premislili, saj so bile cene hrane visoke, oziroma so spremenili naročilo, ko so ugotovili, da so izdelki predragi. V kolikor je bil direktor tožene stranke prepričan, da je uporaba funkcije brisanja vrstice neprimerna, bi jo moral prepovedati. Zgolj na enem primeru tožnik tudi negira insinuacije tožene stranke, saj je bil 23. 9. 2006 pri kartici št. ... odprt račun ob 10.14.37 uri in plačan s plačilno ali kreditno kartico prek POS terminala ter malo pred odprtjem naslednjega računa, to je računa št. ... ob 10.44.42 uri. Iz navedenega se vidi, koliko časa je lahko račun odprt, torej tudi več kot 30 minut, pa na koncu gost ta račun tudi dobi. Da je gost račun plačal bi bilo razvidno tudi iz izpiska iz POS terminala o plačilu predmetnega računa s plačilno oz. kreditno kartico. Glede tožnice B.D. je sodišče zmotno ugotovilo, da je zlorabila funkcijo storno vrstice pri espresso kavi z mlekom, torej na računu št. ..., saj je razvidno, da je bila na tem računu sicer brisana kava, vendar je bila potem blokirana na naslednjem računu, saj se je tožnica očitno zmotila, ko je mislila, da sta stranki skupaj oz. je zato obema računala kavo na enem računu. Pritožba se tudi glede tožnika Š.M. sklicuje na ugotovitve, na katere je opozoril L.K.. Pri računu št.... je šlo za predolg zamik, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, kakšen je bil dejansko ta zamik, saj časa samodejnega odprtja računa ni ugotovilo. Pri računu ..., ki je bil samodejno odprt ob 20.13.34 ob 20.18.17 in 20.18.27 pa si je gost zaradi visoke cene svinjske pečenke ter krompirja premislil, je bilo blokirano enkrat telečja obara, dvakrat žemlja, torej bistveno ceneje od predhodnega naročila in potem preklicane svinjske pečenke in krompirja. Navedeni artikli, ki so bili stornirani, se ne morejo pojaviti v kasnejših računih, saj so bili stornirani zato, ker so se gostom zdeli predragi. Glede T.M. opozarja na račun št. ..., ki je bil samodejno odprt ob 15.40.26 in 15.47.26 in 15.48.04, na katerem je bilo stornirano dvakrat piščančje bedro, pri čemer si je gost spet lahko premislil, ker je bilo predrago ali pa je bil zato kakšen drug razlog. Tožnik T.M. očitane kršitve ni storil, sodišče pa je tudi glede njegove kršitve vse obdolžitve oz. očitke dobesedno prepisalo, dodalo je le njegovo ime. Nadalje navaja, da zgolj dejstvo, da so tožene stranke pred izdajo računov le-te urejale oz. popravljale še ne dokazuje, da račun gostu ni bil izdan. Kakšnega drugega dokaza tožena stranka ni ponudila, kljub temu, da je imela najeto detektivsko agencijo F. d.o.o., ki je preverjala zaposlene, kako izdajajo gostom račune. Sodba je tudi pomanjkljiva, ker sodišče ne pojasni, zakaj je zavrnilo izvedbo drugih dokazov, predvsem izvedenca računalniške stroke, niti se ni opredelilo do navedb tožnikov, da je bil postopek izredne odpovedi izveden v nasprotju z zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Glede na zgornje ugotovitve sodbi sodišča prve stopnje torej ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je obrazložena z ustreznimi dejanskimi ugotovitvami in pravilnimi pravnimi zaključki, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dejstva, katera je štelo za dokazana, iztrgalo iz konteksta ter izpustilo relevantne navedbe. Pri tem je potrebno zavrniti pritožbeni očitek tožnikov, da sodišče ni razumelo razlike med brisanjem vrstice in storniranjem računa. Res je sicer, da je na strani 10 sodbe sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožnik L.K. napravil stornacijo po 17 minutah, vendar je s tem očitno mišljeno brisanje vrstice pred izdajo računa, saj sodišče prve stopnje istočasno ugotovi, da račun ni bil izdan. Torej ne more iti za storno računa, ki je lahko izveden šele po tem, ko je račun iztiskan, temveč za brisanje (nepravilno: storniranje) vrstice pred samo izdajo računa, ko se torej naknadno stiska račun, ki zaradi predhodnega brisanja vrstice ne prikazuje prodaje tistih izdelkov, ki jih je kupec dejansko kupil. Zaradi navedenega sodba sodišča prve stopnje ni nejasna, pritožba v tem delu pa ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih s tem zakonom. Dokazati mora, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odst. 82. člena ZDR). Po določbi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in če v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožena stranka ni kršila „postopkovnih“ pravil, ko je izredne odpovedi podal direktor tožene stranke in ne disciplinska komisija, kot je to predvideval Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev družbe P.G. z dne 4. 1. 2000 (priloga A 13), saj je v imenu tožene stranke lahko zakonito odločal direktor, torej zastopnik v smislu 1. odstavka 18. člena ZDR.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniki kupcem niso izdajali računov, saj so po daljšem časovnem obdobju spreminjali naročila oziroma brisali posamezne vrstice na računih. S tem so ravnali v nasprotju z Navodilom o poslovanju tožene stranke, ki predvideva obvezno izdajo računa kupcu in ravnanju z računom, če ga kupec pusti na blagajni (priloga B1) in Pravilniku o poslovanju tožene stranke, ki se nanaša na navodilo o ravnanju z blagajno (priloga B2). Da je šlo za nedopustno ravnanje in ne morda za napako, ki bi se pojavila zaradi dejstva, ker so bile v poslovalnici L. 2, v kateri so delali tožniki, tri blagajne, govori ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se vrstice na računih brisale po daljšem časovnem obdobju od odprtja računa, ko ni bilo več razumno šteti, da bi se gostje še zadržali v prodajalni, kot tudi veliko število spremenjenih računov v obravnavanem obdobju od 1. 8. do 25. 9. 2006. Tako je npr. ugotovljeno, da je tožnik L.K. dne 23. 9. 2006 izdal 103 račune ter na 10 računih spremenil vrstice, tožnica B.D. je 3. 8. 2006 izdala 104 račune ter pri tem 16-krat spremenila račun, Š.M. je dne 4. 8. 2006 spremenil 24 računov, v avgustu 2006 skupaj 148 računov, tožnik T.M. je v avgustu 2006 spremenil 214 računov, od tega npr. 100 krat za solato, septembra 2006 pa v 20 delovnih skupaj 301 krat. Tako je 12. 8. 2006 izdal 293 računov, pri čemer je bilo 50 spremenjenih.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obrambi tožnikov, da je do napak prihajalo iz razloga, ker naj bi se stranke premislile, predvsem zaradi visoke cene izdelkov. Ni namreč sprejemljiva trditev, da bi si stranke kar 100-krat premislile glede solate, kot je to ugotovljeno pri tožniku T.M., ali da bi naročile hrano, jo že blokirale na blagajni, potem pa naročale nekaj drugega, ko se je hrana že pripravljala, ali pa jo celo zavrnile, ko je bila pripravljena. Izvedeni dokazni postopek tudi ni podprl trditev tožnikov, da je do brisanja vrstic prišlo, ker naj bi se stranke v t. im. „free flowu“ odločile za nek izdelek ter ga potem vrnile in se odločile za drugega, tožniki pa naj bi jih spremljali ter ustrezno beležili izbrane izdelke ali pa bi bila napaka pri blokiranju posledica dejstva, ker naj bi blagajnik zmotno menil, da sta gosta skupaj ter blokiral na skupni račun. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju listinske dokumentacije v spisu, predvsem kronologij poslovanja za posamezne tožnike utemeljeno sledilo priči L.P., vodji kontrolinga pri toženi stranki, ki je na podlagi vpogleda v kronologijo prepričljivo pojasnila, da ni logično, da bi prihajalo do tako dolgih časovnih zamikov pri brisanju vrstic, oziroma je to lahko pomenilo le, da računi kupcem niso bili izdani, saj je npr. pri vpogledu v kronologijo za L.K. ugotovljeno, da je brisal vrstico za kapučino po 17 minutah, pri B.D. pri kavi po 5 oziroma 6 minutah, pri Š.M. po 5 minutah za pražen krompir, drugič pomfrit in enkrat svinjsko pečenko, določene račune pa je imel odprte po 17 minut, tožnik T.M. po 8 oziroma 9 minutah.

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne omajajo pritožbene navedbe, da so bili nekateri računi odprti po 30 minut, takrat vrstice spremenjene, kupci pa so vseeno plačali takšno naročilo s plačilno ali kreditno kartico prek POS terminala. Pri tem se tožniki sklicujejo na račun št. ... z dne 23. 9. 2006, ki je bil odprt več kot 30 minut. Tožena stranka namreč ni trdila, da račun ne more biti odprt takšno časovno obdobje (ne gre spregledati, da tožniki v pritožbi navajajo, da je bilo v vmesnem času odprtih še 7 računov), niti ne, da je lahko prišlo do napak, zaradi česar je bila sploh funkcija brisanja vrstice dovoljena. Sporni so le tisti računi, kjer je prihajalo do nelogičnih sprememb, ki jih ni mogoče pripisati napaki delavca na blagajni ali stranki, ki bi si premislila. Ker je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih dovolj podlage za sklepanje, da računi strankam niso bili izdani, je utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z angažiranjem izvedenca računalniške stroke, ki bi na podlagi podatkov o poslovanju na blagajni ugotovil, kdaj so bili računi odprti in kdaj je prihajalo do brisanja vrstic.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na dejstvo, da ni ugotovljeno, katero blagajniško kartico naj bi uporabljal tožnik L.K. in katero njegov sin. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi sledilo izpovedbi vodje enote tožene stranke na L. 2 B.Č., ki je pojasnil, da je bil tožnik L.K. zadolžen za obe kartici. Tožnik se torej ne more uspešno sklicevati na to, da ni ugotovljeno, katero je sam uporabljal. Kršitve so bile tožnikom dokazane, zato je posledično sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene zahtevki za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi (nepravilno sicer označenih kot „sklepi“ o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi“, ter vtoževano reintegracijo in reparacijo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, v skladu z 353. členom ZPP.