Jedro

Ker so zakonski pogoji izpolnjeni, je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj, (1) ali je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da zaradi tega, ker tožnika nista dokazala, da bi toženca obvestila o namenu oddaje stanovanj v najem, nista upravičena do povrnitve škode v višini izgubljene najemnine, (2) ali je izpodbijana sodba spregledala trditve tožnikov, ki so narekovale uporabo drugega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika, (3) ali je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da že iz razloga, ker toženca stanovanj, ki v vtoževanem obdobju nista bili primerni za uporabo in bivanje, nista uporabljala, zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo po 15.000 EUR z zahtevanimi obrestmi vsakemu od tožnikov, zavrnilo pobotni ugovor tožencev za nerazdelno plačilo 24.750 EUR z zahtevanimi obrestmi in tožnikoma naložilo plačilo stroškov tožencev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo. Kot podlago zahtevka je štelo določbe o odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbe, nato pa zavzelo stališče, da sta tožnika upravičena do povrnitve škode le v obsegu, kot bi jo morala toženca ob kršitvi pogodbe pričakovati glede na dejstva, ki so jima bila takrat znana ali bi jima morala biti znana (prvi odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Pri tem se je sklicevalo na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3988/2009 in II Cp 4194/2008. Ker tožnika nista dokazala, da bi toženca obvestila o namenu oddaje v najem, nista upravičena do povrnitve uveljavljane škode, druge škode pa nista zatrjevala. Glede na tako stališče se ni spuščalo v presojo pritožbenih navedb o kršitvi pogodbe in o tem, ali sta imela namen oddaje stanovanj v najem. Ker toženca, ki od spornih stanovanj nista mogla imeti nikakršne koristi, nista mogla biti obogatena za vtoževani znesek najemnine, se je strinjalo tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da zahtevek ne more biti utemeljen na verzijski podlagi.

3. Tožnika v predlogu za dopustitev revizije trdita, da sta v svojih vlogah pred sodiščem prve stopnje zatrjevala dejstva, ki so narekovala presojo na podlagi drugega odstavka 243. člena OZ. Ker pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo, je kršilo prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdita, da glede vsebine prvega odstavka 243. člena OZ v sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani obstaja tudi nasprotno stališče od tistih, na katera se sklicuje izpodbijana sodba (VSL II Cp 2956/2009), sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi s presojo pojma predvidljive škode pa ni. Ne strinjata se niti s stališčem izpodbijane sodbe v zvezi z (ne)utemeljenostjo zahtevka na verzijski podlagi. Trdita, da je to stališče v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. Sledeč sodbi II Ips 364/2000 je 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ki je enak 190. členu OZ) treba razlagati po njegovem namenu, ki je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno, pri tem pa ni pomembno, ali za obogatenega pridobitev stvari pomeni objektivno korist oziroma ali bi se s stvarjo lahko okoristil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od pridobljene stvari. Sklicujeta se na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 289/2004, II Ips 444/2004 in II Ips 978/93 ter na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 607/2001, I Cp 2655/2005 in I Cp 3936/2008. 4. Glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, so pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367. c člena Zakona o pravdnem postopku).