Jedro

Ker tožeča stranka kot društvo v statutu nima vpisane dejavnosti opravljanja gostinskih storitev nečlanom, je inšpekcijski organ ravnal pravilno, ko je društvu prepovedal nuditi gostinske storitve tretjim osebam, ki niso člani društva.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor tožeči stranki prepovedal opravljanje gostinske dejavnosti za nečlane društva, ker društvo v statutu ni navedlo, da v prostorih društva nudi gostinske storitve tudi nečlanom društva, kot delo na črno (prva alineja prvega odstavka 3. člena v zvezi s četrtim odstavkom 13. členom Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ZPDZC,Uradni list RS št. 36/2000 in naslednji). Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za gospodarstvo zavrnilo s svojo odločbo št. 0211-20/2009-6-PB z dne 4. 5. 2009. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka ugotavljata, da je na podlagi opravljenega inšpekcijskega pregleda bilo ugotovljeno, da tožnik v prostorih društva opravlja gostinsko dejavnost tudi za nečlane društva, kar predvsem izhaja iz dejstva, da je bil postrežen inšpektor, ki ni član društva. Iz 9. člena statuta društva namreč izhaja, da društvo nudi gostinske storitve za člane društva v zasebnih prostorih društva. Zavrnilo je tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil inšpekcijski pregled opravljen v zasebnih prostorih predsednika društva brez odredbe sodišča. Pojasnjeno je bilo, da ima inšpektor po določbah Zakona o inšpekcijskem nadzoru pri fizični ali pravni osebi, pri kateri opravlja inšpekcijski nadzor, pravico pregledati prostore objekte, poslovne knjige in druge dokumente (19. člen). V skladu z določbo prvega odstavka 20. člena citiranega zakona pa ima inšpektor pravico brez predhodnega obvestila ter brez dovoljenja zavezanca oziroma njegove odgovorne osebe in ne glede na delovni čas, pravico vstopiti v prostore in objekte, kar pomeni, da je bil inšpekcijski pregled pri tožniku opravljen v skladu s predpisi, zato navedb v zvezi z vstopom v zasebne prostore, ni mogoče upoštevati.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev organa prve in druge stopnje in pri tem ponavlja pritožbene ugovore, da je inšpektor opravil pregled v stanovanjskih zasebnih prostorih predsednika društva, kamor lahko vstopajo le člani društva. Glede nudenja gostinskih uslug namreč velja, da člani sami kupujejo pijačo, ki je nato ne prodajajo naprej, temveč jo uporabijo zase. Za napitek pa prispevajo prostovoljni prispevek, v okviru katerega se povrne nabavna cena in pavšalni stroški čiščenja in nabave. Članstvo se preverja tako, da se člani vpisujejo v poseben zvezek, ob tem pa se ne opravlja legitimacija osebe, ki se vpiše. Dejavnost društva je v skladu s statutom tudi nudenje gostinskih uslug za člane društva v zasebnih prostorih društva, zato v navedenem primeru ne gre za delo na črno oziroma nudenje gostinskih uslug nečlanom društva. Glede na to, da se je inšpektor predstavil kot član društva, mu je bila zato tudi postrežena pijača. Na podlagi tako nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je zato izpodbijana odločitev nezakonita. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tako glede uporabe citiranih materialnih predpisov, kakor tudi dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi obeh odločb podala pravilne razloge za svojo odločitev. Navedla pa je tudi razloge, zaradi katerih pripombe in ugovori tožnika, podani v upravnem postopku, na njeno odločitev niso mogli vplivati. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zmotno je stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja podani z okoliščinami na katere se sklicuje. Ob nespornem dejstvu, da tožeča stranka kot društvo v statutu društva nima vpisane dejavnosti opravljanja gostinskih storitev nečlanom, sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je v prostorih društva tožeča stranka opravljala gostinsko dejavnost oziroma nudila gostinske storitve tudi nečlanom društva. Iz listin v upravnih spisih izhaja, da je prostor, kjer se opravlja gostinska dejavnost samostojni objekt, postavljen ob stanovanjski hiši, v delu objekta kjer se je nekoč opravljala trgovinska dejavnost, zato so neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke, da naj bi šlo za opravljanje inšpekcijskega nadzora v zasebnih prostorih predsednika društva oziroma tožeče stranke. Tudi po presoji sodišča tožeča stranka zgolj s sklicevanjem na neresničnost zapisanih trditev tržnega inšpektorja z dne 22. 1. 2009, ni predložila nasprotnih dokazov oziroma ni navajala dejstev in okoliščin, ki bi lahko pripeljala do drugačnega dejanskega stanja. Glede na navedeno je zato organ prve stopnje tožniku na podlagi prve alinee prvega odstavka 3. člena ZPDZC, po kateri se za delo na črno šteje tudi opravljanje dejavnosti oziroma dela, če zasebnik opravlja dejavnost, ki je nima priglašene pri pristojnem organu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v temeljnem aktu določene dejavnosti, upravičeno izdal odločbo o prepovedi opravljanja gostinske dejavnosti za nečlane društva.

Sodišče je zato po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.