Jedro

Pravdni stranki sta zakonca, ki sta v zakonski zvezi pridobila stanovanje, ki je po podatkih zemljiške knjige v celoti last toženca. Tožnica je v postopku osebnega stečaja, upraviteljica pa je v zvezi z dolžnostjo, da ugotovi stanje tožničinega premoženja, vložila tožbo, s katero od sodišča zahteva ugotovitev, da stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, z deležem vsakega od njiju do 1/2. Na nastanek skupnega premoženja in na delež na skupnem premoženju ne vpliva dejstvo, kdo od zakoncev je najel posojilo v zvezi s skupnim premoženjem, niti ne, kdo ga je odplačeval. Morebitna terjatev iz tega naslova je lahko predmet obligacijskega zahtevka. Stanovanje je bilo nedvomno pridobljeno z delom obeh zakoncev v času trajanja zakonske zveze, zato ne gre za posebno premoženje toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina z ID znakom del stavbe X-000-1 (del stavbe 1 v stavbi št. 000 k.o. ...) do celote in da solastniški delež tožeče stranke na nepremičnini znaša 1/2 celote; odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.170,48 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče z opustitvijo zaslišanja strank in prič zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Takšno stališče je zavzeto tudi v sodbah VS RS VIII Ips 117/2012, II Ips 1231/2008. Otrokom pravdnih strank so poznane vse relevantne okoliščine glede ustvarjanja skupnega premoženja ter prispevkov staršev pri tem. Potrdili bi njegove trditve, da je hranil dokaj visoko odškodnino, da je prodal ogromne količine lesa, da so bili ti prihranki nato porabljeni za potrebe družine, obnovo kupljenega stanovanja in izgradnjo garaže ter drvarnice, da je imel ves čas višje dohodke od tožnice, da je za prevoz na delo porabil le manjši del plačanih stroškov. Glede odškodnine in kupnine za les je sodišče celo menilo, da ni podal ustrezne trditvene podlage in da zato zaslišanja strank in prič ni bilo potrebno (pri čemer se glede zaslišanja prič sodišče sploh ni izjasnilo). D. D. bi znal povedati, da je prodal precejšnje količine lesa iz podedovanega gozda v B. Z zaslišanjem strank bi sodišče lahko tudi ugotovilo, da je toženec solastnik tudi stanovanju pripadajočega funkcionalnega zemljišča, ki sta si ga s solastnikom C. C. že razdelila in je toženec na zemljišču, ki mu je pripadel, zgradil garažo in drvarnico. Vrednost stanovanja in pripadajočega zemljišča z garažo in drvarnico po izvedenih vlaganjih, ki so bila izvršena iz posebnega premoženja toženca, bi se ugotovila z izvedencem gradbene stroke, pri čemer sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju prispevkov zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja, ugotavljati njune prispevke v celotnem obdobju skupnega življenja. Pravdni stranki sta poročeni več kot 35 let, v tem obdobju pa je bila tožnica zaposlena le 13 let in 9 mesecev, kljub temu je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da so bili dohodki pravdnih strank približno enaki. Tudi sicer je ta zaključek v nasprotju z listinami, ki so v spisu. V obdobju od leta 2000 do vključno do leta 2012 so bili njegovi dohodki 111.505,00 EUR, tožničini pa le 69.214,00 EUR (62% toženčevih). Sodišče ni upoštevalo posebnega premoženja toženca, ki ga je vložil v skupno premoženje (poleg odškodnine in kupnine za prodani les, še odpravnino ob upokojitvi, udeležbo na dobičku, odkup dodatnega pokojninskega zavarovanja). Zahteva sodišča, da bi moral natančno specificirati višino odškodnine, ki jo je prejel leta 1982, je pretirana. Dokumentacijo o tem je poskušal pridobiti, vendar se je v arhivu nahajal zgolj sklep, da je bil postopek ustavljen. Vseeno pa je dokazal, da je utrpel poškodbo pri delu in da je tudi prejel izplačano odškodnino, zgolj višine ni mogel dokazati. Sodišče je zaključilo, da tudi glede potnih stroškov ni izkazal, da jih ni porabil za namen, za katerega so bila ta sredstva dana. V zvezi s tem je predlagal zaslišanje pravdnih strank in otrok, saj je bilo vsem znano, da je porabil maksimalno tretjino plačanih prevoznih stroškov. Obroke za posojilo (s katerim je bilo kupljeno stanovanje) je plačeval izključno sam, kar bi prav tako pravdni stranki potrdili, če bi bili zaslišani.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta zakonca, ki sta v zakonski zvezi pridobila stanovanje, ki je po podatkih zemljiške knjige v celoti last toženca. Tožnica je v postopku osebnega stečaja, upraviteljica pa je v zvezi z dolžnostjo, da ugotovi stanje tožničinega premoženja (384. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), vložila tožbo s katero od sodišča zahteva ugotovitev, da stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, z deležem vsakega od njiju do 1/21. 6. Pravdni stranki sta sklenili zakonsko zvezo dne 19. 2. 1982, stanovanje pa je bilo kupljeno dne 11. 10. 2000, torej tekom trajanja zakonske zveze. Z gotovostjo in v pritožbi neprerekano, je bilo ugotovljeno, da je bila kupnina poravnana s posojilom Stanovanjskega sklada (priloga A19). Toženec ni trdil in ne izkazal, da bi obroke posojila plačeval iz svojega posebnega premoženja, trdil pa je (in izkazal), da je bil on tisti, ki je posojilo najel in tudi prevzel obveznosti njegovega odplačila. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da na nastanek in na delež na skupnem premoženju ne vpliva dejstvo, kdo od zakoncev je najel posojilo v zvezi s skupnim premoženjem, niti ne kdo ga je odplačeval2. Stanovanje je bilo tako nedvomno pridobljeno z delom (obeh zakoncev) v času trajanja zakonske zveze in je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ne gre za posebno premoženje toženca. Ker tudi toženec ni vztrajal pri prvotnih trditvah, da je bilo stanovanje pridobljeno z njegovim posebnim premoženjem, s tem v zvezi ni bilo potrebno ne zaslišanje strank in ne prič.

7. Stanovanje torej nedvomno sodi v skupno premoženje pravdnih strank (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZdr)3. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZdr). Toženec je to skušal dokazati. Trdil je, da je vložil v skupno premoženje svoje posebno premoženje, ves čas trajanja zakonske zveze (35 let) je bil zaposlen, tožnica pa le 13 let in 9 mesecev, v skupno premoženje je prispeval tudi izplačilo Zavarovalnice Triglav v višini 3.250,00 EUR, iz naslova udeležbe na dobičku pa 1.810,63 EUR, iz naslova kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence mu je bilo izplačano 4.336,19 EUR, ob upokojitvi je dobil odpravnino v višini 4.348,95 EUR, obroke posojila je plačeval samo on, kar vse je vplivalo na velikost deležev, pri čemer ocenjuje, da mu gre 70% do 80% delež na skupnem premoženju, tožnici pa le 10% do 20%.

8. Drži pritožbena navedba, da je potrebno pri ugotavljanju prispevkov zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja ugotavljati njune prispevke v celotnem obdobju skupnega življenja. Po pregledu listinske dokumentacije (sodišče prve stopnje drugih dokazov ni izvedlo) v zvezi s prihodki pravdnih strank za celotno obdobje4, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ta primerjava ne pokaže (niti ob upoštevanju višine potnih stroškov v primerjavi s siceršnjo plačo in zgoraj navedenih izplačil), da bi bili toženčevi dohodki bistveno višji od tožničinih, tako, da upoštevaje skrb za družino (pravdni stranki imata tri otroke) in gospodinjstvo, ki je bila nedvomno v večji meri na tožnici, iz tega naslova tožencu višji delež ne pripada. Drži, da je bila tožnica od leta 1982, ko sta se pravdni stranki poročili, do leta 1996 nezaposlena, vendar je do leta 1993 živela v B., ločeno od toženca5, v tem času rodila tri otroke (v letih 1983, 1984 in 1987) in za njihovo rast in vzgojo v večji meri skrbela sama6. V tem obdobju je torej skoraj v celoti sama skrbela za otroke in gospodinjstvo in se njen nedenarni prispevek v konkretnem primeru izenači z denarnim prispevkom toženca. O tem, da se tudi plačevanje obrokov posojila ne more šteti izključno v toženčevo korist, pa je bilo pojasnjeno že zgoraj.

9. Glede posebnega premoženja je toženec zatrjeval, da je lastnik gozdov v B., ki jih je v letu 1988 podedoval po očetu, gozdove je izkoriščal, prodajal les, pridobljena denarna sredstva pa porabil za ustvaritev skupnega premoženja (obnovil je stanovanje, zgradil garažo, drvarnico). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi za izkaz lastništva (ob ugovorih tožnice), toženec nujno moral predložiti listinski dokaz - izpisek iz zemljiške knjige, vsaj posestni list (na katerega se je skliceval, ni pa ga predložil) ali najmanj sklep o dedovanju, česar ni storil. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje pravdnih strank in otrok v tej smeri7 (z izpovedjo katerih lastništva ne bi mogel izkazati), mu zato ni bila odvzeta možnost dokazovanja in zato sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v preostalem delu je bila trditvena podlaga pomanjkljiva in povsem pavšalna, z izvedbo dokazov pa pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti.

10. Toženec je tudi trdil, da se je v letu 1980 poškodoval pri delu, izplačana mu je bila odškodnina v približni vrednosti treh avtomobilov Zastava, odškodnino je hranil 20 let in jo nato vložil v nakup stanovanja (kar se je izkazalo za neresnično) oziroma v njegovo obnovo ter v izgradnjo garaže in drvarnice. Da gre za pomanjkljivo trditveno podlago je toženca opozorila že tožnica. Četudi bi šteli predložitev dokaza - sklepa, ki izkazuje, da sta se stranki postopka glede odškodnine poravnali, kot pravočasno predložitev8 in bi šteli, da je toženec izkazal, da je iz naslova nesreče pridobil odškodnino, pa ni postavil dovolj konkretnih trditev o višini izplačane odškodnine, kot o nedvomno pravno relevantnem dejstvu za odločitev. Pri tem tudi ne gre za dejstvo, ki ga toženec ne bi mogel poznati. Na njem je bilo trditveno breme in on bi moral postaviti trditve tudi o npr. tedanji vrednosti vozil, o vrednosti denarnega vložka iz tega naslova v letih obnove stanovanja in izgradnje pritiklin (v letu 2000 in kasneje), ko naj bi bil ta denar porabljen. Nič od tega ni storil. Pravno relevantnih dejstev o višini odškodnine in o višini vložka posebnega premoženja v skupno premoženje, ni zatrjeval, zato dokazovanje ni bilo potrebno. Z izpovedbo strank ali prič ali s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, namreč ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe navedenih predlaganih dokazov, zato tudi v tem primeru sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, da stanovanje sodi v skupno premoženje in da sta deleža pravdnih strank na njem enaka, je zato pravilna in zakonita (51. in 59. člen ZZZdr).

12. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 V predpravdnem postopku sta obe pravdni stranki soglašali, da gre za posebno premoženje toženca. 2 Morebitna terjatev iz tega naslova pa je lahko predmet obligacijskega zahtevka. 3 Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. 4 Sodišče prve stopnje je v bistvenem dohodke upoštevalo le v obdobju nakupa stanovanja in naprej. 5 Ki je tudi v tem obdobju stalno živel in delal v Sloveniji. 6 Sicer s pomočjo toženčevih staršev pri katerih je živela, kar pa se šteje kot darilo dano obema zakoncema. 7 Ali priče D. D. pri čemer je bil predlog za izvedbo tega dokaza tudi sicer podan prepozno. 8 Dokaz je bil predložen s pripravljalno vlogo z dne 12. 10. 2017, list. št. 41, že po prvem naroku in po vložitvi še dovoljene pripravljalne vloge z dne 8. 9. 2017, list. št. 38.