Jedro

Tožnik je bil ob dokončnosti odločbe zavarovan v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za polni delovni čas. To pa pomeni, da mu delna pokojnina, skladno z drugim odstavkom 156. člena ZPIZ-1, za polovični delovni čas ne more biti priznana. Posledično tudi ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku za odmero in izplačevanje delne starostne pokojnine, plačilo zamudnih obresti in povrnitev stroškov postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba in popravni sklep spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: "1. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2011 in št. ... z dne 8. 8. 2011. 2. Tožniku se prizna pravica do delne pokojnine od 1. 4. 2011 dalje.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo odmeriti delno pokojnino ter mu v istem roku izplačati vse že zapadle zneske delne pokojnine.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati z zakonom določene zamudne obresti od dneva, ko bi posamezni mesečni znesek delne pokojnine moral biti izplačan, do plačila. Tako obračunane zamudne obresti je dolžna plačati v roku 60 dni po plačilu dajatev iz prejšnje točke te sodbe.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2011 in št. ... z dne 8. 8. 2011 ter tožniku priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 4. 2011 dalje. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo tožniku odmeri delno pokojnino, mu izplača zapadle pokojninske dajatve, v 60-dnevnem roku od izplačila teh dajatev plača z zakonom določene zamudne obresti od dneva, ko bi posamezni znesek delne pokojnine moral biti plačan, do plačila, ter mu povrne stroške postopka v znesku 487,39 EUR. Namesto tega zneska je bil s sklepom o popravi sodbe priznan znesek 454,45 EUR.

Zoper navedeni odločbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče tožniku preuranjeno priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 4. 2011 dalje. V obravnavani zadevi niso bile ugotovljene okoliščine glede obsega zavarovanja. Na podlagi tožnikove vloge za spremembo prijave v zavarovanje, vložene 27. 6. 2011, je tožena stranka izdala dokončno odločbo, njena pravilnost in zakonitost pa se presoja v zadevi Ps 765/2012. Predlogu tožene stranke po združitvi navedene zadeve z obravnavano zadevo sodišče prve stopnje ni ugodilo. Zaradi nerešenega socialnega spora glede spremembe obsega zavarovanja je tožnik še vedno vključen v zavarovanje za polni delovni čas (40 ur na teden). Tudi iz potrdila Davčnega urada z dne 22. 8. 2013 je razvidno, da ima tožnik plačane prispevke za polni delovni čas. Zahtevo za spremembo zavarovanja v polnem obsegu (40 ur na teden) je tožnik vložil po izdaji prvostopenjske odločbe tožene stranke, ki se presoja v tem sporu. Tožena stranka zastopa stališče, da je pogoj za priznanje delne pokojnine vključitev v obvezno zavarovanje za polovični delovni čas. Te ne dokazuje odločba Odvetniške zbornice z dne 15. 3. 2011 o začetku opravljanja odvetniške dejavnosti s polovico delovnega časa od 1. 4. 2011 dalje. Tožena stranka meni, da bi moralo tožniku najprej prenehati obvezno zavarovanje za polni delovni čas, nato pa bi se vključil v zavarovanje za skrajšani delovni čas. V obravnavanem primeru je pomemben tudi datum priznanja pravice do delne pokojnine, saj je tožnik zahteval spremembo v obsegu zavarovanja šele 27. 6. 2011 in ne ob vložitvi zahteve za delno pokojnino. Tožena stranka je zato mnenja, da se tožniku ne more priznati pravica do delne pokojnine že od 1. 4. 2011 dalje. Delno pokojnino bo tožena stranka tožniku odmerila in izplačala le pod pogojem prenehanja obveznega zavarovanja za polni delovni čas in vključitve v zavarovanje za polovični delovni čas. Tožena stranka zaradi preuranjene odločitve ni dolžna povrniti stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik zavrača pritožbene očitke tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep o popravi preizkusilo v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, vendar je ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2011 ter prvostopenjske odločbe št. ... z dne 1. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do delne starostne pokojnine od 1. 4. 2011 dalje. Tožbenemu zahtevku je ugodilo, pri čemer se je sklicevalo na odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovilo neskladnost določbe prvega odstavka 58. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) z Ustavo RS, zakonodajalec pa neskladnosti ni odpravil v danem roku. Po presoji sodišča prve stopnje bi morala tožena stranka zaradi varovanja ustavnega načela enakosti tožniku priznati pravico do delne starostne pokojnine, pri čemer iz odločbe Odvetniške zbornice z dne 15. 3. 2011 izhaja, da tožnik opravlja odvetniško dejavnost od 1. 4. 2011 dalje le s polovico polnega delovnega časa.

Po prvem odstavku 58. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju največ s polovico polnega delovnega časa. Pri tem je v smislu določb drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pogoj za pridobitev pravice do delne pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja na podlagi dotedanje polne zaposlitve oziroma opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času. Glede slednjega pogoja je Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 16/2012 z dne 4. 9. 2012 v identični zadevi odločilo, da revidentki, ki je bila ob dokončnosti odločbe zavarovana v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, ne more biti priznana pokojnina za polovični delovni čas, saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem biti imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera). Zavarovanec mora torej najprej urediti spremembo zavarovanja, saj je ureditev ustreznega zavarovanja eden od pogojev za pridobitev pravice do delne starostne pokojnine.

Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama z dne 1. 6. 2011 in 8. 8. 2011, ki je bila tožniku vročena 16. 8. 2011, zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje delne pokojnine, ki jo je pri njej vložil 11. 5. 2011. Dne 27. 6. 2011 pa je tožnik z vložitvijo vloge pri toženi stranki začel postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca. Z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 3. 2012 je bil prvostopenjski sklep tožene stranke št. … z dne 16. 9. 2011 odpravljen, zahteva tožnika za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova opravljanja odvetniške dejavnosti od 1. 4. 2011 dalje za polovični delovni čas (20 ur na teden) pa zavrnjena. Pravilnost in zakonitost te odločbe je predmet sodne presoje v zadevi Ps 765/2012. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik do dokončnosti odločbe z dne 1. 6. 2011 zavarovan za poln delovni čas in je tudi prispevke plačeval za polni delovni čas. Upoštevaje, da je socialni spor spor polne jurisdikcije, tožnik v času do dokončnosti odločbe ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Predmet presoje v tem socialnem sporu je namreč dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V zvezi s tem je treba skladno z 12. in 249. člena ZPIZ-1 upoštevati določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP, iz katere smiselno izhaja, da drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje lahko upošteva le tista dejstva, ki so obstajala v času odločanja na prvi stopnji. Kasnejše spremembe oziroma podana zahteva za ugotovitev statusa zavarovanca z ugotovitvijo obsega zavarovanja za polovični delovni čas na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva.

Tožnik je bil ob dokončnosti odločbe z dne 1. 6. 2011 zavarovan v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za polni delovni čas. To pa pomeni, da mu delna pokojnina, skladno z drugim odstavkom 156. člena ZPIZ-1, za polovični delovni čas ne more biti priznana. Posledično tudi ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku za odmero in izplačevanje delne starostne pokojnine, plačilo zamudnih obresti in povrnitev stroškov postopka.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in pete alinee 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep o popravi spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.