Jedro

Ker je bila revident ob dokončnosti odločbe z dne 1. 6. 2011 zavarovan v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, mu delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem biti imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi toženca z dne 1. 6. 2011 in 8. 8. 2011 ter tožniku priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 4. 2011 dalje. Toženi stranki je naložilo izdati odločbo o odmeri pokojnine in izplačilo zapadlih pokojninskih dajatev, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi tožnikove stroške postopka. Ugotovilo je, da iz odločbe Odvetniške zbornice z dne 15. 3. 2011 izhaja, da tožnik od 1. 4. 2011 dalje opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa 20 ur tedensko. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006 se mora samozaposlenim priznati enake pravice kot delavcem, zato je tožniku priznalo pravico do delne pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da je tožnik 27. 6. 2011 z vlogo začel postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca. Njegova zahteva je bila zavržena na prvi stopnji s sklepom 16. 9. 2011, po tožnikovi pritožbi pa je tožena stranka odpravila prvostopenjski sklep in vsebinsko zavrnila tožnikovo zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca za opravljanje odvetniške dejavnosti s polovičnim delovnim časom od 1. 4. 2011 dalje. Pravilnost take dokončne odločbe pa je predmet presoje v drugem socialnem sporu (opravilna številka Ps 765/2012). Ker je bil ob dokončnosti odločbe z dne 1. 6. 2011 tožnik zavarovan za polni delovni čas, ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine. Kasnejša zahteva za spremembo lastnosti zavarovanca pa na to ne more imeti vpliva v skladu s tretjim odstavkom 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), saj gre za nastalo dejstvo po odločanju prvostopenjskega upravnega organa.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da pri zadevi VIII Ips 16/2012 ne gre za enako zadevo, kot je obravnavana. ZZZS je odvetniku V. R. onemogočil odjavo oziroma prijavo za polovični delovni čas. Tožnik se ni mogel odjaviti iz polnega zavarovanja in prijaviti za polovično zavarovanje, saj take spremembe tožena stranka striktno zavrača. Po 1. 4. 2011 je plačeval vse prispevke, saj bi sicer ostal brez zavarovanja. Prvostopna odločba tožene stranke z dne 1. 6. 2011 je postala dokončna z vročitvijo drugostopenjske zavrnilne odločbe tožene stranke dne 16. 8. 2011. Zato ne zdrži argumentacija, da mora drugostopni organ upošteva le dejstva, ki so obstajala v času odločanja na prvi stopnji, saj je vložil zahtevo za spremembo statusa zavarovanca pred dokončnostjo upravne odločbe. Pritožbeno sodišče ne bi smelo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje, lahko bi jo kvečjemu razveljavilo, saj je odločitev oprlo na drugo pravno podlago in sodno prakso, kot je veljala do tedaj. V obrazložitvi ni upoštevano ključno dejstvo, da se iz polnega zavarovanja ni mogel odjaviti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče ni storilo kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, ko je odločilo o pritožbi tožene stranke po vsebini tako, da ji je ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče ima pooblastilo za spremembo prvostopenjske sodbe po prvem odstavku 351. člena in 341. členu ZPP zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pri tem se ni oprlo na povsem novo pravno podlago in sodno prakso, saj je bil zadeva VIII Ips 16/2012, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje, sprejeta s strani revizijskega sodišča že 4. 9. 2012, kar je skoraj eno leto pred koncem glavne obravnave v tej zadevi.

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bila kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi bilo upoštevano dejstvo, da se revident ni mogel odjaviti iz zavarovanja. Pritožbeno sodišče je pri svoji odločitvi kot odločilno dejstvo upoštevalo, da je bil revident do dokončnosti izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 1. 6. 2011 zavarovan za polni delovni čas, da je bila zahteva za spremembo statusa zavarovanca podana po navedeni odločbi in da je predmet drugega socialnega spora. Ob teh razlogih je zaključilo, da je bila zahteva za priznavanje drugačnega statusa zavarovanca podana po prvostopenjski odločbi, zato tudi morebitna sprememba statusa ne more vplivati na pravico do priznanja delne pokojnine, ker se mora upoštevati dejansko stanje ob izdaji prvostopenjske odločbe. Razlogi o odločilnem dejstvu so torej navedeni, pravilnost takih razlogov pa je predmet materialnopravne presoje, ki jo revizijsko sodišče podaja v nadaljevanju.

9. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju največ s polovico polnega delovnega časa. Pri tem je v smislu določb drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pogoj za pridobitev pravice do delne pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja na podlagi dotedanje polne zaposlitve oziroma opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času (zadeva VIII Ips 16/2012 z dne 4. 9. 2012).

10. Tožena stranka je z odločbama z dne 1. 6. 2011 in 8. 8. 2011 zavrnila revidentovo zahtevo za priznanje delne pokojnine, ki jo je pri njej vložil 11. 5. 2011. Dne 27. 6. 2011 je revident z vložitvijo vloge začel postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca. Revident je bila v času odločanja o njeni zahtevi za priznanje delne pokojnine zavarovan kot odvetnik za polni delovni čas. Ker je bila revident ob dokončnosti odločbe z dne 1. 6. 2011 zavarovan v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, mu delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem biti imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera) (1).

11. Revident je zahtevo za ugotovitev statusa zavarovanca z ugotovitvijo obsega zavarovanja za polovični delovni čas vložil šele po dokončnosti odločbe o zavrnitve zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine z dne 1. 6. 2011, zato odločitev o tem statusu ne more imeti vpliva na presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o (ne)priznanju pravice do delne pokojnine. Sodišče druge stopnje se je pravilno sklicevalo na določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP, saj se lahko pri presoji zakonitosti upravne odločbe v pritožbenem postopku upošteva le dejstva, ki so obstajala v času odločanja na prvi stopnji. Ta dejstva so z vidika materialnopravnih posledic tudi predmet nadaljnje sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke. Odločba tožene stranke z dne 1. 6. 20111 pa je postala dokončna z zavrnitvijo tožnikove pritožbe z odločbo z dne 8. 8. 2011. Pritožbeni organ ni dolžan upoštevati dejstev, ki so nastala po izdaji prvostopenjske odločbe, tj. v času, ko odločba še ni dokončna, saj jih prvostopenjski organ pri svojem odločanju ni mogel upoštevati, zato tudi ne morejo biti predmet pritožbenega postopka. Tako težave pri spremembi obsega zavarovanja, ki so sicer predmet drugega socialnega spora, na rešitev predmeta obravnavane zadeve ne vplivajo.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Enako tudi v zadevi VIII Ips 88/2013 z dne 15. 10. 2013.