Jedro

Status prosilca za mednarodno zaščito je pritožnik pridobil že s samo vložitvijo namere, kljub temu, da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem še ni vložil, ampak jo je vložil šele v Republiki Sloveniji, zato ima v Republiki Hrvaški položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje.

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo na prečkanje hrvaško – bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji, zato, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih državah v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi preprečevale pritožnikovo vrnitev na Hrvaško.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5405/2022/10 (1221-12) z dne 2. 3. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Zavrnilo pa je tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da je bil tožnik vnesen v bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, zato je toženka na Republiko Hrvaško upravičeno naslovila prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška pa je to prošnjo sprejela. Presodilo je, da za predajo ni ovir, saj na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj zanj na Hrvaškem ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, prav tako ga bo Slovenija v primeru uspeha s pravnim sredstvom morala ponovno sprejeti v skladu s tretjim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so podane ovire za njegovo predajo Republiki Hrvaški, saj obstaja utemeljena domneva, da bo v Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ter da na Hrvaškem ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma njegova prošnja ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi, prav tako mu ne bo zagotovljen ustrezen sprejem. Trdi, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da pri presoji sistemskih pomanjkljivostih v azilnih postopkih ni pomembno ravnanje hrvaške policije s tujci, preden imajo status prosilca za mednarodno zaščito, ampak je ključno kako ravnajo s prosilci, napačno in v nasprotju s 3. členom EKČP ter 18. členom Ustave. Trdi, da je s predloženimi poročili izkazal, da Republika Hrvaška že dalj časa sistematično krši pravice beguncev z uporabo metod mučenja, ne spoštuje njihovih temeljnih pravic oziroma prosilcem onemogoča dostop do azila in jih nezakonito vrača ter zlorablja ljudi, ki so v državo vstopili ilegalno. Povzema sodno prakso različnih nacionalnih sodišč. Meni, da je sodišče nekritično sledilo toženki in njegove navedbe obravnavalo preveč površno, odločitev pa je glede na dokazno gradivo očitno napačna in temelji na zmotni uporabi materialnega prava ter napačni razporeditvi dokaznega bremena. Odločitev je tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče ugotavlja, da je tožnik vnesen v bazo Eurodac kot prosilec in je bil tako tudi obravnavan, po drugi strani pa ugotavlja, da prošnje še ni podal. Sodišču očita, da se ni prepričalo, na kakšen način je bilo zaključeno obravnavanje njegove prošnje na Hrvaškem, in ni upoštevalo tveganja, da bo njegova prošnja v primeru vrnitve na Hrvaško v nasprotju z Uredbo Dublin III obravnavana kot ponovna prošnja. Glede odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovni postopek. Predlaga tudi ugoditev pritožbi zoper zavrnjeno začasno odredbo.

4. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je obrazložitev sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče hkrati ugotovilo, da je pritožnik vnesen v bazo Eurodac kot prosilec in da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem še ni podal. Iz 13. točke obrazložitve namreč izhaja ugotovitev sodišča, da je pritožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, na podlagi katere so mu hrvaški policisti odvzeti prstne odtise in ga vnesli v bazo Eurodac kot prosilca za mednarodno zaščito. Status prosilca za mednarodno zaščito je torej pritožnik pridobil že s samo vložitvijo namere, kljub temu, da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem še ni vložil, ampak jo je vložil šele v Republiki Sloveniji. Tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da državljan tretje države pridobi status prosilca za mednarodno zaščito v smislu člena 2(c)2 Direktive 2013/32, ko „poda“ prošnjo za mednarodno zaščito, za to dejanje pa zadostuje že dejstvo, da izrazi željo, da zaprosi za mednarodno zaščito pred „drugim organom“3 v smislu člena 6(1), drugi pododstavek, Direktive 2013/32.4

7. Pritožnik ima torej na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Nesporno je, da je pritožnik po zapustitvi Republike Hrvaške vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III,5 v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena6 dolžna tudi obravnavati.7

8. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka, ki jih je pritožnik utemeljeval z navedbami, da je bil v navedeni državi s strani hrvaških policistov že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju (ob prečkanju hrvaško – bosanske meje so ga trikrat pretepli, na skupino so spustili službene pse, ko so jih pripeljali na policijsko postajo so bili pridržani brez hrane, prisilili so jih v odvzem prstnih odtisov in v podpis listin, ki jih niso razumeli), da so njegovo sobo v sprejemnem centru na Hrvaškem nekega dne zaklenili, pospravili in izpraznili, ker naj bi se odjavil iz doma, svoje stvari pa je našel v smeteh, ter da so bili obroki manjši kot v Sloveniji, zaposleni v centru pa so z njimi grobo govorili, jih ignorirali oziroma z njimi govorili v hrvaščini.

9. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve,8 da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

10. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.9

11. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako sodišče Evropske Unije kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.10

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru se pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašaj0 na prečkanje hrvaško – bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji, te pa, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih državah v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi preprečevale pritožnikovo vrnitev na Hrvaško. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pritožnik ni izkazal tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem z dogodki, ki naj bi se zgodili v nastanitvenem centru. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje in čemur pritožba ne nasprotuje, je pritožnik dobil sobo, ki jo je delil še s tremi državljani Burundija, imel je na voljo hrano in tudi dostop do zdravnika. Prav tako odnos zaposlenih v nastanitvenem centru, ki ga je pritožnik ocenil za grobega in ignorantskega, sam po sebi ne izkazuje obstoja takih pomanjkljivosti.

13. Pritožnik izpostavlja stališče Ustavnega sodišča, ki mu je v 14. točki obrazložitve sodbe in sklepa pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem treba v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presoditi tudi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem presodilo, da so bile vse te okoliščine upoštevane, pritožnik pa temu stališču obrazloženo ne nasprotuje. Prav tako pritožnik ne zatrjuje nevarnosti, da bo zaradi kakšne (osebne) okoliščine v primeru vrnitve na Hrvaško prav on deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

14. Pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi, da naj se ne bi prepričalo, na kakšen način je bilo zaključeno obravnavanje pritožnikove prošnje na Hrvaškem in da naj bi obstajalo tveganje, da bo pritožnikova prošnja v primeru vrnitve na Hrvaško v nasprotju z Uredbo Dublin III obravnavana kot ponovna prošnja. Kot že navedeno, je v obravnavani zadevi nesporno, da je Republika Hrvaška po dublinskem postopku sprejela odgovornost za obravnavo pritožnika. Kakšna bodo bodoča ravnanja hrvaških organov ter ali bo njihovo postopanje skladno s pravom EU pa ni v pristojnosti (Vrhovnega) sodišča, pritožnik pa tudi ne trdi, da morebitnih kršitev prava EU ne bi mogel uveljavljati s pravnimi sredstvi v Republiki Hrvaški.

15. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

16. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

17. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Ta opredeljuje pojem „prosilec“ kot državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba. 3 Kot druge organe navedena direktiva šteje policijo, mejno policijo, organe, pristojne za priseljevanje, in osebje ustanov za pridržanje. 4 Glej sodbo SEU C-768/19 z dne 9. 9. 2021, 48. in 49. točka obrazložitve. 5 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 6 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 7 SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (zadeva X, C-213/17, sodba z dne 5. julija 2018, točki 42 in 43). 8 Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede na tuje različice prevoda tega odstavka namesto izraza „utemeljene domneve“ primernejši izraz „izkazanih tehtnih razlogov“. 9 Glej npr. sodbe I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022. 10 Glej npr. sodbe Sodišča Evropske unije v Združeni zadevi Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019 ter sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.