Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je bil tožnik v Centralno evidenco EURODAC vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito ter da tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj se azilni postopek zanj niti še ni začel, ter da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče meni, da je tožnik v Republiki Hrvaški vložil namero za vložitev prošnje in da je vedel, da vlaga tako namero, saj sicer ne bi bilo logično, da bi hrvaški organi njegove prstne odtise vnesli v bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito in ne kot tujca, ki take prošnje ni vložil. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bil tožnik na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, pri čemer se tožnik sklicuje na ravnanje hrvaške policije z njim, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik pa se večinoma sklicuje na ravnanje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 18. 10. 2022 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, 7. 12. 2022 pa je prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika s pojasnilom, da je tožnik državo zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. S tožnikom je bil tudi opravljen osebni razgovor, kjer je povedal, da se na Hrvaškem ni počutil varnega in da so ga hrvaški policisti trpinčili in maltretirali. Trikrat so ga pretepli in mu vzeli telefon. Brez vsake razlage so mu odvzeli prstne odtise. Govorili so v jeziku, ki ga nihče iz njegove skupine ni razumel. Po končanem policijskem postopku so jih policisti odpeljali v sprejemni center. Tam je od varnostnikov na recepciji zahteval telefon, ki mu ga je vzela policija, pri čemer mu varnostniki niso mogli pomagati in so mu dejali, naj gre po telefon tja, kjer so mu ga vzeli. Ko se je po tem dogodku vrnil v svojo sobo, je bila le-ta zaklenjena. Ko so jo odklenili, v njej ni bilo njegovih stvari in je bila pospravljena. Kasneje jih je našel v smeteh. V nastanitvenem centru je bival štiri dni. Obroki hrane so bili manjši kot v Sloveniji. V sprejemnem centru ni imel nobenega razgovora s kakšno uradno osebo, imel pa je stik z zdravnikom. Na vprašanje, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, je odgovoril, da so ga tam trpinčili. Po nastanitvi v sprejemni center je imel težave z varnostniki. Zaklenili so jih iz sobe in se niso želeli z njimi pogovarjati, češ da je vikend. Varnostniki so se pogovarjali grobo, ni pa vedel, kaj so govorili, ker ne razume jezika. Na Hrvaškem ni hotel zaprositi za mednarodno zaščito, ker tam ni bil varen. Njegova ciljna država je bila Nemčija.

5. Tožena stranka je s strani tožnikovega pooblaščenca prejela dokument „Informacije o stanju na Hrvaškem“. Po presoji tožene stranke so izjave tožnika, da se ne želi vrniti na Hrvaško, ker se tam ne počuti varnega, zgolj pavšalno navedene in ne zadoščajo za zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaške z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za azilni in ne policijski postopek. Tožnik bo predan Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Tolmač pa mora biti v azilnem postopku zagotovljen. Tožnik ni podal konkretnih izjav, da bi z njim kot prosilcem za azil ravnali nečloveško ali ponižujoče. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bil v Centralno evidenco EURODAC vnešen pod zadetek 1, kar pomeni vložitev prošnje in nato je bil nastanjen v azilni dom. Pristojni organ Republike Hrvaške je zapisal, da je tožnik izrazil namen, da želi v Republiki Hrvaški zaprositi za mednarodno zaščito, a je azilni center zapustil pred dejansko vložitvijo prošnje. Tožnikove izjave na osebnem razgovoru pa ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj se azilni postopek zanj niti še ni začel. V azilnem domu je namreč čakal na vložitev prošnje.

6. Tožena stranka je tudi preučila „Informacije o stanju na Hrvaškem“. Veliko informacij se nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki vstopajo ilegalno na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo Amnesty International za Republiko Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar pa v konkretnem primeru ne velja, saj je iz EURODAC rezultatov razvidno, da je tožniku bil omogočen dostop do mednarodne zaščite. Članek, ki opisuje, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posploševati na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se izvajajo ves čas kontinuirano. V zvezi s tako imenovanimi „push-backi“ tožena stranka pojasnjuje, da iz poročila AIDA izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Tudi iz poročila Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema, oziroma da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. Članek, ki navaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev Republiko Hrvaško. Iz sodbe nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022 izhaja, da je pravica do vložitve prošnje za mednarodno zaščito pogoj za učinkovito uveljavljanje pravice do mednarodne zaščite. Sodišče je potrdilo, da obstajajo resni namigi, da se „push-backi“ dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Republika Hrvaška sprejela od drugih držav članic, vendar tožena stranka v zvezi s to sodbo meni, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Poleg tega iz te sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, ampak gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Poleg tega je treba omeniti tudi to, da se „resni namigi“, da se „push-backi“ dogajajo tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, ampak ostane le namig. Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe se evidentno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaje osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, ni pa možno tega posploševati na vse primere. Sodba nemškega regionalnega sodišča iz Hannovra z dne 7. 9. 2022 ter nemška sodba z dne 24. 5. 2022 se nanašata na tako imenovane „push-backe“ in na to, da ni zagotovil, da dublinski povratniki ne bi mogli postati žrtve prisilnih deportacij v Bosno in Hercegovino in Srbijo. V zvezi s sodbo nemškega regionalnega sodišča iz Stuttgarta tožena stranka dodaja le, da so dublinski povratniki prevzeti s strani uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve in ne s strani policije ter da dublinski povratniki nimajo ovir do azilnega postopka. Pooblaščenec tožnika pa primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, ni nikjer omenil niti ga ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Poleg tega se „push-backi“ v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Iz vseh navedenih razlogov ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

7. Tožnik v tožbi meni, da so podane ovire za predajo tožnika Republiki Hrvaški, ker obstaja utemeljena domneva, da bo tožnik v Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju in da ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) predaja drugi državi članici EU ni dopustna, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Tožnik je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Policisti so na skupino, v kateri je bil, namenoma izpustili službene pse, pretepli so ga trikrat, mu pregledali prtljago, vzeli telefon. Na policijski postaji so bili pridržani brez hrane. Prstni odtisi so bili prisilno odvzeti. Hrvaški policisti so govorili v svojem jeziku, brez tolmača. V sprejemnem centru pa ni mogel dobiti telefona nazaj. Ko se je hotel vrniti v svojo sobo, je bila zaklenjena. Potem ni bilo več njegovih osebnih stvari v sobi in jih je našel v smeteh. Obroki hrane so bili manjši kot v Sloveniji. Tožnik se ne strinja, da so njegove navedbe, da so ga hrvaški policisti maltretirali, zgolj pavšalno navedene. Neutemeljen je očitek, da ni podal konkretnih izjav. V Republiki Hrvaški ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Ti povratniki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve. Hrvaški pravni center pa ni prisoten v sprejemnih centrih skoraj zadnja tri leta. Tožnik je opozoril na različna stališča, ki izkazujejo zadržanost do vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško. Opozoril je na to, da je Švicarski svet za begunce opozoril na problem različnih sodnih praks in priporočil izogibanje predaji prosilcev Republiki Hrvaški ter poudaril pomen pridobitve individualnih jamstev pri izvedbi predaje. Opozoril je tudi na zastarelost informacij, ki jih je pridobila tožena stranka. Sodišče v Stuttgartu je zaključilo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški v azilnem postopku, med drugim zaradi dejstva, da prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, se obravnavajo kot osebe, ki podajo ponovno prošnjo, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 2. točke 18. člena Dublinske uredbe. Obravnava vloge po transferju kot ponovne prošnje bi pomenila, da prosilec ne bi imel pravice biti zaslišan in ne bi imel drugih postopkovnih varovalk. Sodišče je zaključilo, da znaki sistemskih pomanjkljivosti izhajajo tudi iz obtožb o kršitvah človekovih pravic zaradi „push-backov“. Obstaja tveganje, da bi osebe, vrnjene po Dublinski uredbi, bile vrnjene brez vsebinske obravnave njihove prošnje za azil. Zaradi tega vsebinski razlogi njegove prošnje za azil ne bi bili obravnavani. Pomembna je tudi sodba z dne 24. 5. 2022, iz katere izhaja, da hrvaški policisti redno izvajajo fizično in psihično nasilje nad begunci pri izvajanju prisilnih izgonov. Zaradi verižnih deportacij ni mogoče izključiti, da bodo žrtve prisilnega vračanja postali tudi dublinski povratniki iz Nemčije. Nasilni napadi na odrekanje pravice do zaprosila za azil se niso zgodili le takoj po nezakonitem prehodu meje iz Srbije ali iz Bosne in Hercegovine, ampak tudi v primerih, ko so migranti že ostali v notranjosti države več dni. Tožena stranka tožniku nalaga nesorazmerno dokazno breme in mu s tem onemogoča učinkovito varstvo pravice do prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP. Tožnik je izkazal razloge, ki utemeljujejo domnevo, da v Republiki Hrvaški obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov mednarodne zaščite, toženi stranki pa te domneve ni uspelo ovreči. Tožnik bi bil nastanjen v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, kjer je že bil podvržen maltretiranju. Hrvaška policija je že hotela nezakonito nasilno pregnati skupino prebežnikov, v kateri se je nahajal tožnik, nazaj v Bosno in Hercegovino. Hrvaške oblasti niso pripravljene niti priznati preteklih kršitev glede mednarodne zaščite in zato ni pričakovati, da bodo učinkovito preprečile prihodnje kršitve. Vsa opisana ravnanja, ki jim je tožnik že bil izpostavljen, utemeljujejo domnevo, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen nevarnosti, da prošnje za mednarodno zaščito ne bi mogel učinkovito podati ter bi bil brez poštenega postopka odstranjen iz države. Tožena stranka bi morala pridobiti individualno jamstvo o pravicah tožnika, česar pa v konkretnem primeru ni pridobila. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

8. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tožbi tožnika zoper izpodbijani sklep. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Če bi bil predan Republiki Hrvaški, bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva, kar bi imelo to za posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča tudi, če bi v tem upravnem sporu uspel, ker se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in bi to pomenilo, da ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in prav tako ni tam nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Trditve tožnika se večinoma nanašajo na vedenje hrvaške policije do tožnika, preden je tožnik podal namero za mednarodno zaščito. Po podani nameri tožnik ni imel več kontakta in težav s hrvaško policijo. Izjave tožnika o vedenju hrvaške policije pa ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ravnali. Izjave tožnika v zvezi z ravnanjem hrvaških policistov so brezpredmetne, saj gre za opis dogodkov, ki so se zgodili v povezavi z ilegalnim vstopom tožnika na Hrvaško. Tožena stranka se ne strinja s tožbeno trditvijo, da tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Evropski organi, kot je Svet Evrope in ESČP dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot sistemsko pomanjkljiv, niso izdali. Tožnik ni uspel dokazati sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopki mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik bo ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško vrnjen v dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito. Tožnik pa je sam povedal, da se z uradnimi osebami pristojnega ministrstva Republike Hrvaške niti ni srečal in je pred uradno podajo prošnje samovoljno zapustil hrvaški nastanitveni center ter ozemlje Republike Hrvaške. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško bo imel tožnik na voljo možnost ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, ki pa se prošnja ne bo štela kot ponovna, ampak kot prva prošnja in se bo o njej vsebinsko odločalo. Tožena stranka se je v celoti opredelila do javno dostopnih sodnih odločitev drugih držav. Določeni primeri prakse sodišč držav članic EU ne morejo veljati posplošeno za vse primere predaje Republiki Hrvaški v dublinskem postopku. Tožena stranka se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da je bil tožnik v nastanitvenem centru podvržen maltretiranju, nečloveškemu in poniževalnemu odnosu. Sam je povedal, da je v nastanitvenem domu dobil sobo, ki si jo je delil še s tremi drugimi državljani Burundija, imel je na voljo obroke hrane in tudi dostop do zdravnika. Nerazumevanje varnostnikov in glasno pozivanje varnostnikov v nastanitvenem centru, npr. s kričanjem, pa še ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Tožnik dejansko še ni vstopil v postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, saj je pred dejansko podajo prošnje njeno ozemlje zapustil. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in naj ne ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

10. Tožeča stranka je na glavni obravnavi predložila pripravljalno vlogo, v kateri dodatno pojasnjuje svoje navedbe iz tožbe. Opozarja na to, da Hrvaška onemogoča dostop do azila in da nezakonito vrača prebežnike. Zaradi sodelovanja Hrvaške pri verižnih deportacijah iz drugih držav EU ni mogoče izključiti, da bodo žrtve prisilnega vračanja tudi dublinski povratniki iz Nemčije, kar izhaja iz sodbe nemškega sodišča „V.G. Braunschweig“. Tožena stranka ni dobila posebnega zagotovila Republike Hrvaške glede obravnavanja tožnikove prošnje. Sklicuje se na to, da je regionalno upravno sodišče v Hannovru prekinilo izvedbo transferja na Hrvaško po dublinskem postopku. Ponovno se sklicuje tudi na sodbo upravnega sodišča v Stuttgartu, kjer je sodišče zaključilo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem, med drugim tudi zaradi dejstva, da prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, se obravnavajo kot osebe, ki podajo ponovno prošnjo.

11. Sodišče je v navedeni zadevi dne 17. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo sodnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da po njegovem mnenju obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem, to pa sklepa zaradi načina, kako so ga maltretirali, ter da vztraja pri vseh trditvah, kot jih je navedel na zaslišanju na Ministrstvu za notranje zadeve, pri čemer je v odgovorih na posamezna vprašanja še bolj natančno opisal določene dogodke, predvsem v zvezi z nastanitvijo v azilnem centru na Hrvaškem. Med drugim je povedal, da je bil v azilnem domu na Hrvaškem pet dni, da ni smel odidi iz azilnega doma, ker je bil zaprtega tipa. Zapustil ga je ob priložnosti, ko je iskal svoje stvari in mu je neka gospa iz recepcije rekla, da če želi, lahko odide, da naj samo počisti sobo. V sobi so bili nastanjeni trije. Na vprašanje, ali je zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je odgovoril, da s policijo niso komunicirali. Vzeli so mu prstne odtise, potem so jih namestili na avtobus, dali neko izkaznico in odvedli do hiše, zapora, kjer so jih fotografirali. V zvezi z ravnanji hrvaške policije pa je še povedal, da so hrvaški policisti spustili psa nanj, vendar je ta ugriznil policista samega. Če pomisli na kraj na Hrvaškem, kjer je bil nameščen, se mu lahko zgodi, da dva dni ne spi.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je bil tožnik v Centralno evidenco EURODAC vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito ter da tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj se azilni postopek zanj niti še ni začel, ter da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče meni, da je tožnik v Republiki Hrvaški vložil namero za vložitev prošnje in da je vedel, da vlaga tako namero, saj sicer ne bi bilo logično, da bi hrvaški organi njegove prstne odtise vnesli v bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito in ne kot tujca, ki take prošnje ni vložil. Postavlja se vprašanje, zakaj bi to storili in ga odpeljali v azilni dom, če ne bi sam to želel in bi torej hotel biti obravnavan kot tujec, ki nima statusa prosilca.

14. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da so podane ovire za predajo tožnika Republiki Hrvaški, ker naj bi obstajala utemeljena domneva, da bo tožnik v Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju in da ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da je obveznost pristojnih organov in sodišča, da v postopkih po Dublinski uredbi v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne iz vidika spoštovanja načela nevračanja. Vendar pa je po mnenju sodišča tožena stranka vse te okoliščine v obravnavanem primeru tudi upoštevala.

15. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bil tožnik na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, pri čemer se tožnik sklicuje na ravnanje hrvaške policije z njim, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik pa se večinoma sklicuje na ravnanje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.

16. Tožnik nadalje v tožbi opisuje ravnanje varnostnikov v nastanitvenem centru po tem, ko je podal namero za vložitev prošnje, pri čemer opisuje dogodek, ko je bila njegova soba zaklenjena in tam ni bilo njegovih osebnih stvari ter jih je kasneje našel v smeteh. Navaja tudi, da so bili obroki manjši kot v Sloveniji. Zgolj na podlagi tega opisa še ni mogoče sklepati, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem. Tudi to, da Hrvaški pravni center ni prisoten v sprejemnih centrih in da so dublinski povratniki v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Za sistemske pomanjkljivosti gre takrat, ko gre za ponavljajoče se dogajanje različnih pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Tožnik pa je v nastanitvenem domu dobil sobo, ki si jo je delil še s tremi drugimi državljani Burundija, imel je na voljo hrano in tudi dostop do zdravnika.

17. Tožnik v tožbi, podobno kot v upravnem postopku, opozarja na nekatere primere sodb nacionalnih sodišč evropskih držav, do le-teh pa se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu dovolj prepričljivo opredelila, pri čemer sodišče pri presoji izpodbijanega sklepa ni našlo nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo potrebno sklep odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Glede tistih pisnih dokazov (predvsem sodb sodišč različnih evropskih držav), ki jih tožnik izrecno izpostavlja v tožbi, sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka opredelila do prav vseh, kot tudi do vseh ostalih relevantnih dokazov. Tako je tožena stranka na strani 5 sklepa navedla, da članek, ki opisuje, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško. Nadalje je na strani 6 sklepa navedla, da je Švicarski nacionalni svet objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe, predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je potrebno pred predajo pridobiti individualno jamstvo o pravicah predane osebe. Nadalje je tožena stranka navedla, da je Zvezno švicarsko upravno sodišče večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti. Prav tako je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. Na strani 7 sklepa je navedeno, da se sodba nemškega regionalnega sodišča iz Hannovra in nemška sodba z dne 24. 5. 2022 nanašata na tako imenovane „push-backe“ in na to, da ni zagotovil, da dublinski povratniki ne bi mogli postati žrtve prisilnih deportacij v Bosno in Hercegovino in Srbijo. Glede odločitve Regionalnega sodišča iz Stuttgarta pa tožena stranka na strani 7 sklepa navaja, da so dublinski povratniki, prevzeti s strani uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve in ne s strani policije ter da dublinski povratniki nimajo ovir do azilnega postopka. V zvezi s tem tožena stranka na isti strani sklepa navaja, da tožnikov pooblaščenec ni omenil nobenega primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo. Primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaške odpovedane, se nanašajo na konkreten primer, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. V zvezi s sodbo nizozemskega sodišča pa je tožena stranka zavzela stališče na strani 6 izpodbijanega sklepa, kjer je navedla, da meni, da odločitve o konkretnem primeru ne gre posploševati za vse prosilce, sploh pa ne na tiste, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Nadalje je tožena stranka navedla, da iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilce v Republiko Hrvaško ne sme vračati, ampak gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Nadalje je navedla, da se „resni namigi“, da se „push-backi“ dogajajo tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oz. neizpodbiten dokaz za odločitev, ampak lahko ostane le namig, na podlagi katerega se morebiti lahko naprej raziskuje. Tožena stranka se je torej tudi do te sodbe zelo podrobno opredelila in je tudi v tem delu sklep dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Tožena stranka se je po presoji sodišča s tem dovolj natančno opredelila do tožnikovega sklicevanja na posamezne primere, ki izhajajo iz sodb posameznih sodišč članic EU. Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da je treba upoštevati, da tožnik na Hrvaškem prošnje za mednarodno zaščito še niti ni podal in da s tem kot prosilec za mednarodno zaščito še niti ni bil obravnavan, zato ne more sklepati, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tožnik je podal zgolj namero za vložitev prošnje, od tedaj naprej, ko je to namero podal in je bil v nastanitvenem centru, pa kljub nezadovoljstvu nad varnostniki, ni navedel še ničesar takega, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem.

18. Tožnik tudi opozarja na to, da iz odločitve sodišča v Stuttgartu izhaja, da obstaja tveganje, da bo prosilčeva prošnja, podana po transferju, obravnavana kot ponovna prošnja in da je tožena stranka prezrla, ali bi bila tožnikova prošnja sploh sprejeta, ali pa bi bila presojana kota ponovna prošnja. Sodišče s tem v zvezi meni, da ni bojazni, da bi bila tožnikova prošnja v primeru vrnitve na Hrvaško obravnavana kot ponovna prošnja, saj prošnje na Hrvaškem sploh še ni vložil, ker je Hrvaško pred tem zapustil, zato ni razloga, da bi jo hrvaški organi obravnavali kot ponovno prošnjo. V obravnavanem primeru tako tveganje po presoji sodišča ne obstaja.

19. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi tudi opozorila na to, da je iz izvlečkov poročila AIDA, ki je v upravnem spisu, izpuščen zapis, da se pri osebah, katerih prošnja je na Hrvaškem umaknjena ali zavrnjena in potem vložijo prošnjo, da se to obravnava kot ponovna prošnja, kar je v nasprotju z zahtevami Dublinske uredbe, nadalje je izpuščeno to, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z mentalno zdravstveno podporo ter da je v poročilu EUAA nedosleden prevod, ker je v izvirniku zapisano, da gre za dve vrsti odločitev, in sicer za tiste, ki transfer dovoljujejo, in tiste, ki transfer zavračajo. Predlagala je, naj sodišče vpogleda izvirnike v drugem sodnem spisu - I U 333/2023. V navedenem spisu se sicer nahaja celotno poročilo v angleškem jeziku, kar je sodišče tudi preverilo, vendar pa navedeno opozorilo tožeče stranke nima povezave s tožnikovim konkretnim primerom, saj tožnik na Hrvaškem prošnje ni umaknil in mu ni bila zavrnjena in iz obravnavane zadeve tudi ne izhaja, da bi imel tožnik resnejše zdravstvene težave.

20. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

21. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

22. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

23. Tožnik zahtevo za izdajo za začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in da če bi bil vrnjen Republiki Hrvaški, bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva, ker bi predaja imela za posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča tudi, če bi v upravnem sporu uspel. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je vsebinsko gledano zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Iz navedenih razlogov ni podana bojazen, da tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

24. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.