Jedro

Tožnikova odvetnica s spornimi pritožbenimi navedbami ni prestopila meje dopustnega izvrševanja pravice do izjavljanja v postopku.

Ob upoštevanju konkretnega konteksta zadeve se izkaže, da so bile besede tožnikove odvetnice „o nemoralnem in nepoštenem ravnanju toženca, ki mu je kljub pomanjkanju ustrezne trditvene podlage pomagalo višje sodišče“, ki so sicer ostre, v pritožbi zapisane v povezavi z obrambo pravic pred sodiščem in v funkciji te obrambe, kar govori v prid večje tolerance.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je tožnikovo pooblaščenko, odvetnico A. A., zaradi žalitve sodišča v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 369/2013 z dne 19. 3. 2014 kaznovalo z denarno kaznijo 700,00 EUR. Ocenilo je, da pritožbene navedbe odvetnice: „... velja poudariti, da tožena stranka nikdar ni oporekala temelju oziroma veljavnosti dogovora, pač pa je zgolj trdila, da obveznosti na podlagi dogovora ni dolžna izpolniti, saj je zanj naknadno izgubila poslovni interes (ker je pridobila znamko na drug način), takšno obnašanje nekega poslovnega subjekta je v poslovnih razmerjih nemoralno in nepošteno, k takšnemu ravnanju pa ji je kljub pomanjkanju ustrezne trditvene podlage še celo pomagalo Višje sodišče in Sodišče...“, presegajo mejo dopustne in sprejemljive kritike sodišča. Po oceni Višjega sodišča je očitek sodišču, da je pomagalo eni od pravdnih strank pri nepoštenem in nemoralnem ravnanju, hud in objektivno žaljiv, jemlje ugled sodnikom, sodišču in sodni oblasti v celoti. Prav tako zapis ni v nikakršni povezavi z obrambo pravic strank v postopku oziroma tej obrambi v ničemer ni pripomogel. 2. Zoper ta sklep je tožnikova pooblaščenka, odvetnica A. A., vložila pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma podrejeno, da izrečeno kazen 700,00 EUR zniža na primerno višino. Poudarja, da je zapis, da „je sodišče pripomoglo k nemoralnemu in nepoštenemu ravnanju toženca“ izvzet iz konteksta. Tožnik je namreč na prvi stopnji uspel, vendar je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo z napotkom prvostopenjskemu sodišču, da je „naknadno odpadla kavza“ pogodbe. Ker je sodišče v ponovljenem postopku napotku sledilo in odločilo drugače, toženec pa dejstev o odpadli kavzi ni zatrjeval, je bilo sporno besedilo v pritožbi mišljeno tako, da je šele napotek Višjega sodišča v Ljubljani tožencu „dal krila“ oziroma je toženčevo ravnanje dobilo svoj zagon. Pojasnjuje, da s svojo navedbo ni hotela ničesar očitati sodišču niti ni želela, da bi se zapis razlagalo tako, da je sodišče kakorkoli ravnalo nepošteno ali pomagalo pri nepoštenem ravnanju toženca. Treba je upoštevati celotno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in iz zapisa izluščiti namen odvetnika, da žali sodišče, česar pa v konkretnem primeru ni bilo. Pritožuje se tudi zoper višino denarne kazni, ki je previsoka, in se sklicuje na primerljivo sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravdno sodišče tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, kaznuje z denarno kaznijo do 1.251,87 EUR (prej 100.000,00 SIT; 109. v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

5. Kaznovanje po 109. členu ZPP je ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejen tek pravdnega postopka in nujno procesno disciplino. Pri opredelitvi standarda „žalitve sodišča“ je treba upoštevati, da so odvetnikove izjave, ki jih daje pri zastopanju stranke v konkretni zadevi pred sodiščem, v funkciji učinkovitega izvrševanja ustavnih procesnih jamstev, natančneje v zvezi s pravico do izjavljanja pred sodiščem. Iz določb 11. in 109. člena ZPP izhaja, da stranka (oziroma njen odvetnik) izjav, ki bi ji lahko koristile pri obrambi pravic v postopku, ne sme podajati na nedostojen, žaljiv način. Pravica do izjavljanja pred sodiščem je zagotovljena v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in se logično nanaša na izjave, ki so za odločitev sodišča v konkretni zadevi pomembne. Če gre za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali za osebne napade na sodnika, ki nimajo zveze z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave sploh nimajo nobene zveze z obrambo pravic stranke v postopku oziroma k tej obrambi v ničemer ne morejo pripomoči. Prepoved takšnih izjav zato sploh ne omejuje pravice do izjavljanja pred sodiščem. Tudi glede izjav, ki bi bile sicer po vsebini lahko bistvene za odločitev v konkretni zadevi, velja, da mora stranka (oziroma njen odvetnik) kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča izreči na spoštljiv način tako, da ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča. Prepoved žalitve sodišča po 109. členu ne preprečuje stranki, da bi na primer v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljala razloge, ki po njenem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe; 109. člen ZPP določa le meje načina podajanja te kritike.(1)

6. Vrhovno sodišče ocenjuje, da tožnikova odvetnica s spornimi pritožbenimi navedbami ni prestopila meje dopustnega izvrševanja pravice do izjavljanja v postopku. Kronologija procesnih dejanj v zadevi potrjuje trditev pritožnice, da je sodišče druge stopnje v sklepu II Cp 397/2013 z dne 30. 10. 2013 v zvezi s spornim pogodbenim pravnim razmerjem med pravdnima strankama opozorilo na možnost odpadle kavze dogovora z dne 5. 2. 2007, kar je začrtalo meje obravnavanja v ponovljenem postopku. Ob upoštevanju konkretnega konteksta zadeve se izkaže, da so bile besede tožnikove odvetnice „o nemoralnem in nepoštenem ravnanju toženca, ki mu je kljub pomanjkanju ustrezne trditvene podlage pomagalo višje sodišče“, ki so sicer ostre, v pritožbi zapisane v povezavi z obrambo pravic pred sodiščem in v funkciji te obrambe, kar govori v prid večje tolerance.

7. Kot je bilo že povedano v zvezi z opredelitvijo pojma „žalitve sodišča“, dejstvo, da je izjava dana v povezavi z obrambo pravic stranke v postopku, ne pomeni, da je vse dovoljeno, saj bi to vodilo v absolutiziranje svobode govora odvetnika. Vendar pa Vrhovno sodišče v konkretnem primeru ocenjuje, da odvetnica prvostopenjske sodne odločbe sicer ni kritizirala z najprimernejšimi besedami, a vendarle tako, da to ni zmanjševalo ugleda sodišča ali celotnega sodstva. Delo sodišč je podvrženo kritiki, ta pa je bila v konkretnem primeru v skladu z njenim namenom, zato bi denarno kaznovanje tožnikove odvetnice nesorazmerno poseglo v pravico stranke (oziroma njenega odvetnika) do izjavljanja pred sodiščem.

8. Vrhovno sodišče, ki je pritožbeno sodišče v tej zadevi, je glede na navedeno pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005, točka 8.