Jedro

Ob ugotovitvah, da tožena stranka blagovne znamke X ni pridobila na pogodbeni podlagi, temveč iz naslova zaščite blagovne znamke po pravilih varstva pravic intelektualne lastnine, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpadla kavza dogovora z dne 5. 2. 2007, ki je s tem prenehal veljati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnika na izpolnitev dogovora z dne 5. 2. 2007, je torej pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 7.640,04 EUR nadomesti z zneskom 7.135,41 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 61.010,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 8 % obrestni meri od 24. 4. 2007 dalje (I. točka izreka sodbe). Hkrati je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 7.640,04 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Veljavno sklenjena pogodba lahko preneha le na podlagi enega od zakonsko predpisanih načinov, med katere ne sodi kasneje odpadla kavza. Napačna je zato argumentacija sodišča, da je dogovor z dne 5. 2. 2007 prenehal veljati, ker je zaradi kasneje nastalih okoliščin odpadla podlaga dogovora. Absurdno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je pogodba brez kavze nična in da je zato predmetni dogovor prenehal veljati. Izpodbijana odločitev predstavlja nedopusten odmik od ustaljene sodne prakse, ki priča o neupoštevnosti odpadle kavze pri odplačnih pravnih poslih. Dogovor z dne 5. 2. 2007 torej velja, kar pomeni, da je tožena stranka dolžna izpolniti, kar se je z njim zavezala. Tožnik nadalje očita sodišču, da je kršilo razpravno načelo. Pravi, da je sodišče mimo trditev tožene stranke zaključilo, da je ˝odpadla kavza˝ dogovora. Tožena stranka nikoli ni oporekala temelju oziroma veljavnosti dogovora, pač pa je zgolj trdila, da obveznost na podlagi dogovora ni dolžna izpolniti, saj je zanj naknadno izgubila poslovni interes, ker je pridobila blagovno znamko na drug način. Na kakšni pravni podlagi je pridobila blagovno znamko, tožena stranka ni znala opredeliti. Tožnik nadalje navaja, da je sodišče huje zlorabilo teorijo o kavzi. Kot kavzo dogovora je štelo zgolj pridobitev blagovne znamke s strani tožene stranke (kar sicer predstavlja nagib tožene stranke k sklenitvi dogovora), kaj je z nagibom oziroma kavzo tožnika, da prejme plačilo provizije, pa sodišče ne pove. Predmetni dogovor je bil sklenjen iz razloga, ker je tožena stranka odklanjala že dalj časa dolgovano plačilo provizije podjetju v lasti tožnika. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje (ki se nanaša na poslovni razlog k sklenitvi dogovora na strani tožnika) nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je tožniku potrdila, da dolg iz naslova provizije po temelju priznava, s čimer je bila sanirana ˝odpadla kavza˝. V konkretnem primeru ni odpadla kavza dogovora, pač pa je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve s strani tožnika, za katero je odgovorna tožena stranka. Tožnik izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Pravi, da je napačna in neobrazložena. Sodišče bi pri odmeri nagrade za narok moralo upoštevati, da je bila vrednost spornega predmeta v novem sojenju samo še 61.010,89 EUR. Ni jasno, kaj obsega strošek pričnine 1.498,16 EUR, vsekakor pa je ta znesek pretiran, saj je večina prič na strani tožene stranke prišla iz X. Pretiran je tudi znesek za prevode listin. Zaradi dvojnosti prevodov istih listin (iz romunskega v hrvaški jezik in iz hrvaškega v slovenski jezik) so nastali nepotrebni stroški. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal, da gre za neustrezne prevode in da zato sodba na njih ne more temeljiti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik opira tožbeni zahtevek na dogovor o predaji blagovne znamke X, ki ga je 5. 2. 2007 sklenil s toženo stranko. Z njim se je tožnik zavezal toženi stranki predati blagovno znamko X, ki je bila v Moldaviji. registrirana na njegovo ime, tožena stranka pa se je zavezala tožniku plačati 5 % provizijo za sendvič plošče in kovinske konstrukcije, dobavljene na ozemlje Moldavije do 31. 12. 2006. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika zato, ker je ugotovilo, da je odpadla kavza dogovora z dne 5. 2. 2007, zaradi česar je ta prenehal veljati. Podlaga obveznosti - kavza je bistveni element pravnega posla (prvi odstavek 39. člena OZ(1). Če kavze ni že v fazi sklenitve pogodbe, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Kadar je kavza ob sklenitvi pogodbe obstajala, pa pozneje odpade, pogodba (odplačna in neodplačna) preneha veljati. Pogodbeni stranki sta prosti obveznosti, ki so predmet pogodbe. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala(2). Takšno pravno stališče je (pravilno) zavzelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi (25. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje ni štelo, da je predmetni dogovor ničen (ker je odpadla podlaga), kot bi šlo sklepati iz pritožbenih navedb. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je predmetni dogovor zaradi odpadle kavze prenehal veljati. Pristavek sodišča, da je pogodba brez kavze nična, gre razumeti v smislu, kako pomembna je kavza, saj če ta ne obstoji že v sklenitveni fazi, je pogodba nična.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da predstavlja dogovor z dne 5. 2. 2007 dvostransko pogodbo z vzajemno določenimi obveznostmi pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je po presoji vseh okoliščin konkretnega primera pravilno ugotovilo, da je bil glavni razlog (kavza) sklenitve predmetnega dogovora v tem, da tožnik, ki je leta 2005 v Moldaviji registriral blagovno znamko X na svoje ime, to znamko proti plačilu preda toženi stranki. Tožena stranka se je torej tožniku zavezala plačati v pogodbi dogovorjeni znesek, ker se je tožnik zavezal nanjo prenesti blagovno znamko. Pritožbeno sodišče takšne ugotovitve sodišča prve stopnje v celoti sprejema in jih pritožba z golim zatrjevanjem, da je bil razlog sklenitve predmetnega dogovora (izključno) v tem, da mu tožena stranka plača dolžno provizijo, ne omaja. Zgolj to, da sta stranki s sklenitvijo dogovora zasledovali vsaka svoj interes (kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je bil interes tožnika pridobiti provizijo, ki jo je tožena stranka dolgovala njegovemu podjetju S. S., interes tožene stranke pa, da razširi svojo blagovno znamko X (v Sloveniji registrirano 9. 10. 1998) tudi na ozemlje Moldavije), pa še ne spremeni dejstva, da je šlo v konkretnem primeru za vzajemno pogodbo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje pogodbene zaveze ni izpolnil. Postopek prenosa blagovne znamke X na toženo stranko je bil sicer začet, a je tožnik z aktivnim ravnanjem (z vlogami, naslovljenimi na Državni urad za intelektualno lastnino) dosegel njegovo ustavitev. Tožena stranka je blagovno znamko X registrirala na svoje ime po tem, ko je v sodnem postopku dokazala močnejšo pravico. S sodbo sodišča v Moldaviji je bilo ugotovljeno, da je tožnik v nasprotju z zakonom registriral blagovno znamko X na svoje ime, zato je bila registracija te blagovne znamke na tožnika razveljavljena (neizpodbijane dejanske ugotovitve sodbe). Ob takšnih ugotovitvah (da torej tožena stranka blagovne znamke X ni pridobila na pogodbeni podlagi, temveč iz naslova zaščite blagovne znamke po pravilih varstva pravic intelektualne lastnine) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpadla kavza dogovora z dne 5. 2. 2007, ki je s tem prenehal veljati(3). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnika na izpolnitev dogovora z dne 5. 2. 2007, je torej pravilna.

9. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo razpravno načelo. Kot pritožnik navaja tudi sam, je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da obveznosti iz dogovora ni dolžna izpolniti, saj je zanj naknadno izgubila poslovni interes, ker je pridobila blagovno znamko X na drug način. V zvezi s tem je pojasnila, da je tožnik v Moldaviji neupravičeno registriral blagovno znamko X na svoje ime. Ker blagovne znamke ni uspela pridobiti na pogodbeni podlagi, je pred sodiščem v Moldaviji vložila tožbo na vzpostavitev zakonitega stanja. Blagovno znamko X je registrirala nase na podlagi odločbe sodišča, ki je ugotovilo, da je registracija te blagovne znamke na tožnika nična. Pravni temelj predmetnega dogovora, katerega namen je bil predaja blagovne znamke, je zato odpadel. Ob smiselni razlagi vseh trditev tožene stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožena stranka v tej pravdi uveljavljala prenehanje veljavnosti pogodbe zaradi odpadle podlage. Iz trditev tožene stranke dovolj jasno izhaja, da je blagovno znamko registrirala na svoje ime po tem, ko je v sodnem postopku dokazala močnejšo pravico (in ne ker bi blagovno znamko iztožila na pogodbeni podlagi).

10. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal, da bi tožena stranka morala predložiti prevod dokaznih listin po sodno določenem tolmaču. Takšno stališče je zmotno, saj nima podlage v zakonu. V skladu z drugim odstavkom 226. člena ZPP mora stranka, ki je v dokazne namene predložila listine, sestavljene v tujem jeziku, predložiti tudi njihov overjen prevod. Tožena stranka je ravnala v skladu s citirano določbo, saj je predložila listine skupaj s prevodom, sestavljenim s strani sodnih tolmačev. Sicer pa tožnik v tem delu smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato bi moral pojasniti, kako bi zatrjevana kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tega pa tožnik v pritožbi (niti v postopku pred sodiščem prve stopnje) ne pove.

11. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da stroškovna odločitev ni obrazložena. Po stališču ustaljene sodne prakse za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini zadostuje, da je odmera opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Tak pristop je izbralo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Tako je iz spisa med drugim jasno razvidno, kaj obsegajo priznani stroški pričnine v višini 1.498,16 EUR (list. št. 123). Gre za stroške, ki jih je sodišče priznalo priči J. M. (potni stroški in izgubljeni zaslužek) in jih naložilo v plačilo toženi stranki (prim. 242. člen ZPP). Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo nagrado za narok v ponovljenem postopku. Sodišče bi moralo odmeriti nagrado glede na vrednost spornega predmeta v novem sojenju (61.010,89 EUR), ne pa po vrednosti predmeta, določeni v tožbi (82.502,19 EUR). Toženi stranki torej pripada nagrada za narok v ponovljenem postopku v višini 883,20 EUR in ne v višini 1.005,60 EUR. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje pritožbi, da tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov prevodov v celotni priglašeni višini. Priglašeni stroški namreč obsegajo strošek dvojnega prevoda istih listin (najprej iz romunskega v hrvaški in nato iz hrvaškega v slovenski jezik). Tožena stranka je upravičena le do povračila stroškov za en (prvi) prevod (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki po priloženem računu znašajo 596,66 EUR, in ne 1.169,95 EUR (list. št. 126). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 7.135,41 EUR (in ne 7.640,04 EUR).

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik je uspel s pritožbo le glede pravdnih stroškov. Svoje pritožbene stroške zato krije sam (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.)

(2) Tako tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1987 (Poročilo o sodni praksi, št. II/87, str. 12), ki mu je sledila sodna praksa (prim. VIII Ips 79/2009, II Ips 450/2009, II Ips 546/1992). Ena odločba z drugačnim stališčem (VSK sklep Cpg 167/2013) ne predstavlja enotne sodne prakse.

(3) Če sta se stranki po sklenitvi dogovora z dne 5. 2. 2007 dogovarjali glede višine provizije, ki bi jo bila tožena stranka po pogodbi dolžna plačati tožniku, to še ne ˝sanira odpadle kavze˝, kot to zmotno meni pritožba.