Jedro

Ustanovitev sindikata ne predstavlja kršitve zakonske prepovedi konkurence v času delovnega razmerja (konkurenčne prepovedi) niti škodljivega ravnanja, tako da zaradi tega izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti zakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 29. 8. 2006 in ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 5. 9. 2006, temveč mu je prenehalo z iztekom odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki, za čas od 5. 9. 2006 do dneva ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, obračunati razliko med prejetim nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi, če bi delal ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila. Hkrati je sklenilo, da se zavrže tožba v delu, ko tožnik zahteva reintegracijo in ugotovitev, da tožniku delovno razmerje še traja tudi po izteku odpovednega roka oziroma izteku bolniške odsotnosti z dela na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na priznanju pravic iz delovnega razmerja, vključno z vpisom delovne dobe tudi po prenehanju delovnega razmerja, na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožnika, v višini 1.653,69 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo in sklep o stroških postopka se pritožuje tožena stranka, zoper 2. točko izreka sodbe in 1. točko izreka sklepa pa se pritožuje tožeča stranka.

Tožeča stranka se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 9. 2006, temveč mu traja najmanj do dneva ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku podala dne 30. 6. 2006 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v času teka odpovednega roka pa je tožena stranka podala tožniku izredno odpoved. Tožnik je izpodbijal tako redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 6. 2006 (delovni spor I Pd 898/2006), kot kasneje tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je obravnavalo sodišče prve stopnje v zadevi opr. št. I Pd 898/2006 in je zahtevek tožnika zavrnilo, vendar pa še sodba ni pravnomočna. Tožnik je namreč zoper sodbo vložil pritožbo in pritožbeno sodišče še ni odločilo. Zato se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje v sodbi, da je v delovnem sporu pod opr. št. I Pd 898/2006 že pravnomočno odločeno. Po mnenju pritožitelja je lahko predmet meritornega odločanja o delovnem razmerju v predmetnem delovnem sporu, glede na litispendenco, le obdobje od prejema izredne odpovedi do izteka odpovednega roka po odpovedi iz poslovnega razloga oziroma ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, nikakor pa ne obdobje po teh presečnih datumih. Iz izpodbijanega dela sodbe in sklepa pa izhaja, da je sodišče odločilo o pravici do reintegracije in priznanje delovnega razmerja tudi za obdobje po ugotovitvi zdravstvene zmožnosti tožnika za delo, to je za obdobje po prenehanju delovnega razmerja, do katerega bi prišlo na podlagi redne odpovedi iz poslovnih razlogov, kar pa je predmet postopka v zadevi opr. št. I Pd 898/2006. Takšna odločitev pa je po mnenju pritožbe nepravilna, saj bi v primeru uspešne pritožbe v delovnem sporu opr. št. I Pd 898/2006, lahko izpodbijana odločitev, v koliko je pritožbeno sodišče ne bo spremenilo pomenila, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem zmožnosti za delo, ne glede na to, kako bo razsojeno v zvezi z zakonitostjo odpovedi iz poslovnega razloga. Torej v primeru, da bo pravnomočno ugotovljena nezakonitost obeh odpovedi, bodo tožniku priznane pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki le do ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, ne pa tudi po tem obdobju, kar pa ni pravilno in zakonito.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo naslovnega sodišča iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila, podredno pa predlaga, da se izpodbijana sodba in sklep v delu, ki se nanaša na stroške, razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe v celoti sledilo navedbam lečečega zdravnika dr. Ž.Ž., torej da se je tožeča stranka lahko prosto gibala in udeleževala vseh dejavnosti, za katere je tožeča stranka sama ocenila ali so zanjo primerne ali ne, ni pa še bila zmožna odzvati vabilu na zagovor. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljevalo z dejstvom, da Zavod za zdravstveno zavarovanje ni sprožil nobenih postopkov, kar po mnenju sodišča zadošča za ugotovitev, da tožeča stranka ni storila očitane kršitve, pri tem pa ni obrazložilo zakaj je sledilo izpovedi lečečega zdravnika, ki je ob zaslišanju dajal nasprotujoče si izjave in tudi ni obrazložilo svojega stališča do tega, da so bila potrdila za različne dneve izdana za nazaj in tudi ne izjav prič, ki so izpovedale, da je bila tožeča stranka večkrat videna na lokaciji sindikata v T.. Tožena stranka je prepričana, da se je tožeča stranka izmikala udeležbi v postopku izredne odpovedi in se je s svojim ravnanjem, dejansko posmehovala toženi stranki, pri čemer tožena stranka nima podlage za to, da bi dvomila v njegovo bolezen. Tožena stranka je dovolj dolgo odlašala z izredno odpovedjo, vendar ji zaradi ravnanj tožeče stranke kaj drugega ni preostalo. Iz odločb o bolniškem dopustu je bilo razvidno le, da tožnik, v času bolniškega staleža, lahko zapušča bivališče za obiske pri zdravniku oziroma, da je potrebno upoštevati zdravnikova navodila. Tožena stranka je kontaktirala z lečečim zdravnikom, česar se je le ta spomnil, ni pa se spomnil, da je toženi stranki povedal, da je stanje tožeče stranke takšno, da ne dovoljuje nobenih naporov ali potovanj in tudi ne udeležbe na sejah in sestankih. Lečeči zdravnik pa je na zaslišanju izpovedal, da potrebnih navodil ni dajal, ker bi to sicer bilo razvidno iz zdravstvenega kartona, da pa več kot opozoriti ne more, bolniki pač naredijo po svoje. Tudi v zvezi s kršitvijo, glede ustanavljanja novega sindikata, se je sodišče postavilo na stališče, da toženi stranki ni uspelo dokazati kršitev, pri tem pa je sledilo zagovoru tožeče stranke, da ne gre za konkurenčni sindikat oziroma da ne gre za škodljivo ravnanje, ki zadeva delodajalčev poslovni interes. Tožnik je sicer po mnenju sodišča prve stopnje izkazal določeno nelojalnost do delodajalca, saj je bil takrat še zaposlen v SKEI in član, vendar pa to stoji nasproti načelu svobode včlanjevanja v različne organizacije ter svobodi ustanavljanja združevanja ali povezovanja sindikatov. S svobodo sindikalnega delovanja se strinja tudi tožena stranka, vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za tovrstno dejavnost, pač pa namerno ustanovitev novega sindikata, kjer sta funkcije našla izključna bivša funkcionarja S. A.G. in A.B.. Sodišče se ni opredelilo do časopisnega članka, kjer je sam tožnik izjavil popolnoma drugače kot na zaslišanju. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo zastopnice tožene stranke, ki bi lahko sodišču dodatno obrazložila dogodke, saj je v njih ves čas neposredno sodelovala in bi lahko izpovedala, da sta funkcionarja industrijskega sindikata odtujila premoženje S., zaradi česar je bila tožena stranka prisiljena podati kazensko ovadbo in je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi A.B..

Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbami uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se ne bi dala preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe.

K pritožbi tožene stranke: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dveh kršitev in sicer zaradi zlorabe bolniške odsotnosti in zaradi hujše kršitve pogodbene in druge obveznosti v zvezi z ustanavljanjem novega sindikata. Glede očitanih kršitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da jih toženec ni uspel dokazati. Tožnik je bil operiran na srcu in lečeči zdravnik, ki mu je dal navodila za čas bolniške odsotnosti je izpovedal, da tožniku posebnih navodil ni dal, razen v smislu, da tožnik lahko zapušča bivališče, če mora v trgovino ali na sprehod. Tožniku je tudi dovolil, da se je dne 22. 6. 2006 udeleži sestanka S. v Ljubljani, kar izhaja iz zdravniškega potrdila z dne 31. 8. 2006. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ker osebni zdravnik dr. Ž.Ž. tožniku ni dal posebnih navodil in tudi ne posebnih prepovedi, izrecno pa mu je dovoli oditi na sestanek S. v Ljubljano dne 22. 6. 2006, tožniku ni mogoče očitati, da je kršil navodila lečečega zdravnika oziroma, da je brez njegove odobritve odpotoval iz kraja svojega bivanja, kot mu to očita tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je odločitev sodišča nepravilna, ker ni zaslišalo tožene stranke, ki bi znala pojasniti, da Zavod za zdravstveno zavarovanje ni ukrepal zoper tožnika le zato, ker je delavec v tem času prejemal le polovico plače, zaradi prepovedi dela in da tožena stranka v tem času sredstev za njegovo plačo sploh ni refundirala. Sodišče prve stopnje tudi z zaslišanjem tožene stranke, glede ravnanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ne bi prišlo do drugačnega zaključka v zvezi z očitano kršitvijo.

Pritožbeno sodišče pa se tudi v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ustanovitev I.S.S. ne predstavlja kršitve zakonske prepovedi konkurenčne dejavnosti v času delovnega razmerja, v smislu 37. člena Zakona o delovnih razmerjih in zakonske prepovedi škodljivega ravnanja, v smislu 35. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 29. 8. 2006 nezakonita in zato tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 5. 9. 2006, temveč mu je trajalo do izteka odpovednega roka, na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo.

K pritožbi tožeče stranke: Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo, da je sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 898/2006 z dne 28. 9. 2007 že pravnomočna. Sodišče prve stopnje je po vpogledu sodbe opr. št. I Pd 898/2006, ugotovilo, da sodba še ni pravnomočna, kar je zapisalo na strani 7 sodbe.

V sporni zadevi opr. št. I Pd 898/2006 je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedani pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 6. 2006, za vzpostavitev vseh pravic po odpovedni pogodbi; vpis delovne dobe v delovno knjižico in obračunati plače za čas, od 1. 7. 2006 dalje v mesečni višini po 3.412,53 EUR. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto za nedoločen čas od 30. 6. 2006 dalje in da mu za obdobje, od prenehanja delovnega razmerja do poteka 30-dnevnega roka za izjasnitev glede predloga pogodbe za ustrezno delovno mesto ali do sklenitve pogodbe za ustrezno delovno mesto vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter da mu za obdobje, od 1. 7. 2006 do 15. 12. 2006, v kolikor mu do tedaj ne ponudi sklenitve ustrezne pogodbe, pa vse do poteka 30 dnevnega roka za izjasnitev glede predloga pogodbe za ustrezno delovno mesto, obračuna bruto mesečno plačo v višini 3.412,53 EUR, od tega odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od mesečnega neto zneska, od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pritožbo in pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 1423/2007 pritožbi delno ugodilo tako, da je spremenilo izrek o zavrnitvi dela primarnega zahtevka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za obračun bruto plače, za čas od 1. 7. 2006 od 31. 12. 2006 v višini 3.412,53 EUR. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izplačati tožniku, za čas od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2006, mesečno 3.412,53 EUR, zmanjšano za davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo. V ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1423/2007 z dne 21. 8. 2008 je postala odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pravnomočna in zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje v predmetni sodbi, da tožniku preneha delovno razmerje z iztekom odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 6. 2006 oziroma z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, pravilna.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb tožeče stranke in tožene stranke ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče je s tem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in tožena stranka s pritožbo nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. člen ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.