Jedro

ZDR-1 v 114. členu ureja status delavcev pred upokojitvijo in v drugem odstavku določa, da varstvo starejših delavcev po 3. alineji drugega odstavka ne velja v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu, razen v primeru sklenitve pogodbe v skladu s prejšnjo alinejo (če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom tega zakona). Tožnik je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že dopolnil 55 let starosti in je ob upoštevanju 226. člena ZDR (ki določa postopno zviševanje starosti za delavce pred upokojitvijo) že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Zato za tožnika ne velja posebno varstvo pred odpovedjo in je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se potrdi sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrže. III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožniku dne 25. 4. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 25. 4. 2014 do ponovne vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter povrniti vse v tem postopku nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 16. dan od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodišče je v zadevi izdalo tudi dopolnilno sodbo z dne 17. 3. 2015, s katero je odločilo, da se I. točka izreka dopolni tako, da se zavrne tudi odstavek tožbenega zahtevka, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 18. 3. 2014. 3. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče po mnenju tožnika zmotno ugotovilo, da je varstvo tožnika pred odpovedjo iz poslovnega razloga izključeno po določbah 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1. Za tožnika velja pravno varstvo pred odpovedjo, saj je sklenil pogodbo o zaposlitvi 27. 5. 2011, to je pred uveljavitvijo ZDR-1, ki velja od 12. 4. 2013 dalje. V skladu s pravilom o prepovedi retroaktivne veljavnosti pravnih norm po 155. členu Ustave RS in v skladu s stališčem delovne skupine za spremljanje izvajanja ZDR-1 Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga je upošteval tudi Zavod RS za zaposlovanje, je bila tožniku zavrnjena pravica do izplačila denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnik je podal pritožbo tudi zoper dopolnilno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in vsebinsko uveljavljal enake razloge kot v pritožbi. Priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo in navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer je zmotno presodilo, kdaj je začel teči rok za vložitev tožbe, ki ga določa tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki teče od dneva, ko se je tožnik seznanil oziroma ko je izvedel, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Rok ne prične teči od dneva, ko se je delavec seznanil s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč teče od dneva, ko mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena. Rok za vložitev sodnega varstva je začel teči z dnem, ko je tožnik zvedel, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče ugotavlja, da je bilo to 25. 4. 2013, posledično navedenemu pa je tožba, ki jo je vložil tožnik 13. 5. 2013 pravočasna. Zakon delodajalcu ne nalaga dodatnih obveznosti in poizvedovanja, ali je delavec dejansko prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali se je delavec seznanil z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ali kdaj mu je delodajalec „zaključil“ delovno razmerje in ga „odjavil“ iz sistema obveznega zavarovanja. V skladu z določilom četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku poslala odpoved pogodbe o zaposlitvi 18. 3. 2014 priporočeno po pošti s povratnico na naslov, ki je bil naveden v pogodbi o zaposlitvi - A. ulica 24, B.. To pomeni, da je potrebno šteti, da je po določilih četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 tožniku bila vročena odpoved 28. 3. 2014 (8-dnevni rok je začel teči 20. 3. 2014, vročitev pa opravljena, ko poteče zadnji dan 8-dnevnega roka, ki je potekel 27. 3. 2014, kar pomeni, da je potrebno šteti, da je bila dne 28. 3. 2014 odpoved vročena tožniku). Od tega dne bi bilo potrebno šteti rok za vložitev tožbe. Tožena stranka ima kljub temu, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, pravni interes za vložitev pritožbe, saj sodišče ne bi smelo vsebinsko odločati, pač pa bi moralo tožbo zavreči. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbo tožnika zavrže oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika in v celoti prereka njegove pritožbene navedbe. Ker je tožnik ob sklenitvi pogodbe dne 27. 5. 2011 že dopolnil 55 let, je glede na prehodno določbo 226. člena ZDR-1 že izpolnil pogoje za varstvo pred odpovedjo, zaradi česar mu navedeno varstvo ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi več ne pripada. Ni mogoče šteti, da bi določba ZDR-1 veljala za nazaj.

7. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika zoper dopolnilno sodbo in navaja vsebinsko enake razloge kot v odgovoru na pritožbo zoper sodbo.

8. Pritožbi tožnika nista utemeljeni, pritožba tožene stranke pa je nedovoljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti ni storilo in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili v spis tožnik in tožena stranka ter zaslišalo direktorja tožene stranke C.C., tožnika ter pričo D.D.. Sodišče prve stopnje je stranki tudi soočilo. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je bila tožba vložena pravočasno v skladu s tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prekluzivnem 30-dnevnem roku od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožniku poslala odpoved pogodbe o zaposlitvi 18. 3. 2014 po pošti s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov, ki ga je tožnik prijavil v Sloveniji, to je A. ulica 24, B., pri čemer vročitev ni bila uspešna in se je pošiljka vrnila z oznako „ni dvignil“. Tožnik je imel le formalno prijavljen naslov v Sloveniji, dejansko pa nikoli na omenjenem naslovu ni bival, kot to izhaja iz izpovedi strank in priče D.D.. Tožena stranka je tako vedela, da tožnik dejansko na naslovu A. ulica 24, B. ni nikoli bival. Tožnik je delal v Nemčiji do 21. 3. 2014, nato pa je odpotoval v Bosno in Hercegovino, ker dela zanj ni bilo. Po tem času je večkrat s toženo stranko komuniciral po telefonu zlasti z nadrejenim D.D., ko pa je ta izvedel, da je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi in je ni dvignil, je tožnika vprašal, zakaj njega kliče na delo, ko on ve, da mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana. Zaradi navedenega dogodka se je tožnik vrnil v B. in za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi zvedel torej šele 25. 4. 2014 po telefonskem pogovoru z D.D.. Tožnik se je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanil tudi na sedežu tožene stranke 28. 4. 2014 in še isti dan vložil zahtevo za priznanje denarnega nadomestila, kot to izhaja iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 27. 6. 2014. Tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je rok za sodno varstvo pričel teči 25. 4. 2014 in je tako tožba z dne 13. 5. 2014 pravočasna.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno argumentacijo sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa navaja:

12. Pritožba meni, da je tožnik glede na to, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi že kot starejši delavec, tudi ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi varovana kategorija delavcev pred odpovedjo. Veljavni ZDR-1 v času odpovedi v 114. členu ureja status delavcev pred upokojitvijo in v drugem odstavku določa, da varstvo starejših delavcev ne velja po 3. alineji drugega odstavka v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu, razen v primeru sklenitve pogodbe v skladu s prejšnjo alinejo (če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom tega zakona). Tožnik je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi 27. 5. 2011 že dopolnil 55 let starosti in ob upoštevanju 226. člena ZDR je torej že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Tako za tožnika ne velja prvi odstavek 114. člena ZDR-1, ker je sklenil s toženo stranko pogodbo 27. 5. 2011, to je pred uveljavitvijo ZDR-1, ki velja od 12. 4. 2013 dalje. Za tožnika torej velja 3. alineja 114. člena ZDR-1 in je torej odpoved dopustna.

13. Tako tudi ni mogoče šteti, da bi moralo sodišče upoštevati v konkretnem primeru prepoved retroaktivne veljavnosti pravnih norm po 155. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj. - URS), ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, pri čemer samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist ali če se s tem ne posega v pridobljene pravice. ZDR-1 v 114. členu izrecno določa, kdaj ne velja varstvo starejših delavcev, kot je bilo v konkretnem primeru in kar navaja tudi sam tožnik, ki poudarja, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko 27. 5. 2011. 14. Tožena stranka vlaga pritožbo in navaja, da je sodišče zmotno štelo, kdaj je začel teči rok za vložitev tožbe, saj rok za vložitev tožbe teče od dneva, ko se je tožnik seznanil oziroma je izvedel, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, kot to določa tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da mu je 25. 4. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Prav tako je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Navedeno pomeni, da je tožena stranka v postopku v celoti uspela, saj je bil tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Tako tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke po določilih četrtega odstavka 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sodbo in dopolnilno sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP, pritožbo tožene stranke pa na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določbah 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.