Jedro

V obravnavani zadevi gre za ponovno vloženo zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika – prosilca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep, št. 2142-59/2010/66 (1312-14) z dne 3. 6. 2013, s katerim je tožena stranka zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe skladno z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi sklepa tožene stranke. Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot je utemeljeval svojo drugo prošnjo (tožnik je doslej v Sloveniji dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito - prvi postopek je bil zaradi samovoljne zapustitve ustavljen, druga prošnja je bila pravnomočno zavrnjena) za mednarodno zaščito; navedel je eno samo novo okoliščino (da ga je na Švedskem pretepel moški domnevno iz njegovega domačega kraja, domnevno po naročilu sosednjega plemena zaradi krvnega maščevanja). Ker pa je bilo že ob obravnavi druge prošnje ugotovljeno, da so tožnikove izjave glede krvnega maščevanja neverodostojne, tudi dogodek, ki ga tožnik uveljavlja kot novo nastalo okoliščino, ne more bistveno povečati verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

3. Zoper citirano sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Ne strinja se z navedbo v izpodbijani sodbi, da svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot je utemeljeval svojo drugo prošnjo, in s stališčem, da bi bilo novo dejstvo (napad osebe na Švedskem) mogoče upoštevati le ob predpostavki, da so resnične navedbe iz pravnomočno zaključenega postopka o priznanju mednarodne zaščite. Meni, da bi bilo potrebno verodostojnost izjav v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka preverjati z informacijami o izvorni državi. Po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in ustavnosodni praksi je dokazno breme deljeno in to bi bilo treba upoštevati v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede ponovne prošnje ZMZ med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali jo je izrecno umaknila, vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 56. člena ZMZ). Oseba iz prvega odstavka 56. člena ZMZ vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v tem zahtevku pa mora sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 57. člena ZMZ). Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 56. člena, dovoli vložitev ponovne prošnje; v nasprotnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrže (tretji odstavek 57. člena ZMZ).

7. Tudi Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke in sodiščem prve stopnje, da nova okoliščina, ki jo je tožnik navedel v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, ne zadostuje za dovolitev vložitve ponovne prošnje v skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZMZ. Tožnik je glede nove okoliščine navajal, da je bil na Švedskem pretepen od sokrajana iz njegovega domačega kraja, pri čemer naj bi sokrajan to storil po naročilu nasprotnega plemena zaradi krvnega maščevanja. Te tožnikove navedbe tudi po presoji Vrhovnega sodišča na morejo predstavljati podlage za drugačno odločitev glede priznanja mednarodne zaščite.

8. Že ob obravnavi tožnikove druge prošnje, ki je bila pravnomočno zavrnjena, so tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje in Vrhovno sodišče ugotovili, da tožnik ni splošno verodostojen, kar se je nanašalo tudi na njegove navedbe v zvezi z zatrjevanim krvnim maščevanjem. Novo okoliščino, ki jo tožnik sedaj navaja, je zato treba presojati tudi glede na tožnikovo, v pravnomočni sodbi ugotovljeno, neverodostojnost. Tožnik bi sicer z navajanjem novih dejstev in s konkretnimi in prepričljivimi dokazi moral dokazati obstoj novih okoliščin (ki bi bile lahko podlaga za drugačno odločitev o mednarodni zaščiti), česar pa v obravnavanem primeru, z navedeno okoliščino in brez dokazov, ni uspel storiti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je, ne glede na navedeno, nova okoliščina, ki jo navaja tožnik, malo verjetna. To pa predvsem zato, ker tožnik ne predloži popolnoma nobenega dokaza, da je bil res pretepen (nima zdravniškega potrdila, zadeve ni prijavil na policijo ali drugim pristojnim organom oziroma o tem nima nobenih dokumentov), in ker temelji izključno na tožnikovi domnevi, da je njegov sokrajan (za katerega po njegovem naglasu oziroma narečju domneva, da je sokrajan), ki ga je sicer srečal povsem po naključju, to storil po naročilu nasprotnega plemena zaradi krvnega maščevanja. Take navedbe so po presoji Vrhovnega sodišča, brez kakršnegakoli materialnega dokaza, malo verjetne, zato samo na njihovi podlagi tožena stranka pravilno ni dovolila vložitve ponovne prošnje in je tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljeno zavrgla.

10. V zvezi s pritožbenim ugovorom, ki se nanaša na informacije o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka po uradni dolžnosti morala ugotavljati tudi v ponovnem postopku, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za ponovno vloženo zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika – prosilca, saj, kot je bilo že navedeno, mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Glede na določbo 57. člena ZMZ se lahko ponovna prošnja vloži samo, če prosilec ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča (npr. I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008).

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.