Jedro

Na strani osebe, ki vlaga zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je breme, da predloži nove dokaze in navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz upravne zadeve je razvidno, da je tožnik predhodno že dvakrat vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prvi postopek je bil zaradi tožnikove samovoljne zapustitve s sklepom ustavljen, o drugi prošnji za mednarodno zaščito pa je tožena stranka odločila z odločbo z dne 29. 2. 2012, ki je postala pravnomočna 23. 8. 2012. Na zapisnik je bil sprejet zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka. Iz zapisnika izhaja, da je tožnik potem, ko je prejšnja odločba postala pravnomočna in izvršljiva, odšel na Švedsko. Tu prosi za mednarodno zaščito, ker ne more v nobeni drugi državi zaprositi za azil. Njegov problem je znan, gre za maščevanje med dvema plemenskima skupinama in to je zanj velik problem, zato se ne more vrniti nazaj. Že dolgo je odsoten iz svojih krajev in če bi se sedaj pojavil doma, bi ga pripadniki drugega plemena ubili. Kot novo dejstvo je povedal, da nima nobenih stikov s svojo družino, ne ve niti, ali so še živi. Ko je bil na Švedskem, so ga nastanili v eni majhni vasi in en fant iz njegovih krajev, ki je živel v njegovi bližini, ga je povabil k sebi. V stanovanju pa ga je začel pretepati in tožnik ni vedel zakaj ga tepe. To je želel prijaviti policiji, po nasvetu drugega prijatelja tega ni storil. Meni, da ga je ta človek pretepel po naročilu nasprotnega plemena, s katerim je v sporu v matični državi. Meni, da je ta človek povezan s to drugo družino. Gre za krvno maščevanje in tu ni oprostitve. To je glavni razlog, zaradi katerega želi ponovno prositi za mednarodno zaščito. Za človeka, ki ga je pretepel, je vedel, da je iz njegovega mesta, ker ga je spoznal po govoru oziroma narečju. Ta človek ni nič rekel, odvlekel ga je v eno sobo in ga začel pretepati in kričati nanj. Z njim sta se srečala po naključju in ne ve, če on tam živi.

2. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v prvem odstavku 56. člena določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja iz prvega odstavka 40. člena tega zakona, ali je prošnjo izrecno umaknila, ali je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja, ali je bil postopek ustavljen, vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve. Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot je utemeljeval svojo drugo prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer pa je navedel eno novo okoliščino in sicer, da je bil na Švedskem pretepen s strani osebe iz njegovega domačega kraja, za katero sumi, da je prejela naročilo od plemena, s katerim so v sporu oziroma krvnem maščevanju. Tožena stranka je tožnikovo drugo prošnjo zavrnila zaradi neverodostojnosti njegovih izjav. Pravilnost in zakonitost te odločbe je bila potrjena tudi s sodbo tako upravnega kot kasneje še sodbo vrhovnega sodišča. Glede na to, da se tožnik v konkretnem postopku sklicuje na iste razloge, pri čemer navaja le nek nov dogodek, tožena stranka ugotavlja, da tožnik s takšnimi navedbami ne more izkazati, da se je bistveno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Njegova izjava o tem, da je bil na Švedskem pretepen s strani sokrajana iz njegovega domačega kraja, temelji na predpostavki, da so resnične njegove izjave, ki jih je glede krvnega maščevanja podal v predhodnih postopkih priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Vendar pa je tožena stranka v postopku obravnave njegove druge prošnje ugotovila, da so njegove izjave glede krvnega maščevanja neverodostojne. Tako dogodek, ki ga tožnik uveljavlja kot novo nastalo okoliščino, ne more bistveno povečati verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj ima po njegovih navedbah izvor v okoliščinah, za katere je tožena stranka v predhodnem postopku ugotovila, da jih tožnik ni uspel izkazati in izjave v zvezi z njimi ocenil kot neverodostojne. Podrejeno pa tožena stranka še dodaja, da tudi izpovedbe tožnika o novo nastalem dogodku delujejo neverodostojno. Tožnik kljub pozivu, naj navede, kako so se spremenile okoliščine od podaje prve ter ponovne prošnje, je zgolj dejal, da je njegov problem znan, da gre za krvno maščevanje. Šele ko mu je bilo rečeno, da je bilo o tem že odločeno in je bil pozvan, naj navede nova dejstva, je omenil, da je bil pretepen na Švedskem. Tožena stranka meni, da bi tožnik v primeru resničnosti dogodka na Švedskem to takoj povedal sam od sebe, ko je bil vprašan po spremenjenih okoliščinah. Tudi sam opis omenjenega dogodka je neprepričljiv. Ker tožnik dokaj pogosto zamenja državo bivanja v Evropi, je neverjetno, da bi ga na Švedskem izsledila oseba, ki bi naj prejela naročilo nasprotne družine, da ga pretepe. Poleg tega tožnik o tej osebi ni znal povedati nič, navedel ni niti njenega imena, dejal je le, da je vedel, da je iz njegovega kraja, ker ga je poznal po narečju. Tožnik z izjavami, ki že same po sebi delujejo neprepričljivo, temeljijo pa na predpostavki resničnosti predhodnih dogodkov, glede katerih je tožena stranka že v prejšnjem postopku ugotovila, da so bile izjave tožnika v zvezi z njimi neverodostojne, ni izkazal, da je bistveno povečana verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

3. Tožnik v tožbi navaja, da ponovno prošnjo utemeljuje na maščevanju med dvema plemenskima skupinama, kar predstavlja zanj velik problem. Če bi se pojavil doma, bi ga pripadniki drugega plemena lahko ubili. Poleg tega nima nobenih stikov z družino, razen tega pa je še doživel napad s strani pripadnika nasprotne družine med svojim bivanjem na Švedskem. Dogodek na Švedskem pomeni novo okoliščino, ki po mnenju tožnika bistveno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka novo nastalo okoliščino zavrača zgolj na podlagi predhodno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar naj bi bile tudi sedanje tožnikove izjave neverodostojne. Tožena stranka torej tožnikove prejšnje in zdajšnje izdaje ocenjuje kot neverodostojne, vendar pa je takšna ocena skopa in zgolj subjektivna. V nadaljevanju tožeča stranka podrobno opisuje, kako se opravlja cela ocena (ne)verodostojnosti prosilca za mednarodno zaščito na splošno in na koncu zaključuje, da je ocena o tožnikovi verodostojnosti zelo pomanjkljiva in zgolj subjektivna. Nadalje navaja, da tožena stranka ni pridobila informacij o tožnikovi izvorni državi, pa bi jih za oceno tožnikove verodostojnosti morala pridobiti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati s tožbo je tudi predlagal izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo ter do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnikova razlaga, kakšna bi morala biti presoja neverodostojnosti, predstavlja povzetek oziroma v določenih delih celo dobesedni prepis navedb v sodbi z dne 8. 6. 2012, s katero je Upravno sodišče RS zavrnilo tožbo iste tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. S tem tožnik praktično potrjuje, da je bila v njegovem primeru presoja verodostojnosti opravljena na način, ki ga smatra kot pravilen in potreben. V zvezi z vložitvijo ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite iz samih zakonskih določb izhaja, da stranki v postopku vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka zakon nalaga večje dokazno breme kot v postopku priznanja mednarodne zaščite. To je razumljivo, saj je bila prošnja že enkrat pravnomočno zavrnjena. Zato se tožena stranka ne more strinjati, da bi morala verodostojnost izjav preverjati z informacijami o izvorni državi. Na strani osebe, ki vlaga zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je breme, da predloži nove dokaze in navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZMZ v prvem odstavku 56. člena določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja iz prvega odstavka 40. člena tega zakona, ali je prošnjo izrecno umaknila, ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila pravnomočno zavrnjena prošnja iz petega odstavka 105. člena tega zakona, ali je bil ta postopek ustavljen, vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Drugi odstavek 56. člena ZMZ določa, da morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot je utemeljeval svojo drugo prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer pa je navedel eno novo okoliščino in sicer, da je bil na Švedskem pretepen s strani osebe iz njegovega domačega kraja, za katero sumi, da je prejela naročilo od plemena, s katerim so v sporu oziroma krvnem maščevanju. Tožena stranka je pravilno sklepala, da tožnikova izjava o tem, da je bil na Švedskem pretepen s strani sokrajana iz njegovega domačega kraja, temelji na predpostavki, da so resnične njegove izjave, ki jih je glede krvnega maščevanja podal v predhodnih postopkih priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Vendar pa je tožena stranka v postopku obravnave njegove druge prošnje ugotovila, da so njegove izjave glede krvnega maščevanja neverodostojne, zaradi česar tudi dogodek, ki ga tožnik uveljavlja kot novo nastalo okoliščino, ne more bistveno povečati verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je predložil nova dejstva, vendar pa se sodišče s tem v zvezi strinja s stališčem tožene stranke, da bi bilo možno novo dejstvo (napad osebe na Švedskem) upoštevati le ob predpostavki, da so resnične tudi tožnikove navedbe iz pravnomočno zaključenega postopka o priznanju mednarodne zaščite. Temu pa ni mogoče slediti, saj je v predhodnem postopku tudi Vrhovno sodišče RS kot zadnja inštanca v sodbi št. I Up 380/2012 z dne 23. 8. 2012 zavzelo stališče, da je po mnenju Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožnik ni splošno verodostojen in na tej podlagi pritrdilo odločbi tožene stranke, da ni podlage za priznanje statusa begunca. (točka 16. obrazložitve citirane sodbe). Sodišče meni, da ocena tožene stranke glede tožnikovih izjav o novo nastali okoliščini ni skopa in zgolj subjektivna, kot se navaja v tožbi, ampak je povsem logično utemeljena. Tožnik na treh straneh tožbe zelo natančno opisuje, kako se ugotavlja (ne) neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito, vendar pa tega ne poveže s konkretnim primerom. Na koncu je sicer v tožbi zapisano, da je ocena o tožnikovi verodostojnosti zelo pomanjkljiva in zgolj subjektivna, vendar pa ne pojasni, zakaj bi bila pomanjkljiva in zgolj subjektivna. Pojasnjuje le-to, da tožena stranka informacij o tožnikovi izvorni državi ni pridobila, pa bi jih po mnenju tožnika za oceno njegove verodostojnosti morala pridobiti. Vendar pa sodišče meni, da ni potrebno verodostojnosti izjav tožnika o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka preverjati z informacijami o izvorni državi, saj je na strani osebe, ki vlaga zahtevek za uvedbo ponovnega postopka breme, da predloži nove dokaze in navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

8. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.