Jedro

Kot poslovodja družbe je moral tožnik pri vodenju družbe ravnati s povečano skrbnostjo v smislu določb 258. člena ZGD in to je veljalo tudi za medsebojne obveznosti med njim in družbo. Če bi štel, da ima do tožene stranke odprte terjatve, se je od njega utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi te terjatve korektno navedel v letnih poročilih družbe, da bi se tudi do tega dela poročila v okviru svojih pristojnosti lahko opredelil nadzorni svet tožene stranke. Ker tega ni storil, se utemeljeno šteje, da se je tožnik terjatvam iz naslova višje plače v smislu odpusta dolga odpovedal, s takim ravnanjem pa je nadzorni svet s potrjevanjem letnih poročil soglašal.

Izrek

V zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo pavšalne odškodnine se revizija zavrže. Sicer se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v ugodilnem delu I. in III. točke izreka (glede odločitve o zahtevku za plačilo razlike plače v višini 51.947 EUR in stroškov postopka) spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se v II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje, stranki pa krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženi strani plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.790,40 EUR v 15 dneh, sicer za naprej tečejo zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da mu mora tožena stranka zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v letu 2002 na podlagi takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd) plačati pogodbeno kazen v bruto znesku 13.701,12 EUR, od ugotovljenega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače za čas od oktobra 1999 do septembra 2002 iz naslova izplačevanja po nižjem količniku, kot bi lahko bil uporabljen na podlagi tožnikove pogodbe o zaposlitvi in neplačevanja plače iz naslova sicer dogovorjenega dodatka za stalnost. Ob ugotovitvi, da je bila tožniku plača obračunavana po tožnikovih odredbah na funkciji direktorja podjetja, je presodilo, da se je tožnik višjim izplačilom pravno veljavno odpovedal. Glede na delni uspeh v sporu (upoštevaje, da je bilo o delu tožbenega zahtevka že pred tem pravnomočno odločeno) je sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede plačila razlike plače in stroškov postopka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku za čas od oktobra 1999 do septembra 2002 iz naslova razlike plače plačati bruto znesek 51.947,02 EUR, ugotovilo tudi mesečne zneske bruto razlik in tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamičnih mesečnih neto zneskov. Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka. V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo. Ni soglašalo z razlogi, da se je tožnik, kot direktor, z odrejanjem obračuna plače v nižji višini, kot bi mu lahko šla po pogodbi o zaposlitvi, odpovedal višji plači. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede plačila pogodbene kazni navaja, da je bila tožniku vse do prenehanja delovnega razmerja v mesecu marcu 2003, glede na ugotovitev sodišča v pravnomočno končanem sporu Pd 59/2004, priznana zaposlitev in pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja tožene stranke, tako da zanj niso veljale določbe SKPGd o pogodbeni kazni zaradi pravnomočno ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Glede prisojene razlike plače pa v prvi vrsti uveljavlja, da je sodišče druge stopnje za 10.181,56 EUR prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek. Hkrati pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o celotnem zahtevku iz naslova razlike plače, saj je bila tožniku, kot direktorju, ves čas izplačevana v višini, ki jo je sam odrejal oziroma je imel sam ves čas možnost vpliva na obračun plače, s tem da mu v pogodbi o zaposlitvi višina plače niti ni bila izrecno določena. Tako se je višji plači dejansko odpovedal. Če se višji plači ne bi odpovedal, bi moral, kot poslovodni organ, ki je odgovoren za vodenje in zakonitost poslovanja družbe, svoje terjatve iz tega naslova korektno prikazati v letnih izkazih uspeha družbe, česar ni storil. Sodišču druge stopnje očita odločitev v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, oblikovano glede odpovedi višjim izplačilom s strani direktorja družbe v zadevah VIII Ips 5/2005 in VIII Ips 414/2009. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži plačilo njenih stroškov postopka. Zgolj podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Revizija glede odločitve o plačilu pogodbene kazni ni dovoljena, glede odločitve o plačilu razlike plače pa je utemeljena.

5. Tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni je samostojni denarni zahtevek, uveljavljan v premoženjskem individualnem delovnem sporu in odločitev o njem ni bila odvisna od rešitve pravnih vprašanj v zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka. V teh sporih je na podlagi prve točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) revizija dovoljena, če je dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega 40.000 EUR ali če jo dopusti sodišče. 6. Ker vrednost spora v zvezi z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni ne dosega 40.000 EUR, glede odločitve o tem zahtevku pa revizija tudi ni bila dopuščena, je v tem delu sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

7. V zvezi z tožnikovim tožbenim zahtevkom za plačilo razlike plače je sodišče ugotovilo naslednja dejstva: - Tožnik je bil direktor tožene stranke, ki je kot javno podjetje statusno organizirana kot d.o.o. in se v smislu določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) uvršča med srednje velike družbe.

- Za delovno mesto direktorja je imel tožnik sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi in sicer z dne 29. 9. 1999 in z dne 26. 10. 2000. Obe sta v bistvenih elementih enako določali tožnikovo plačo. Obe sta se glede višine plače sklicevali na določbe 2. in 3. točke V. Poglavja kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev (Ur. l. RS, št. 64/97), v katerih je za direktorja srednje velike družbe določena plača v višini 6 kratnika osnove, kot je le-ta opredeljena v drugem odstavku 6. točke tega poglavja. Hkrati je v 7. točki kriterijev predvideno, da se v družbah, ki poslujejo z izgubo, plača lahko zniža za do 25%. Poleg tega sta imeli obe pogodbi določen dodatek za stalnost v višini 0,1 % osnovne plače za vsako leta dela pri toženi stranki.

- Tožnik si je ves čas dal obračunavati nižjo plačo v višini 4,5-kratnika, oziroma mu je bila dejansko obračunavana v višini 4,2-kratnika osnove brez dodatka za stalnost. - O nižjih izplačilih plače tožnik ni obveščal nadzornega sveta in v letnih poročilih o poslovanju niso bile navedene nikakršne terjatve iz naslova njegove plače. - Tožnik je na zahtevo računskega sodišča vrnil del plače, ki mu je bil neupravičeno izplačan iz naslova delovne uspešnosti, ker je tožena stranka poslovala z izgubo.

8. Tožnik je bi v zvezi s svojo plačo v razmerju do tožene stranke v dvojnem položaju, kot upravičenec in upnik, ter kot odgovorni odredbodajalec, ki je istočasno kot direktor oziroma poslovodja družbe na lastno odgovornost vodil posle družbe in jo zastopal (449. člen ZGD – Ur. l. RS, št. 30/93-59/01). Kot tak je bil odgovoren tudi za sestavo letnih poročil (člen 56 ZGD), v katerih je moral navesti tudi stanje terjatev (člen 61 ZGD).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se je v zvezi z obračunom in nižjimi izplačili iz naslova plače tožnik odpovedal višjim izplačilom, do katerih bi bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi lahko upravičen, oziroma da je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena, v zvezi z 18. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Na podlagi 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Pri tem je v smislu 18. člena OZ taka izjava mogoča tudi zgolj z očitnimi znaki ali drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.

10. Upoštevaje tožnikov položaj pri toženi stranki se je tožnik očitno strinjal s plačo, kot mu je bila sproti obračunavana in izplačevana. Kot poslovodja družbe je moral tožnik pri vodenju družbe ravnati s povečano skrbnostjo v smislu določb 258. člena ZGD in to je veljalo tudi za medsebojne obveznosti med njim in družbo. Če bi štel, da ima do tožene stranke odprte terjatve, se je od njega utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi te terjatve korektno navedel v letnih poročilih družbe, da bi se tudi do tega dela poročila v okviru svojih pristojnosti lahko opredelil nadzorni svet tožene stranke. Ker tega ni storil, se utemeljeno šteje, da se je tožnik terjatvam iz naslova višje plače v smislu odpusta dolga odpovedal, s takim ravnanjem pa je nadzorni svet s potrjevanjem letnih poročil soglašal. Ob takšni odpovedi terjatvi iz naslova višje plače, ki je bila zanj zavezujoča, si tožnik kasneje zaradi vračila dela plače, neutemeljeno izplačane iz naslova delovne uspešnosti, ni mogel pravno veljavno premisliti. Takšni zaključki so tudi v skladu s stališči, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v podobnih sporih v zadevah VIII Ips 5/2005 in VIII Ips 414/2009, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je imel tožnik ob vložitvi tožbe še vedno pravico uveljavljati plačilo razlike plače, do katere bi bil sicer eventualno upravičen, upoštevaje zgolj določbo kriterijev o višini osnovne plače direktorja srednje velike družbe in določbo pogodbe o zaposlitvi o dodatku za vsako leto dela pri toženi stranki. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se glede odločitve o tožnikovem tožbenem zahtevku za plačilo razlike plače in plačilo stroškov postopka tožnikova pritožba zavrne in se potrdi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka je z revizijo v pretežnem delu uspela. Zato ji mora tožnik povrniti stroške za vložitev revizije, upoštevaje utemeljene stroške za vložitev revizije po odvetniku glede na vrednost predmeta spora, glede katerega je v reviziji uspela, v skupnem znesku 1.790,40 EUR.