Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik zgolj z odredbo o izplačilu nižje plače ter s tem, da vse do prenehanja funkcije direktorja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahteval plačila razlike po individualni pogodbi o zaposlitvi, ni podal izjave o odpustu dolga s konkludentnimi dejanji. Zato obveznost tožene stranke do tožnika iz naslova razlike v plači, ni prenehala.
Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. in III. odstavku izreka, tako da se v tem delu glasi: „ II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za obdobje od oktobra 1999 do septembra 2002 v skupnem bruto znesku 51.947,02 EUR, in sicer po posameznih mesečnih bruto zneskih: bruto zneski: datum zapadlosti: - oktober 1999 1.477,75 EUR 18. 11. 1999 - november 1999 1.246,93 EUR 18. 12. 1999 - december 1999 1.728,00 EUR 18. 1. 2000 - januar 2000 1.480,32 EUR 18. 2. 2000 - februar 2000 1.631,39 EUR 18. 3. 2000 - marec 2000 1.823,95 EUR 18. 4. 2000 - april 2000 1.608,90 EUR 18. 5. 2000 - maj 2000 1.704,18 EUR 18. 6. 2000 - junij 2000 1.149,17 EUR 18. 7. 2000 - julij 2000 1.329,17 EUR 18. 8. 2000 - avgust 2000 1.589,59 EUR 18. 9. 2000 - september 2000 1.172,47 EUR 18. 10. 2000 - oktober 2000 1.675,07 EUR 18. 11. 2000 - november 2000 1.729,88 EUR 18. 12. 2000 - december 2000 1.681,21 EUR 18. 1. 2001 - januar 2001 1.472,42 EUR 18. 2. 2001 - februar 2001 1.432,13 EUR 18. 3. 2001 - marec 2001 1.702,00 EUR 18. 4. 2001 - april 2001 1.646,88 EUR 18. 5. 2001 - maj 2001 1.791,89 EUR 18. 6. 2001 - junij 2001 1.637,55 EUR 18. 7. 2001 - julij 2001 1.751,81 EUR 18. 8. 2001 - avgust 2001 1.041,22 EUR 18. 9. 2001 - oktober 2001 1.097,52 EUR 18. 11. 2001 - november 2001 1.115,67 EUR 18. 12. 2001 - december 2001 1.047,54 EUR 18. 1. 2002 - januar 2002 1.082,52 EUR 18. 2. 2002 - februar 2002 1.176,72 EUR 18. 3. 2002 - marec 2002 1.367,83 EUR 18. 4. 2002 - april 2002 1.387,48 EUR 18. 5. 2002 - maj 2002 1.395,93 EUR 18. 6. 2002 - junij 2002 1.205,39 EUR 18. 7. 2002 - september 2002 5.566,52 EUR 18. 10. 2002 ter od navedenih bruto zneskov plačati dajatve in prispevke, tožniku pa plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnih neto zneskov, zapadlih do 18. 2. 2002 (od oktobra 1999 do januarja 2002), od zapadlosti mesečnih zneskov do dneva, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico, za zneske, zapadle po 17. 3. 2002 (od marca 2002 do septembra 2002), pa od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.
Višji tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, ter višji obrestni zahtevek pa se zavrneta.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.994,37 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“ V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 854,49 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.
Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče sta v obravnavani zadevi že odločali, tako da je z izpodbijano sodbo tokrat sodišče prve stopnje odločilo tretjič. V dosedanjih postopkih so bile sprejete naslednje odločitve: * Prvostopenjsko sodišče je s sodbo in sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 46/2003 z dne 4. 12. 2008 delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku: - obračunati bruto odpravnino v višini ... EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek 3.335,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2003 dalje do plačila, višji zahtevek (iz tega naslova) pa zavrnilo; - plačati zakonske zamudne obresti v znesku 211,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2003 do plačila; - plačati nadomestilo plače za čas od 1. 10. 2002 do 31. 3. 2003 oz. mu obračunati bruto zneske in plačati mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila; - plačati razliko regresa za letni dopust za leto 2002 v znesku 84,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2003 do plačila.
V preostalem delu je zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo: - pogodbene kazni v višini 15.072,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2003 do plačila; stroškov nedokončanega disciplinskega postopka v znesku 725,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2003 do plačila; - dodatka za stalnost za obdobje od oktobra 1999 do septembra 2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov po odvodu davkov in prispevkov od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila; - nadomestila plače za čas od oktobra 1999 do septembra 2002 oz. za obračun bruto zneskov in izplačilo mesečnih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila.
Odločilo je tudi o nasprotni tožbi tožene stranke in razsodilo, da je toženec po nasprotni tožbi dolžan plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi 1.062,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2008 do plačila, višji zahtevek iz naslova vračila delovne uspešnosti pa zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zneska 6.733,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2002 dalje ter zneska 19.761,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2003 do plačila. Obenem je sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.079,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.
* Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 100/2009 z dne 25. 3. 2010 delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in delno razveljavilo izpodbijano sodbo glede odločitve o zahtevku za plačilo pogodbene kazni, dodatka za stalnost in razlike v plači za obdobje od oktobra 1999 do septembra 2002, v ostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
* Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku s sodbo opr. št. Pd 82/2010 z dne 3. 11. 2010 ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni ter tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za stalnost in razlike v plači za obdobje od oktobra 1999 do septembra 2002 (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih bruto zneskov do plačila).
* Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1410/2010 z dne 6. 5. 2011 pritožbi tožnika ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v ponovnem (tretjem) sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati pogodbeno kazen v bruto znesku 13.701,12 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2005 do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za stalnost v mesečnih bruto zneskih, navedenih v izreku sodbe ter zahtevek za plačilo razlik v plači v mesečnih bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, za obdobje od oktobra 1999 do septembra 2002, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih bruto zneskov do plačila (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).
Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno predlagata spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, tožena stranka pa predlaga tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni.
Tožena stranka v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31. 3. 2003 iz razlogov na njegovi strani, ker se je zaposlil drugje. Imel je možnost reintegracije, ki je ni izkoristil. V pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 10. 2000 je bilo dogovorjeno, da tožniku v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga in prenehanja delovnega razmerja pripada šestkratni znesek povprečne plače zadnjih treh mesecev - tako je bilo tudi odločeno v sklepu o prenehanju delovnega razmerja in v sodbi Pd 46/2003 z dne 4. 12. 2008. Tožnik je bil, čeprav ni bil več direktor tožene stranke, upravičen do direktorske plače in do odpravnine šestih plač ob razrešitvi in prenehanju delovnega razmerja. V sodbi opr. št. Pdp 1170/2005 z dne 9. 6. 2006 je Višje delovno in socialno sodišče odločilo, da dejstvo, da je bil sklep o imenovanju direktorja odpravljen, ne vpliva na utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači do višine plače, ki bi mu šla po pogodbi o zaposlitvi, enako stališče pa je bilo zavzeto v več podobnih primerih (npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 104/2004 z dne 21. 12. 2004 ter opr. št. VIII Ips 11/2005 z dne 13. 9. 2005). Ker je bil tožnik upravičen do nadomestila plače za direktorsko mesto, okoliščina, da po razrešitvi ni bil razporejen na ustrezno delovno mesto, ne daje podlage za pogodbeno kazen, saj določbe 2. odstavka 3. člena ter 28. člena SKPgd ne veljajo za poslovodne delavce. Niti v pogodbi o zaposlitvi niti v panožni kolektivni pogodbi – Kolektivni pogodba za gospodarske javne službe na področju komunalnih dejavnosti in vodnega gospodarstva – ni predvidena pogodbena kazen, zato tožnik do nje ni upravičen.
Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje že v tretje zavrnilo tožbeni zahtevek v zvezi z izplačilom razlik v plači in dodatka za stalnost v kritičnem obdobju, čeprav je drugostopenjsko sodišče v dveh razveljavitvenih sklepih zavzelo drugačno pravno stališče. Tožeča stranka ima vtis, da je prvostopenjsko sodišče bolj naklonjeno toženi stranki kot tožniku, saj je doslej tožnik vse svoje zahtevke dosegel s pritožbami zoper odločitve prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe glede zavrnilnega dela sklicuje na to, da so navedbe tožeče stranke skromno obrazložene in da enako velja za dokazne predloge, pri tem pa prezre, da je po 34. členu ZDSS samo dolžno iskati materialno resnico. Enako velja za trditev sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka prepozna glede iztožljivosti višine količnika.
Tožnik si je izplačeval nižjo plačo, kot bi si jo lahko, vendar je šlo zgolj za začasno znižanje plače, ker je bil tožnik prepričan, da bi lahko uspešnejše posloval, če mu bo nadzorni svet odobril višjo ceno storitev, ki jih je tožena stranka izvajala pod ceno. Nadzorni svet tožnika sploh ni vabil na seje, tako da ni mogel sodelovati pri oblikovanju dnevnega reda in s tem povezanega izplačevanja stimulativnega dela plače. Izplačilu razlike plač se tožnik ni nikoli odrekel. Tožnik naj bi se po navedbah sodišča prve stopnje odrekel dolgu s konkludentnimi dejanji. Po sodni praksi se za odpust dolga ne šteje enostranska izjava, enostranske izjave pa tudi ni mogoče opredeliti s konkludentnimi dejanji. Razlog, da se je tožnik odločil iztoževati razliko plač in dodatek za stalnost, je v dejstvu, da je moral tožnik vrniti stimulativni del plače po odločbi Računskega sodišča RS, ki je bila izdana po prenehanju mandata, ko tožnik ni mogel več odločati o izplačilu razlike. Zaradi vrnitve stimulativnega dela plače je bil tožnik prikrajšan za 25 %, zaradi bistveno spremenjenih okoliščin je imel pravico do izplačila razlike plače. Razen tega gre upoštevati tudi dejstvo, da je bila tožniku dejansko izplačevana plača s faktorjem 4,2 in ne 4,5, kar je tožnik ugotovil šele iz izvedenskega mnenja izvedenca A.A., do tedaj pa niti ni vedel, da je prikrajšan, ker je v celoti zaupal računovodski službi. Tožnikov motiv za iztoževanje razlike plač in dodatka za stalnost je v tem, da je bil po krivici razrešen, predvsem iz političnih razlogov, delovno razmerje pa mu je bilo nezakonito odpovedano, tako da je bil nekaj časa nezaposlen, poleg tega pa je moral vrniti tudi stimulativni del plače zaradi pasivnosti nadzornega sveta tožene stranke, ki o tem delu plače ni odločal. Vsa ta dejstva ustvarjajo vsaj dvom v ugotovitev sodišča, da naj bi šlo za odpust dolga, v dvomu pa je sodišče dolžno odločati v korist slabše (pravilno: šibkejše) stranke, to je delavca in ne delodajalca. Sodišče prve stopnje pravne norme interpretira v škodo tožnika. Svojo nenaklonjenost tožniku je sodišče prve stopnje izkazalo tudi v zvezi z odločitvijo o stroških.
Pritožbeno sodišče je v obravnavanem individualnem delovnem sporu skladno z določbo 2. odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) opravilo pritožbeno obravnavo.
Na obravnavi je tožeča stranka obrazložila svojo pritožbo in pojasnila, da se v celoti sklicuje na pravna stališča, ki jih je pritožbeno sodišče zavzelo v razveljavitvenih sklepih. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje vse pravne praznine v zvezi z obravnavano zadevo zapolnilo tako, da je pravna presoja v škodo tožnika. Prvostopenjsko sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo 34. člena ZDSS-1, saj bi moralo dokazni postopek izvajati tudi po uradni dolžnosti v skladu s to določbo, v kolikor dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka, ne bi bili zadostni za pojasnitev dejanskega stanja, na katerega je tožeča stranka opirala svoje zahtevke.
Tožena stranka je na obravnavi vztrajala pri navedbah v pritožbi in poudarila, da so bistveni razlogi, zaradi katerih tožnik ni upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v tem, da se je tožnik odpovedal reintegraciji, čeprav je bil do vrnitve na delo k toženi stranki glede na odločitve sodišč upravičen, s tem pa se je odpovedal tudi kakršnikoli odpravnini ali pogodbeni kazni. Izpostavlja stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi z dne 9. 6. 2006, opr. št. Pdp 1170/2005, v kateri je sodišče med drugim zapisalo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena za delovno mesto direktorja, še velja, ne glede na odpravo sklepa o imenovanju direktorja. V zvezi s pritožbo tožeče stranke pa poudarja, da se v celoti strinja s stališči prvostopenjskega sodišča v navedeni zadevi, saj je iz izpodbijane sodbe razvidna pravilna pravna presoja v zvezi z zahtevki za plačilo razlik v plači. Iz tega razloga tudi ni podala pisnega odgovora na pritožbo tožnika.
Tožeča stranka je v zvezi s pritožbo tožene stranke še navedla, da je pogodbena kazen določena zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, bistveno pa je določilo 28. člena SKPgd. Tožeči stranki bi šla pogodbena kazen tudi v primeru, če bi se zaposlil pri toženi stranki po dobljenem delovnem sporu v zvezi z nezakonito odpovedjo. Pogodbena kazen ni v nobeni povezavi z okoliščino, da se tožnik pri toženi stranki ni zaposlil (oz. ni vztrajal pri reintegraciji k toženi stranki v sporu o prenehanju delovnega razmerja), bodisi po svoji volji bodisi po volji tožene stranke, saj je vezana izključno na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Na obravnavi je pritožbeno sodišče ponovilo že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje in prebralo zapisnike dosedanjih obravnav, zlasti izpovedi tožnika in prič A.B. in B.B. ter izvedensko mnenje sodnega izvedenca A.A., kakor tudi priloge v spisu Pd 59/2004 od A 1 do A 6 ter B 1 do B 4 , ter priloge v spisu Pd 124/2011 - A 1 do A 18, B1 do B 16 , C 1 in C 2, A 1 do A 3, vse po seznamu v popisih prilog, ter priloženi spis opr. št. Pd 59/2004. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.
K pritožbi tožene stranke: Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe, po kateri je tožena stranka tožniku dolžna obračunati pogodbeno kazen v bruto znesku 13.701,12 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2005 do plačila. Prvostopenjsko sodišče je namreč v ponovnem sojenju pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do pogodbene kaznizaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. S sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 59/2004 z dne 7. 7. 2005 je bilo namreč (v 1. točki izreka) odločeno, da se razveljavita 1. točka sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 28. 8. 2002 ter sklep tožene stranke z dne 30. 9. 2002. Navedena sodba je v 1. in 2. točki izreka postala pravnomočna dne 31. 8. 2005 (ker zoper to odločitev pritožba ni bila vložena).
Tožnik od 20. 6. 2002 dalje ni bil več direktor tožene stranke, saj je bil z dnem 20. 6. 2002 izbrisan iz sodnega registra kot direktor na podlagi odprave sklepa o imenovanju za direktorja z dne 9. 10. 2000 (o čemer je bilo odločeno s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1663/2000 z dne 18. 10. 2001, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1137/2001 z dne 20. 6. 2002). Po prenehanju funkcije direktorja tožena stranka tožnika ni razporedila na drugo ustrezno delo, ampak mu je dne 28. 8. 2002 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, v sodnem sporu pa je bilo (z zgoraj citirano sodbo prvostopenjskega sodišča, opr. št. Pd 59/2004) pravnomočno odločeno, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Tožnik ob prenehanju delovnega razmerja ni bil niti direktor niti delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ampak delavec tožene stranke (brez razporeditve na ustrezno delovno mesto po prenehanju funkcije direktorja). Zato je, kot je pravilno presodilo že prvostopenjsko sodišče, zanj, upoštevajoč določbo 1. odstavka 3. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, opr. št. 40/1997 – SKPgd), veljala ta kolektivna pogodba, ki v 28. členu določa, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pri tem je potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je tožnik zahteval reintegracijo v okviru spora o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ali ne, bistveno je, da je bilo s pravnomočno odločbo ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene. Za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo pogodbene kazni, ki jo je prvostopenjsko sodišče pravilno določilo tudi po višini, niso odločilnega pomena stališča pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča RS v sodbah, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Tožnik je bil v sporu o prenehanju delovnega razmerja sicer res upravičen do reparacije v višini nadomestila plače za direktorsko mesto za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do zaposlitve pri drugem delodajalcu, vendar le zato, ker po prenehanju funkcije direktorja ni bil razporejen na ustrezno delovno mesto v skladu s tedaj veljavnimi predpisi – Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90 – ZTPDR) in Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 – ZDR/90). To pa ne pomeni, da je tedaj imel status poslovodnega delavca, kot zmotno meni tožena stranka. Ker je tudi zanj, kot je že navedeno, veljala določba citiranega 28. člena SKPgd, tudi ni odločilno, da niti v (individualni) pogodbi o zaposlitvi niti v panožni kolektivni pogodbi, to je Kolektivni pogodbi za gospodarske javne službe na področju komunalnih dejavnosti in vodnega gospodarstva, ni predvidena pogodbena kazen.
K pritožbi tožeče stranke: Pritožba tožnika je delno utemeljena, v kolikor (smiselno) uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, to je v zvezi s prekluzijo glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov (v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike v plači do pripadajoče plače, obračunane po količniku 4,5). Ni namreč mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožnik prekludiran z zahtevkom za plačilo prikrajšanja oz. razlik v plači do pripadajoče plače, izračunane ob upoštevanju količnika 4,5, ker je šele v pritožbi z dne 22. 12. 2008 prvič navedel, da je iz izvedenskega mnenja (z dne 8. 10. 2008) razvidno, da mu je bila v kritičnem času dejansko izplačana plača le ob upoštevanju faktorja 4,2 in ne 4,5, v tožbi in ob zaslišanju pa je trdil, da se mu je plača izplačevala v višini količnika 4,5. Ker je tožnik v obravnavanem individualnem delovnem sporu uveljavljal razliko v plači med izplačano in pripadajočo plačo, obračunano po količniku 6,00, ni nobenega utemeljenega razloga, da sodišče (v okviru podanega tožbenega zahtevka) ne bi odločilo o prikrajšanju pri plači v višini razlike med dejansko izplačano in pripadajočo plačo, obračunano po nižjem količniku 4,5, če bi se ugotovilo prikrajšanje do te višine. Pri tem ni pomembno dejstvo, da je bil tožnik ves čas prepričan, da mu je bila plača obračunana po količniku 4,5, in da je šele po prejemu izvedenskega mnenja ugotovil, da mu je bila dejansko izplačana še nižja plača s faktorjem 4,2. Tožnik ni z ničemer prekludiran v zvezi z uveljavljanjem zahtevka za plačilo prikrajšanja ob upoštevanju pripadajoče plače po faktorju 4,5, ki je bilo ugotovljeno šele v izvedenskem mnenju ob izračunu razlike v plači do višine plačo, obračunane po višjem faktorju 6,00. Zlasti ne zato, ker je tudi tožena stranka ves čas postopka, to je vse do podaje izvedenskega mnenja v letu 2008, trdila, da je tožniku v spornem obdobju obračunala in izplačala plačo ob upoštevanju količnika 4,5. S tem v zvezi je nesprejemljivo sklicevanje (sodišča prve stopnje) na stališča v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 63/2005 z dne 28. 8. 2007. Kot izhaja iz navedene sodbe, je šlo v tej zadevi za povsem drugačno situacijo kot v obravnavanem primeru - sodišče je namreč zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje prič, ker tožeča stranka ni dovolj določno navedla dejstev v zvezi z obstojem in višino škode v sporu za plačilo odškodnine, z izvedbo predlaganih dokazov pa naj bi se ugotavljala (in ne dokazovala) dejstva, ki jih tožeča stranka sploh ni navedla.
Sodišče prve stopnje je torej zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker ni pravilno uporabilo določb 286. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V povezavi z navedeno kršitvijo pa tožeča stranka deloma utemeljeno uveljavlja tudi preostala dva pritožbena razloga, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, saj je tožbeni zahtevek utemeljen najmanj v višini prikrajšanja zaradi nepravilnega obračuna plače po faktorju 4,2 namesto 4,5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med prejeto plačo in pripadajočo plačo, obračunano po količniku 6,00 ter za plačilo dodatka z stalnost za sporno obdobje od oktobra 1999 do septembra 2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila. Ugotovilo je, da je obveznost tožene stranke do tožnika za plačilo plače po faktorju 6,00 in dodatka za stalnost, ki sta določena v pogodbi o zaposlitvi, prenehala, ker je tožnik kot direktor tožene stranke odredil, da se mu izplačuje nižja plača po količniku 4,5 in da se mu ne izplačuje dodatek za stalnost, s čemer je s konkludentnimi dejanji izjavil voljo, da ne bo zahteval izpolnitve in s tem podal izjavo o odpustu dolga v smislu 319. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ) oz. 344. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami – ZOR). Pri tem se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in na stališča tega sodišča v odločbah opr. št. VIII Ips 5/2005 z dne 21. 6. 2005 (na katero se je sklicevalo že v prejšnjih sodbah) in opr. št. VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je podrobneje povzelo navedene sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz razloga, da natančno prikaže, da so dejanski stanovi zelo podobni (oz. da so podobni obravnavanemu primeru). Pritožbeno sodišče meni, da so s tem v zvezi pomembne tudi dejanske ugotovitve in okoliščine, v katerih so bila sprejeta stališča v zvezi z uporabo določb 319. člena OZ, ki pa so natančneje razvidne iz sodb nižjih sodišč.
V zadevi opr. št. VIII Ips 5/2005 (v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1684/2002 z dne 20 11. 2003 ter sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici opr. št. Pd 100/2000 z dne 19. 9. 2002) sta sodišči (prve in druge stopnje) na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožniku v času od 29. 3. 1999 do 2. 3. 2000 plača ni bila obračunavana in izplačevana v skladu z določbo 8. člena njegove individualne pogodbe, do odstopa od pogodbe pa je prišlo zaradi ukrepa zniževanja plač, ki ga je v sodelovanju s sindikatom in svetom delavcev sprejel tožnik, ki je zavestno in kljub drugačni določbi v svoji individualni pogodbi odredil zmanjšanje izplačila tudi za svojo plačo. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe med drugim izhaja, da je tožnik jasno in nedvoumno izjavljal delavcem tožene stranke (med pogajanji), da si tudi sam znižuje plačo, ker je ukrep zmanjševanja plač veljal za druge delavce, razlog za to, da je samoiniciativno odredil znižanje plače tudi zase, pa je bil, kot je izpovedal, v tem, da bi bilo nemoralno in neokusno, da bi se sam distanciral od varčevalnih ukrepov in si dal obračunati plačo po individualni pogodbi. Tudi v obrazložitvi sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 5/2005 je revizijsko sodišče povzelo izpovedbo tožnika, ki je v zvezi z odredbo o zmanjšanju izplačila za svojo plačo izpovedal, da je „to … hotel storiti“ in da je bila „taka … njegova volja, kajti obnašal se je kot dober gospodar, ki mora ustrezno odreagirati v dani ekonomski situaciji.“ Iz citiranih sodb je torej razvidno, da so sodišča sprejela zaključek, da je šlo za odpust dolga, zlasti na podlagi dejstva, da je tožnik jasno in nedvoumno izjavljal delavcem, da si tudi sam znižuje plačo, ker je tak ukrep veljal za vse delavce. V takšnih primerih, kadar so se plače zniževale delavcev zaradi slabih poslovnih rezultatov pod pogoji, ki so jih določale tedaj veljavne splošna in panožne kolektivne pogodbe, delavci niso obdržali pravice, da plačilo razlike (iz naslova znižanja plač) iz preteklih obdobij pri delodajalcu uveljavljajo po eventualnem izboljšanju rezultatov poslovanja, izboljšale, zato je razumljivo, da je enak režim veljal za direktorja, če se je odločil, da si plačo zniža in s tem seznanil pristojne organe in delavce.
V zadevi opr. št. VIII Ips 414/2009 z dne 7. 6. 2011 (v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1347/2008 z dne 11. 6. 2009, ter sodbo DSS v Ljubljani, oddelek v Kranju opr. št. Pd 194/2007 z dne 9. 9. 2008) tožnik iz razlogov potreb po likvidnih sredstvih dlje časa ni sprotno zahteval izplačila celotne plače in o tem ni obvestil nadzornega sveta, nato pa je zahteval izplačilo razlike v plačah, čeprav njegova terjatev ni bila izkazana v poslovnih knjigah. S tem je kršil načelo poročanja in obveščanja nadzornega sveta in je nevestno ter neodgovorno upravljal s sredstvi družbe, kar je bil razlog za krivdno razrešitev, ker bi v primeru, če bi bilo dejstvo, da obstoji dolg tožene stranke do njega zaradi nižje izplačane plače, znano, nadzorni svet imel možnost ukrepanja in bi lahko tožniku bodisi znižal plačo po pogodbi o zaposlitvi glede na poslovno uspešnost podjetja ali zahteval razrešitev. Ob tem je prvostopenjsko sodišče štelo, da okoliščina, da tožnik višine razlike neizplačanih plač do višine, določene v pogodbi o zaposlitvi, ni prikazoval v poslovnih knjigah, predstavlja krivdni razlog za razrešitev tožnika kot direktorja, da pa na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da se je tožnik s takšnim ravnanjem odpovedal zahtevi po izplačilu plače po pogodbi in da je že s tem, ko si je odredil izplačevanje nižje plače, pristal na nižjo plačo, ker bi morala biti takšna odpoved (višji plači po pogodbi o zaposlitvi) jasno in konkretno izražena. VDSS je odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z zahtevkom za izplačilo razlike v plači spremenilo in tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ob sklicevanju na stališče VS RS v zadevi VIII Ips 5/2005. Revizijsko sodišče je sodbo VDSS potrdilo ob ugotovitvi, da so glede odločitve o tem, da je tožnik s svojimi konkludentnimi dejanji izkazal namen, da izplačila razlike ne bo zahteval, razlogi v bistvenem delu enaki kot v zadevi VIII Ips 5/2005. V obeh navedenih primerih je Vrhovno sodišče RS v razlogih sodbe navedlo, da se nalog za obračun (nižje) plače lahko šteje kot izjava dolžniku (delodajalcu – tožencu), da izplačila dela plače ne bo zahteval, saj iz izvedenih dokazov v spisu ni razvidno, da bi bila tožnikova odpoved delu plače kakorkoli pogojena ali dana s kakšnim zadržkom. Poleg tega pa je VS RS kot relevantno štelo dejstvo, da je „tožnik svojo izjavo več mesecev potrjeval s konkludentnimi dejanji, saj je ves čas brez ugovora prejemal nižjo plačo, kot mu jo je določala individualna pogodba.“ Odločilna dejstva oz. okoliščine, na katerih temelji ocena, da je izjava direktorja - dolžnika o odpustu dolga kot podlaga sporazuma med dolžnikom in upnikom v smislu 319. člena OZ oz. 344. člen ZOR dokazana, so v navedenih primerih, zlasti v zadevi opr. št. VIII Ips 5/2005, drugačne kot v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Iz navedenih odločb VS RS pa vsekakor ni mogoče zaključiti, da bi odredba direktorja za izplačilo nižje plače, kot je določena v (njegovi) individualni pogodbi o zaposlitvi, že sama po sebi predstavljala izjavo o odpustu dolga, podano s konkludentnimi dejanji, čeprav stališče sodišča prve stopnje temelji prav na tej ugotovitvi.
Pri presoji, ali gre res za izjavo volje o odpustu dolga, je treba upoštevati zlasti določbo 18. člena OZ, po kateri se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki, ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Iz komentarja k 18. členu OZ (Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV – 2003, avtorji: N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar Pavčnik, P. Grilc) izhaja, da so konkludentna ravnanja tista, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda glede na okoliščine, v katerih so izvedena, je mogoče zanesljivo sklepati, da pomenijo voljo za sklenitev pogodbe, za presojo učinkov ravnanja pa so odločilna objektivna merila, ne pa vsebina, ki jo pripiše ravnanju tista stranka, ki je ravnanje izvedla. V posameznih primerih, kot je prav tako navedeno v komentarju OZ k 18. členu, konkludentno dejanje ne pomeni zgolj tega, da je izražena volja za sklenitev pogodbe, ampak tudi dejstvo, da je izražena volja za sklenitev pogodbe z določeno vsebino. Glede na navedeno je torej pri presoji ravnanja tožnika v obravnavanem primeru bistveno, ali gre res za ravnanja tožnika kot direktorja tožene stranke z določenim položajem in zadolžitvami, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da je pri njem obstajala volja, da ne bo zahteval plačila plače po pogodbi o zaposlitvi, oz. da je s svojim ravnanjem izjavil voljo, da želi dolg odpustiti. Bistveno je torej vprašanje, ali se je tožnik višji plači odpovedoval le začasno ali pa je imel namen delodajalcu odpustiti dolg. Upoštevati je namreč potrebno tudi stališče, zavzeto v teoriji, da je za odpust dolga bistvena izjava volje dolžnika, da želi dolg odpustiti. Takšna izjava volje mora biti „usmerjena ravno na to posledico, na kar je treba biti še posebej pozoren, če gre za upnikovo izjavo volje, izraženo s konkludentnimi dejanji“, pri čemer „prav gotovo ne moremo sklepati, da želi upnik odpustiti dolg, če po zapadlosti obveznosti ne zahteva sodnega varstva z vložitvijo tožbe na izpolnitev“ (komentar k 319. členu OZ).
Upoštevajoč vse navedeno pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru dokazano, da je tožnik zgolj z odredbo o izplačilu nižje plače po količniku 4,5 ter s tem, da vse do prenehanja funkcije direktorja oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahteval plačila razlike po individualni pogodbi o zaposlitvi podal izjavo o odpustu dolga s konkludentnimi dejanji in da je iz tega razloga obveznost tožene stranke do tožnika iz naslova razlike v plači, ki je predmet obravnavanja v tem individualnem delovnem sporu (razlika v plači do plače po količniku 6,00 z dodatkom za stalnost), prenehala. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je tožnik vedel, da bi bil glede na določbe individualne pogodbe o zaposlitvi, ki se je sklicevala na kriterije za individualne pogodbe, upravičen do plače s količnikom 6,0 in do dodatka za stalnost, vendar nikoli ni insistiral, da se mu plača izplačuje po tem faktorju ter da se mu je vseskozi, tudi po prej veljavni pogodbi, plača obračunavala po nižjem faktorju 4,5, ni pa se dodatku (oz. pripadajoči plači) odpovedal. Izpovedal pa je tudi, da s strani nadzornega sveta, s katerim uprava ni vzpostavila ustreznega sodelovanja, sicer ni bilo nobenega navodila za znižanje plače, da pa je nadzorni svet na tiskovni konferenci pojasnil, da ima visoko plačo, da se zapravlja in podobno, obdolžili pa so ga tudi, da ima 90.000.000,00 SIT črnega fonda, zaradi česar je vložil tožbo zaradi razžalitve in v zadevi pravnomočno uspel. Iz tožnikove izpovedi nadalje izhaja, da ni bilo ustreznega sodelovanja z nadzornim svetom, ter da so se pojavljali slabi rezultati oz. izguba zaradi problema prenizkih cen komunalnih storitev v občini ..., ki so bile nižje kot v ostalih občinah. Pritožbeno sodišče nima utemeljenega razloga za dvom v resničnost tožnikove izpovedi. Niti iz njegove izpovedi niti iz izpovedi prič, zlasti priče B.B., ki je bil predsednik nadzornega sveta od aprila 2000 dalje, pa ni mogoče zaključiti, da bi se tožnik višji plači odpovedal (trajno) oz. da bi podal kakršnokoli izjavo, da se zahtevkom iz naslova razlik v plači in dodatka za stalnost odpoveduje. Dejstvo pa je, da tudi nadzorni svet, kljub ugotavljanju, da naj bi bile plače previsoke, ni sprejel nikakršnega sklepa o znižanju plač poslovodstvu, čeprav je takšna možnost za primer slabših poslovnih rezultatov obstajala. S tem v zvezi je priča B.B. izpostavila, da je (po mnenju nadzornega sveta) tožniku prenehal mandat 15. 10. 2000, zato so šteli, da on ni direktor, in se s tem, da mu je potrebno znižati plače, niso ukvarjali. Glede na to, da je bil tožnik v spornem obdobju opravljal delo direktorja po ponovnem imenovanju, in da mu je funkcija prenehala šele konec leta 2002, takšno ravnanje nadzornega sveta ni razumljivo.
Iz ravnanja tožnika, ki je nižja izplačila daljše obdobje sicer res sam odrejal računovodstvu in zato v spornem obdobju do prenehanja funkcije direktorja tudi prejemal nižjo plačo, kot bi mu pripadala po 7. členu pogodbe o zaposlitvi, očitno zaradi kritike in stališč nadzornega sveta glede previsokih plač in zaradi nesoglasij med upravo in nadzornim svetom, pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zanesljivo sklepati, da je s tem podal izjavo toženi stranki, da plačila razlike za nazaj ne bo zahteval oz. da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti, ki izhaja iz pogodbe. Ker ni dokazano, da je tožnik podal izjavo volje, da razlike v plači ne bo zahteval, bodisi izrecno (s pisno ali ustno izjavo) ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da je bila takšna njegova volja, presoji sodišča prve stopnje, ki je štelo, da je obveznost tožene stranke do tožnika prenehala na podlagi sporazuma o odpustu dolga, ni mogoče pritrditi. Pri tem niso odločilnega pomena nepravilnosti v zvezi z vodenjem poslovanja glede na določbe Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 31/93 – ZGJS) in pomanjkljivosti pogodbe o zaposlitvi, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, zlasti dejstvo, da v pogodbah o zaposlitvi ni bila izrecno določena osnovna plača direktorja v bruto znesku oz. faktorju 6. Nobenega dvoma namreč ni o tem, da sta pogodbi o zaposlitvi veljali in sta se tudi izvrševali pri čemer tudi dejstvo, da je bila sklenjena z ustanoviteljem tožene stranke in ne z njenim nadzornim svetom ni pravno relevantno (pogodba o zaposlitvi velja v dogovorjeni vsebini, čeprav bi bila med tožnico in toženo stranko sklenjena le ustno). Plača tožnika je bila v 7. členu (obeh) pogodb o zaposlitvi določena ob sklicevanju na 2. in 3. točko V. poglavja kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev (Ur. l. RS, št. 64/97 – Kriteriji), s čimer je bila po višini določljiva, tako da je bil tožnik v spornem obdobju upravičen do plače po količniku 6 in dodatka za stalnost, čemur niti tožena stranka ne oporeka.
Pri odločanju o višini prikrajšanja tožnika iz naslova plače je pritožbeno sodišče upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za davčno in finančno stroko A.A., univ. dipl. oec., ki je po sklepu sodišča prve stopnje izdelal izvedensko mnenje z dne 7. 10. 2008. Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju ugotovil, da je tožena stranka spadala med srednje družbe po kriterijih iz 51. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki so veljali do 22. 6. 2001, kot tudi po spremenjenih kriterijih, ki so veljali po uveljavitvi sprememb ZGD, ki so začele veljati 22. 6. 2001 (Ur. l. RS, št. 45/2001 – ZGD-F), s katerimi se je spremenila razvrstitev družb v 52. členu. Osnovna plača direktorja po 7. členu obeh pogodb o zaposlitvi, ki se sklicujeta na 2. in 3. točko V. poglavja Kriterijev, pri čemer se glede opredelitve velikosti družbe uporabljajo kriteriji iz 51. člena ZGD, je določena v višini povprečne plače, pomnožene s faktorjem 6, v 9. členu pogodb pa je določeno, da direktorju pripada dodatek za stalnost v višini 0,1% BOD na leto.
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je v Tabeli 3a sodni izvedenec izračunal prikrajšanje v bruto in neto znesku ob upoštevanju faktorja 4,5 in izračunal razlike med izplačanimi plačami in plačami po faktorju 4,5 za obdobje od oktobra 1999 do julija 2001 (v preostalem delu spornega obdobja, to je od avgusta 2001 do septembra 2002 ni bilo prikrajšanja iz naslova razlike do plače po faktorju 4,5). Bruto razlike za navedeno obdobje znašajo skupaj 6.194,62 EUR, neto prikrajšanje pa 2.489,41 EUR. Najmanj do teh zneskov je tožnik upravičen v vsakem primeru, ker se mu je plača obračunavala in izplačevala po nižjem faktorju (4,2) od faktorja 4,5. Od posameznih mesečnih neto zneskov razlik, ki so razvidni iz Tabele 3a, mu pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih neto zneskov do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (torej zamudne obresti v višini glavnic), ker gre za terjatve, zapadle pred 17. 3. 2002. Zamudne obresti od teh terjatev namreč ne tečejo do plačila, glede na odločitev Ustavnega sodišča RS iz leta 2006, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.
V tabeli 3b je sodni izvedenec izračunal razliko v plači med izplačano plačo in pripadajočo plačo, obračunano po faktorju 6, skupaj z dodatkom za stalnost (po 7. in 9. členu obeh pogodb o zaposlitvi), za sporno obdobje od oktobra 1999 do septembra 2002, pri čemer za posamezne mesece v okviru spornega obdobja ni bilo ugotovljeno prikrajšanje (september 2001 - preplačilo, julij in avgust 2002 – ni prikrajšanja).
Izračun, katerega pravilnost po posameznih postavkah je pritožbeno sodišče preverilo, pokaže, da je tožnik – glede na presojo pritožbenega sodišča, da se tožnik plači in dodatku za stalnost po pogodbah o zaposlitvi ni odpovedal, in da ne gre za odpust dolga po 319. členu OZ oz. 344. členu ZOR – upravičen do razlike v plači v skupnem bruto znesku 51.947,02 EUR oz. v skupnem neto znesku 20.726,69 EUR, pri čemer so mesečni bruto in neto zneski razvidni iz zadnjih dveh stolpcev Tabele 3b. Do te višine je torej tožbeni zahtevek iz naslova razlik v plači utemeljen.
Delno utemeljen pa je tudi obrestni zahtevek, pri katerem je pritožbeno sodišče upoštevalo odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS št. 28/2006) odločilo, da se določba 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS št. 83/2001), po kateri obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 2. 2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89), ki ni omejeval teka zamudnih obresti. Pri vseh terjatvah je torej potrebno upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico in sicer do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS št. 40/2007), ki je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ, tako da prepoved „ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382.a člen OZ). Le od zneskov, ki so zapadli po 17. 3. 2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonske zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila.
Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da se tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači nanaša na obdobje od oktobra 1999 do septembra 2002, je pritožbeno sodišče določilo tek zamudnih obresti od neto mesečnih zneskov za obdobje do vključno februarja 2002 od zapadlosti mesečnih zneskov do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, glede zneskov, zapadlih po 18. 3. 2002, to je zneskov od marca 2002 do vključno septembra 2002, pa zakonske zamudne obresti tečejo od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila.
Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v skladu z določbo 1. odstavka 351. člena in 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, vključno z odločitvijo o stroških postopka, tako kot je razvidno iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožeče stranke, ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, ker je ugotovilo, da niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti.
Glede na delno spremembo tožbe je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo določbe 155. in 144. člena ZPP ter jih odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 – OT), po tar. št. 15 in 18. Potrebni stroški tožeče stranke tekom celotnega postopka v tej zadevi znašajo: 7025 točk za postopek do 4. 12. 2008 (ki vključuje nagrade za zastopanje odvetnika, vključno s tožbami, pripravljalnimi vlogami, zastopanjem na narokih), ob upoštevanju 2 % za materialne stroške, 20 % DDV, stroškov za izvedenca (440,64 EUR), sodnih taks (3.017,10 EUR) ter kilometrine stroški za to fazo postopka znašajo 7.551,30 EUR. V nadaljnjem postopku so potrebni stroški znašali 2x 1375 točk za dve pritožbi, kar skupaj z 2 % za materialne stroške in 20 % DDV znaša 1544,99 EUR oz. skupaj s sodnimi taksami v znesku 2.784,96 (1.381,69 EUR + 1.403,27 EUR) 4.329,95 EUR. Skupni potrebni stroški tožnika znašajo 9.096,29 EUR.
Potrebni stroški tožene stranki so za prvo fazo postopka znašali 9.850 točk za zastopanje odvetnika, skupaj z 2 % za materialne stroške, 20 % DDV, stroški izvedenca in taks pa 7.860,51 EUR. Nadaljnji stroški znašajo 110 točk (dve obravnavi), kar skupaj z 2 % za materialne stroške in 20 % DDV znaša 617,99 EUR. Skupni potrebni stroški tožene stranke znašajo 8.478,50 EUR.
Uspeh tožnika v postopku s tožbami in nasprotno tožbo tožene stranke znaša 88,04 %, uspeh tožeče pa 11,96 %. Tožnik je namreč glede na skupno vrednost spornega predmeta, to je 148.921,67 EUR, uspel (s tožbo in nasprotno tožbo tožene stranke) z zneskom 131.111,00 EUR. Po medsebojnem poračunu stroškov tožnika, ki je upravičen do povračila zneska 8.008,37 EUR glede na uspeh in tožene stranke, ki je upravičena do povračila zneska 1.014,00 EUR glede na njen delež uspeha v celotnem sporu, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 6.994,37 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških postopkih spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.
Ker je tožeča stranka s pritožbo v pretežnem delu uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene v skladu z veljavno OT. Potrebni stroški znašajo: 1375 točk za pritožbo, 1.093,16 EUR – taksa, kilometrina – 84,00 EUR, kar skupaj z 2 % za materialne stroške in 20 % DDV znaša 856,49 EUR. Do priglašene nagrade za zastopanje odvetnika na pritožbeni obravnavi v višini 550 točk pa tožnik ni upravičen, ker se je obravnave udeležil pooblaščenec, ki ni (več) odvetnik. Tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).