Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik v času nezmožnosti za delo zaradi poškodbe ni sodil na nogometnih tekmah, čeprav je bil formalno naveden kot sodnik oziroma pomočnik sodnika, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane zaradi kršitev navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela oziroma zaradi opravljanja pridobitnega dela v tem obdobju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2010 kot nezakonito razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 18. 10. 2010 in ji je od tega datuma neprekinjeno priznalo delovno dobo pri toženi stranki, zato jo je ta dolžna za ta čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji obračunati bruto nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila (II. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 609,00 EUR, na račun njenega pooblaščenca v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna dokončno povrniti stroške pričam in sicer za pričo D.Č. v znesku 99,90 EUR, za pričo J.T. v znesku 59,24 EUR, za pričo B.G. v znesku 19,24 EUR ter jih je dolžna pričam povrniti v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni obrazloženo zavrnilo specificiranega dokaznega predloga tožene stranke po pridobitvi zapisnikov nogometnih tekem MNZ P., zaradi česar je ostalo nedokazano bistveno dejstvo o prisotnosti tožeče stranke na nogometnih tekmah, kar bi pomenilo uspeh v sporu za toženo stranko, prav tako pa se sodišče ni opredelilo do pasivnosti MNZ P.. Zaradi opustitve izvedbe predlaganih dokazov po pridobitvi originalnih zapisnikov MNZ P. je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je na zapisniku razviden originalen podpis navzočega sodnika, kar je bil v konkretnem primeru edini verodostojni dokaz o zlorabi bolniškega staleža tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je iz zapisnika državne nogometne lige U. razvidno, da je tekmo vodila tožeča stranka, tej pa ni uspelo dokazati, da jo je nadomeščal sodnik D.G..

Tožena stranka je podala substanciran dokazni predlog o pridobitvi originalov zapisnikov z obravnavanih tekem. Iz originalnih zapisnikov, ki se z gotovostjo nahajajo na MNZ P., bi tožena stranka lahko ugotovila sporno dejstvo, kdo je vodil obravnavane tekme v času bolniškega staleža tožnika, saj iz izpovedb zaslišanih prič ni mogoče zaključiti, na katerih tekmah so te nadomeščale tožnika. Ker sodišče teh listin ni pridobilo, tožena stranka svojih pravic pred sodiščem prve stopnje ni mogla varovati, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno.

Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi spregledalo osnovni koncept sojenja v slovenski nogometni zvezi. Ta ima različne range oziroma stopnje tekmovanj. Tako delegira sodnike za nivo tekem državnega prvenstva za vse kategorije, za štajersko ligo in drugo slovensko ligo, medtem ko za drugo slovensko mladinsko ligo sodnikov ne delegira, saj je to v pristojnosti medobčinske zveze. Kot je navedla tožena stranka je tožnik sodil tudi tekmo NŠ P. in NK B., ki sodi v nivo državnega prvenstva do 14 let. Za delegiranje sodnikov na tekmah tega ranga je pristojen tekmovalni selektor NZS, kar je smiselno izpovedala priča D.Č.. Ta je izpovedal tudi, da delegirani sodnik sam, na državnem nivoju, ne more določiti drugega sodnika, prav tako pa priči tudi ni znano, da bi takšna praksa obstajala. Pojasnil je, da mora biti na zapisniku napisan izključno tisti sodnik, ki je tekmo dejansko sodil, kar velja tudi v primeru, ko je prišlo do spremembe sodnika. Ta priča je izpovedala še, da mu ni poznana praksa, da bi delegirani sodnik sam izbral drugega sodnika, ki naj sodi tekmo, ali da bi na zapisniku ostal podpisan sodnik, ki je bil delegiran, čeprav je tekmo morebiti sodil drug sodnik. Tožnik je v svoji izpovedbi glede zgoraj navedene tekme državnega prvenstva pojasnil, da ga je nadomeščal D.G., ki pa te njegove izpovedbe ni potrdil. Iz izpovedi priče J.T. izhaja, da je sekretar MNZ P. več kot 11 let, da se zamenjave dogajajo, naloga delegiranega sodnika pa je, da o tem ustno ali pisno obvesti komisarja za delegiranje sodnikov B.G.. Iz tega izhaja, da je ustno menjavanje sodnikov dopustno le izjemoma, v tožnikovem primeru pa za tako izjemno situacijo ni šlo, saj je tožnik vedel, da bo dalj časa v bolniškem staležu, zato njegova izpoved ni verodostojna. Ob tem pa tožena stranka še dodaja, da tožnik izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tožbi ni izpodbijal iz vsebinskih razlogov, ampak je to storil šele na prvem naroku za glavno obravnavo in si je s tem pridobil zadosten čas za pripravo obrambe tudi v vsebinskem pomenu. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevanih. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse pravno pomembne dokaze in ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala zakonito. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v 30 dnevnem prekluzivnem roku iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), saj je šele 11. 10. 2010 prejela odgovor predstojnice I. o tožniku danih navodilih glede zdravljenja, tako da je dne 18. 10. 2010 podana izredna odpoved pravočasna. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala tudi zakonska določila v zvezi s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožniku skladno z drugim odstavkom 83. člena omogočila zagovor pred odpovedjo, ki pa se ga tožnik ni udeležil in za svojo odsotnost ni izkazal opravičljivega razloga. Ugotovilo je tudi, da je izredna odpoved skladna s 86. členom ZDR, da je torej pisna, razlog odpovedi je obrazložen, vsebuje pa tudi pouk o pravnem varstvu in pravicah iz naslova za primer brezposelnosti.

V tem individualnem delovnem sporu je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožnik je bil odsoten z dela iz zdravstvenih razlogov od 1. 7. 2010 do 10. 9. 2010, od 11. 9. 2010 do 1. 10. 2010 pa je bil zmožen za delo s polovičnim delovnim časom. Tožena stranka je bila opozorjena o morebitnem kršenju bolniškega staleža in na podlagi poizvedb je prejela elektronsko obvestilo NZS, da je tožnik kot glavni sodnik sodil nogometno tekmo v ligi U. na P. dne 28. 8. 2010 in morda tudi na drugih nogometnih tekmah ter da je plačilo izvršeno preko podjemne pogodbe. Tožena stranka je preko spletnih strani MNZ P. in MNZ M. ugotovila, da je tožnik v času bolniškega staleža sodil tudi na drugih nogometnih tekmah in ker je od tožnikove osebne zdravnice ter predstojnice Inštituta za fizikalno in rehabilitacijsko medicino pridobila podatke, iz katerih izhaja, da je moral tožnik izvajati naučene vaje, da mu je bil dovoljen obisk bazena, odsvetovana daljša hoja in stoja, ob zaključku terapije pa mu je bila priporočena bandaža z elastičnim povojem ob daljši hoji in stoji, je ugotovila, da je tožnik kršil navodilo zdravnika glede daljše hoje ali stoje ter v času nezmožnosti za delo opravljal pridobitno dejavnost brez soglasja delodajalca, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še posebej, ker je s tem zaupanje tožene stranke do tožnika močno omajano in tako ni mogoče pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka spoštovala zakonska določila v postopku izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, je nato preverilo, ali je res podan utemeljen odpovedni razlog. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič A.S., D.G., B.G., D.Č., S.H. in J.T. ter tožnika je ugotovilo, da so podatki o tožnikovem sojenju na tekmah, ki jih je pridobila tožena stranka, kakor tudi podatki, ki jih je pridobilo sodišče na podlagi poizvedb, napačni, saj le formalno navajajo tožnika kot sodnika oziroma prisotnega na tekmah v spornem obdobju, dejansko pa je tožnika nadomeščal drug sodnik. Takšno dejansko stanje je posledica prikritih zamenjav tožnika z drugimi sodniki, z namenom, da bi omogočili tožniku napredovanje v sodnika višjega ranga. Kljub temu, da so bila znana pravila o zamenjavi delegiranih sodnikov in podpisovanju zapisnikov, so se v praksi lahko dogajala odstopanja. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni sodil oziroma ni bil prisoten na nogometnih tekmah, čeprav je bil formalno naveden kot sodnik oziroma pomočnik sodnika. Iz tega razloga ni kršil navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi poškodbe in tudi ni opravljal pridobitnega dela v tem obdobju, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe tožene stranke, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovarja: Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazloženo zavrnilo dokaznega predloga tožene stranke po pridobitvi zapisnikov nogometnih tekem MNZ P.. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, te kršitve pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da izvedba ostalih dokazov ni potrebna, saj je na podlagi listinskih dokazov in zaslišanih prič dejansko stanje v celoti razjasnjeno, dodatna izvedba dokazov pa bi le podaljšala postopek. Sodišče prve stopnje je od MNZ P. večkrat zahtevalo, da predloži zapisnike spornih nogometnih tekem in pridobilo fotokopije zapisnikov. Tožena stranka je res zahtevala pridobitev originalov zapisnikov, vendar drugega razloga kot ga navaja v pritožbi, da bi na njihovi podlagi lahko ugotovila, kdo je vodil tekme, ni navedla. To pa se bi dalo ugotoviti tudi iz fotokopij zapisnikov. Tožena stranka tako v postopku ni izkazala utemeljenega razloga, zaradi katerega bi morali biti predloženi originalni zapisniki, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo ostalih predlaganih dokazov.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi iz zapisnika lige U. izhajalo, da je tekmo vodil tožnik, ta pa ni dokazal, da ga je nadomeščal D.G.. Iz tega zapisnika v prilogah pod C1 res izhaja, da je bil na tej tekmi glavni sodnik tožnik. Priča D.G. (list. št. 68 - 69) je izpovedala, da je v preteklosti bila v situaciji, ko je zaradi nezmožnosti, da bi sodil tožnik, ki je bil delegiran, sodil on in je na zapisnik podpisal tožnika. Kdaj natančno je to bilo, ali v avgustu ali v septembru leta 2010, ni mogel povedati, saj je na leto sodil tudi do 150 tekem, tako da tovrstnih podatkov ne more imeti v glavi. Tako ta priča ni zanikala izpovedi tožnika, da ga je nadomeščala na tekmi med NK P. in NK B. dne 28. 8. 2010, kot to navaja tožena stranka v pritožbi.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo osnovni koncept sojenja v slovenski nogometni zvezi. Zaslišane priče so dejansko izpovedale, da bi zapisnike praviloma moral podpisati sodnik, ki je dejansko tekmo sodil. Iz izpovedi priče B.G., komisarja za delegiranje sodnikov, izhaja, da ga je tožnik avgusta in septembra 2010, ko je bil v bolniškem staležu, o svoji poškodbi obvestil, prav tako pa ga je obveščal tudi o tem, da tekem ni sodil in sicer ga je o tem obvestil včasih pred tekmo, včasih pa po tekmi. Priča je tudi izpovedala, da dopušča možnost, da je zapisnik po končani tekmi podpisal delegirani sodnik in ne sodnik, ki je tekmo sodil, česar pa ni preverjal. Prav tako se je zgodilo, da je v zapisniku naveden delegirani sodnik, podpiše pa ga sodnik, ki je tekmo dejansko sodil. Res naj bi bila ustna zamenjava sodnikov le izjema, vendar pa se je to dejansko dogajalo in to je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje izpodbilo listinske dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnik v času bolniškega staleža sodil na tekmah. Poleg tega pa je pomembno tudi, da bi tožnik, če bi na tekmah dejansko sodil, prejel po sklenjeni podjemni pogodbi za to tudi plačilo, kar pa iz izpiska prometa na njegovem bančnem računu (B10) ne izhaja. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).