Jedro

Upravnik bi za preprečitev (ali zmanjšanje) škodne nevarnosti, ki so jo predstavljala drseča tla, lahko poskrbel na različne načine: s protizdrsnim premazom, s položitvijo protizdrsne podlage ali/ter z namestitvijo opozorila, vendar ni storila nič od navedenega. Gre za ukrepanje, ki tako stroškovno kot časovno sodi v sklop rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti, za katera je dolžan upravnik poskrbeti tekoče tudi brez sklepa etažnih lastnikov.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka) in ugotovilo, da je zahtevek tožnice po temelju utemeljen (točka II izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (točka III izreka).

2. Zoper odločitev o podlagi zahtevka ter stroških postopka (točki II in III) vlagata pritožbi toženi stranki. Obe zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Prva toženka predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve, druga toženka pa njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

3. Prva toženka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo kraj tožničinega padca. V zvezi s tem je dalo premajhen pomen dejstvu, da je mož tožnice na urgenci takoj po dogodku, brez misli na odškodninski zahtevek, pojasnil, kako in kje je prišlo do padca. To je natančno in obsežno zapisano v izpisu U., ki je javna listina. Na urgenci nimajo interesa, da bi izjave zapisali drugače ali jih prikrojili. To je zato edina resnična informacija o nesreči. Zapisa tožnica ni izpodbila, saj ni predlagala zaslišanja nobene priče iz U. Ni dokazala, da so v zapisu napačni podatki. To dejstvo je zato treba šteti za resnično. Ni splošno znano, da je pri sestavi zdravstvene dokumentacije bistveno zgolj zdravstveno stanje. O tem sodišče nima znanja. Za tak zaključek bi bilo treba postaviti izvedenca medicinske stroke. Meni, da so ti podatki pomembni za diagnozo. Pojasnilo tožničinega moža bi moralo sodišče kritično presoditi, saj služi le potrebam postopka. Enako velja za priče (sorodnike), saj so vse zainteresirane za izid postopka. Dokazov sodišče ni presodilo tako, kot to narekuje 8. člen ZPP. Ob tem, ko je sodišče presojalo verjetnost poteka dogodkov, se ni vprašalo, ali ni tožnica povedala česa, kar ne drži in ali ni po domofonu morda govoril tožničin mož. Če se tožnica ni bila sposobna premikati, se postavi vprašanje, kako je sploh lahko prišla do domofona in po njem govorila. V nadaljevanju pojasnjuje svoj dvom v tožničine trditve in zaključek sodišča na 8. strani sodbe. Iz dogodkov, ki so se zgodili kasneje (kasneje položen karton), sodišče nepravilno sklepa na dogodke, ki so se zgodili pred tem. Polaganje kartona, tudi če je do njega res prišlo, ničesar ne dokazuje. Padca kvečjemu ne izključuje, zagotovo pa ga ne potrjuje. Sodišče bi moralo presoditi, da izpovedi prič niso verodostojne. Ni res, da toženki nista trdili, kako je do poškodbe prišlo: trdili sta, kako do poškodbe ni prišlo, saj je tožnica sama (ali njen mož) na U. povedala, kako in kje se je poškodovala.

Napačna je tudi ugotovitev sodišča glede drsnosti tal. Izvedenec je ugotovil, da so mokra tla manj drseča kot suha. Suhe ploščice sicer res niso varne, vendar tožnica ni trdila, da ji je zdrsnilo na suhih ploščicah. Zatrjuje zdrs na mokrih, katerih faktor je res na meji, a še na varni strani. Sodišče je samo odločilo, da faktor, ki ga stroka šteje za varnega, ni varen. Odločitev je arbitrarna. V postopku ni bilo zatrjevano, še manj pa ugotovljeno, da je do vnosa snega s čevlji v resnici prišlo. Trditev, da se je v vetrolov naneslo toliko vode, snega in nečistoč, da tla v vetrolovu niso bila varna, pomeni tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tak zaključek je arbitraren in zanj sodišče v izvedenem dokaznem postopku ni imelo nobene podlage. Na podlagi vremena ni mogoče sklepati na stanje v vetrolovu, saj nanos vode, snega in ostalega ni nujna posledica letnega časa. Nobenega dokaza ni za to, da je tožnica nanesla sneg v vetrolov ali nanj morda šele tam stopila. V tem primeru je moral biti nanešen neposredno pred njenim prihodom, na kar upravnik nima vpliva.

Sodišče je nadalje nepopolno povzelo mnenje izvedenca o tem, da bi bilo treba tla premazati s protizdrsnim premazom. Tega izvedenec ni trdil. Trdil je le, da bi tak premaz drsnost zmanjšal. Zaključek sodišča, da naj bi bil R. R. o padcu takoj obveščen, temelji na domnevah.

Protizdrsna podlaga je bila nameščena že pred tožničinim padcem. Da je bila kupljena, izhaja iz decembrskega računa, ki ga sodišče ni presojalo.

Zaključek, da bi morali toženi stranki sprejeti ustrezne ukrepe, je preuranjen. Poliran granit se vgrajuje vsepovsod. Toženka je razpolagala s certifikatom, da je material varen za vgradnjo. Celo po večletni uporabi je izvedenec izmeril, da je moker material še vedno na varni strani in ni nevaren. Res je, da je upravnik na podlagi zakona dolžan opravljati storitve obratovanja in vzdrževanja skupnih delov, vendar mu je sodišče naložilo obveznosti, ki presegajo obveznosti vsakega povprečnega upravnika. Ta ne more ves čas nadzorovati uporabe večstanovanjske stavbe in biti ves čas prisoten. Dolžnost poskrbeti za dodatno protizdrsnost presega vsako profesionalno skrbnost. Sodišče tudi ne pojasni, kako naj bi upravnik opazil povečano zdrsnost tal. Sodba nima ugotovitev v smeri, da bi to, kar naj bi moral storiti upravnik, padec preprečilo. Pritožnica tudi sicer oporeka vzročni zvezi. Opozorilo je bilo v konkretnem primeru nepotrebno, saj je tožnica vedela, kam vstopa in kakšna so tla. Izkustveno znano je tudi, da obstaja možnost, da bodo tla za vrati v bloku morda mokra in spolzka. Vzročna zveza, da bi opozorilo preprečilo zdrs, ni podana. Enako velja za protizdrsen premaz. Sodišče brez ustreznega znanja zaključuje, da bi protizdrsni premaz ali preproga predstavljala ustrezno rešitev.

Splošno znano dejstvo je, da ljudje pogledajo, kam stopajo in se ustrezno pripravijo. Tožnica je izpovedala, da je že večkrat obiskala sestro in je vedela, kakšna so tla v vetrolovu. Ker se pri vstopanju oziroma izstopanju oseba drži za kljuko, padec praktično ni mogoč. Sodišče v točki 14 ugotavlja, da hoja po vetrolovu v zimskih razmerah s primerno obutvijo ne predstavlja nevarne dejavnosti. To pomeni, da vzrok za padec ne izvira iz vetrolova, temveč iz dejavnosti tožnice.

4. Druga toženka meni, da z zavarovalno pogodbo v konkretnem primeru ni bila zavarovana civilnopravna odgovornost prve toženke. Predmet zavarovanja je le stanovanjski blok s petnajstimi stanovanji in hišna ter zemljiška posest. V primeru, da bi bila zavarovana civilna odgovornost prve toženke, bi to moralo v zavarovalni pogodbi izrecno pisati. Druga toženka zato ni pasivno legitimirana.

Zmotno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče se je oprlo izključno na izpovedbe tožničinih sorodnikov, pri čemer nobena izmed prič škodnega dogodka sama ni zaznala. Ugotovitev o kraju padca je v nasprotju z izvidom U. Iz njega izhaja, da je tožnica padla pred blokom zaradi poledice. Splošno znano je, da je prav avtoanamneza ob prvem obisku zdravnika najbolj verodostojen opis škodnega dogodka.

Meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tla v notranjem predprostoru niso bil varna za hojo, napačna. Glede na zatrjevanja tožnice o tem, da so bila tla mokra, kar v tem primeru pomeni zdrsnost 0,51, zaključek sodišča o za hojo nevarni pohodni površini ne predstavlja pravilne uporabe materialnega prava. Upoštevati je treba tudi to, da so ugotovljene vrednosti predpisane le za javne ustanove, kjer je frekvenca ljudi visoka, ne morejo pa veljati za zasebne nepremičnine, ki niso odprte širši javnosti in je frekvenca ljudi majhna.

Res je, da je upravnik oseba, ki je strokovnjak na področju upravljanja. Vendar pa je njegova skrbnost, ki se terja v primeru blokov z majhnim številom stanovanj, manjša kot v primeru večstanovanjskih stavb, kjer je frekvenca ljudi zelo visoka. Zahteva, da bi moral upravnik ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera (nov blok s petnajstimi stanovanji, majhna frekvenca ljudi, že pred vhodom vgrajena rešetka za vodo in predpražnik) tla še dodatno premazati s protizdrsnim premazom, poskrbeti za bolj pogosto čiščenje in dodatna opozorila, je pretirana in neživljenjska. Zaključek sodišča, da čiščenje dvakrat tedensko ni skladno s potrebno skrbnostjo in ni zadostno, nima podlage v obstoječi zakonodaji.

S tem, ko sodišče v ravnanju tožnice ni zasledilo niti minimalne neskrbnosti, je še dodatno nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnica na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede postopkovnih kršitev

7. S strani prve toženke smiselno zatrjevana kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP)(1), ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je ugotovilo ne le, da so tla v vetrolovu drsela, ampak tudi vzrok za to (vnos snega oziroma nečistoče), ni podana. Trditveno breme namreč obsega konstitutivna (odločilna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin konkretnega primera - te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne.(2) Tožnica je zato s trditvijo o tem, da so bila tla v vetrolovu drseča ter navedbo okoliščin, v katerih je prišlo do padca (padec v vetrolovu večstanovanjskega bloka, v katerega se dostopa od zunaj; zimske razmere - zunaj je bilo deset centimetrov snega in - 11 stopinj C; na tleh je bil položen brušen granit, ki je bil moker), ponudila dovolj obsežno trditveno podlago za ugotavljanje vzroka, da so bila tla drseča. 8. Ne drži, da sodba ne vsebuje nobenih razlogov o vzročni zvezi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta element odškodninske odgovornosti je sicer res skopo obrazložen (točka 27 sodbe), a dovolj za pritožbeni preizkus. Ali je materialnopravna presoja o obstoju vzročne zveze med (po presoji sodišča prve stopnje) protipravnimi opustitvami prve toženke in tožničinim padcem oziroma škodo, ki ji je zaradi padca nastala, pravilna ali ne, pa ne pomeni postopkovne kršitve, ampak gre lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

9. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Za presojo, kaj je pri pisanju zdravstvene dokumentacije bistveno, sodišče prve stopnje ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja. Kot je pojasnilo, je splošno znano, da je pri tem bistveno zdravstveno stanje, okoliščine, v katerih je do poškodbe prišlo, pa se navedejo le okvirno in z namenom zagotoviti morebiti potrebne podatke za postavitev diagnoze in zdravljenja.

Glede pasivne legitimacije druge toženke

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo in razlogi sodišča prve stopnje (točki 8 in 9 sodbe), da je bila z zavarovalno pogodbo št. 0172777465-4 (priloga B1) zavarovana civilnopravna odgovornost prve toženke. Res je sicer v polici kot predmet zavarovanja naveden stanovanjski blok s petnajstimi stanovanji, vendar pa iz police izhaja tudi to, da gre za zavarovanje odgovornosti in da je kot zavarovanec (torej oseba, katere interes je zavarovan), navedena prva toženka. V polici je torej zapisano točno to, za kar druga toženka trdi, da manjka. Zgolj iz pogodbene opredelitve, da se zavarovanje odgovornosti nanaša na konkreten stanovanjski blok ter hišno in zemljiško posest (pri čemer ni sporno, da je prva toženka upravnica tega objekta) ni mogoče narediti zaključka, da je bila po tej polici zavarovana (le) odgovornost etažnih lastnikov. Pasivna legitimacija druge toženke v tej pravdni zadevi je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča podana.

Glede dejanskih ugotovitev

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče povzeti sledeče dejansko stanje: Tožnica je bila 18. 12. 2009 skupaj z možem namenjena na praznovanje k svoji sestri, ki stanuje v večstanovanjski stavbi na naslovu S. Zunanje temperature so bile nizke (-11), na zunanjih površinah je bila deset centimetrska snežna odeja. Tožnica se je poškodovala, ko ji je v vetrolovu že omenjene večstanovanjske stavbe spodrsnilo in je padla. Na tleh v vetrolovu je položen poliran granit. Gre za material, ki ima v suhem stanju faktor trenja 0,38 (mejo, pri kateri je hoja varna, predstavlja faktor 0,5) in je za hojo zelo nevaren(3), v mokrem stanju (vendar idealnih razmerah(4)) pa faktor 0,51 (dokaj varno). Že z minimalnim nanosom nečistoče ali snega, faktor pade pod 0,5 in tla za hojo niso več varna. Tla v vetrolovu so bila ob škodnem dogodku mokra, zaradi nanešene nečistoče oziroma snega, pa so postala drseča in za hojo nevarna. V vetrolovu je pred tožničinim padcem spodrsnilo tudi M. Č. Neposredno po padcu sta mož in sin tožničine sestre na tla vetrolova, saj so pričakovali še druge obiskovalce, položila karton in obesila opozorilo, da drsi. O padcu je bila še istega dne obveščena prva toženka, ki je naslednji dan na tla vetrolova namestila protizdrsno podlago.

12. Pritožbeno sodišče povzete dejanske ugotovitve sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. V nasprotju s prepričanjem obeh pritožnic pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena prvega sodišča opravljena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Očitki o nekritični dokazni oceni, ki naj bi dajala poudarek predvsem zaslišanim pričam, ki so sorodniki tožnice, ni pa v zadostni meri upoštevala listinskega dokaza (to je izvida U., iz katerega izhaja drugačen način poškodovanja) ter mnenja izvedenca glede lastnosti mokrega granita, so zato neutemeljeni. Prav pritožnici z opozarjanjem zgolj na izvid U. ter iz konteksta iztrgan del izvedenčevih ugotovitev na eni strani ter zavračanjem izpovedb prič zgolj zaradi njihovega sorodstvenega razmerja s tožnico, počneta prav to, kar neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje: opozarjata le na tisto, kar je v njuno korist, prezreta pa celoto.

13. V zvezi z ugotovitvijo, kje je tožnica padla, je sodišče prve stopnje dovolj kritično ocenilo izpovedbe zaslišanih prič. Pri tem je zaznalo, da priče, čeprav gre večinoma za sorodnike tožnice, niso poudarjale okoliščin, ki bi sicer utemeljevale odgovornost toženk za nastalo škodo. Opravilo je primerjavo posameznih izpovedb med seboj in z drugimi izvedenimi dokazi in ugotovilo, da so medsebojno skladne, ne nasprotujejo pa jim niti druge okoliščine, ki jih je ugotovilo. Pritožbeno sodišče ob tem zgolj zaradi nazornosti opozarja na dogajanje po padcu (položitev kartona v vetrolovu in izobešenje opozorila; položitev protizdrsne podlage naslednjega dne), ki izpovedbe o kraju poškodovanja (posredno) potrjujejo. Takšno ukrepanje, če bi do tožničinega padca prišlo pred blokom, namreč res ne bi bilo logično.

14. Dvoma v pravilnost ugotovitve, da je tožnica padla v vetrolovu, ne vzbuja niti drugačen zapis v izvidu U. (A8), na katerega opozarjata obe pritožnici. Res je sicer, da so običajno ti zapisi točni, saj gre za povzetek tega, kar poškodovane osebe (ali njihovi spremljevalci) izjavijo zdravstvenemu osebju neposredno po dogodku, a možnost, da je zapis napačen, zato še ni izključena. Tožnica je tudi po presoji pritožbenega sodišča to uspela dokazati. Pojasnilo moža tožnice ter izpovedbe prič o dogajanju v času, ko je tožnica padla in dogajanju po tem, dajejo dovolj podlage za tak zaključek. Ob tem je nerelevantna trditev prve toženke, da gre pri izvidu UKC za javno listino(5). Dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine namreč ni absolutno. Sodišče zavezuje le, če ga stranka ne izpodbije. V konkretnem primeru je to tožnici uspelo.

15. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje prvi toženki, da možnosti drugačnega poškodovanja (pred stanovanjskih blokom) ne izključuje okoliščina, da je bila tožničina sestra o padcu obveščena po domofonu (del razlogov v točki 12 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da je sorodnike o padcu tožnice po domofonu obvestil P. Č. (mož)(6) in ne tožnica. Ali bi tožnica kljub poškodbi lahko prišla do vetrolova ali ne, je zato nerelevantno in na presojo ne more vplivati. To pa kljub vsemu ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede kraja padca. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, skladni izpovedbi tožnice in njenega moža, ki sta potrjeni s krogom dokazno pomembnih dejstev (v vetrolovu je ob prihodu spodrsnilo tudi M. Č.; neposredno po padcu je bil v vetrolov nameščen karton in izobešeno opozorilo; o padcu je bil obveščen upravnik(7) ; naslednji dan je bila v vetrolov nameščena protizdrsna podlaga; ugotovitve izvedenca o lastnostih tal v času padca), nudijo zanesljivo podlago za zaključek kot ga je glede tega dejstva naredilo prvo sodišče. 16. Za ugotovitev, da tla v vetrolovu v času padca niso bila varna za hojo, ker so drsela, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izpovedbah tožnice in njenega moža ter zaslišanih prič M. Č. (ki ji je ob prihodu tudi spodrsnilo, vendar se je ujela), posredno pa so to potrdile še nekatere druge priče, ki so se s problemom drsnosti tal v vetrolovu seznanile že pred spornim škodnim dogodkom (S. V., D. V. in N. V.). Posredno je to dejstvo potrjeno z ugotovitvijo, da je bil na tla v vetrolovu po padcu tožnice položen karton in izobešeno opozorilo, naslednji dan pa je prva toženka položila protizdrsno podlago. Tudi postavljeni izvedenec je ob upoštevanju okoliščin, v katerih je prišlo do padca, potrdil, da tla za hojo niso bila varna. Čeprav ima moker poliran granit sam po sebi glede drsnosti res le mejni koeficient, pa ta, kot je izvedenec pojasnil, pade pod to vrednost že ob minimalnem vnosu snega ali nečistoče s čevlji(8). Glede na to, da preko vetrolova vsak dan (bodisi do stanovanj ali do nabiralnikov oziroma zvoncev) dostopa večje število ljudi, zunaj pa je bil (vsaj na dan, ko je tožnica padla) sneg, je na dlani, da tla v vetrolovu (tudi če nanje res ni bil nanešen sneg oziroma se je ta stopil), niso mogla biti popolnoma čista. Ker je nečistoča tal popolnoma logična in izkustveno nujna posledica prej opisanih dejstev, je pritožbeni očitek, da bi morala tožnica vnos umazanije (oziroma snega) bolj konkretno dokazati, neutemeljen. Zaradi vnosa nečistoče v vetrolov pa je bila, kot je pojasnil izvedenec, tudi drsnost tal povečana. Zaključek sodišča, da tla v vetrolovu za hojo niso bila varna, tako ni arbitraren in ne nasprotuje mnenju izvedenca. Pri tem na presojo, ali so tla drsela ali niso, ne more biti odločilno, za kakšno nepremičnino gre (večstanovanjski blok ali nepremičnina, ki je namenjena javnosti).

17. Prva toženka neutemeljeno vztraja tudi pri trditvi, da je bila v vetrolovu, že v času tožničinega padca, položena protizdrsna podlaga. Tega, razen njenega zakonitega zastopnika, ni potrdila nobena priča. Da protizdrsne podlage ni bilo, pa posredno potrjuje dejstvo (ki s pritožbo niti ni izpodbijano), da je bil po tožničinem padcu na tla vetrolova položen karton. Če bi tam res bila položena protizdrsna podlaga, bi bilo to nepotrebno. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do obeh računov (tudi do decembrskega), s katerima je prva toženka dokazovala nakup protizdrsne podlage (že) v mesecu novembru ter porazdelitev tega stroška etažnim lastnikom v decembru. Ugotovilo je, da je bil račun št. 5253/16130 z dne 19. 11. 2009 (B 25) očitno prirejen. Zaslišanje priče B. S., ki je zaposlena v arhivu družbe M., je pokazalo, da je bil (pravi) račun izdan 19. 12. 2009, torej naslednji dan po tožničinem padcu (podrobni razlogi o tem so navedeni v točki 21 izpodbijane sodbe), kar potrjuje trditev tožnice in ne prve toženke.

Glede materialnopravne presoje

18. Z obširnimi in jasnimi razlogi, ki jih je glede protipravnosti ravnanja in odgovornosti prve toženke v točkah 22 do 26 sodbe navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja. Ker je temelj za odgovornost upravnika proti tretjim, ki niso lastniki stanovanj, le kršitev zakonskih obveznosti upravnika, je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo tako na 10. člen OZ kot na 118. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi s 25. in 51. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Upravniku tako že zakon nalaga določene obveznosti, med drugim tudi skrb za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov, pri čemer za redna vzdrževalna dela manjše vrednosti na skupnih delih, za izvedbo katerih mora skrbeti tekoče, niti ne potrebuje soglasja etažnih lastnikov. SZ-1 v četrtem odstavku 25. člena opredeljuje vzdrževanje kot sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za to, da se ohranjajo pogoji za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote, 3. člen Pravilnika o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju Pravilnik, UL RS 20, 2004, 18/2011) pa kot dela, ki so potrebna za to, da se ohranjajo stanovanjske stavbe in stanovanja kot celote v dobrem stanju in omogočajo njegovo uporabo. Med takšna dela je sodišče prve stopnje pravilno uvrstilo tudi skrb, da je pohodna površina v vetrolovu, ki je skupni del stavbe, varna za vsakodnevno uporabo. Pri tem seveda ne gre za za to, da bi bil upravnik dolžan na splošno in v vsakem trenutku preprečevati možnost nastanka škode, ampak za to, da ob ustrezni profesionalni skrbnosti opazi morebiti nastalo nevarnost in na primeren način poskrbi za njeno nevtralizacijo. Ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da so tla v vetrolovu dokaj varna za hojo samo neposredno po čiščenju (pa še to le, če so mokra; suha tla so nevarna že sama po sebi), pritožbeno sodišče soglaša s tem, da bi upravnik, če bi ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, to nevarnost lahko in moral zaznati. Takšna zahteva ni pretirana in ne pomeni, da bi moral upravnik drsnost tal neprestano preverjati. Ob ustrezni skrbnosti bi namreč to lahko zaznal že ob rednih pregledih tal, ki jih je dolžan izvajati po že prej omenjenem Pravilniku. Kot je v točki 26 pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na takšno presojo upravnikove skrbnosti ne more vplivati okoliščina, da je imela stavba uporabno dovoljenje. Enako velja za dejstvo, da je šlo za večstanovanjski objekt s stanovanji v zasebni lasti. Ne SZ-1 ne SPZ namreč obsega upravnikovih dolžnosti in njegove skrbnosti ne vežeta na velikost ali status stavbe. Ker zunaj vgrajeni predpražnik in rešetka za vodo ne moreta preprečiti, da se v vetrolov s čevlji ne bi nanašala umazanija, je opozarjanje prve toženke na ti dve okoliščini v tej zvezi nerelevantno.

19. Druga toženka bi za preprečitev (ali zmanjšanje) škodne nevarnosti, ki so jo predstavljala drseča tla, lahko poskrbela na različne načine: s protizdrsnim premazom (ki ga je izpostavil izvedenec(9)), s položitvijo protizdrsne podlage (česar se je toženka poslužila takoj po škodnem dogodku) ali/ter z namestitvijo opozorila, vendar ni storila nič od navedenega. Gre za ukrepanje, ki tako stroškovno kot časovno sodi v sklop rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti, za katera je dolžan upravnik poskrbeti tekoče tudi brez sklepa etažnih lastnikov. O kakšnih pretiranih zahtevah zato ni mogoče govoriti.

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da okoliščine v zvezi s čiščenjem niso odločilne, saj tudi bolj pogosto čiščenje ne bi pripomoglo k temu, da bi bila tla bolj varna za hojo (primerjaj razloge v točki 27). Trditev druge toženke, da je zahteva sodišča, da bi morala prva toženka poskrbeti za bolj pogosto čiščenje, pretirana, je zato v nasprotju s povzeto obrazložitvijo in nanjo pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

21. Pritožnicama je sicer treba pritrditi, da je vsaj vprašljivo, če bi opozorilo na vratih ali protizdrsni premaz res preprečila(10) tožničin padec in s tem nastanek škode, vendar pa kaj takšnega ni mogoče reči za protizdrsno podlago. Slednja bi tudi po presoji pritožbenega sodišča problem drsnosti tal nedvomno (povsem) sanirala. Vzročna zveza med opustitvijo druge toženke (ki protizdrsne podlage ni namestila) in škodo, je zato podana.

22. Tožnica je bila ob škodnem dogodku obuta v zimske čevlje brez pet in ustreznim podplatom. Takšne ugotovitve pritožnici ne izpodbijata. Ker v teku postopka nista navajali nobenih okoliščin, ki bi nudile podlago za ugotovitev, da je tudi tožnica soprispevala k nastanku škode, so očitki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko soprispevka ni ugotovilo, nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljeni. Zgolj v pojasnilo prvi toženki pritožbeno sodišče še dodaja, da takšne podlage seveda ne more predstavljati niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da hoja po vetrolovu v konkretnih okoliščinah ni predstavljala nevarne dejavnosti. To namreč pomeni zgolj presojo, da ne gre za objektivno, pač pa krivdno odgovornost, ne pa, da vzrok za padec „izvira iz dejavnosti tožnice“.

23. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

24. Ker pritožnici s pritožbama nista uspeli, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Razpravno načelo glede dejstev (in dokazov) pomeni, da sta zanje odgovorni stranki. Če nobena od njiju določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče (praviloma) dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja.

Op. št. (2): Primerjaj sklep VS RS II Ips 273/2010. Op. št. (3): Gre za lestvico varnosti po OSHA standardu (izvedeniško mnenje stran 7).

Op. št. (4): Če gre za predhodno očiščena tla.

Op. št. (5): Ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v presojo, ali je izvid U. res javna listina ali ne, bi lahko pravilo o dokazni moči veljalo le za tista dejstva, glede katerih je listina izdana. V konkretnem primeru se z zdravniškim spričevalom ugotavlja zdravstveno stanje ali poškodba osebe, za katero se izdaja zdravniško spričevalo (2. člen Pravilnika o izdajanju zdravniških spričeval in potrdil v zdravstvenih in delovnih organizacijah, Ur. l. SRS, št. 28/71 in 1/1980). Zdravniško spričevalo zato lahko dokazuje le zdravstveno stanje oziroma poškodbo tožnice, ne pa kraja, kjer je do poškodbe prišlo.

Op. št. (6): Glej izpovedbo tožnice na list. št. 114, priče P. Č. (list. št. 121) ter priče D. V. (list. št. 143).

Op. št. (7): O tem, zakaj je sledilo trditvi tožnice, da je bil o padcu upravnik obveščen, je sodišče prve stopnje navedlo razloge v točki 20 izpodbijane sodbe. Takšna ugotovitev ne temelji na domnevah, ampak na dokazni oceni izpovedbe zakonitega zastopnika na eni strani ter izpovedb prič S. in D. V. Z dokazno oceno in zaključkom pa se pritožbeno sodišče strinja.

Op. št. (8): Primerjaj pisno mnenje izvedenca, list. št. 194 ter povzetek tega mnenja v razlogih sodbe (točka 16, stran 11).

Op. št. (9): Pritožbeni očitek, da izvedenec ni navedel, da bi bilo treba tla premazati z protizdrsnim premazom je neutemeljen. V mnenju (list. št. 194) je namreč zapisal, da površina glede drsnosti ne odgovarja zahtevam in jo je treba premazati z protizdrsnim premazom. Gre za enostaven in poceni poseg. Premazi na površini tal ustvarijo nevidno plast, ki občutno poveča koeficient trenja (nedrsnost) in zagotavlja varen in dober oprijem.

Op. št. (10): Ugotovitev o tem, za koliko bi se s premazom drsnost zmanjšala, v sodbi namreč ni, zato je obstoj vzročne zveze v tem delu vsaj vprašljiv.