Jedro

Obvezna sestavina tožbe je navedba trditev o dejstvih, na katere tožnik opira tožbeni zahtevek, zato bi tožnik moral konkretizirati trditve o življenjskem dogodku, na katerega opira svoj zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožnika z dne 21.4.2008 zavrglo v delu, ki se nanaša na povračilo nepremoženjske in premoženjske škode. Tožnik je 21.4.2008 vložil tožbo, v kateri je uveljavljal ugotovitev nedopustnosti izvršbe in obenem zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter povračilo pravdnih stroškov. V delu, kjer je zahteval s tožbo priznanje premoženjske in nepremoženjske škode, je bila tožba nesposobna za obravnavanje, zato ga je sodišče s sklepoma z dne 29.4.2008 in 17.6.2008 pozvalo, naj dopolni navedbe in predloži dokaze. Tožnik je z dvema vlogama dopolnjeval tožbo, vendar sta oba odškodninska zahtevka ostala nepopolna, saj je opredelil zneska samo po višini, ni pa navedel niti enega dejstva, na podlagi katerega bi bilo moč o zahtevku odločati. Tožba je v tem delu zato ostala nepopolna in jo je sodišče iz tega razloga zavrglo.

Zoper sklep se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je njegova vloga razumljiva, da je iz nje mogoče razbrati kaj želi, da vsebuje vse formalne podatke, da je tožbeni zahtevek v zadostni meri opredeljen glede glavne stvari in glede stranskih terjatev, zato se ne strinja z zaključkom sodišča, da tožbe ni moglo obravnavati. Sodišče ga je dvakrat pozvalo, da dopolni tožbo in to je tudi storil, saj je dodatno opredelil odškodninski del zahtevka. Prav tako je navedel dokaze. Meni, da ni podlage za zavrženje tožbe v odškodninskem delu in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1.odst. 180.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105.čl.). Iz podatkov spisa v konkretni zadevi je razvidno, da je tožnik v tožbi odškodninski zahtevek postavil brez opredelitve zneska, pri utemeljitvi temelja pa je pojasnil samo pravno podlago, ne pa življenjskega dogodka, iz katerega izvaja odškodninski zahtevek. Po pozivu sodišča s sklepom z dne 29.4.2008 je tožnik tožbo dopolnil tako, da je opredelil znesek zahtevane odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, tožbenih navedb o življenjskem dogodku, iz katerega izvaja oba zahtevka, pa tudi po pozivu ni predstavil. Po ponovnem pozivu sodišča za dopolnitev tožbe z dne 17.6.2008 je tožnik v dopolnitvi tožbe, ki je prispela na sodišče 7.7.2008, konkretiziral dokazne predloge s tem, da je navedel imena, priimke in naslove prič, ki naj se zaslišijo v tem postopku. Ob takšnem stanju zadeve pritožbeno sodišče soglaša s stališčem izpodbijanega sklepa, da tožnikova tožba v delu, kjer zahteva plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ni niti formalno popolna, saj v njej ni zadoščeno niti formalnemu trditvenemu bremenu, da bi se jo lahko obravnavalo oziroma, da bi na podlagi takšne tožbe lahko prišlo do vsebinske presoje navedb. Obvezna sestavina tožbe je navedba trditev o dejstvih, na katere tožnik opira tožbeni zahtevek, zato bi tožnik moral konkretizirati trditve o življenjskem dogodku, na katerega opira svoj zahtevek. V tožbi bi moral opisati vsa konkretna, po kraju in času določena pretekla dejstva zaradi katerih je utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, torej dogodek, iz katerega izvira njegov zahtevek. Od tožnika se zahteva, da v tožbi navede trditve o dejstvih. Tožnik mora pojasniti svojo predstavo o dejstvih. Sodišče zatem v dokaznem postopku trditve o dejstvih razišče in ko ugotovi dejansko stanje o stvari lahko razsodi. Da bi lahko prišlo do vsebinske obravnave zadeve, mora sodišče iz tožbe najprej razbrati kakšen je tožnikov življenjski primer. Tega ne more tožnik opisati z abstraktnimi pravnimi pojmi, kot jih je navedel v tožbi, ko trdi, da je utrpel škodo. Pojem škode ima sicer lahko tudi naravo dejanske navedbe, vendar tako kot je opisan v tej tožbi, gre že za tožnikovo pravno naziranje, ki pa je pridržano le sodišču. Sodišče mora šele ugotoviti, ali je tožnik res utrpel škodo, za katero mu gre po materialnem pravu odškodnina. To lahko presodi le, če so v tožbi navedene vse trditve, ki kakorkoli vplivajo na odločitev. V konkretni zadevi je zato treba pritrditi sodišču prve stopnje, da so bile tožbene navedbe tako glede premoženjske kot nepremoženjske škode premalo izčrpne in je ob takem stanju bilo pravilno postopanje, ko se je tožnika pozvalo na popravo in dopolnitev tožbe. Tožnik niti po pozivu ni zadostil formalnemu trditvenemu bremenu, saj je v dopolnjenih vlogah zgolj konkretiziral zahtevek po višini in konkretiziral dokaze, ni pa navedel posamičnih dejstev, s katerimi bi predstavil svoje trditve o dejstvih, ki se nanašajo na temelj odškodninskega zahtevka, zato je odločitev izpodbijanega sklepa pravilna. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.odst. 365.čl. ZPP).