Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba in sklep I Cp 1636/99

ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.1636.99 Civilni oddelek

denarna renta povrnitev gmotne škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja aktivna legitimacija
Višje sodišče v Ljubljani
9. oktober 2000

Povzetek

Sodba se osredotoča na vprašanja odgovornosti toženih strank za škodo, ki je nastala mld. tožniku, ter na upravičenost do odškodnine in rente. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnikov, vendar je pritožbeno sodišče delno spremenilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Poudarjeno je, da so starši mld. tožnika upravičeni do odškodnine le v primeru posebno težke invalidnosti otroka, ter da je do rente upravičen le neposredni oškodovanec.
  • Upravičenost do denarne renteSodba obravnava vprašanje, kdo je upravičen do denarne rente zaradi nezmožnosti za delo ali trajno povečanih potreb, pri čemer se ugotavlja, da je do rente upravičen le neposredni oškodovanec.
  • Odgovornost toženih strankSodba se ukvarja z odgovornostjo toženih strank za škodo, ki je nastala mld. tožniku, pri čemer se presoja, ali so vse tri tožene stranke solidarno odgovorne za škodo.
  • Višina odškodnine za negmotno škodoSodba obravnava višino odškodnine za negmotno škodo, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo mld. tožniku, ter se presoja, ali je bila odškodnina ustrezno določena.
  • Upravičenost staršev do odškodnineSodba se ukvarja z vprašanjem, ali so starši mld. tožnika upravičeni do odškodnine za duševne bolečine, pri čemer se ugotavlja, da so do odškodnine upravičeni le v primeru otrokove posebno težke invalidnosti.
  • Povračilo stroškov za nego otrokaSodba obravnava vprašanje, kdo je upravičen do povračila stroškov za nego otroka, ter ali so starši upravičeni do takšnih zahtevkov.
  • Pravna podlaga za priznanje renteSodba se ukvarja z vprašanjem, ali je mogoče priznati rento za negmotno škodo, pri čemer se ugotavlja, da je do rente upravičen le neposredni oškodovanec.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Do denarne rente zaradi nezmožnosti za delo ali trajno povečanih poatreb je upravičen le neposredni oškodovanec. Ni pa mogoče priznati rente tretjemu, ki ga neguje.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se zavrne zahtevek druge in tretje tožeče stranke glede odškodnine za negmotno škodo in zahtevek za denarno rento.

Izpodbijana sodba se razveljavi v: - 5. točki izreka, - 6. in 7. točki izreka, kolikor je zavrnjen zahtevek proti prvi toženi stranki za gmotno škodo drugega tožnika in tretje tožnice, razen denarne rente, in za negmotno škodo mld. tožnika do zneska 12.000.000,00 SIT ter glede stroškov prve tožene stranke, - 2. in 3. točki izreka glede stroškov za nego otroka. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka 1 izreka in delno točke 2, 6 in 7 izreka), ki se v teh delih glasi: "1.Druga tožena stranka je dolžna prvi tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 12.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Druga tožena stranka je dolžna drugemu tožniku plačati 10.070,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1995 dalje, 68.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1995 dalje in 89.301,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1998 dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo.

6.Tožbeni zahtevek vseh tožnikov proti tretji toženi stranki in tožbeni zahtevek mld. tožnika proti prvi in drugi toženi stranki glede negmotne škode nad 12.000.000,00 SIT se zavrnejo.

7.Tožeče stranke so dolžne povrniti tretji toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 64.440,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo."

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi in tretji toženi stranki, deloma pa je ugodilo zahtevku proti drugi toženi stranki in ji naložilo, naj mld. tožniku plača odškodnino za negmotno škodo v znesku 12.000.000,00 SIT. Mld. tožnik je zahteval plačilo 27.500.000,00 SIT, in sicer za telesne bolečine 4.000.000,00 SIT, za strah 1.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 18.000.000,00 SIT ter zaradi skaženosti 4.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je mld. tožniku po posameznih postavkah priznalo 2.000.000,00 SIT za telesne bolečine, 500.000,00 SIT za strah, 8.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Nadalje je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki naložilo, naj drugemu tožniku in tretji tožnici plača vsakemu po 1.000.000,00 odškodnine za negmotno škodo ter vsakemu za nego otroka po 15.000,00 SIT mesečno za čas od septembra do decembra 1995, po 23.000,00 SIT mesečno za čas od januarja 1996 do maja 1998, po 25.000,00 SIT mesečno za čas od junija 1998 do januarja 1999, za čas od izdaje sodbe do novembra 2000 pa vsakemu od njiju po 25.000,00 SIT mesečne rente, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je drugi toženi stranki še naložilo, naj drugemu tožniku plača 10.700,00 SIT zaradi izgube dohodka, 68.800,00 SIT stroškov za leče, 27.900,00 SIT za očala in 61.401,00 SIT za ostale materialne stroške, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti taki sodbi so se pritožile tožeče stranke in druga tožena stranka, vsaka v delu, v katerem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela.

Tožeče stranke se pritožujejo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Navajajo, da so za škodo odgovorne vse tri tožene stranke. Prva tožena stranka je lastnica igrišča, na katerem je prišlo do nesreče. Sodišče prve stopnje je zmotno izključilo odgovornost prve tožene stranke za nevarno stvar na podlagi določbe 1. odstavka 176. člena ZOR. Med prvo in drugo toženo stranko ni nobene najemne ne druge pogodbo. Druga tožena stranka ima tako igrišče zgolj v prekariju in je pravi gospodar zemljišča prva tožena stranka, ki ima pri zavarovalnici tudi zavarovano svojo odgovornost. Prva in druga tožena stranka sta tako solidarno odgovorni za škodo. Prav tako je odgovorna tretja tožena stranka. Ni odločilno, da so bila dela končana pred nesrečo, temveč, kdaj je investitor prevzel objekt, dotlej pa tretja tožena stranka odgovarja za gradbišče. Nesreča se je zgodila v času očitnih gradbenih del, gradbišče pa ni bilo zavarovano v skladu z Zakonom o graditvi objektov in odločbo Upravne enote Ljubljana. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zakaj so podrli ogrodji košev. Iz izpovedi prič je razvidno, da so konstrukciji odstranili, ker drugače asfaltiranje ne bi bilo mogoče. Da je tretja tožena stranka zahtevala odstranitev konstrukcij, potrjuje, da je tudi ta del ob robu igrišča sodil v prostorski obseg gradbišča, katerega kot izvajalec ni zavarovala. Tožniki še navajajo, da nesolventnosti druge tožene stranke ne rešuje dejstvo, da ima zavarovano odgovornost, saj se po njenih navedbah zavarovanje nanaša le na člane društva. Tožniki tudi menijo, da je sodišče odmerilo prenizko odškodnino, in se pri tem sklicujejo na sodno prakso. Na koncu tožniki še utemeljujejo predlog, naj se zadeva v novo sojenje dodeli drugemu senatu. Glede na togo, črnobelo in nestudiozno ter pristransko presojo dokazov dosedanji senat ni zmožen spremeniti svojega stališča. Senat ni upošteval sodne prakse in predsednica senata na obravnavah ni dovoljevala pooblaščencu tožnikov postavljati vprašanj, odgovori na katera bi lahko bili v nasprotju z njeno odločitvijo v zadevi.

Druga tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in zavrne zahtevek proti njej, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni kršila določbe 58. člena Zakona o graditvi objektov, saj je šlo za vzdrževalno delo in ne za graditev objekta. Pri odstranitvi košarkarskega ogrodja je nastopala le kot investitor in ne kot izvajalec del. Ogrodje je bilo treba odstraniti zaradi izvajanja gradbenih del tretje tožene stranke. Meni, da ni odgovorna, kajti igrišče so uporabljali tudi vsi drugi, saj je javno in dostopno vsakomur. Drugi tožnik je sam izpovedal, da je igrišče dobro poznal; moral bi tudi vedeti za gradbena dela. Videl je, da je ogrodje ležalo na tleh, in gradbeni material. K nesreči je prispevala tudi njegova nepazljivost. Z razdalje 20 m ni mogoče obvladovati štiriletnega otroka. Navaja še, da se sicer strinja z višino odškodnine za telesne bolečine in strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženost pa je previsoka. Starša mld. tožnika nista upravičena do povračila stroškov za nego, saj jih nista izkazala, niti ne do mesečne rente.

Tožeče stranke so na pritožbo odgovorile. Vztrajajo pri svojih dosedanjih navedbah in predlagajo, da se pritožba druge tožene stranke zavrne. Navajajo še nova dejstva v zvezi z uporabo strojev tretje tožene stranke za asfaltiranje na igrišču. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar ni pravilno uporabilo vseh določb materialnega prava in ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev.

O odgovornosti toženih strank Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odgovornost druge tožene stranke za škodo, nastalo, ker si je mld. tožnik, ki je bil tedaj star štiri leta, ob padcu poškodoval oko na igrišču druge tožene stranke na kovinskem ozemljitvenem traku, ki je po odstranitvi košarkarskega ogrodja štrlel iz zemlje. Ogrodje je odstranil delavec druge tožene stranke, kovinskega traku pa ni zavaroval, zato je bil obsojen za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti. Na podlagi določbe 1. odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) delodajalec oziroma organizacija odgovarja za svojega delavca za škodo, ki jo ta povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretjemu. Glede na določbo 3. odstavka 12. člena ZPP je sodišče v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na obsodilno kazensko sodbo. Druga tožena stranka tako ne more dokazovati, da je delavec v danih okoliščinah ravnal, kot je bilo treba, in tako ne izključiti svoje odgovornosti za nastalo škodo. Zato so brez pomena pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje glede odgovornosti zmotno presojalo ravnanje njenega delavca na podlagi določb Zakona o graditvi objektov. Druga tožena stranka pa bi lahko dokazala, da je za nastanek škode kriv tudi sam oškodovanec, in s tem dosegla sorazmerno zmanjšanje odškodnine (192. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je ugovor deljene odgovornosti pravilno zavrnilo in obrazložilo, da drugemu tožniku, to je očetu mld. tožnika, ni mogoče očitati, da nanj ni dovolj skrbno pazil. Sodišče druge stopnje tudi na podlagi pritožbenih navedb, pri čemer druga tožena stranka ne navaja nobenih novih dejstev niti ne predlaga novih dokazov, ne dvomi o pravilnosti ocene sodišča prve stopnje. Igrišče, na katerem se je mld. tožnik poškodoval, glede na drugemu tožniku znane in v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljene okoliščine, ni zahtevalo njegovega stalnega neposrednega fizičnega nadzora, zadoščati bi moralo, da je drugi tožnik otroka lahko ves čas videl. }}} Sodišče druge stopnje se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da odškodninska obveznost tretje tožene stranke ni podana, saj med njenim ravnanjem oziroma opustitvijo in nastalo škodo ni vzročne zveze. Do škode ni prišlo zaradi izvajanja del, ki jih je prevzela tretja tožena stranka, zato je brez pomena, ali je le-ta gradbišče ustrezno zavarovala in kdaj je objekt prevzela prva tožena stranka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da sta se druga in tretja tožena stranka dogovorili, da druga tožena stranka odstrani košarkarsko ogrodje, kar je njen delavec tudi storil. Pri tem ni pomembno, ali je bilo ogrodje potrebno odstraniti zaradi asfaltiranja igrišča oziroma del, katerih izvajalka je bila tretja tožena stranka, ali iz kakšnega drugega razloga, temveč da odstranitev ogrodja ni sodila v obseg del, ki bi jih prevzela in opravljala tretja tožena stranka, kakor je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo.

Sodišče druge stopnje pa dvomi o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izključena tudi odgovornost prve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ozemljitveni trak, ki je na igrišču molel iz zemlje, označilo kot nevarno stvar, in sicer predvsem glede na to, da gre za javno, vsakomur dostopno površino, zlasti namenjeno otrokom in mladini, v sklopu igrišča pa je tudi javno zaklonišče, tako da je igrišče ves čas odprto in dostopno tudi naključnim obiskovalcem. Na podlagi določb 2. odstavka 154. člena, 173. in 174. člena ZOR odgovarja imetnik nevarne stvari za škodo, nastalo v zvezi z le-to, objektivno. Na podlagi določbe 1. odstavka 176. člena ZOR odgovarja namesto imetnika stvari tisti, ki mu jo je imetnik zaupal v uporabo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da prva tožena stranka kot imetnica nevarne stvari tako ni odgovorna za škodo, saj so vsi objekti in zunanje igrišče vse od izgradnje leta 1954 v uporabi druge tožene stranke, ne glede na to, da med strankama ne obstaja nikakršna pisna pogodba. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je vseeno, na kakšni pravni podlagi druga tožena stranka uporablja igrišče. Zato samo po sebi tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da ima druga tožena stranka igrišče od prve tožene stranke le v prekariju, tako da slednja zanj še naprej odgovarja. Bistveno je vprašanje, ali je dejanska uporaba v celoti prešla na drugo toženo stranko ali pa je prva tožena stranka tudi sama še naprej ostala uporabnica zemljišča oziroma igrišča skupaj z njo, tako da še vedno odgovarja kot imetnica nevarne stvari. Odločitev o tem pa je praviloma odvisna od vsebine dogovora, če le-tega ni, pa od okoliščin za to, da je riziko na strani ene ali druge stranke. V zvezi s tem bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju presoditi pomen dejstva, da igrišča ne uporabljajo izključno člani društva. Glede na predloge strank bo moralo dopolniti dokazni postopek, zlasti pa ugotoviti, ali ima prva tožena stranka zavarovano svojo odgovornost za igrišče, in oceniti, kakšen je pomen tega dejstva.

O odškodnini za negmotno škodo mld. tožnika Sodišče druge stopnje se strinja z višino odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene posledice škodnega dogodka priznalo mld. tožniku. Odškodnina v prisojenem znesku pomeni pravično odškodnino v smislu določbe 1. odstavka 200. člena ZOR. Pojem pravične odškodnine je pravni standard, katerega vsebino mora določiti sodišče v vsakem primeru posebej, pri tem pa na podlagi določbe 2. odstavka 200. člena ZOR upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Res je tako potrebno v bistvenem si podobne primere obravnavati enako, v bistvenem si drugačne primere pa drugače. To pa ne pomeni, da je sodna praksa obvezen pravni vir, sploh pa na podlagi enega samega primera ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso. Sodišče sicer lahko eventualne podobne primere upošteva pri določitvi odškodnine, ki mora vselej biti individualizirana, a le kot merilo primerjalne pravičnosti, pri čemer mora še vedno predvsem upoštevati konkretne okoliščine primera, da zadosti zahtevi po satisfakciji, hkrati pa ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom denarne odškodnine za negmotno škodo. Mld. tožnik je bil ob poškodbi res še predšolski otrok, a na drugi strani je vid poškodovanega očesa delno ohranjen. Višja odškodnina, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje zato ne bi bila upravičena, na drugi strani pa z nižjo ne bi bilo mogoče doseči njenega namena.

Utemeljeni nista niti pritožbeni navedbi druge tožene stranke, da skaženost mld. tožnika sploh ni očitna ter da je previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, češ da smo bolj ali manj vsi na kakšen način omejeni. Mld. tožnik je glede na ugotovljeno spremembo v videzu zaradi razobličene zenice in brazgotine na roženici desnega očesa ter škiljenja upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 1.500.000,00 SIT. Res je skaženost vidna le na pogovorni razdalji, vendar gre za otroka in to v njegovem okolju zbuja še posebno pozornost - ostali otroci se mu posmehujejo. Takšna skaženost bo moteča tudi v nadaljnjem obdobju odraščanja. Sodišče druge stopnje ob tem meni, da so oči posebnega pomena v medčloveški komunikaciji in toliko bolj izpostavljene kritiki, zgražanju ali drugim negativnim čustvom, ki soopredeljujejo pravni standard skaženosti, tako da mld. tožnik nedvomno utemeljeno trpi in še bo trpel duševne bolečine. Prav tako je primerno odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 8.000.000,00 SIT. Pri mld. tožniku ne gre le za močno poslabšanje vida v zgodnjem otroštvu, temveč se ne more ukvarjati tudi z vrsto dejavnosti, običajnih za njegova leta, prizadet pa bo tudi pri izbiri poklica. Za prisojo odškodnine je odločilno, da je škoda posledica škodnega dogodka, za katerega stranka odgovarja, zato je pritožbeni pomislek, češ da je vsakdo na nek način prikrajšan, neutemeljen.

O odškodnini za negmotno škodo druge in tretje tožeče stranke Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 201. člena ZOR, ko je staršem mld. tožnika, to je drugemu tožniku in tretji tožnici, prisodilo odškodnino za duševne bolečine. Starši kot posredni oškodovanci so do odškodnine upravičeni le v primeru otrokove posebno težke invalidnosti. Ta pojem pa je potrebno razlagati restriktivno in v skladu z namenom odškodnine. Kot posebno težko invalidnost je treba šteti stanje, ko je povsem uničena pomembna sfera človekove osebnosti, tako da je že na meji stanja, ki sploh še omogoča satisfakcijo samemu neposrednemu oškodovancu. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa sodišče druge stopnje sodi, da stanja mld. tožnika ni mogoče oceniti kot posebno težke invalidnosti. Zato tudi ni pomembno, kakšne duševne bolečine sta trpela drugi tožnik in tretja tožnica in ali sta bila prizadeta pri uresničevanju svojih osebnostnih pravic, saj morajo te biti posledica pravno priznanega stanja.

O premoženjski škodi Sodišče prve stopnje je drugemu tožniku pravilno priznalo pravico do povračila izgubljenega dohodka in materialnih stroškov od dne, ko so ti nastali. Odsotnost z dela in stroški so bili potrebni zaradi zdravljenja mld. tožnika oziroma zaradi zmanjšanja škode in jih je druga tožena stranka dolžna povrniti na podlagi določbe 1. odstavka 195. člena ZOR v zvezi z 218. členom ZOR.

Kolikor pa je sodišče prve stopnje drugemu tožniku in tretji tožnici priznalo odškodnino za nego, ki sta jo nudila otroku, je odločitev preuranjena. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno presoditi, kdo je aktivno legitimiran za tak zahtevek in ali je lahko podlaga zanj le v skrbi staršev za otroka ali pa sta za odpravo oziroma omilitev škodnih posledic drugi tožnik in tretja tožnica imela konkretne izdatke. Do odškodnine v primeru telesne poškodbe za stroške, nastale v zvezi z zdravljenjem, je upravičen tisti, ki je bil telesno poškodovan (1. odstavek 195. člena). Tisti, ki je takšne stroške pokril, je upravičen do regresa, vendar pa ni upravičen še do povračila lastne škode, saj takšna škoda ni pravno priznana škoda. Mogoče pa je tudi, da je odškodninska terjatev mld. tožnika na drug način prešla na njegove starše - to je na podlagi pravnega posla. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v novem sojenju predvsem ugotoviti, ali sta starša imela izdatke za varstvo oziroma nego otroka, ter nato ponovno odločiti o zahtevku.

Posebej o renti Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe 188. člena ZOR in drugemu tožniku in tretji tožnici priznalo rento za določen čas zaradi telesne poškodbe njunega mld. otroka. Do rente zaradi izgube zaslužka zaradi nezmožnosti za delo (2. odstavek 195. člena ZOR) bi bil upravičen le neposredni oškodovanec, posredni pa le, kolikor je s tem sam prikrajšan na primer pri preživnini, kar pa v danem primeru ne velja.

Sodišče druge stopnje ni posebej odgovorjalo na pritožbene navedbe, ki niso pomembne za njegovo odločitev.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP, delno pa razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi 1. odstavka 370. člena ZPP. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 363. člena ZPP. Vse, kot je razvidno iz izreka.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov za to, da bi zadevo dodelilo v novo sojenje drugemu senatu. Pomisleki tožečih strank so pavšalni in je sodišče druge stopnje nanje že odgovorilo, ko je obravnavalo druge pritožbene navedbe. Ni razlogov za to, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ne bi moglo zavzeti drugačnega stališča, potem ko bo obravnavalo še vprašanja, na katera opozarja sodišče druge stopnje. Kolikor pa sodišče prve stopnje pooblaščencu ni dovolilo posameznih vprašanj, je iz zapisnikov, na katere se ta sklicuje, ter razlogov sodbe sodišča prve in druge stopnje razvidno, da niso bila pomembna za odločitev.

Sodišče druge stopnje je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo na podlagi 3. in 4. odstavka 166. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia