Jedro

Do odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti so upravičeni posredni oškodovanci le izjemoma, kadar gre za posebno težko invalidnost. Sodna praksa razlaga pravni standard posebno težke invalidnosti omejevalno. Gre za stanje, ko prizadeti izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Pri tožniku, ki je skoraj v celoti izgubil vid na eno oko ne gre za tako invalidnost, takemu stanju se niti ne približuje. Izvedenec je v odstotkih ocenil njegovo invalidnost z 29,30 %.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se

1. delno spremenita sodba sodišča prve stopnje v izreku pod tč. 1. in sodba sodišča druge stopnje v izreku pod II. 1., tako da mora druga tožena stranka plačati prvemu tožniku odškodnino v znesku 13.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 12.1.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe;

2. razveljavi sodba sodišča druge stopnje v izreku pod I. v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek drugega tožnika in tretje tožnice za plačilo denarne rente ter sodba sodišča prve stopnje v tč. 4. izreka in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje;

3. razveljavita sodbi druge in prve stopnje v še nerazveljavljenem zavrnilnem delu proti prvi toženi stranki in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora druga tožena stranka Š. P. plačati prvemu tožniku mld. M. T. odškodnino v znesku 12.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje, drugemu tožniku A. T. odškodnino v znesku 2.095.801,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in tretji tožnici B. T. odškodnino 1.927.000,00 SIT, prav tako z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Drugemu tožniku in tretji tožnici je prisodilo še rento po 25.000,00 SIT mesečno za čas od 1.2. do 30.11.2000 in drugi toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek zoper prvo in tretjo toženo stranko pa je zavrnilo in tožnikom naložilo, da tema toženima strankama povrnejo pravdne stroške. Ugotovilo je, da je mladoletni prvi tožnik dne 17.4.1995 pri igri na športnem igrišču druge tožene stranke padel in si pri tem hudo poškodoval desno oko. Igrišče je po naročilu druge tožene stranke pred tem asfaltirala tretja tožena stranka. Druga tožena stranka je odstranila nosilno ogrodje košev, pri tem pa je prišlo do pretrganja ozemljitvenega železa, katerega ostri del je štrlel iz zemlje v bližini roba igrišča. Na tem železu si je tožnik ranil oko. Za škodo je odgovorna druga tožena stranka, ki upravlja igrišče in je odstranila koše, ni pa poskrbela, da bi zavarovala nevarno železo. Delavec te tožene stranke, ki je bil zadolžen za to delo, je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Tretja tožena stranka je prevzela asfaltiranje igrišča in je svoje delo končala že 11.4.1995. Tožnikova nesreča ni v vzročni zvezi z deli, ki jih je opravila ta tožena stranka. Po zemljiškoknjižnem stanju je igrišče v upravi prve tožene stranke. Igrišče je dostopno vsem. V stanju, kakršno je bilo ob nesreči, ko je iz zemlje štrlel oster kovinski trak, je bilo nevarno. Vendar je prva tožena stranka v smislu 176. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zaupala igrišče v uporabo drugi toženi stranki, zaradi česar je na to toženo stranko prešla tudi odgovornost, ki bi sicer bremenila prvo toženo stranko. V zvezi z višino zahtevka je sodišče ugotovilo, da je tožnik pretrpel hudo poškodbo s hudimi in dolgotrajnimi bolečinami ter številnimi drugimi nevšečnostmi med zdravljenjem, da je podana skaženost, da je prestal hud strah in da trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku je prisodilo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 2.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500.000,00 SIT in za strah 500.000,00 SIT. Drugemu tožniku in tretji tožnici pa je priznalo uveljavljano premoženjsko škodo in rento do 30.11.2000 ter za duševne bolečine zaradi hude invalidnosti sina vsakemu po 1.000.000,00 SIT. Višje zahtevke je zavrnilo.

Proti tej sodbi so se pritožili tožniki ter druga tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevka drugega tožnika in tretje tožnice za nepremoženjsko škodo ter njun rentni zahtevek.

Razveljavilo pa je prvostopenjsko sodbo glede stroškov drugega tožnika in tretje tožnice za nego otroka ter zavrnilni izrek zoper prvo toženo stranko, razen glede postavk, ki so bile z drugostopenjsko sodbo zavrnjene. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da starša mladoletnega tožnika nista upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi sinove invalidnosti, ker ne gre za tako stopnjo invalidnosti, ki daje bližnjim svojcem pravico do odškodnine po tretjem odstavku 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Rentni zahtevek je zavrnilo, ker bi bil do njega upravičen samo neposredni oškodovanec. Potrdilo pa je višino odškodnine za nepremoženjsko škodo prvega tožnika. Zavrnilo je pritožbo tožeče stranke v tistem delu, s katerim je vztrajala pri odškodninski odgovornosti tretje tožene stranke, ugodilo pa je njeni pritožbi glede odgovornosti prve tožene stranke in v tem delu zavrnilni del sodbe razveljavilo.

Tožeča stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se v celoti razveljavi zavrnilni del obeh sodb ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je obrazložitev, ki se nanaša na zavrnjeni del zahtevka prvega tožnika, pomanjkljiva in ne odgovarja na izrečne pritožbene navedbe, s katerimi se tožniki sklicujejo na sodbo v podobnem primeru, ko je bila priznana bistveno višja odškodnina. V tem vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Vztrajanje pri svojem zahtevku utemeljuje tudi s podatki, ki kažejo na 100-odstotno rast življenjskih stroškov v obdobju od leta 1995 do 2000. V zvezi z zavrnitvijo zahtevkov drugega tožnika in tretje tožnice za duševne bolečine zaradi težke invalidnosti sina revizija navaja, da je treba poleg odstotka invalidnosti upoštevati tudi strah, ki sta ga prestala otrokova starša ter skrb za njegovo usodo. V zvezi s tem navaja dogodek, ko je zaradi otrokovega okvarjenega vida prišlo do nesreče. Drugi tožnik in tretja tožnica vztrajata pri celotnem zahtevku 3.000.000,00 SIT vsak, pri tem pa utemeljujeta svoje stališče s tem, da je treba zahtevka za strah in za duševne bolečine obravnavati enotno. Vztrajata tudi pri rentnem zahtevku in opozarjata na obseg dela, ki sta ga opravila zaradi nujnega zdravljenja sinovega poškodovanega očesa. Revizija namenja posebno pozornost vprašanju odškodninske odgovornosti tretje tožene stranke. Navaja, da sodba druge stopnje ni odgovorila na podrobne razloge, navedene v pritožbi. Navaja, da je tretja tožena stranka povsem zanemarila nadzor na delovišču. Oba odgovorna delavca sta le bežno in občasno prihajala na delovišče in sploh nista bila seznanjena z okoliščinami. Gradbeni dnevnik je površen in prirejen. Ni upoštevano, da je druga tožena stranka prevzela odstranitev košev zaradi zmanjšanja stroškov. Ni bilo stvarnega prevzema del. Zato bi za prevzem lahko veljal datum, ko je druga tožena stranka plačala končno situacijo, to je 4.5.1995. Pomembno je, da je bilo treba koša odstraniti zato, da bi se omogočilo asfaltiranje. Tudi upravna odločba je tretji toženi stranki nalagala zagotavljanje varnosti v bližini objekta. Glede na to uveljavlja revizija revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP). Vendar je revizijske navedbe členov iz novega zakona v zvezi z uveljavljanimi kršitvami določb pravdnega postopka obravnavalo po njihovi vsebini glede na določbe tedaj veljavnega zakona.

Revizija je delno utemeljena glede odškodnine za nepremoženjsko škodo prvega tožnika in glede rentnih zahtevkov ostalih dveh tožnikov, v preostalem delu pa ne.

Mladoletni prvi tožnik si je hudo poškodoval desno oko. Vse okoliščine v zvezi s poškodbo je podrobno opisal izvedenec doc. dr. M. H.. Te ugotovitve je povzela sodba prve stopnje in med strankami niso sporne, zato jih v podrobnostih ni treba povzemati. Bistveni podatki v zvezi s tem pa so: tožnik je utrpel presečno rano roženice desnega očesa z izpadom šarenice in zamotnitvijo očesne leče. Bolečine so bile izredno hude, sprva skoraj neznosne. Trajale so 9 dni in po operaciji še 5 dni, sledile so srednje hude bolečine in končno občasne bolečine, ki se bodo verjetno pojavljale tudi v prihodnosti. To sta sodbi upoštevali pri določitvi odškodnine za to škodo v znesku 2.000.000,00 SIT. Upoštevana je bila tudi hospitalizacija kot huda nevšečnost za tako majhnega otroka ter neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem. Po presoji revizijskega sodišča pa ni bila dovolj upoštevana huda in dolgotrajna neprijetnost v zvezi z zdravljenjem poškodovanega očesa, do katere je prišlo pri vajah z zastiranjem zdravega očesa. Gre za vsakodnevno 8-urno vadbo poškodovanega očesa, kar je za otroka neprijetno, omejujoče in mu vzame znaten del časa, ki ga sicer namenja igri in drugim normalnim dejavnostim. Gre za dolgotrajno in za otroka nadležno zdravljenje, ki pa je potrebno in medicinsko utemeljeno. To je mogoče uvrstiti med nevšečnosti zdravljenja, kar po sodni praksi skupaj s pretrpljenimi telesnimi bolečinami predstavlja enotno odškodninsko podlago.

Revizijsko sodišče je poleg tega upoštevalo še ugotovitev, da je šlo v času takoj po poškodbi nekaj ur za skoraj neznosne bolečine. Skupaj z drugimi ugotovljenimi okoliščinami upravičujejo te ugotovitve tožnika do višje odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, in sicer v znesku 3.000.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče iz tega naslova prisodilo tožniku za 1.000.000,00 SIT višjo odškodnino.

Pri ostalih odškodninskih postavkah pa so bile po presoji revizijskega sodišča pravilno upoštevane vse ugotovljene okoliščine. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (8.000.000,00 SIT) in zaradi skaženosti (1.500.000,00 SIT - te sicer revizija ne izpodbija) ter za strah (500.000,00 SIT) je določena v ustreznih zneskih. Revizija se zavzema za priznanje celotne zahtevane odškodnine in se pri tem sklicuje na primer iz sodne prakse, ko je bila za podobno poškodbo oškodovancu priznana bistveno višja odškodnina. Revizija ima prav, ko se zavzema za upoštevanje sodne prakse, ki je za sodišča zavezujoča zato, ker zagotavlja enakost strank. Primer, na katerega se sklicuje revizija (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 200/93) pa ni enak ali bistveno podoben obravnavani zadevi. Tam je šlo poleg oslepitve na eno oko še za posledice na sluhu in za psihične posledice, kar je razvidno iz sodbe, ne tudi iz publikacije, ki navaja sodno prakso in na katero se sklicuje tožeča stranka. Ker primer ni podoben, se nanj v tej zadevi ni mogoče sklicevati. Prisojena odškodnina v tej zadevi pa presega odškodnine, ki so prisojene oškodovancem s podobno poškodbo. To je utemeljeno, ker je treba upoštevati, da se je tožnik poškodoval še kot otrok in bo zato posledice trpel dlje, praktično vse življenje. Zavzemanje za še višjo odškodnino pa ni utemeljeno. Tožnik ima prizadet vid na enem očesu, kar pomeni znatno prikrajšanost. Vendar se je mogoče takemu stanju prilagoditi.

Pomembno pa je, da tožnik v pretežnem delu življenjskega, poklicnega in celo športnega udejstvovanja ni bistveno omejen. Omejitve se nanašajo na tiste dejavnosti, ki zahtevajo popoln vid, na vse ostalo pa ne. Zato je treba prisojeno odškodnino primerjati z odškodnimami v primerih, ko so odškodovanci deloma omejeni v določeni sferi dejavnosti. Pri tem se izkaže, da je prisojena odškodnina v mejah, ki jih je določila sodna praksa. Vrednostna primerjava v različnih obdobjih je mogoča s preračunavanjem na podlagi povprečne mesečne plače v obravnavanem obdobju, torej s podobno metodo, kakršno je uporabila tudi revizija. Po presoji vseh objektivnih podatkov, zlasti na podlagi izvedenskega mnenja, in po upoštevanju posebnosti primera, zlasti tožnikove mladosti, je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in celotna prisojena odškodnina, kakršna je določena po zvišanju na revizijski stopnji, skladna s sodno prakso in merili po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Drugi tožnik in tretja tožnica se neutemeljeno zavzemata za priznanje odškodnine za njune duševne bolečine v zvezi z invalidnostjo njunega sina po tretjem odstavku 201. člena ZOR. Do te odškodnine so upravičeni posredni oškodovanci le izjemoma, kadar gre za posebno težko invalidnost. Sodna praksa razlaga pravni standard posebno težke invalidnosti omejevalno. Gre za stanje, ko prizadeti izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Pri tožniku ne gre za tako invalidnost, takemu stanju se niti ne približuje. Izvedenec je v odstotkih ocenil njegovo invalidnost z 29,30 %, v primeru neugodnega razvoja popoškodbenega stanja pa 32,67. Niti odstotek, niti opis invalidnosti ne daje podlage za presojo, da gre za posebno težko invalidnost. Strah, skrb in sočutje obeh staršev so razumljivi in sodišče ne dvomi v to, da sta starša trpela skupaj z otrokom ter teh občutkov ne podcenjuje. Toda nepremoženjska škoda posrednih oškodovancev je le izjemoma podlaga za prisojo denarne odškodne, ko gre za smrt ali posebno težko invalidnost. Ko ne gre za take primere, trpljenje zaradi poškodbe drugega v našem pravnem redu ni podlaga za denarno odškodnino. Zato je odločitev sodišča druge stopnje o tem pravno pravilna, revizija pa ni utemeljena.

Drugačen je položaj s premoženjskimi zahtevki obeh staršev. Odločitev o njunih zahtevkih za odškodnino za njun trud v zvezi z zdravljenjem je z drugostopenjskim sklepom razveljavljena. Dejanska podlaga zahtevka, ki sta ga tožnika opredelila kot rento, je v bistvu enaka, z edino posebnostjo, da naj bi šlo za gotovo bodočo škodo. Glede te posebnosti pa je v sedanjem procesnem položaju, ki je nastal po odločitvi sodišča druge stopnje - z razveljavitvijo zavrnilnega dela odločitve o zahtevkih za čas do konca glavne obravnave na eni strani in na drugi strani s pravnomočno zavrnitvijo zahtevkov za čas odtlej do 30.11.2000 - medtem, torej pred novim sojenjem na prvi stopnji, zaradi poteka časa že prišlo do bistvene spremembe. Zato je v nastali procesni situaciji mogoče zagotoviti materialnopravno pravilno rešitev samo tako, da se ti zahtevki obravnavajo enako kot ostali že prej dospeli zahtevki. Zato je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji in razveljavilo drugostopenjski zavrnilni izrek glede navedene rente za oba tožnika.

Ker je revizijsko sodišče delno spremenilo drugostopenjsko odločitev o višini nepremoženjske škode in razveljavilo zavrnitev zahtevka za rento, sodišče druge stopnje pa je razveljavilo zavrnitev zahtevka zoper prvo toženo stranko, je bilo treba oba izreka uskladiti na ta način, da je z revizijsko odločitvijo razveljavljena zavrnitev zahtevka zoper prvo toženo stranko, in to v celoti, ker je tako izključeno, da bi nastale kakšne procesne ovire za materialnopravno pravilno sojenje v nadaljevanju postopka.

Tožeča stranka vztraja pri svojem zahtevku tudi zoper tretjo toženo stranko in v zvezi z zavrnitvijo tega zahtevka očita sodbama prve in druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP. Tožeča stranka podrobno navaja razne nepravilnosti, ki jih očita tretji toženi stranki v zvezi z nadzorom del, skrbjo za varnost gradbišča, vodenjem gradbenega dnevnika in prevzemom opravljenega dela. Poudarja, da sodba ne upošteva razlogov, zaradi katerih je druga tožena stranka sama prevzela odstranitev ogrodij košev, in sicer, da je bilo tako dogovorjeno zato, da bi tretja tožena stranka s svojo mehanizacijo sploh lahko izvedla asfaltiranje igrišča. Toda vse to za odločitev ni bistveno. Pomembno je, katera dela je tretja tožena stranka prevzela kot izvajalec. Njena odgovornost je opredeljena z obsegom in naravo del, ki jih je prevzela in opravila. To pa je bilo asfaltiranje košarkaškega igrišča in po naknadnem dogovoru še betoniranje sidrišč za naprave za gimnastiko in odbojko. Toda vsa ta dela niso z ničimer posegla v območje, kjer so stali koši in kjer je po njihovi odstranitvi ostal nezavarovan oster kovinski trak. Tretja tožena stranka ni prevzela obveznosti, da odstrani ogrodji košev. Ni sporno, da je imela interes, da se koši odstranijo, ker ji je to olajšalo delo. Vendar je ugotovljeno, da delo ne bi bilo onemogočeno tudi, če bi konstrukcije košev ostale na svojem mestu. Ne glede na to ostane dejstvo, da je obveznost odstranitve košev prevzela druga tožena stranka, s tem pa tudi odgovornost za vse, kar je v zvezi s tem.

Bistveno je, da ni vzročne zveze med asfaltiranjem in ostalimi deli, ki jih je prevzela in opravila tretja tožena stranka, in med nesrečo, ki je doletela tožnika. Ni dokazano in tudi ne zatrjevano, da bi tretja tožena stranka prevzela odgovornost za to, kar je po dogovoru opravila druga tožena stranka. V tem razmerju tretja tožena stranka tudi ni nastopala kot naročnik, saj je druga tožena stranka delo opravila zase in na svoje stroške. Ni podlage za stališče, da bi tretja tožena stranka odgovarjala za opustitve druge tožene stranke. Do pretrganja kovinskega traku in do tega, da je nezavarovan štrlel iz zemljišča, je prišlo samo zaradi delovanja druge tožene stranke. Zato vse zatrjevane napake v zvezi z opravljanjem del pri asfaltiranju niso v nobeni pravno relevantni vzročni zvezi z nesrečo. Odločitev obeh sodišč o tem vprašanju je pravilna.

Obe sodbi celovito obravnavata vsa sporna vprašanja. V stališčih, ki jih izražata sodbi, so povzeti tudi odgovori na navedbe tožeče stranke. Pri tem ni nujno, da sodba odgovarja na vsako navedbo posebej. Če celovito, vendar z drugačnega izhodišča obravnava sporno vprašanje, poda s tem odgovor tudi na drugačne navedbe stranke. Zato ne gre za očitano bistveno kršitev iz 13. točke 354. člena ZPP, če sodba ne odgovori na vsako posamično navedbo stranke. Zadostuje vsebinski odgovor, ki pa mora biti celovit, da ga je mogoče preizkusiti tako v dokaznem, kot v pravnem pogledu. Kršitev je namreč podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, če so razlogi nejasni ali nasprotujoči si. Če sodba vsebuje celovito argumentacijo, ji ni treba obravnavati vseh navedb strank, tudi tistih, ki so zaradi drugačnega materialnopravnega ali dejanskega pristopa nepomembne. To velja tudi v obravnavanem primeru. Vse okoliščine, ki jih tožeča stranka tudi še v reviziji navaja kot pomembne, v resnici to niso, ker sta sodbi pravilno obravnavali odgovornost tretje tožene stranke glede na njene prevzete obveznosti, kamor pa demontaža košev ni spadala.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.