Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti je utemeljen. Prvostopenjska odločba toženca, s katero je bila tožnici kot zunajzakonski partnerici pokojnega priznana pravica do družinske pokojnine, je bila v revizijskem postopku pri tožencu razveljavljena (iz razloga, ker dokazni postopek ni zadostoval za ugotovitev zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim) ter vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Po ustrezni dopolnitvi dokaznega postopka je toženec izdal odločbo o priznanju pravice do družinske pokojnine za nazaj. Ta odločba je v neposredni zvezi z razveljavljeno odločbo. Če bi bila ta odločba ustrezna, bi bila tožnici že tedaj priznana pravica do družinske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici izplačati odškodnino v višini 46.572,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, pod izvršbo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške tega postopka v višini 1.921,99 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno presojalo zadevo po 2. odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPIZ-1), saj je tožnica ves čas postopka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska družinske pokojnine, za obdobje od 1. 4. 1997 do 31. 1. 2008. Tožnica dejansko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti po 277. členu ZPIZ-1. Glede na dejstvo, da v primerih javnopravnih dajatev iz sistema socialne varnosti do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler ni o pravici odločeno z izvršljivim upravnim aktom (odločba z dne 12. 11. 2007), meni, da ni dolžan plačati zamudnih obresti za čas pred 13. 1. 2008. Podredno navaja, da je ocena sodišča, da je bila na prvi stopnji izdana neustrezna odločba o denarni dajatvi, zmotna. Kasneje izdana odločba z dne 12. 11. 2007 je potrdila prvostopenjsko odločbo z dne 11. 9. 2000, saj je po obeh odločbah tožnici priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 4. 1997 dalje. Zavezujoč je samo izrek in ne obrazložitev. Tudi dejstvo, da je bila opravljena revizija ter je bila v ponovljenem postopku ponovno preučena vsa dokumentacija in so bili izvedeni novi dokazi, pri čemer je bilo z odločbo z dne 12. 11. 2007 odločeno enako kot z odločbo dne 11. 9. 2000, ne more pomeniti, da gre za takšno ravnanje toženca, ki tožnico upravičuje do odškodnine na podlagi 276. člena ZPIZ-1. Revizija, kot le-to določata 254. in 255. člen ZPIZ-1, je bila v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja uvedena kot posebno izredno pravno sredstvo, namenjeno nadzoru zakonitosti, kjer se preizkuša skladnost določb s formalnimi in materialnimi določbami zakona, pri čemer so te določbe lahko prekršene tako v korist kot tudi v škodo upravičenca. Ker je bilo s kasnejšo odločbo vzpostavljeno enako dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v prvi odločbi, so bili tožnici dne 26. 2. 2008 izplačani vsi zneski za nazaj. Ni pa bil dolžan plačati kakršnihkoli obresti zaradi zamude (kvečjemu za zamudo en mesec in 13 dni). Ne strinja se tudi z oceno in ugotovitvami sodišča, da razlogi za neizdajo ustrezne odločbe niso bili na strani tožnice. V ponovljenem postopku je bilo potrebno zaslišati predlagane priče. Ker je tožničina pooblaščenka z dokumentacijo dne 18. 8. 2003 dostavila pisne izjave prič in zunajzakonske partnerice, je bilo potrebno najprej preučiti, ali so napisane izjave zadostne za ugotovitev resničnega dejanskega stanja. Zaradi takratnih razmer težkega prihoda tožnice na zaslišanje iz Srbije je bilo ugotavljanje dejstev oteženo. Pritožuje se tudi zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe, v delu, kjer je toženec dolžan plačati odškodnino v roku 15 dni od prejema sodbe in meni, da se mora rok za izpolnitev obveznosti glasiti na 15 dni po pravnomočnosti te sodne odločbe. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen, tudi ni dolžna plačati priznanih in odmerjenih stroškov postopka, oziroma se ti priznajo le delno, glede na uspeh.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. 942686 z dne 23. 4. 2008, s katero je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca št. 34 942686 z dne 12. 11. 2007 zavrnjena in je bila v reviziji odločba potrjena. Hkrati je bilo odločeno, da se zahteva za izplačilo zamudnih obresti zavrže. S prvostopenjsko odločbo z dne 12. 11. 2007 pa je toženec tožnici priznal pravico do družinske pokojnine od 1. 4. 1997 dalje in je bilo ugotovljeno, da je tožnica že prejela zneske družinske pokojnine, ki so bili določeni z odločbo z dne 11. 9. 2000, zato je bilo odločeno, da se družinska pokojnina tožnici ponovno izplačuje od 1. 11. 2000 dalje v višini 387,02 EUR na mesec ter nadalje v usklajenih zneskih.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. XII Ps 1374/2008, s katero je odločbo toženca št. 942686 z dne 23. 4. 2008 odpravilo v delu, v katerem je toženec zavrgel zahtevo za plačilo zamudnih obresti (1. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožnici izplača odškodnino v višini 46.572,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2008 dalje do plačila (2. točka izreka). Hkrati je tožencu naložilo tudi povračilo stroškov postopka v višini 1.184,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Pritožbeno sodišče je takšno odločitev, po pritožbi toženca, s sklepom opr. št. Psp 53/2010 razveljavilo v 2. in 3. točki izreka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj se v ponovljenem postopku opredeli do podanega ugovora zastaranja toženca in nadalje, da ugotovi ali je v konkretnem primeru podano stanje, kot je določeno v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, torej ali so izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje postopalo skladno s 362. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih kršitev določb ZPP, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini zamudnih obresti pravilno presojalo po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, kjer je urejen poseben primer odškodninske odgovornosti zavoda. Pritožbene navedbe, da je tožnica ves čas postopka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska družinske pokojnine, za obdobje od 1. 4. 1997 do 31. 1. 2008, zaradi česar bi moralo sodišče zadevo presojati po 277. členu ZPIZ-1, so napačne. Tožnica je namreč tožbeni zahtevek, ki se je sprva res glasil na plačilo obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska pokojnine od 1. 4. 1997 dalje mesečno do vključno januarja 2008 ustrezno specificirala (v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2009) v zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Glede na tožničino trditveno podlago, pa je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, zadevo pravilno presojalo po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. Že sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da sodišče pri odločanju ni vezano na pravno podlago, ki jo navede pravdna stranka (3. odstavek 180. člena ZPP). Po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 se v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Gre za objektivno odškodninsko odgovornost zavoda za škodo, ki je zavarovancu nastala zaradi neustrezne odločbe o denarnih pravicah, določen pa je tudi obseg škode v višini obračunanih zamudnih obresti.

Iz listin v spisu izhaja, da je bila prvostopenjska odločba toženca št. 34 942686 z dne 11. 9. 2000, s katero je bila tožnici, kot zunajzakonski partnerici pokojnega, priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 4. 1997 dalje v znesku 67.970,41 takratnih SIT, v revizijskem postopku pri tožencu razveljavljena, iz razloga, ker dokazni postopek ni zadostoval za ugotovitev izvenzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim ter je bila zato zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Izplačevanje družinske pokojnine je bilo ustavljeno s 1. 11. 2000. Toženec je po ustrezni dopolnitvi dokaznega postopka dne 12. 11. 2007 izdal odločbo o priznanju pravice do družinske pokojnine od 1. 4. 1997 dalje. Navedena odločba o priznanju pravice do družinske pokojnine z dne 12. 11. 2007 je v neposredni zvezi z razveljavljeno odločbo z dne 11. 9. 2000, saj je bila izdana v ponovnem postopku pri zavodu, ki je tekel po razveljavitvi prvotne neustrezne odločbe zavoda v revizijskem postopku pri tožencu. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev toženca, v razveljavljeni odločbi z dne 11. 9. 2000, z vidika kasnejše odločitve revizijskega organa, neustrezna, ne glede na to, da je bilo z obema odločbama, tako z razveljavljeno odločbo z dne 11. 9. 2000 kot s kasnejšo odločbo z dne 12. 11. 2007, tožnici priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 4. 1997 dalje. Neustreznost odločbe se namreč kaže v tem, da je bila odločba z dne 11. 9. 2000 v revizijskem postopku razveljavljena, ker dejansko stanje ni bilo dovolj razjasnjeno. Če bi bila ta odločba ustrezna, bi bila tožnici že tedaj priznana pravica do družinske pokojnine. Ustrezna odločba o priznanju pravice do družinske pokojnine je bila tako izdana šele po dopolnitvi dokaznega postopka, pri čemer ni pomembno, da je bila končna odločitev enaka. Pritožbene navedbe, ki grajajo ugotovitev sodišča prve stopnje glede neustreznosti odločbe z dne 11. 9. 2000, so torej neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da razlogi za neizdajo ustrezne odločbe niso bili na strani tožnice. V zvezi s tem se je pravilno postavilo na stališče, da je dokazno breme glede dokazovanja obstoja izvenzakonske skupnosti na strani tožnice, da pa organ, v kolikor je vloga pomanjkljiva, od tožnice zahteva dopolnitev oziroma predložitev dodatnih listin (67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, s spremembami, v nadaljevanju: ZUP). Le-te je tožnica na podlagi zahteve toženca dostavljala v razumnem roku, glede na to, da rok, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, v dopisih toženca ni bil določen. Nenazadnje je tudi toženec z odločbo z dne 11. 9. 2000 o pravici do družinske pokojnine odločil na podlagi do takrat predloženih listin, kar kaže, da je po mnenju toženca predložena dokumentacija zadostovala za odločitev o pravici do družinske pokojnine. Šele v revizijskem postopku pa se je ugotovilo, da predložene listine ne zadoščajo za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti, kot pogoja za priznanje pravice do družinske pokojnine. Tudi v ponovnem postopku, ki je tekel po razveljavitvi odločbe z dne 11. 9. 2000, je tožnica vso zahtevano dokumentacijo, katere predložitev je toženec zahteval šele z dopisom z dne 22. 5. 2003, predložila dne 18. 8. 2003. Po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati, da do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji pri tožencu ni prišlo zaradi njenega ravnanja in so očitki toženca v pritožbi, ki se nanašajo na tožničino ravnanje, neutemeljeni.

Glede na obrazloženo se, kot že rečeno, pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so v danem primeru izpolnjeni vsi pogoji po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 za priznanje odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti, katero je sodišče prve stopnje priznalo in odmerilo v višini 46.572,22 EUR.

V zvezi z nestrinjanjem pritožbe glede začetka teka izpolnitvenega roka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje začetek teka določilo pravilno, v skladu s 3. odstavkom 313. člena ZPP, to je od prvega dne po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.