Jedro

Toženčevo ravnanje, ki ni izvedel hidroizolacije po celotnem obodu prizidka, kakor je bilo predvideno po PGD projektu, in tega ni sporočil tožnici, izključuje njegovo sklicevanje na prekluzivne roke za uveljavljanje jamčevanja za stvarne napake.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe (tožbeni zahtevek zoper Z.T., d.d.) postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). S sodbo je odločilo, da mora toženec plačati tožnici 9.420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter višji tožbeni zahtevek (tj. glede plačila 7.899,43 EUR s pripadki) zavrnilo (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Tožencu je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 3.391,42 EUR s pripadki, tožnici pa plačilo 557,95 UER toženčevih pravdnih stroškov s pripadki (IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija III. točko in drugi odstavek IV. točke izreka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 458. (pravilno: 338.; op. pritožbenega sodišča) člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).(1) Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi ter tožencu naloži plačilo stroškov v celoti. Poudarja, da je imela zaradi ravnanja toženca stroške, ki presegajo tožbeni zahtevek, da je najvišja ponudba za sanacijo znašala celo 43.309,70 EUR ter da je višino zahtevka določila glede na dan predračun. Dejansko je bilo izvedenih več del, ko je bilo obračunanih z računom, ki se nahaja v spisu. Zaključnega obračuna pa še ni prejela, zato ga tudi ni mogla predložiti sodišču do zaključka glavne obravnave. Dodaja, da je toženec dolžan povrniti tožnici tudi stroške postopkov zavarovanj dokazov pred pravdo in to po vsakokrat veljavni tarifi. Povrnitev teh stroškov je tožnica skladno z določbami ZPP priglasila že s tožbo. Stroškov s pritožbo ne priglaša. 4. Toženec izpodbija odločitev iz II. in IV. točke izreka sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odločitve v III. točki izreka pa navaja, da je ta pravilna iz drugačnih materialnopravnih razlogov kot tistih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve pravil postopka, ker je sodišče na dveh narokih razčiščevalo s tožnico njeno trditveno podlago in jo spodbujalo k navedbi dejstev za presojo pravočasnosti zahtevka (obvestilo o pomanjkljivostih posla), ker je toženec ves čas podajal ugovor ugasle pravice zaradi prekluzije. Nato pa se je sodišče prve stopnje odločilo, da trenutek obvestitve o napaki sploh ni bistveno. Posledično meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 7., 212., 215. in 285. člena ZPP ter da so bile meje dopustnega materialnega procesnega vodstva prekoračene v škodo toženca. Na navedene kršitve je toženec pravočasno opozoril že tekom postopka. Nadalje graja postopanje sodišče, ki je dopustilo navzočnost izvedenca pri izvajanju dokazov z zaslišanjem prič. Meni, da zato obstajajo razlogi za njegovo izločitev, o čemer mu sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se izjavi. Zaradi tega je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 243. in 247. člen ZPP. Nadalje meni, da je za pravilno materialnopravno presojo obravnavane zadeve treba upoštevati 22. člen pogodbe v zvezi s 84. členom Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju: PGU),(2) iz katerih jasno izhaja, da je treba obvestiti izvajalca o pomanjkljivostih posla takoj ter da je garancijska doba za kakovost opravljenih del 2 leti. Tožnica je namreč svoj zahtevek opirala na pogodbeno dogovorjeno garancijo za kakovost izvedenih del. Poudarja, da mora upravičenec do garancije uveljavljati svoj zahtevek v roku enega leta, sicer izgubi pravice iz garancije. Zaključek sodišča prve stopnje, da trenutek obvestitve o pomanjkljivostih posla v konkretnem primeru ni relevanten, je zato najmanj preuranjen. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se nanaša na drugačno dejansko stanje, ko je izvajalec začel oziroma obljubil, da bo odpravil pomanjkljivosti v okviru roka za jamčevanje in je s tem zavedel naročnika, da ni pravočasno (izven)sodno uveljavljal svojega zahtevka. Ponavlja, da je z deli zaključil 17. 8. 2004. To pa pomeni, da se je garancijski rok iztekel 17. 8. 2006. Tožnica ni trdila niti dokazala, da bi v tem obdobju obvestila toženca o pomanjkljivostih posla, niti da bi obvestilo poslala takoj. Razen tega je že iz tožničinega dopisa z dne 13. 9. 2007 razvidno, da je za napake vedela že od same izdelave predmeta pogodbe, toženca pa naj bi o tem obvestila šele 11. 10. 2006. Iz povratnice dopisa z dne 13. 9. 2007 tudi ni razvidno, da bi bila vročitev sploh poskušena. Po mnenju toženca ni bistveno, kdaj je začel odpravljati napake, ampak na kakšni podlagi jih je začela odpravljati. Materialnopravnih določb o prepovedi sklicevanja na prekluzjio ni mogoče uporabiti pri garanciji, tudi sicer pa sodišče prve stopnje ne pojasni, na kateri podlagi je prišlo do ugotovitve dejanskega stanja, ki je omogočilo uporabo te norme. Toženec se je sicer res oglasil na objektu leta 2007, vendar v zvezi z drugim sporom (humusom) in to po poteku prekluzivnih rokov. Sodba sodišča prve stopnje je zato v izpodbijanem delu obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zanemarilo je namreč dokaze toženca, da je o načinu izvedbe hidroizolacije ob stopnišču sproti obveščal tožnico, zato se v skladu s sodno prakso ne more šteti, da rok za obveščanje ni bistven, ker naj bi se pomanjkljivosti nanašale na dejstva, ki so bila izvajalcu znana oziroma mu niso mogla ostati neznana. Drugačna izvedba je bila namreč znana tudi tožnici. Dodaja pa, da je leta 2007 za tožnico opravil dodatna dela na podlagi ustnega sporazuma, za kar je tožnici izstavil tudi račun z dne 16. 12. 2008, ki ga je tožnica plačala. Takšna dela so zato predstavljala samostojno obveznost toženca. Navedeno izhaja nenazadnje iz dopisa tožnice z dne 13. 9. 2007, v katerem pojasnjuje, da je tožnica že poverila opravo posla „gospodu, ki izvaja tovrstne sanacije“. V izpodbijani sodbo ostaja nepojasnjeno, zakaj se je toženec oglasil pri tožnici, če sta se že pri delih v avgustu 2004 sprli in razšli. Tudi v tem delu je zato sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške s pritožbo.

5. Toženec v odgovoru predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

6. Tožnica v odgovoru nasprotuje pritožbenim trditvam toženca in izraža strinjanje z razlogu sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ter predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe kot neutemeljene ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje v ugodilnem delu. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tožnica v obravnavani zadevi uveljavlja zahtevek iz naslova jamčevanja za stvarne napake na prizidku k zgradbi. Od toženca zahteva plačilo stroškov, ki so ji nastali zato, ker je morala vsled neuspeli odpravi stvarne napake s strani toženca poveriti izvedbo sanacije drugemu izvajalcu proti plačilu. Toženec se zahtevka brani s sklicevanjem na prekluzijo zaradi nepravočasnega uveljavljanja zahtevkov po garanciji za kvalitetno izvedbo del ter z ugovorom, da mu tožnica ni dala možnosti sanacije in torej ni spoštovala primarnosti takšnega načina zagotovitve pravilne izpolnitve.

O pritožbi toženca:

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da se je toženec na podlagi pogodbe zavezal zgraditi tožnici prizidek k obstoječi stanovanjski hiši po predloženem PGD načrtu; - da tožence del, h katerim se je zavezal, ni izvedel po projektu PGD in v skladu s pravili stroke. Hidroizolacije ob stopnicah ni naredil, prav tako pa hidroizolacija ni bila izvedena povsod, četudi PID projekt predpisuje potek hidroizolacije po celotnem obodu objekta; - da je zamakanje v prostorih nastalo ko posledica neustreznega načina (ni bila položena pravilno) in obsega izvedene hidroizolacije (ni bila izvedena po celotnem obodu objekta, skladno s PGD); - da je zaradi takšnega toženčevega ravnanja nastala v kletnih prostorih prizidka vlaga, kar predstavlja napako, ki vpliva na solidnost gradnje; - da se napaka nanaša na dejstva, ki so bila tožencu znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, ter da je s svojim ravnanjem tožnico zavedel, da pravic ni uveljavljala pravočasno, zato je v skladu s 636. v zvezi s 660. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(3) izgubil pravico sklicevanja na prekluzivne roke iz 634. in 635. člena OZ. Toženec je napako poskusil sanirati, pri čemer je ob zlitju betona tožnici zagotovil, da z vlago v kleti ne bo več imela težav, da pa bo rezultat sanacije viden šele po enem letu. Tožnica mu je verjela. Ker po poteku tega roka ni bilo izboljšanja stanja, je skušala ponovno vzpostaviti stik s tožencem, ki pa se takrat na njene klice in pošto ni več odzival. Napak tako tudi tedaj ni odpravil, zato je poiskala drugega izvajalca.

10. Upoštevajoč tako ugotovljen dejanski stan, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na pravila o jamčevanju za stvarne napake, ki so urejena v OZ v okviru podjemne pogodbe in se smiselno uporabljajo tudi za gradbeno pogodbo. Toženec sicer pravilno opozarja, da je tožnica sprva oprla svoj zahtevek na trditve o obstoju garancije za kvalitetno izvedbo del. Vendar sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo zadeve, temveč zgolj na trditveno podlago strank. Ta pa je v obravnavani zadevi omogočala subsumpcijo tudi pod določbe 634. in 635. člena OZ, zato očitana kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP) ni podana. Posledično tudi ni mogoče pritrditi tožencu, da pravila o izgubi pravice sklicevanja izvajalca na prekluzivne roke iz navedenih členov OZ v obravnavanem primeru niso uporabljiva.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je toženec prevzel opravo gradbenih del po PGD dokumentaciji, pri čemer teh del kljub dolžni skrbnosti dobrega strokovnjaka ni izvedel po načrtu. Poleg tega, da hidroizolacije ni izvedel po pravilih stroke, namreč te povsod, kjer je bilo to predvideno po načrtu, sploh ni izvedel. Ker je bil tega zaveden (sám v pritožbi navaja, da tega ni storil, pri čemer njegovi navedbi, da to ni bilo potrebno, ni mogoče slediti, saj v pritožbi ne izpodbija zaključka, da mu ni uspelo dokazati, da vzrok za stvarno napako ne sodi v njegovo sfero), kljub temu pa tega ni sporočil tožnici, se ne more sklicevati na dejstvo, da ga tožnica o napaki ni obvestila v šestmesečnem roku od odkritja napake.

12. Četudi toženec v pritožbi navaja, da je bila z načinom izvedbe hidroizolacije ob stopnišču obveščena tudi tožnica, velja pojasniti, da je treba pri presoji, kdaj je naročnik odkril napako, v skladu s pravno teorijo(4) upoštevati, da je lahko s stališča malo manj zahtevnega naročnika napaka lahko le lepotna in ga ne moti. Kasneje pa ta napaka postane funkcionalna, saj ovira normalno uporabo stvari. Takšna napaka ima zato naravo skrite napake in se šteje, da je bila odkrita šele, ko začne ovirati normalno uporabo stvari. V obravnavani zadevi tožnici kot laiku ni mogoče očitati, da bi mogla ob seznanitvi z opustitvijo toženca predvideti posledico, na jamčevanje na katero se sedaj sklicuje. Zgolj trditev o vedenju tožnice za položitev hidroizolacije v neskladju s PGD projektom zato ne more izključiti pravil iz 662. in 663. člena OZ. Izvajanje dokaznega postopka glede takšnih trditev zato ni bilo potrebno.

13. Sicer pa toženec ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da hidroizolacija ni bila izvedena tudi drugod, ne samo ob stopnišču - torej da ni bila izvedena po celotnem obodu prizidka, kakor je bilo predvideno po PGD projektu. Glede takšnega ravnanja namreč ne trdi, da bi bila tožnica z njim seznanjena. Tekom postopka je sicer navajal, da takšna izolacija ni bila potrebna. Upoštevajoč njegovo pogodbeno zavezo ter dokazano vzročno zvezo med takšno opustitvijo in nastalo stvarno napako, pa je zaključek o njegovi obveznosti jamčevanja zanjo pravilen.

14. Ker je torej ugotovljeno ravnanje toženca izključilo njegovo sklicevanje na prekluzivne roke, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za nerelevantno, kdaj je tožnica grajala in v kakšnem roku je uveljavljala svoj zahtevek (razen seveda 10-letnega obdobja, ki velja za jamčevanje za stvarne napake solidnosti gradnje - 662. člen OZ). Posledično tudi ni moč slediti očitku obstoja relativne bistvene kršitve zaradi prekoračenih pooblastil sodišča v zvezi z materialnim procesnim vodstvom (285. člen ZPP). S strani toženca očitano prekomerno spodbujanje sodišča prve stopnje k dopolnitvi navedb o (ne)pravočasnosti grajanja uveljavljanih stvarnih napak namreč ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe, saj sodišče prve stopnje na takšne trditve ni oprlo svoje odločitve.

15. Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega temelja za opravo dejanj toženca v zvezi z odpravo zamakanja. Sodišče prve stopnje je namreč na strani 7 svoje obrazložitve jasno navedlo, da šteje takšno ravnanje toženca (zlitje betona) za poskus sanacije ugotovljenih stvarnih napak. Razlogovanju toženca, da so bila takšna dela opravljena na podlagi posebnega ustnega dogovora, ki predstavlja samostojni pogodbeni temelj, sodišče prve stopnje ni sledilo. Ugotovilo je namreč, da je poskus sanacije zatrdil tudi sam toženec v odgovoru na tožbo. Četudi je kasneje na naroku 5. 6. 2012 in v pripravljalni vlogi 18. 6. 2012 pojasnjeval drugače, je sodišče prve stopnje tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno štelo takšno dejstvo za priznano. Trditve, ki jih je podal kasneje v postopku, je namreč konkretiziral z opravo drugih del kot tistih, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so predstavljale poskus sanacije. Navajal je dela, izvedena v smeri ureditve meteorne kanalizacije ter odvodnjavanja (izdelava ponikovalnice), kar naj bi prvotno ne bilo poverjeno v izdelavo tožencu (primerjaj toženčeve trditve na list. št. 93 sodnega spisa). Sodišče prve stopnje pa je - kot že pojasnjeno - ugotovilo, da je toženec v okviru poskusa sanacije „polil“ beton. Glede na pojasnjeno torej kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako pa ni moč slediti pritožbenemu vztrajanju, da o stvarni napaki ni bil obveščen in da mu tožnica ni dala možnosti za njeno sanacijo.

16. Neutemeljen je nazadnje tudi očitek o kršitvi določb v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem, ker je bil ta prisoten pri zasliševanju prič. Tožencu je na tem mestu treba pojasniti, da predstavlja izvedenec posebne vrste pomočnika sodišču, ker temu za razliko od prič ne izpoveduje o dejstvih, temveč podaja znanje o načinu interpretacije teh dejstev, ki so predmet posebne, nepravne stroke. Zaradi takšne narave dokaza z izvedencem, njegova prisotnost pri zasliševanju prič ni samo nesporna, temveč je v večini kompleksnejših primerov celo priporočljiva. Razlog za prepoved prisotnosti prič pri zasliševanju ostalih prič je namreč v inherentni subjektivnosti takšnih dokaznih sredstev in posledični preprečitvi njihovega medsebojnega vplivanja. Prisotnost izvedenca pri dokazovanju pa ne more biti procesno sporno, ker izvedenec posreduje sodišču čisto drugačne podatke kot tiste, o katerih so izprašane priče, in posledično ne more vplivati na kvaliteto dokazovanja.

17. Toženec v pritožbi navaja še, da mu sodišče prve stopnje ni dalo možnosti izjave o izločitvi izvedenca, pri čemer takšnega očitka ne konkretizira. Ne navaja namreč, s kakšnim konkretnim postopanjem oziroma opustitvijo katerega konkretnega procesnega dejanja naj bi sodišče prve stopnje kršilo njegovo pravico do izjave. Takšnega očitka zato pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

18. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v ugodilnem delu tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožnice:

19. Tožnica je tožbo vložila v trenutku, ko je že prejela predračun za sanacijo, ne pa še končnega obračuna. Sodišče prve stopnje je zato utemeljenost višine zahtevka preverilo z izvedencem, ki je podal mnenje o višini potrebnih stroškov sanacije, kakor izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica v pritožbi takšnega mnenja ne izpodbija, temveč se zgolj sklicuje na navedbo izvedenca, da je podal zgolj oceno, za katero obstaja možnost odstopanja navzgor. Navedeno pa ni okoliščina, ki bi zmanjševala prepričljivost ugotovitev izvedenca do oziroma pod mejo tiste dokazne verjetnosti, ki jo po drugi strani utemeljuje tožničin predračun. Sodišče druge stopnje zato nima dvoma v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje.

20. Očitek tožnice, da ji sodišče prve stopnje ni prisodilo povračila stroškov zavarovanj dokazov pred pravdo, je neutemeljen, saj nasprotno izhaja iz razlogov sodbe na strani 18. 21. Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu sodbe sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu tudi ni našlo kršitev, na katere bi bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo in tudi v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Glede na to, da pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, morata stroške s pritožbama kriti sámi (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov z odgovorom na pritožbo jima sodišče druge stopnje ni priznalo, ker glede na vsebino odgovorov za odločitev o pritožbah nista bila potrebna (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. SFRJ, št. 18/1977. (3) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (4) N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem - posebni del (3. knjiga), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 848.