Jedro

Terjatev iz naslova dodatka k osnovni plači v višini 20 %, ki jo uveljavlja tožeča stranka s tožbenim zahtevkom (ZSSloV člen 59), ni čista denarna terjatev. Zato ni dopustno neposredno sodno varstvo, ampak je bila tožeča stranka dolžna predhodno nasloviti zahtevo za priznanje pravice do dodatka oziroma ugovarjati zoper odločbo, s katero ji tožena stranka dodatka ni priznala, pri toženi stranki.

Vojaški letalski organ, v okviru katerega je bil razporejen tožnik (letalski inženir), je enota Slovenske vojske. Iz tega razloga je tožeča stranka upravičena do 20 % povišanja plače na podlagi sklepa Vlade RS.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno (v točki I izreka) spremeni, tako da se tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne ... zavrne.

V ostalem se pritožba zoper sodbo in v celoti pritožba zoper sklep zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo tožene stranke št. ... z dne ... (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki za obdobje od 15. 1. 2011 do takrat, ko bo opravljala dela in naloge letalskega inženirja, obračuna in izplača 20 % dodatka k osnovni plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega neto zneska do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka). Z izpodbijanim sklepom je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 596,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pritožbo z dne 11. 10. 2012 iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je bila tožeča stranka s 1. 10. 2011 razporejena na dolžnost načelnika ..., zaradi tega ji je bila izdana nova odločba o plači, ki je tožeča stranka ni izpodbijala (ni razširila tožbe na razveljavitev novo izdane odločbe o plači). Pri dodatku, ki ga vtožuje, ne gre za čisto denarno terjatev, da bi bilo dopustno neposredno sodno varstvo. Tožeča stranka bi morala vse odločbe, s katerimi je določena njena plača v spornem obdobju, izpodbijati, v nasprotnem primeru tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Tožeča stranka je od 1. 10. 2011 prejemala plačo, kot je določena z dokončno in pravnomočno odločbo. O tovrstnih vprašanjih je sodna praksa že zavzela jasna stališča (na primer sodba VS RS opr. št. VIII Ips 124/2010). V sodbi VDSS opr. št. Pdp 309/2012 je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v podobni zadevi, pojasnilo je, da je dodatek k plači mogoče priznati le za tiste dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS. V pristojnosti delodajalca (ne sodišča) je določitev delovnih mest oziroma dolžnosti, na katerih so zaposleni upravičeni do dodatka v višini 20 %. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 421/2007. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, ker je v nasprotju s 311. členom ZPP tožeči stranki prisodilo dajatve, ki še niso zapadle. Plače javnih uslužbencev zapadejo v plačilo 5. dne v mesecu za pretekli mesec. Do izdaje sodbe sodišča prve stopnje so zapadle plače do vključno avgusta 2012. Pravna korist tožeče stranke za tožbo je podana šele z zapadlostjo terjatve, enako stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 1068/2010 z dne 28. 9. 2010. Tožba se, če ni podana pravna korist, zavrže. Če pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ne bi razveljavilo oziroma spremenilo, bi tožeča stranka v prihodnosti prejemala dodatek v višini 20 %, četudi bi se s sklepom Vlade RS višina dodatka spremenila. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno odločilo, ko je izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavilo. Zgolj zato, ker s to odločbo ni določen dodatek v višini 20 %, odločba ni nezakonita v celoti. Eventualno bi se odločba spremenila, tako da bi se tožeči stranki priznala pravica do dodatka. Tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka (razveljavitev odločbe in izplačilo dodatka), je nesklepčen. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti.

S pritožbo z dne 17. 10. 2012 se tožena stranka pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obe pritožbi obravnava skupaj in jima ugodi.

Pritožba zoper izpodbijano sodbo je delno utemeljena. Pritožba zoper izpodbijani sklep ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnost. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je zaradi delno zmotne materialnopravne presoje neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe, s katero je bila določena plača tožeče stranke. V preostalem pa je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Tožena stranka se v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sklicuje na prvi odstavek 311. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, da opravi določeno dajatev, le če je zapadla do konca glavne obravnave. Terjatev za plačilo dodatka k osnovni plači v višini 20 % za mesec september 2012 in za vse prihodnje mesece do konca glavne obravnave sicer še ni zapadla, kar pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla uspešno zahtevati njenega plačila. Vendar pa je v konkretnem primeru tožeča stranka ni zahtevala plačila (točno določene, zneskovno opredeljene) terjatve, ampak je zahtevala priznanje pravice do dodatka k osnovni plači v višini 20 %. Priznanje pravice pa lahko zahteva tudi za čas po zaključku glavne obravnave vse do tedaj, ko bodo izpolnjeni pogoji za to. Skladno s tem pravilom je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno odločilo, ko je tožeči stranki prisodilo pravico do dodatka k osnovni plači v višini 20 % do takrat, ko bo tožeča stranka opravljala enako delo kot sedaj (delo letalskega inženirja).

Terjatev iz naslova dodatka k osnovni plači v višini 20 %, ki jo uveljavlja tožeča stranka s tožbenim zahtevkom, ni čista denarna terjatev.(1) Zato ni dopustno neposredno sodno varstvo, ampak je bila tožeča stranka dolžna predhodno nasloviti zahtevo za priznanje pravice do dodatka oziroma ugovarjati zoper odločbo, s katero ji tožena stranka dodatka ni priznala, pri toženi stranki. To je tožeča stranka storila. Zoper odločbo tožene stranke z dne …(priloga A3), s katero ji dodatek ni bil priznan, je vložila ugovor ter nato glede na molk organa pravočasno uveljavljala sodno varstvo. Zato je sodišče prve stopnje o njenem tožbenem zahtevku utemeljeno odločalo po vsebini.

Za odločanje o tožbenem zahtevku ni bistveno, kot zmotno meni pritožba, da je bila za obdobje od 1. 10. 2011 o plači tožeče stranke izdana nova odločba z dne 30. 9. 2011 (priloga B14). Čeprav zoper to odločbo tožeča stranka ni vložila ugovora in ni uveljavljala sodnega varstva, to z ničemer ne vpliva na njeno pravico do vtoževanega dodatka, o katerem z odločbo ni bilo odločeno (v odločbi ni navedeno, da tožeči stranki dodatek ne pripada, pravica do dodatka v odločbi sploh ni omenjena).

Zakon o obrambi (ZObr; Uradni list RS, št. 82/94 in nadalj.), ki se uporablja za tožečo stranko, zaposleno v Slovenski vojski, v tretjem odstavku 100.a člena določa 15-dnevni rok za vložitev ugovora zoper odločitev o pravici iz delovnega razmerja, v osmem odstavku istega člena pa ZObr določa roke za uveljavljanje sodnega varstva. Če delavec teh rokov ne spoštuje in ne uveljavlja varstva pravic, kot je predpisano, odločba delodajalca postane dokončna in pravnomočna. To pa pomeni, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek za plačilo višje plače (iz naslova dodatka k plači), kot je določena s takšno odločbo.(2) V konkretnem primeru pa ne gre za takšno dejansko stanje, ker o dodatku k osnovni plači v višini 20 % v dokončni in pravnomočni odločbi ni odločeno. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za čas, ko je veljala nova (dokončna in pravnomočna odločba), s katero je bila določena plača tožeče stranke.

Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi tudi oporeka odločitvi, da se tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka k osnovni plači v višini 20 % ugodi. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sklep Vlade RS z dne ... (priloga 4) določa, da se osnovna plača poviša za 20 % pripadnikom Slovenske vojske v enotah in podenotah na formacijskih dolžnostih zdravnikov, pilotov, letalskih inženirjev, letalskih tehnikov, tehnikov letalcev, kontrolorjev letenja, radaristov, bombnih tehnikov, potapljačev in pirotehnikov ter specialistov v enoti za specialno delovanje. Ta sklep se nanaša tudi na tožečo stranko, ki je bila razporejena na dolžnost letalski tehnik v ....

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje tožbenemu zahtevku ugovarjala z navedbo, da … ni organ Slovenske vojske. To ne drži, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pravilnik o letenju vojaških zrakoplovov (Uradni list RS, št. 82/09) v 31. členu ureja pristojnosti vojaških letalskih oblasti in med drugim določa, da se ... organizira kot samostojna in strokovno neodvisna vojaška organizacijska enota Slovenske vojske, podrejena neposredno načelniku Generalštaba Slovenske vojske. Navedeni pravilnik torej določa, da je ... enota Slovenske vojske. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 348/2012 z dne 25. 7. 2012. Tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno navaja, da je določitev delovnih mest oziroma dolžnosti, na katerih bodo delavci prejemali določen dodatek k plači, v pristojnosti delodajalca. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 309/2012 z dne 31. 7. 2012 in na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 421/2007 z dne 15. 12. 2008, ki temeljita na drugačnem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem individualnem delovnem sporu. V konkretnem sporu je Vlada RS v sklepu z dne … določila dolžnosti, na katerih so delavci upravičeni do dodatka k osnovni plači v višini 20 %, tožeča stranka pa je bila razporejena na eno izmed teh dolžnosti, na dolžnost letalski inženir.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe, s katero je bila tožeči stranki določena plača. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je ta odločba nezakonita in jo razveljavilo, saj z odločbo pravica do dodatka k osnovni plači v višini 20 % ni urejena. Zato je pravilno, da se odločba o osnovni plači in preostalih dodatkih k plači (dodatek za delovno dobo, za stalnost in položajni dodatek) ohrani v veljavi. To pomeni, da tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe št. ... z dne ... ni utemeljen.

Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je v točki I izreka tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi te spremembe se uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje ni spremenil (tožeča stranka je uspela s tem, kar je zahtevala v tem individualnem delovnem sporu, to je priznanje pravice do dodatka k osnovni plači v višini 20 %), zato pritožbeno sodišče o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (ki so vsebovani v točki III izpodbijane sodbe in v izpodbijanem sklepu) ni ponovno odločalo.

Ker v preostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbah zoper sodbo in sklep, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo v preostanku zavrnilo, zavrnilo je tudi pritožbo zoper sklep in po določbah 353. člena ZPP in 2. točki 365. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ugotovilo je, da je tožena stranka s pritožbo zoper sodbo uspela v neznatnem delu, s pritožbo zoper sklep pa ni uspela. Zato je odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP).

1. Prim.: sodba VS RS opr. št. VIII Ips 124/2010 z dne 5. 3. 2012 (dodatek za posebno nevarnost in ogroženost), sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 331/2009 z dne 8. 6. 2011 (dodatek za delo v upravi), sodba VS RS opr. št. VIII Ips 181/2007 z dne 21. 10. 2008 (dodatek za magisterij).

2. Sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 110/2008 z dne 21. 9. 2009, sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 154/2007 z dne 5. 11. 2008.