Jedro

Če preživljalec ne izpolnjuje obveznosti iz razlogov, ki so na strani preživljanca, ni mogoče zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški in bo o njih odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 11.6.1991, ki sta jo sklenili pokojna L. Š. in M. B. razveže zaradi neizpolnjevanja prevzetih obveznosti s strani prevzemnice in preživljalke M. B., zato je toženka dolžna izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri vlož. št. 491 k.o. X v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani vzpostavilo lastninsko stanje na ime pokojne L. Š.

Proti navedeni delni sodbi je vložil pritožbo tožnik in uveljavljal vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo spremeni ter primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da mora tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške tožeče stranke ter pritožbene stroške, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščine, da je toženka izpolnjevala obveznosti do marca 1996, nato pa ne več, vendar ne iz razlogov na njeni strani. S pogodbo je bila med pogodbenima strankama dogovorjena nega in oskrba na domu preživljanke ali toženke. Te obveznosti toženka ni bila pripravljena izvrševati, saj je hotela preživljanko namestiti v dom, s čimer pa se slednja ni strinjala. To pomeni hudo kršitev pogodbene obveznosti iz razlogov na strani toženke. Sodišče prve stopnje je pri ocenjevanju razlogov za neizpolnjevanje obveznosti to pomembno okoliščino prezrlo. Pokojna preživljanka se je prav zato odločila za zamenjavo ključavnice, da toženka ni več mogla nekontrolirano prihajati v hišo. Nenazadnje pa bi toženka lahko izpolnjevala druge prevzete obveznosti, vendar jih ni, pač pa je mirno gledala tožnika in njegovo ženo, ki sta dve leti nudila pomoč zapustnici, kar bi po pogodbi morala storiti toženka. Toženka tudi ni poskrbela za pogreb pokojne L. Š. Takoj po smrti pa je poskrbela za prenos lastninske pravice na podlagi sporne pogodbe. Ob takem stanju je ocena sodišča, da toženka ni skrbela za pokojno L. Š. iz razlogov na njeni strani, absurdna in neživljenjska. Pritožnik se ne strinja niti z oceno, da je toženka izpolnjevala obveznosti pred letom 1996. Vseh obveznosti ni izpolnjevala, nenazadnje pa je bila preživljanka do tedaj še pri močeh in se je oskrbovala sama. Pomoč je potrebovala po letu 1996, katere pa toženka ni nudila, zato je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna. Posledično je nepravilna tudi odločitev o zavrnitvi dajatvenega tožbenega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ni sodba obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožnik zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka ni obrazložil, zato jih pritožbeno sodišče ne more komentirati. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Z dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je o odločilnih dejstvih navedlo prvostopno sodišče. Ob upoštevanju dejanskih okoliščin, da je toženka od sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju do meseca marca 2006 v celoti izpolnjevala pogodbene obveznosti, od tedaj dalje do smrti v januarju 2008 pa jih ni, vendar ne iz razlogov na njeni strani, je pravilen tudi materialni zaključek prvostopnega sodišča, da ni dokazan razlog za razvezo sklenjene izročilne pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti po določbi 3. odstavka 120. člena tedaj veljavnega Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede presoje prvostopnega sodišča, da je toženka v obdobju po sklenitvi sporne pogodbe v celoti izpolnjevala prevzete obveznosti. Dejstvo, ki ga ne zanika niti tožnik, je, da je preživljanka v tem obdobju upoštevaje njeno zdravstveno stanje potrebovala manj pomoči. Zato so toženkini obiski enkrat tedensko, po potrebi pa tudi večkrat, ob katerih je toženka pokojni L. Š. pripeljala stvari iz trgovine, preskrbela zdravila, jo peljala k zdravniku, k veterinarju ali po uradih, po pooblastilu prinesla denar iz banke, pobrala najemnino in preskrbela pomoč patronažne sestre, nedvomno zadoščali za potrebe preživljanke. Toženka je pokojni Š. prala in likala perilo, priskrbela ji je kurjavo, dokler ni bilo urejeno centralno ogrevanje, poskrbela je, da so ji enkrat dnevno že pripravljeno hrano vozili na dom. Njeno stanovanje je čistila tožnikova žena, vendar za plačilo. Za potrebe preživljanke so zadostovali njeni dohodki. Tožnik ne trdi, da bi karkoli od navedenega do leta 1996 opravljal on ali kdo drug, zato njegove pavšalne pritožbene trditve, da toženka tudi v tem obdobju ni izpolnjevala prevzetih obveznosti, ne morejo biti utemeljene. Pogodbeni stranki sta se sporazumeli, da bo toženka preživljanki pomagala pri oskrbi, kolikor preživljanka sama zaradi bolezni ali starosti posameznih opravil ne bi zmogla. Ker je bila preživljanka do leta 1996 še toliko zdrava in pri močeh, da je lahko živela sama, toženka pa ji je pomagala po njenih željah in potrebah, je nesprejemljivo pritožbeno stališče, da toženka obveznosti, zapisanih v 3. točki pogodbe ni izpolnjevala tako, kot so bile zapisane.

Sodišče druge stopnje ne dvomi, da je pokojna preživljanka po vrnitvi iz bolnice v marcu 1996 zaradi slabšega zdravstvenega stanja potrebovala več pomoči. Sprejema pa tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je bila toženka pripravljena vso potrebno pomoč preživljanki nuditi, vendar je preživljanka zaradi drugačnega dogovora s tožnikom ni bila več pripravljena sprejemati. V sporni pogodbi je bilo med pogodbenima strankama res dogovorjeno, da bo toženka preživljanki nudila vso potrebno oskrbo na svojem domu, če zaradi starosti ali bolezni ne bi mogla več bivati v stanovanju, ki je bilo predmet pogodbe. Ker je ob odpustu iz bolnice nastopila takšna situacija, je toženka najprej poskušala urediti nastanitev preživljanke v domu. Pogosti so primeri, ko starejši ljudje domsko oskrbo odklanjajo, kar je očitno veljalo tudi za pokojno L.Š.. Vendar pa toženki, očitno po dogovoru s tožnikom, ki jo je obiskoval v bolnici, ni dala niti možnosti, da bi pokazala, kako bi ravnala, če bi nastanitev v domu odklonila. Takoj po vrnitvi iz bolnice je namreč dala zamenjati ključavnico in toženki rekla, da bo odslej zanjo skrbel tožnik in da je bolje, da ona k njej več ne prihaja. Preživljanka je bila od tedaj dalje za toženko nedosegljiva, saj pogovor z njo skoraj ni bil možen niti osebno, niti po telefonu. Preživljanka je vsakršno pomoč odklonila, toženke tudi ni več klicala, kar je prej predstavljalo njun normalen način komuniciranja. Če je tako ravnala zato, ker se je toženka še v času njene hospitalizacije zanimala o možnosti nastanitve v domu, ne da bi se z njo pogovorila in ji predočila njeno obveznost, prevzeto s pogodbo, je njeno ravnanje enostransko in zato ne more imeti pravnih posledic glede usode dvostranskega pravnega posla. Le v primeru, če bi preživljanka vztrajala pri izpolnjevanju obveznosti v obsegu, kot so v pogodbi zapisane, pa bi toženka izpolnjevanje odklonila, bi bilo takšno ravnanje lahko upravičen razlog za razvezo pogodbe iz razloga po 3. odstavku 120. člena ZD. Kaj takega pa tožnik ni zatrjeval in tudi ne dokazal. Res je sicer, da je on zadnji slabi dve leti pred smrtjo v celoti oskrboval pokojno L. Š. in razpolagal tudi z njenimi dohodki, vendar ne zato, ker bi toženka oskrbo in pomoč preživljanke odklonila, pač pa zato, ker se je tako dogovoril s pokojno L. Š., ki pa je zaradi njunega dogovora odklonila vsakršno pomoč s strani toženke. Ali je tožnik prevzel oskrbo v zameno za celotno premoženje L. Š. ali zato, da mu ni bilo potrebno plačevati najemnine za stanovanje, kot naj bi toženki rekla L. Š. , za odločitev v konkretnem sporu ni odločilno. Dejstvo je, da pokojna L. Š. kljub temu, da je umrla šele januarja 1998, v tem času pa je bila po tožnikovih besedah ves čas umsko bistra, saj naj bi celo pomagala pri učenju njegovim otrokom, ni v času svojega življenja sprožila postopka za razvezo sporne pogodbe, kar bi bilo pričakovano ravnanje, če bi se za dogovor o oskrbi s strani tožnika odločila zato, ker toženka prevzetih obveznosti res ne bi hotela izpolnjevati. Njena enostranska sprememba pravic in obveznosti iz sklenjene pogodbe pa za toženko ne more imeti negativnih posledic kljub dejstvu, da je zadnji dve leti preživljanko oskrboval tožnik. Neutemeljen je tudi očitek o neizpolnjevanju prevzete obveznosti glede organizacije pogreba, saj tožnik ni nasprotoval toženkini izjavi, da jo je o smrti L. Š. obvestil šele en dan pred pogrebom, za katerega se je že predhodno dogovoril s pristojnimi službami.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 164. člena ZPP, saj bo sodišče prve stopnje o vseh stroških postopka odločalo s končno odločbo.