Jedro

Izvedenec medicinske stroke prof. dr. V.S., dr. med. v predmetni zadevi zaradi pomanjkanja potrebnih podatkov (hitrost vozila, smer trčenja, položaj žrtve, kvaliteta čelade, ...) res ni mogel ugotoviti ali bi tožnik utrpel vse poškodbe glave oziroma poškodbe takšne intenzitete, kot jih je tudi v primeru, če bi nosil čelado - na kar opozarja tožnik v pritožbi - vendar pa pomanjkanje konkretnih podatkov v predmetni zadevi ob splošno znanem dejstvu, da uporaba varnostne čelade zmanjša možnost poškodb glave oziroma jih omili (iz tega razloga je tudi zakonsko predpisana obveznost njene uporabe), ne more pripeljati do zaključka o neobstoju vzročne zveze med poškodbami in neuporabo čelade.

Za utrpelo nepremoženjsko škodo, nastalo v posledici obtolčenine desne strani možganov, zloma lobanjskega dna, izliva krvi pod trdo možgansko opno, rane na glavi in na desnem palcu, udarnin po glavi in po obrazu, levem stegnu in desnem kolenu ter pljučnice, za katero je tožnik zbolel tekom zdravljenja, je odškodnina kot celota povsem primerna teži utrpele poškodbe in vsem njenim posledicam ob primerjavi odškodnin v podobnih primerih in je pravilno umeščena v razpon med najnižjo in najvišjo škodo. Tožnikova škoda je tako bila na prvi stopnji odločanja pravilno ocenjena na 110.500,00 EUR, oziroma ob upoštevanju njegovega soprispevka v obsegu 15 %, na znesek 93.925,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 71.887,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 do plačila ter stroške pravdnega postopka v znesku 3.245,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izvršitev obveznosti. V presežku, do vtoževanih 108.500,00 EUR in v obrestnem delu za čas od 21.01.2007 do 25.10.2007 je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zavrnilni del navedene sodbe s pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja obstoj pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija tožnik. Graja odločitev o podanem lastnem soprispevku k nastali škodi, opravljeno valorizacijo deloma že plačanega zneska odškodnine ter višino prisojene odškodnine. Po njegovem mnenju toženka ni izkazala, da bi vožnja brez čelade vplivala na obseg in intenziteto poškodb, ki jih je utrpel, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zmanjšanje njegove odškodnine na račun soprispevka k nastali škodi. Neutemeljeno je bilo tudi zmanjšanje odmerjene odškodnine za valorizirani znesek že plačane odškodnine. Od odmerjene odškodnine bi sodišče smelo odšteti le dejansko plačani znesek, pa še tega ne od vtoževanega zneska, saj je tožnik v tem že odštel plačani znesek. Glede na obseg in intenziteto posledic, ki jih je zapustila poškodba, ocenjuje, da je upravičen do celotnega zneska vtoževane odškodnine po vseh vtoževanih postavkah. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku.

Pritožba je bila posredovana toženki v odgovor, ki pa ni bil podan.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe v okviru pritožbenih navedb in uradoma upoštevnih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine, pomembne za odločitev tako glede temelja tožbenega zahtevka, kakor tudi glede višine vtoževane odškodnine, da je nanjo pravilno uporabilo materialno pravo ter da ob tem ni zašlo v uradoma upoštevne kršitve procesne narave.

Pregled prvostopenjske sodbe v obsegu neizpodbijanih ugotovitev pokaže, da je bil tožnik poškodovan v prometni nezgodi, ki se je pripetila dne 20.01.2007 in jo je povzročil toženkin zavarovanec (AO zavarovanje). Tožnik se je s svojim kolesom z motorjem pravilno peljal po regionalni cesti iz vasi G. proti T., ko je vanj zaradi neprilagojene hitrosti od zadaj s svojim osebnim avtomobilom trčil toženkin zavarovanec. Tožnik je pri tem utrpel obsežne poškodbe glave, udarnine in rane, v posledici katerih mu je nastala nepremoženjska škoda. Po toženkinem ugovoru tožnikovega soprispevka k nastali škodi, ki je bil posledica vožnje brez čelade, ter po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik soprispeval k nastali škodi v obsegu 15%, za kolikor je tudi zmanjšalo znesek odmerjene odškodnine, pri čemer je naložitev slednje v plačilo toženki zmanjšalo še za valorizirani, že plačani znesek. Takšna odločitev je pravilna.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbena izvajanja o neobstoju soprispevka k nastali škodi in sprejema prvostopenjski zaključek, da je ta podan, soglaša pa tudi z njegovo višino. Izvedenec medicinske stroke prof. dr. V.S., dr. med. v predmetni zadevi zaradi pomanjkanja potrebnih podatkov (hitrost vozila, smer trčenja, položaj žrtve, kvaliteta čelade, ...) res ni mogel ugotoviti ali bi tožnik utrpel vse poškodbe glave oziroma poškodbe takšne intenzitete, kot jih je tudi v primeru, če bi nosil čelado - na kar opozarja tožnik v pritožbi - vendar pa pomanjkanje konkretnih podatkov v predmetni zadevi ob splošno znanem dejstvu, da uporaba varnostne čelade zmanjša možnost poškodb glave oziroma jih omili (iz tega razloga je tudi zakonsko predpisana obveznost njene uporabe), ne more pripeljati do zaključka o neobstoju vzročne zveze med poškodbami in neuporabo čelade. Nasprotno, le ugotovitev izvedenca medicinske stroke bi lahko ovrgla splošno znano dejstvo vpliva neuporabe čelade na obseg poškodb glave. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je tožnik delno in sicer v obsegu 15% tudi sam odgovoren za nastalo škodo ter zavrača pritožbene očitke v tej zvezi.

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja tudi z odmero satisfakcije za utrpelo nepremoženjsko škodo, nastalo v posledici obtolčenine desne strani možganov, zloma lobanjskega dna, izliva krvi pod trdo možgansko opno, rane na glavi in na desnem palcu, udarnin po glavi in po obrazu, levem stegnu in desnem kolenu ter pljučnice, za katero je tožnik zbolel tekom zdravljenja. Glede na prvostopenjske dejanske ugotovitve, ki v tej zvezi niso predmet pritožbene graje ter so predvsem plod izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnikove žene, odraz pravilne uporabe določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika - OZ, načela individualizacije odškodnine in primerljivosti z višino odškodnine, ki je bila prisojena v podobnih primerih, predstavlja prav na prvi stopnji prisojena odškodnina.

Nobene zakonske podlage ni za zvišanje odškodnine zaradi telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem iz na prvi stopnji odmerjenega zneska 35.000,00 EUR (brez upoštevanja soprispevka) do celotnega vtoževanega zneska iz naslova te postavke, ki znaša 40.000,00 EUR. Na prvi stopnji prisojena odškodnina je namreč pravično zadoščenje za telesne bolečine (hude bolečine 35 dni, lahke bolečine kumulativno 3 mesece, občasne lahke pa trpi še danes) in neugodnosti, ki jih je tožnik trpel tekom zdravljenja ter se odražajo v treh operacijah, pregledih pri zdravnikih, 28 - krat RTG slikanju, 98 dni hospitalizacije, jemanju antibiotikov, kolonizaciji z Meticilinom, 15 dnevni zožitvi zavesti, 22 dneh intenzivne terapije, dihanju skozi cevko v sapniku, infuziji, dihanju s pomočjo aparata, respiratorni terapiji, cevki v mehurju za odvod seča, nezmožnosti vstati iz postelje v obdobju 4 tednov, 25 dnevni povišani telesni temperaturi, 3 mesečni negotovi hoji in motnjah ravnotežja, 4 mesecih izrazitih motenj v sporazumevanju in večkratni širitvi sapnika.

Primerno zadoščenje je bilo tožniku odmerjeno tudi za pretrpljeni sekundarni strah (primarnega strahu tožnik ni trpel, saj je bil takoj v nezavesti). Znesek 12.000,00 EUR (brez odbitka za soprispevek), kolikor je bilo tožniku prisojenih na prvi stopnji odločanja po oceni pritožbenega sodišča predstavlja primerno satisfakcijo za pretrpljeni strah, ki ga je tožnik trpel, ko se je zbudil iz nezavesti in se je zavedel samega sebe ter dejstva, da ima hude poškodbe glave, ko se mu je slabšala sposobnost za dihanje in ga je pričelo dušiti, ko je moral na tri operacije v splošni anesteziji in tekom celotnega zdravljenja, ko je bil zaskrbljen za izid tega, kar je predstavljalo dva meseca zelo intenzivnega strahu, 4 mesece srednje intenzivni strah ter 6 mesecev manj intenziven strah ter je narekovalo tudi jemanje pomirjeval. Nobene podlage pa ni za zvišanje odškodnine iz te postavke na vtoževanih 15.000,00 EUR.

Neutemeljeno je tudi zavzemanje za zvišanje odškodnine iz na prvi stopnji odmerjenega zneska 60.000,00 EUR (brez upoštevanja soprispevka) na celotni vtoževani znesek 70.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče sicer sprejema prvostopenjske ugotovitve o tožnikovem zmanjšanju življenjske aktivnosti, ki se odraža v zmanjšani zmožnosti za fizična dela, moteni verbalni komunikaciji z ljudmi, manjši zmožnosti za intelektualna dela, prevezovanju odprtine na vratu, prepovedjo kopanja, vezanosti na tujo pomoč pri oskrbovanju samega sebe, s težavami z ravnotežjem, v tem, da je bil pred nezgodo tožnik družaben in pogosto z doma, sedaj pa se zapira doma, prav tako pa tudi z zaključkom, da zaradi te zmanjšane življenjske aktivnosti tožnik duševno trpi kot izhaja iz izpovedbe njegove žene, zaslišane kot priča (prvi odstavek na 8. strani izpodbijane sodbe), vendar ocenjuje, da za zvišanje odškodnine ni zakonske podlage. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo vse trajne posledice utrpele poškodbe in kako se te odražajo v tožnikovem vsakdanjem življenju.

Enako je treba zaključiti tudi za odškodnino, ki je bila prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da odprtina v vratu predstavlja skaženost, ki jo je razmeroma težko zakriti in tudi z oceno, da zaradi skaženosti tožnik trpi, vendar pa ni zakonske podlage za zvišanje odškodnine iz te postavke iz na prvi stopnji prisojenega zneska 3.500,00 EUR (brez upoštevanja soprispevka) na vtoževanih 5.000,00 EUR. Pri tej odškodninski postavki je treba upoštevati tudi starost oškodovanca (50 let) in s tem povezano osebno zrelost, zaradi katere se lažje sprijazni s spremembami svoje zunanjosti, kakor npr. najstnik.

Pritožbeno sodišče pa še poudarja, da je na prvi stopnji prisojena odškodnina ne samo za vsako posamezno obliko škode, temveč odškodnina kot celota povsem primerna teži utrpele poškodbe in vsem njenim posledicam ob primerjavi odškodnin v podobnih primerih in je pravilno umeščena v razpon med najnižjo in najvišjo škodo. Tožnikova škoda je tako bila na prvi stopnji odločanja pravilno ocenjena na 110.500,00 EUR, oziroma ob upoštevanju njegovega soprispevka v obsegu 15 %, na znesek 93.925,00 EUR. Od tega zneska je sodišče prve stopnje pravilno odštelo valorizirani, že plačani znesek odškodnine, ki po valorizaciji znaša 22.037,50 EUR.

Obseg povračila škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ), kar zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine in zato predstavlja valorizacijo odškodninske obveznosti. Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je zato treba valorizirati tudi delno plačilo. To terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu pa ni odločilno kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva delnega plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbene navedbe, uperjene zoper opravljeno oziroma upoštevano valorizacijo že plačanega zneska so tako neutemeljene, medtem ko metoda valorizacije ni predmet pritožbene graje.

Navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožnikovega neuspeha s pritožbo in temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.