Jedro

Sodišče je ugotovilo vzročno zvezo med neskrbnim ravnanjem oškodovanca in večjim obsegom škode, potem pa mu je glede nato, da ni bilo mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica njegovega dejanja, odškodnino pravilno prisodilo ob upoštevanju okoliščin primera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala 20. 1. 2007 v prometni nesreči, ko je vanj na kolesu z motorjem od zadaj z osebnim avtomobilom trčil toženkin zavarovanec.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 71.887,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 dalje do plačila ter da se tožbeni zahtevek v presežku do vtoževanega zneska 108.500 EUR in v obrestnem delu za čas od 21. 1. 2007 do 25. 10. 2007 zavrne. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi še za znesek 53.613 EUR s pripadajočimi obrestmi. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da bi lahko le ugotovitve izvedenca medicinske stroke ovrgle splošno znano dejstvo vpliva neuporabe čelade. Poudarja, da je toženka podala ugovor sokrivde, zato ga mora tudi dokazati. Res je splošno znano dejstvo, da čelada preprečuje nastanek telesnih poškodb, enako splošno znano pa je tudi dejstvo, da čelada varuje glavo samo do določene stopnje delovanja sil nanjo. Poleg tega so poškodbe na tožnikovem telesu porazdeljene in v zvezi z nekaterimi od teh čelada nima nobene zveze. Toženka bi morala navesti parametre, ki naj jih ugotavlja izvedenec, ter jih dokazati. Oba v tem postopku postavljena izvedenca pa sta zaključila, da bi poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, lahko utrpel tudi tisti, ki bi nosil čelado, pri čemer imata premalo podatkov za ugotavljanje, katera poškodba bi bila v primeru nošnje čelade manj intenzivna. Nedokazanih dejstev se ne more prepustiti sodnemu preudarku in splošno znanim dejstvom. Tožnik nadalje opozarja, da sodišče ni sledilo njegovemu zahtevku. Od nazadnje postavljenega zahtevka je odštelo plačani nesporni del odškodnine, in sicer v valorizirani višini, kar ni prav. Če toženka ne bi plačala nespornega dela, kar po zakonu mora, bi morala plačati zakonske zamudne obresti. Ne more biti torej nagrajena za izpolnitev zakonske dolžnosti z oprostitvijo plačila obresti. Prav tako je tožnik z zadnjim zahtevkom uveljavljal plačilo 108.500 EUR s tem, da se od skupnega zahtevka 130.000 EUR odšteva plačana akontacija; toženka naj torej plača 108.500 EUR poleg že plačane akontacije. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo kriterijev za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik meni, da je upravičen do plačila odškodnine za telesne bolečine v polnem vtoževanem znesku, in to na osnovi tudi v razlogih sodbe podrobno opisanega in ugotovljenega. Ugotovitve izvedencev medicinske stroke je sodišče korektno povzelo, vendar posledic ni obravnavalo kot celote, saj tožnik še vedno diha skozi odprtino v vratu. Tožnikova splošna življenjska aktivnost je nepopravljivo zmanjšana in prizadeta; prikrajšan je v vseh sferah življenja, gibanju, razmišljanju in vseh aktivnostih. Tožnikove posledice so na nivoju katastrofalne škode, dosojeni znesek pa ni zadostno zadoščenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Materialnopravna podlaga za izpodbijano odločitev o tožnikovem prispevku k nastanku škode, katere povračilo uveljavlja, je v 171. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek), pri čemer v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera (drugi odstavek). Posebej je treba poudariti, da iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano (primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da bi tožnik utrpel manjše poškodbe, če bi imel varnostno čelado.(1) Sodišče (prve stopnje) je torej ugotovilo vzročno zvezo med neskrbnim ravnanjem tožnika (oškodovanca) in intenzivnostjo njegovih poškodb(2), potem pa mu je glede na to, da ni bilo mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica njegovega dejanja, odškodnino pravilno prisodilo ob upoštevanju okoliščin primera.

Ob v tem delu relevantnem dejanskem stanju, to je da tožnik v času škodnega dogodka ni nosil zaščitne čelade, s čimer je prispeval k večjemu obsegu škode(3), odločitev, da je treba odmerjeno odškodnino znižati za petnajst odstotkov. Tožnik je namreč s svojim neprevidnim ravnanjem pri vožnji kolesa z motorjem (neupoštevanjem varnostnega ukrepa, ki so mu ga nalagali cestnoprometni predpisi)(4) pomembno povečal verjetnost nastanka hujših škodnih posledic.

7. Sodišči nižjih stopenj sta že popolnoma pravilno pojasnili, da pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način – to je z valorizacijo – upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.(5) Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ).(6) Revidentove nadaljnje navedbe o tem, da sodišči nižjih stopenj nista sledili njegovemu zahtevku, pa so nerazumljive in niti ne opišejo kakšne procesne kršitve. Kljub temu velja pripomniti, da sta v obravnavani zadevi sodišči nižjih stopenj odločali v tistih okvirih, ki in kakor jih je tožnik izrecno in jasno opredelil v tožbi in njeni spremembi, in to po procesno in materialnopravno neoporečni poti.

8. Tožnik izpodbija tudi odločitev o višini denarne odškodnine za uveljavljane oblike nepremoženjske škode (179. člen OZ), in sicer s ponovnim poudarjanjem okoliščin in dejstev, ki naj bi po njegovem mnenju opravičevale odškodnino v celotnem zahtevanem znesku. V številnih revizijskih odločbah z odškodninskopravnega področja je bilo že poudarjeno, da je tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava jalov, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen, ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (načelo individualizacije odškodnine). Upoštevati je treba, da ima to načelo korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic (tudi) v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Ta primerjava potrjuje ustrezno umeščenost tožniku odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v okvir ostalih prisojenih odškodnin za takšno škodo.(7)

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene (revizijske) stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Drugi odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (2): Sodišče druge stopnje se je pri tem sicer res sklicevalo (še) na notornost tega (ključnega) dejstva, kar je bilo zaradi navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nepotrebno in zmotno, vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Op. št. (3): Pripomniti je treba, da so (bile) pri tožniku bistvene ravno poškodbe glave.

Op. št. (4): Primerjaj 84. člen takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), katerega uvrščamo med tako imenovane varnostne predpise, ki določajo (vsaj) minimalni standard dolžne skrbnosti subjektov, katerih ravnanje urejajo.

Op. št. (5): Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da pomeni valorizacija uporabo materialnega prava, zato jo sodišče (lahko) opravi (tudi) po uradni dolžnosti.

Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila akontacije do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava.

Op. št. (6): Bistveno je, da pri delnem plačilu ni pomembno le, kolikšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s tem plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje.

Op. št. (7): Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 355/2004, II Ips 389/2008, II Ips 596/2006 idr.