Jedro

Presoja dolžnega ravnanja mentorjev na gasilskem taboru. Dolžno ravnanje mentorjev je na eni strani odvisno od konkretne nevarnosti, ki so ji otroci lahko izpostavljeni, od verjetnosti njenega nastopa in možnosti za njeno odvrnitev, na drugi strani pa so poleg starosti otrok odločilne tudi njihova duševna zrelost in njihove osebne lastnosti. Vse te odločilne okoliščine praviloma narekujejo presojo od primera do primera in otežujejo primerjavo z že sprejetimi odločitvami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva plačilo denarne odškodnine za škodo, ker se je 16. 8. 2010 kot udeleženec gasilskega tabora mladih, ki ga je organizirala Gasilska zveza A., poškodoval pri teku po strmi, prepadni in mestoma kamniti poti, po kateri so bili udeleženci tabora napoteni k igrišču za nogomet. Pri toženki je imela Gasilska zveza A. zavarovano odgovornost, gasilski mentorji pa so po oceni tožnika na taboru ravnali premalo skrbno. Od toženke zahteva 42.000,00 EUR. Tožnik je tožbo z enakimi očitki vložil tudi zoper Zavarovalnico d. d., pri kateri je imela Gasilska zveza A. še posebej zavarovano odgovornost mentorjev. Odločitev o tem tožbenem zahtevku ni predmet tega revizijskega postopka.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da toženka tožniku odgovarja za njegovo škodo v višini 40 %.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožnikovo pritožbo.

4. Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (pravil odškodninske odgovornosti). Opozarja, da so pravila dolžnega ravnanja mentorjev v konkretni situaciji strožja, ključno merilo protipravnosti in skrbnosti pa je predvidljivost negativne posledice, ki je širši pojem od običajne posledice, zanj pa se uporablja objektivni in ne subjektivni kriterij. Meni, da sta tek otrok, starih od 10 – 15 let, ki se v skupini odpravijo proti igrišču, in posledični padec na strmi in deloma kamniti brežini objektivno predvidljivi posledici. Jasno je, da bi povprečno skrben mentor, odgovoren za varnost otrok, še posebej ob merilu dobrega strokovnjaka, lahko pričakoval, da bodo fantje v tej starosti, splošno znano razposajeni in divji, po bregu navzdol tekli, pa tudi, da bo pri tem prišlo do padca. Opustitev vsakršnega nadzora in navodil je tisto ravnanje, ki utegne povzročiti škodo in je protipravno ter neskrbno. Izpostavlja, da se ravnanje otrok kot oškodovancev presoja po manj strogem standardu skrbnosti kot ravnanje odraslih, ki morajo ravnati posebej skrbno, da bi preprečili kljub enakim okoliščinam bolj verjetno poškodbo otroka. Dolžno skrbno ravnanje je po njegovi oceni tisto, ki potencialno nepredvidljivo ravnanje otrok upošteva kot možno okoliščino, da se v čim večji meri zmanjša tveganje za nastanek škodnega dogodka. Opozarja na sodobnejša spoznanja odškodninskega prava, ki ponekod v primerljivih pravnih redih ne dopuščajo ugovora (so)odgovornosti otrok. Strinja se z analogijo uporabe dolžnega nadzorstva šol in drugih vzgojnih ustanov ter z iskanjem ravnotežja med samostojnostjo otrok in nadzorom nad njimi, upoštevajoč njihovo starost in zmožnosti, saj so bili otroci zavarovanki toženke zaupani v vzgojo in varstvo. Meni, da v izpodbijani sodbi to ravnotežje ni bilo vzpostavljeno, in da primer Vrhovnega sodišča II Ips 128/2008, na katerega se sklicuje, ni primerljiv, saj so otroci dobili ustrezna navodila v zvezi z varnostjo in gibanjem po prireditvenem prostoru. Opozarja na pravilne argumente in stališča sodišča prve stopnje, da bi že prisotnost enega mentorja otroke odvrnila od teka in preprečila poškodbo, še posebej, če bi bili prej ali sproti na to opozorjeni, mentor pa bi že samo s tem, da bi se postavil na čelo skupine, to dovolj upočasnil in do poškodbe ne bi prišlo. Meni, da toženka ni zatrjevala, da takšno ravnanje mentorjev ne bi bilo mogoče. Sklicuje se na zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 238/2011, II Ips 190/2000, II Ips 565/2007, II Ips 455/2007, II Ips 434/96, II Ips 38/2001, II Ips 299/2002, II Ips 690/2008 in II Ips 39/2005, od katerih izpodbijana sodba odstopa. Meni, da je bila organizatorjeva dolžnost zagotoviti primerno površino za igro in druge aktivnosti, predel, kjer je tožnik padel, pa presega običajna in pričakovana tveganja za poškodbe v naravnem okolju. In da je toženka odgovorna v celoti, saj bi povprečen, razumsko in telesno zdrav trinajstletnik ravnal enako, kot je ravnal tožnik, ki je le zmerno tekel in ne divjal, njegovo ravnanje pa je bilo skrbno. Nevarnosti bi se moral zavedati le, če bi mentorji opravili dolžno ravnanje in bi njihova navodila zavestno kršil. Tudi, če je podan njegov prispevek, je ta v višini 60 %, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje, previsok, ob pravilni porazdelitvi bremena skrbnosti, ki je v veliki meri na strani odraslih, po sodni praksi ta seže največ do 20 %. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi njegovi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži odgovornost za njegovo škodo v celoti. Povračila revizijskih stroškov ne zahteva.

5. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik svoj tožbeni zahtevek opira na pravila o odškodninski odgovornosti. Ne glede na to, ali je odgovornost pogodbena ali nepogodbena, toženka odgovarja le, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je uzakonjeno načelo obrnjenega dokaznega bremena, saj je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Pri presoji, ali je neko ravnanje protipravno, je sodišču v pomoč temeljno načelo prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ,(1) ki prepoveduje kakršnokoli ravnanje, ki lahko povzroči škodo. Na drugi strani pa sodišče odgovorni osebi ne sme naložiti nerazumne skrbnosti,(2) ki je ne bi mogla izpolniti.

8. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje odločilno dejansko stanje: - tožnik, star 13 let, se je udeležil tabora mladih gasilcev; - mentorji so otroke prvi dan tabora splošno opozorili na previdnost pri gibanju v naravnem okolju, in sicer da je uvala vzdolž strmejšega pobočja in da je treba paziti in ne noreti; - prvi dan so mentorji otroke po krajši, uhojeni poti preko travnate, mestoma strmejše brežine, ki je v zadnjem delu ostreje zavila v levo, pod njo pa se je v tem delu nahajala 80 do 100 cm visoka kamnita brežina, pospremili, posebnih opozoril glede njene uporabe pa jim niso dali; - drugi dan so jim naročili, naj se po njej odpravijo do nogometnega igrišča, ki je ležalo nižje, niso pa jih spremljali ali jim dali posebnih navodil; - otroci so do igrišča odšli v spontano oblikovanih skupinah; - tožnik je po poti tekel, zaradi hitrosti ni mogel zaviti, kot zavije pot, izgubil je ravnotežje, padel je in se poškodoval. 9. Revizijsko sodišče opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožnik navaja očitke v smeri, da bi organizator tabora moral poskrbeti za varno površino, na kateri so otroci preživljali čas, saj je po njegovi oceni predel, na katerem je padel, presegel običajna in pričakovana tveganja za poškodbe v naravnem okolju. Če želi s tem reči, da bi moral organizator tabora poskrbeti za to, da bi odstranil nevarnosti na poti oziroma na drug način poskrbeti, da bi bila njena uporaba varna (npr. s postavitvijo ograje), s tem nedovoljeno širi dejansko podlago spora.(3) Bo pa revizijsko sodišče preizkusilo, ali so mentorji ravnali dovolj skrbno, ko so po opisani poti otroke same napotili k igrišču. 10. Res je, da morajo odrasli ravnati s posebno skrbnostjo, da bi preprečili poškodbe otrok.(4) To je večkrat potrdila sodna praksa, na katero se sklicuje tudi revident, ki pa prav tako daje poudarek iskanju ravnotežja med zahtevo po varnosti otrok in takšno organizacijo izobraževalnega ali vzgojnega procesa, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v skladu z njihovo starostjo in zmožnostmi. Pretirano nadzorstvo namreč na otrokov razvoj vpliva negativno in ga zavira. K učinkovitemu varstvu pred nesrečo pa več prispeva vzgoja k samostojnemu in odgovornemu vedenju. Šola naj zato učence, poleg tega, da jih nadzira, spozna z možnimi nevarnostmi in jih nauči varovati se pred njimi.(5) Še večjo težo slednjemu narekuje udeležba otroka na gasilskem taboru, torej organizirano bivanje (ponavadi) v naravi, v katerega otrok vstopa večinoma z namenom zabave, druženja, počitniškega varstva, pridobivanja samostojnosti, manj zaradi izobraževanja.(6) Pri bivanju in gibanju v naravi nikoli ni mogoče izključiti prav vseh, z njim povezanih nevarnosti, čeprav gre za otroke. Od organizatorja tabora (zanj mentorjev) pa je treba zahtevati, da bivanje v naravi organizira tako, da so tipična tveganja, ki so z njim povezana, omejena na razumno mejo,(7) prilagojeno otrokom, ki se ga udeležijo.

11. Dolžno ravnanje mentorjev je tako na eni strani odvisno od konkretne nevarnosti, ki so ji otroci lahko izpostavljeni, od verjetnosti njenega nastopa in možnosti za njeno odvrnitev, na drugi strani pa so poleg starosti otrok odločilne tudi njihova duševna zrelost in njihove osebne lastnosti.(8) Vse te odločilne okoliščine praviloma narekujejo presojo od primera do primera in otežujejo primerjavo z že sprejetimi odločitvami.(9) Nevarnost, ki je bila po oceni revidenta prevelika, je bila uporaba krajše uhojene poti preko travnate, mestoma strmejše brežine, ki je v zadnjem delu ostreje zavila v levo, pod njo pa se je v tem delu nahajala 80 do 100 cm visoka kamnita brežina, kot jo prikazujejo fotografije (tožnikova priloga, označena kot A 5), konkretneje: tek trinajstletnega otroka po tej poti. Za popolno presojo, ali je bilo ravnanje mentorjev dovolj skrbno, pa ni dovolj presoja njihovega ravnanja le v trenutku, ko je do nesreče prišlo oziroma neposredno pred tem. Upoštevati je treba skupek vseh ukrepov, ki so jih mentorji izvedli, da bi bila tveganja, povezana z gibanjem otrok v naravi, omejena.

12. Ugotovljeno je, da so mentorji otroke na previdnost pri gibanju po strmejšem področju (tudi sporna pot se je deloma nahajala na strmejšem delu) opozorili. Prvi dan so otroke po poti tudi pospremili. Otroci tako niso bili povsem prepuščeni sami sebi, kot prikazuje revident.(10) Prvi dan pri uporabi poti posebnih težav med udeleženci tabora (npr. prerivanja, divjanja, norenja, morebitnih padcev ali zdrsov) ni bilo.(11) Prav tako sodišči nižjih stopenj nista ugotovili posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bila uporaba poti naslednji dan, ko se je zgodila nesreča, bolj nevarna, kot je bila dan poprej. Šlo je torej za povsem običajne okoliščine gibanja v naravi, ki ni prinašalo večjega tveganja in nevarnosti, pa čeprav so otroci po poti tekli.(12) To narekuje sklep, da uporaba poti s strani povprečnega trinajstletnega otroka ni terjala ne posebnih opozoril, ne nadzora oziroma spremstva odraslega, tožnik pa glede na zatrjevano in ugotovljeno tudi ni potreboval posebnega nadzora oziroma posebnega pristopa.(13)

13. Revizijsko sodišče se pridružuje presoji sodišča druge stopnje, da bi bil nadzor otrok tako, da bi eden od mentorjev hodil na čelu skupine in s tem določal hitrost ali pa bi jih spremljal in dajal konkretna navodila in opozorila, pretiran. Pa tudi pri tem ni nujno, da se nesreča ne bi zgodila, če bi bili mentorji ves čas zraven. Tožnik bi za trenutek lahko vseeno prehitro stekel, saj mentorji ne morejo imeti v vsakem trenutku pod nadzorom vsakega otroka.

14. Mentorji so ob bremenu, da svojo dejavnost opravljajo s stopnjo skrbnosti dobrega strokovnjaka, ravnali, kot je bilo treba,(14) in bivanje otrok v naravi organizirali tako, da so bila tveganja za poškodbe omejena na razumno mejo, tožnikovi nesreči in poškodbi pa je botrovalo naključje.

15. Ker uveljavljen revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Temeljna načela so podlaga in usmeritev za razlago zakona ter za ravnanje vseh udeležencev obligacijskega razmerja, če pride do spora pred sodiščem, pa tudi za odločanje v njem, primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 66/2002 z dne 24. 10. 2002. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 161/2010 z dne 10. 12. 2012. Op. št. (3): Na to kažeta tudi odločbi II Ips 39/2005 z dne 21. 12. 2006 in II Ips 434/96 z dne 11. 3. 1998, na kateri se sklicuje. Tudi zanju pa velja, kar je zapisano pod opombo št. 9. Op. št. (4): Primerjaj Plavšak, N. v Obligacijskih zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, str. 736 in naslednje.

Op. št. (5): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 128/2008 z dne 17. 6. 2010, II Ips 538/2005 z dne 4. 11. 2005, II Ips 741/2006 z dne 12. 7. 2007. Op. št. (6): To bi narekovalo presojo po pravilih pogodbene odškodninske odgovornosti (240. člen OZ). Sodišči nižjih stopenj toženkine odgovornosti nista presojali po njenih pravilih, vendar to na odločitev o reviziji ne vpliva. Odgovoriti je treba le na vprašanje, ali je sodišče druge stopnje z razlago obsega dolžnega ravnanja organizatorju tabora naložilo premajhno obveznost. Odgovor je enak ne glede na to, ali premalo skrbno ravnanje predstavlja protipravno ravnanje v smislu neposlovne odškodninske odgovornosti ali pa kršitev sklenjene pogodbe v smislu poslovne odškodninske odgovornosti. O njem pa sta se pravdni stranki imeli tudi možnost izjaviti.

Op. št. (7): Smiselno enako kot se presoja odgovornost organizatorja športne prireditve (primerjaj Možina v Šport in pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 301), pri kateri pa mora biti običajno tveganje postavljeno višje kot v konkretnem primeru.

Op. št. (8): Primerjaj Novak v Odškodninska odgovornost šole, Podjetje in delo, 2004, št. 6-7, str. 1207-1217, tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 291/2012 z dne 20. 3. 2014. Op. št. (9): Revident (poleg v ostalih sprotnih opombah citiranih zadev) poudarja predvsem zadeve Vrhovnega sodišča: II Ips 238/2011, II Ips 565/2007, II Ips 38/2001, II Ips 299/2002 in II Ips 690/2008, ki po oceni revizijskega sodišča že zaradi navedenega niso primerljive. Nesreče so se po večini namreč pripetile ali med poukom ali pa na prizorišču športnih dejavnosti, organiziranih s strani izobraževalne ustanove, pri katerih že omejenost gibanja na manjšem prostoru in namen tovrstnih izobraževanj terjata drugačno presojo njene skrbnosti.

Op. št. (10): V tem je najti podobnost z zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 128/2008 z dne 17. 6. 2010, na katero se je sklicevalo sodišče druge stopnje.

Op. št. (11): Odgovornemu je treba naložiti večjo stopnjo skrbnosti, kadar že predhodno pride do težav ali poškodb, primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 670/2009 z dne 7. 2. 2013. Op. št. (12): Podobno kot v zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 269/1994 z dne 12. 10. 1995. Op. št. (13): V tem se primer bistveno razlikuje od zadev Vrhovnega sodišča II Ips 190/2000 z dne 31. 5. 2001, saj je šlo za težje prilagodljivega in vodljivega učenca, in II Ips 455/2007 z dne 22. 1. 2009, pri kateri je prišlo med učenci že do predhodnega konflikta, učenec, ki je tožnika poškodoval, pa je bil neubogljiv in se je rad hitro razburil. Op. št. (14): Drugi odstavek 6. člena OZ in prvi odstavek 147. člena OZ, ki sicer ureja odgovornost delodajalca, smiselno pa je uporabljiv tudi v obravnavanem primeru.