Jedro

Uporaba uhojene poti po pretežno travnati brežini s kamnitimi predeli za povprečnega trinajstletnega fanta ni tako tveganje, da bi terjala bodisi posebno opozorilo na nevarnost (oziroma previdnost) bodisi spremstvo odrasle osebe. Oboje bi bilo pretirano, neživljenjsko.

Izrek

I. Pritožbama toženih strank se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati odškodnino: Z. T., d. d., 42.000,00 EUR, Z. X, d. d., 40.000,00 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2012 dalje, ter mu povrniti pravdne stroške, vse v 15 dneh.“

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, in sicer prvi toženki 637,20 EUR, drugi toženki 651,80 EUR, v 15 dneh, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, „da sta prva in druga toženka v deležu 40 % odgovorni za škodo, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka 16. 8. 2010, v deležu 60 % pa je tožnik sam prispeval k nastanku škode.“ Odločitev o višini odškodnine in o pravdnih stroških je pridržalo za končno sodbo.

2. Tako je presodilo, ker je ocenilo, da mentorji zavarovanke obeh toženk - organizatorke tabora niso ravnali ustrezno, ko otrok na poti od tabora do nižje ležečega nogometnega igrišča niso spremljali oz. jih nadzorovali, 13-letni tožnik pa je pri tem padel preko kamnite brežine in se poškodoval (utrpel je odprt dvojni zlom leve goleni), in sicer zato, ker je po poti tekel in zaradi prevelike hitrosti ni uspel „zvoziti“ ovinka, čeprav je bil glede na svojo starost že sposoben oceniti nevarnost takega teka.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo so se pritožile vse pravdne stranke.

4. Tožnik se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev njegovega soprispevka. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo zlasti 10. in 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ); merilo skrbnosti je pri otrocih drugačno (manj strogo) kot pri odraslih, saj je treba upoštevati otroka iste starosti, izkušenj in razuma. Za otroke tožnikove starosti je splošno znano, da so težje vodljivi, polni energije in razposajeni. Povprečen, razumsko in telesno zdrav 13-letnik bi ravnal enako kot tožnik in bi na igrišče tekel. Splošna opozorila mentorjev in dejstvo, da so otroci vključno s tožnikom dan pred škodnim dogodkom šli po isti poti, ne opravičuje zaključka sodišča, da bi se tožnik moral zavedati nevarnosti, saj je pri tem treba izhajati iz psihologije in izkušenj 13-letnika. Tožnik meni, da njegovega prispevka k nastanku škode ni oziroma je ta največ 20 %. Meni, da mora biti zahtevana skrbnost povzročitelja škode v razmerju do otrok strožja, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, po kateri delež soodgovornosti otroka kot oškodovanca ne presega 20 % oz. 30 % (odločbi VS RS II Ips 190/2000 in II Ips 260/2001). Predlaga spremembo prvostopenjske sodbe tako, da se v celoti ugotovi odškodninska odgovornost toženk.

5. Prva toženka se pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter priglaša pritožbene stroške. Predlaga, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Primarno meni, da ni podana njena pasivna legitimacija, saj tožniku nastala škoda ni krita z zavarovalno polico za zavarovanje splošne odgovornosti št. 9900006803 z dne 4. 3. 2010 skupaj s splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti PG-odg/09-10. Ni šlo za običajno prireditev (usposabljanje mladih gasilcev poteka v okviru raznovrstnih izobraževanj in ne le tega tabora) niti s statutom predvideno prireditev društva (tabor morajo člani zveze potrditi z vsakoletnim letnim načrtom dela in ni v statutu predvidena prireditev, kot npr. občni zbor), kar je pogoj za zavarovalno kritje. To naj bi vedela tudi zavarovanka, zato je pri drugi toženki sklenila posebno polico za zavarovanje odgovornosti mentorjev na konkretni prireditvi. Podrejeno prva toženka izpodbija tudi ugotovljeno odškodninsko odgovornost svoje zavarovanke in trdi, da je tožnik v celoti sam odgovoren za nastalo škodo. Udeleženci tabora so bili opozorjeni na nevarnosti, s strani mentorjev naj bi bila dana tudi opozorila glede konkretne poti (izpoved priče Roka Šuštaršiča, soudeleženca tabora). Predhodno so otroci šli po isti, dobro uhojeni poti skupaj z mentorji, od 13-letnika pa se tudi pričakuje, da so ga že starši naučili zavedanja in ocene nevarnosti teka po brežini v naravnem okolju. Za 13-letne otroke se ne more zahtevati stalnega nadzora, prav tako je objektivno nemogoče in neživljenjsko imeti jih na očeh vsak trenutek.

6. Druga toženka se prav tako pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tudi ona predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne v celoti skupaj s stroškovnimi posledicami, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Podobno kot prva toženka navaja, da je tožnik v celoti sam odgovoren za nastalo škodo, saj je pot poznal, ker je bil z njo seznanjen že prvi dan tabora, na potrebno pazljivost in možne nevarnosti je bil večkrat opozorjen, pri čemer ni pravilna dokazna ocena, da ni bil opozorjen glede konkretne poti. Star je bil 13 let in se od mladine lahko pričakuje večja odgovornost, daje pa se tudi večja svoboda. Pomembno se ji zdi tudi, da je bil tabor namenjen izobraževanju mladih gasilcev, od katerih se zahteva večja skrbnost, saj morajo znati poskrbeti za svojo varnost in pomagati še drugim. Tudi sicer tožnik živi na deželi in se je v podobnem okolju že večkrat gibal, meni druga toženka.

7. Nobena od pravdnih strank ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

8. Pritožbi toženk sta utemeljeni, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

9. Očitek prve toženke glede neobstoja njene pasivne legitimacije sicer ni utemeljen, razlogi prvostopenjskega sodišča glede tega vprašanja pa pravilni. Tabor mladih gasilcev se tudi po presoji pritožbenega sodišča šteje za običajno, s statutom predvideno prireditev društva (zavarovanka toženk je zveza društev) v smislu 2. tč. 1. odst. 12. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PG-odg/09-10 prve toženke, zato je ta krita z zavarovalno polico za zavarovanje splošne odgovornosti št. 9900006803 z dne 4. 3. 2010, pod splošnimi pogoji. V Statutu zavarovanke toženk je skrb za organizirano delovanje gasilske mladine izrecno navedena med osnovnimi nalogami in obveznostmi v okviru nepridobitne dejavnosti zveze (12. tč. 8. čl. Statuta), zato je izobraževanje mladih gasilcev na taboru moč šteti kot običajno, s statutom predvideno prireditev društva, četudi usposabljanje mladih gasilcev poteka v okviru raznovrstnih izobraževanj, ne le tega tabora. Pravilno je tudi stališče, da ni treba, da bi bila prireditev v Statutu poimensko navedena; zadošča, da vsebinsko ustreza s statutom določenim nalogam društva (oziroma zveze društev). Da morajo tabor člani zveze potrditi z vsakoletnim načrtom dela, na to presojo ne vpliva, kakor tudi ne, da je bila pri drugi toženki zavarovana tudi (posebna) odgovornost mentorjev na taboru; zavarovanji se v ničemer ne izključujeta.

10. Tudi očitek nepopolno oz. napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen, graja dokazne ocene pa tudi ne. Dovolj prepričljivo je ugotovljeno, da posebnih opozoril otrokom glede uporabe konkretne poti ni bilo, pri čemer druga toženka svojih očitkov v tej smeri niti ne konkretizira, prva toženka pa se neutemeljeno sklicuje na izpoved priče R. Š.(pravilno Š.), soudeleženca tabora. Iz zapisnika o zaslišanju na glavni obravnavi z dne 3. 12. 2014 izhaja izrecna izpoved te priče, da „posebnih opozoril glede uporabe konkretne poti ni bilo danih“ (list. št. 46 spisa). Vendar se to izkaže za neodločilno.

11. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava (1. odst. 131. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), ko je glede na ugotovljena relevantna dejstva sklepalo o protipravnosti ravnanja zavarovanke toženk oziroma njenih mentorjev (kot delavcev zavarovanke toženk v smislu 1. odst. 147. čl. OZ). Po presoji pritožbenega sodišča namreč ti niso opustili dolžne skrbnosti.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so mentorji otroke prvi dan tabora na splošno opozorili na previdnost pri gibanju v naravnem okolju (da je uvala vzdolž strmejšega pobočja in da je treba paziti in ne noreti). Prvi dan tabora so po poti, na kateri se je drugi dan pripetila nesreča, otroke mentorji tudi pospremili, posebnih navodil oz. opozoril glede uporabe te poti pa jim niso dali. Drugi dan tabora popoldne so mentorji otrokom naročili, naj se odpravijo do igrišča, kjer bodo igrali nogomet, ki je ležalo višinsko nižje kot dom, v katerem so bili udeleženci nastanjeni. Do igrišča je vodila kratka, uhojena pot preko travnate, mestoma strmejše brežine, ki je v zadnjem delu ostreje zavila v levo, pod potjo pa se je v tem delu nahajala 80 do 100 cm visoka kamnita brežina (situacija v naravi je nesporno takšna, kot jo prikazujejo barvne fotografije(1)). Otroci so do igrišča odšli v spontano oblikovanih skupinah, brez spremstva mentorjev. Tožnik je po poti tekel, zaradi prevelike hitrosti pa ga je na ovinku zaneslo s steze, padel je in se poškodoval. 13. V podobnih primerih je v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da je treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo izobraževalnega procesa, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v skladu z njihovo starostjo in zmožnostmi. Šole, mutatis mutandis pa tudi druge ustanove, ki so jim otroci zaupani v vzgojo in varstvo (tu pač gasilsko združenje), morajo pri izvajanju svoje nadzorne dolžnosti puščati otrokom dovolj prostora za njihov razvoj, če naj jih vzgoji v samostojne, odgovorne osebnosti, ki znajo (po)skrbeti zase. Pretirano nadzorstvo bi na ta proces vplivalo negativno.(2) To drži tudi v obravnavanem primeru, kjer je bil tožnik udeleženec tabora mladih gasilcev pod vodstvom mentorjev zavarovanke toženke.

14. Nadzor nad otroki je torej treba prilagajati njihovi starosti. Starejši kot so, manjši nadzor je potreben, se pričakuje in se sme terjati. Kot je na eni strani treba, da se majhne otroke (denimo v vrtcu) nadzira in pazi praktično na vsakem koraku(3), je treba pri starejših otrocih stalen nadzor počasi opuščati in jim puščati vedno več svobode in zaupanja v lastno presojo.

15. Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 13 let. Otrokom te starosti je treba toliko zaupati, da so pri gibanju v naravnem okolju samostojni, če le pri tem niso izpostavljeni kakšnemu znatnejšemu, realnemu tveganju. Uporaba uhojene poti po pretežno travnati brežini s kamnitimi predeli za povprečnega trinajstletnega fanta ni tako tveganje, da bi terjala bodisi posebno opozorilo na nevarnost (oz. previdnost) bodisi spremstvo odrasle osebe. Oboje bi bilo pretirano, neživljenjsko. Zato mentorji niso ravnali narobe, neskrbno, ko so pustili, da otroci sami odidejo po tej poti do bližnjega nogometnega igrišča.(4)

16. Celo ob morebitni prisotnosti mentorjev bi lahko tožnik stekel, padel in se poškodoval.(5) Tek v naravi ni nič takega, česar otrok nikakor ne bi smel početi, seveda pa je to kot vsako drugo gibanje v naravnem okolju povezano tudi s tveganjem. Breme tega tveganja je gre naprtiti drugemu le, če je opustil razumno pričakovano ravnanje.

17. Tožnik bi se glede na svojo starost mogel in moral zavedati, da lahko pri teku po bregu navzdol pade, če svoje hitrosti ustrezno ne prilagodi oz. je ne obvladuje. Nesrečna poškodba je zato po presoji pritožbenega sodišča kvečjemu splet njegove premajhne pazljivosti in nesrečnega naključja (da je ravno tako nerodno padel), ki pa vedno bremeni tistega, ki se mu primeri.

18. Mentorji zavarovanke toženk zato niso ravnali protipravno. Kršili niso nobenih posebnih predpisov (to jim niti ni bilo očitano), niti ni bilo njihovo ravnanje zoper splošno prepoved vzdržati se ravnanj (tudi opustitev), ki drugemu lahko povzročijo škodo (10. čl. OZ), zaradi česar odškodninska odgovornost zavarovanke toženk, posledično pa obveznost toženk, ni podana.

19. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje (tč. 12 zgoraj) je pritožbeno sodišče pritožbi toženk v celoti ugodilo in po 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, pritožbo tožnika pa zavrnilo in implicite potrdilo zavrnilni del sodbe (353. čl. ZPP).

20. Tožnik s pritožbo (in s tožbo) ni uspel, toženki pa sta uspeli, zato jima je tožnik dolžan povrniti stroške postopka, vključno s pritožbenimi (1. odst. 154. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP); za obe toženki je to strošek sodne takse za pritožbo po 607,20 EUR, za drugo toženko poleg tega še izdatek za stroške dveh prič po 14,44 EUR in 15 EUR materialnih stroškov, za prvo toženko pa 30 EUR materialnih in PTT stroškov (potnih stroškov ni ustrezno specificirala). Priznane stroške mora tožnik plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

(1) Tožnikovi dokazi v prilogi A 5. (2) Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 128/2008 z dne 17. 6. 2010, kjer je bila zavrnjena revizija zoper zavrnilno sodbo za škodo, ki jo je utrpel učenec na šolskem izletu, ko je omahnil z ograje ob reki približno 4 metre globoko. Prim. tudi sodbo istega sodišča II Ips 538/2005 z dne 4. 11. 2005, ko je poškodba v šoli učencu nastala med krajšo odsotnostjo učiteljice.

(3) In še to ne absolutno oz. brezpogojno; prim. odločitev tukajšnjega pritožbenega sodišča III Cp 2654/2014, v kateri je bil zavrnjen zahtevek 5 letnega tožnika, ki si je pri padcu (skoku) na igrišču vrtca zlomil roko.

(4) Zadeve po dejanski plati (rizika) nikakor ni primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije pod II Ips 190/2000 (šlo je za nesrečo, ko je 14-letni šolar na izletu pomolil glavo skozi okno vagona) Neprimerljiva pa je tudi zadeva II Ips 360/2001, kjer je šlo za to, da je pes ugriznil 10 letnega tožnika in se je presojala odgovornost lastnika psa (70%).

(5) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 538/2005 z dne 4. 11. 2005.