Jedro

Tipični prvini, ki (abstraktno) kavzo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po naravi stvari same dopolnjujeta, sta zaupnost oz. osebnostnost razmerja ter aleatornost. Prva prvina onemogoča, da bi bilo mogoče preživljalčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju. Obstajajo seveda metode, po katerih je mogoče izračunavati urno postavko nekega tipičnega dela (npr. nege), a vendarle je neločljiv sestavni del tipičnega razmerja po tej pogodbi tudi kontekst človeškega razmerja med pogodbenima strankama. Prav ta nepremoženjski (človeški) kontekst je za obe pogodbeni stranki v tipičnih primerih odločilnega pomena pri sklepanju pogodbe ter ga v denarju ni mogoče izraziti. Že to je razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje takšno uporabo načela enake vrednosti dajatev, kot je lastna tipičnim ekonomskim poslom. Druga prvina (aleatornost) izhaja iz narave stvari. To namreč zaznamuje tančica nevednosti tako o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja kot tudi o njegovem obsegu. Prva je odvisna od trajanja preživljančevega življenja, druga pa od zahtev, ki jih prinaša njegovo duševno in telesno zdravstveno stanje. Prvina tveganosti je drugi, dodatni razlog, zaradi katerega takšnih pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po določbi o enaki vrednosti dajatev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

**Uvodni oris zadeve**

1. Toženka in tožnikov oče sta 20. 9. 2005 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Toženka je bila na podlagi le-te upravičena do ? solastninskega deleža nepremičnine. Zapis njene obveznosti v pogodbi je: ?Preživljalka se zavezuje, da bo do njegove smrti preživljala preživljanca ter da mu bo, ko bo to potrebno, nudila vso potrebno in njegovemu zdravstvenemu stanju primerno oskrbo, pomoč in postrežbo, ter redno prehrano. V primeru bolezni preživljanca ali njegove starostne onemoglosti, se zavezuje preživljancu zagotoviti vso potrebno zdravniško pomoč in zdravila ter po potrebi kriti vse stroške nege na domu in zdravljenja v bolnici ter plačevati za oskrbnino v domu upokojencev, v kolikor bi preživljanec tja odšel po lastni volji?.

2. Prav slednja pogodbena hipoteza (torej odhod v dom upokojencev) se je udejanjila razmeroma hitro, namreč 12. 10. 2005. Okoliščine iz obdobja sklepanja pogodbe in odhoda v dom, ki tvorijo pomemben življenjski kontekst obeh dogodkov, so še, da je bil pokojnik junija istega leta zdravniško obravnavan zaradi shiranosti. Po ženini smrti, leto poprej, je namreč postal brezvoljen. Dalje, 2. 9. 2005 je padel s postelje in si zlomil rebro. V odpustnem pismu s 6. 9. 2005 je navedeno, da zapustnik glede na splošno somatsko in socialno stanje potrebuje namestitev v domsko oskrbo. Toženka je pokojnika v domu obiskovala in zanj skrbela (mu nosila priboljške, ga vodila ven, poskrbela za novo zobno protezo itd.) ter tudi mesečno doplačevala za oskrbnino. Preživljanec je umrl 8. 5. 2006 zaradi pljučnice.

3. Osrednja teza tožbene podlage je, da sporni pogodbi manjka element tveganja, saj naj bi toženka ob sklepanju pogodbe vedela, da bo njena skrb minimalna, glede na časovno sosledje pa je moralo biti tedaj že tudi zagotovljeno pokojnikovo mesto v domu upokojencev. Iz tega razloga sporne pogodbe po stališču tožnika ni mogoče šteti kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju, marveč kot darilo.

4. Toženka opozarja na druge vidike. Predvsem na to, da je zanj že prej skrbela ter da je prav ta subjektivni vidik (zaupanje) privedel do sklenitve pogodbe prav z njo. Opozarja na družabni vidik izvrševanja njenih obveznosti (ta ni umanjkal niti po namestitvi v dom) ter na preteklo skrb. Trdi, da je svojo obveznost po pogodbi izvrševala.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Pri tem se je oprlo na obračunsko metodo. Z izvedencem je ugotavljalo vrednost nepremičnine (dobrih 200.000 EUR). 25 dni (od sklenitve pogodbe do namestitve v dom) je zanj skrbela, kasneje je mesečno doplačevala za oskrbo 340 EUR. K temu je dodalo, da je tehnično izplačila izvrševal njen mož (torej pokojnikov sin) ter da ni plačevala iz svojega posebnega premoženja. Zato tudi ta njen prispevek prepolovi. Sodišče je nadalje zavrnilo relevantnost toženkine pretekle pomoči pokojniku ter je v zvezi s tem tudi zavrnilo vse dokazne predloge. Nadalje je ugotovilo, da se je v pokojnikovo nepremičnino brezplačno vselila toženkina hči (pokojnikova vnukinja) in so torej tudi ugotovljene dajatve s tem kompenzirane. Poleg tega je še navedlo, da opravljena dela ne presegajo pričakovane pomoči med družinskimi člani. Enako velja glede stroškov za zobno protezo, pogreb in ureditev nagrobnika. Končni sklep sodišča prve stopnje je, da pogodbi manjka element tveganja ter se zaradi neravnovesja med obema dajatvama sporna pogodba šteje za darilno pogodbo.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

6. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker so vsi vedeli, da bo moral pokojnik v dom, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča to za toženko ni bila tvegana pogodba. Pritožbeno tezo o tem, da bi moralo sodišče ugotavljati namen pogodbe in voljo strank, je zavrnilo, češ da ?sama kavza pogodbe za predmetno situacijo zato ni odločujoča in s tem tudi ne sklicevanje pritožbe na sodbe Vrhovnega in višjih sodišč.? Pritožbeno sodišče dalje razloguje, da sicer ni sporno, da je toženka tastu pomagala že tudi pred sklenitvijo pogodbe, vendar naj bi mu pomagali tudi drugi sorodniki. Za pritožbeno sodišče je relevantno to, da je namen pogodbe preživljanje za naprej. S tem tudi zavrne procesni očitek glede neizvedbe dokazov, ki so bili predlagani v zvezi s preteklo pomočjo.

**Povzetek bistvenih revizijskih navedb tožene stranke**

7. Zoper to sodbo vlaga revizijo toženka. Sklicuje se na vse zakonske revizijske razloge ter sodišču primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč.

8. Pritožbenemu sodišču očita, da se ni izreklo o pritožbeni graji dejanskih ugotovitev glede ugotavljanja vrednosti dajatve toženke in preživljanca, marveč se je omejilo le na dejanska vprašanja, povezana s starostjo in zdravstvenim stanjem preživljanca.

9. Sodišču nadalje očita, da ni upoštevalo pomoči, ki jo je toženka preživljancu nudila še pred sklenitvijo pogodbe. V zvezi s tem ponavlja tudi procesni očitek, ker sodišče v zvezi s temi dejstvi ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje dr. F.) ter zato, ker se ni opredelilo do zaslišanih prič v zvezi s temi dejstvi (A. G., U. B., T. T., N. S. in M. Č.). Meni, da sta ravno prejšnje ravnanje in skrb pomembni okoliščini za presojo namena pogodbenih strank.

10. Osrednjo ost revidentka nameri na obrazložitev pritožbenega sodišča, da kavza pogodbe ni odločujoča, pač pa le vprašanje, ali je bila pogodba za toženko tvegana ali ne. Poudarja, da je aleatornost del pogodbene kavze, vendar pa je treba ugotavljati tudi splošen namen pogodbenikov, torej razlog, zakaj sta stranki pogodbo sklenili. Trdi, da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da je tudi v primeru, ko je preživljanec ob sklenitvi pogodbe na smrt bolan (kar v obravnavani zadevi niti ni bil) lahko za preživljanca oskrba s strani osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali celo več od izročenega premoženja. Zato je nujno presojati tudi subjektivno vrednotesnje obeh dajatev. Ravno ta subjektivni vidik pa naj bi obe nižji sodišči v celoti obšli. Poudarja, da se je toženka ob sklenitvi pogodbe zavezala skrbeti za preživljanca tudi v času domske oskrbe. Takšne skrbi se ne da natančno obračunati in stranki ob sklenitvi pogodbe nista vedeli, kakšen bo obseg te skrbi. Zato po stališču revidentke takšne pogodbe ni mogoče presojati v luči načela enake vrednosti dajatev. Predvsem pa namen sklenitve pogodbe ni bil darilni.

11. Napada tudi stališče nižjih sodišč, da bi bila toženka za preživljanca dolžna skrbeti že na podlagi moralnih zavez.

12. Nazadnje napada še samo vsebino matematičnega izračuna oziroma dejstvo, da se pritožbeno sodišče o pritožbenih navedbah v zvezi s tem ni izreklo, češ da to ni pravno odločilno ter trdi, da sodišče tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe o tem, kako je potekala skrb za tasta ter o tem, ali je hčerka plačevala najemnino ali ne.

**Odgovor na revizijo**

13. Tožnik je na vročeno revizijo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

14. Revizija je utemeljena.

15. Revidentka utemeljeno opozarja, da se nižji sodišči ?nista ukvarjali z iskanjem namena in razloga pogodbenih strank za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju.? Ta manjko, ki ustreza revizijskemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), zaradi katerega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP), se najbolj eksplicitno odraža v 7. točki razlogov pritožbenega sodišča, ki se glasijo: ?Naloga sodišča je bila torej ugotavljati, ali je bila pogodba v času sklepanja glede na vse okoliščine - starost in zdravstveno stanje preživljanca, planirani odhod v dom starejših - za toženko tvegana. Sama kavza pogodbe za predmetno situacijo zato ni odločujoča in s tem tudi ne sklicevanje pritožbe na sodbe Vrhovnega in višjih sodišč.?

16. V obravnavani zadevi je osrednje vprašanje, ali je sporni pravni posel darilna pogodba ali pa pogodba o dosmrtnem preživljanju. Ravno kavza pogodbe je tisto, kar nam daje odgovor na to, osrednje vprašanje. Če je bila kavza darilna (causa donandi), gre za darilno pogodbo. Če pa gre za causam acquirendi, tedaj je treba pogodbo opredeliti kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju, torej kot odplačno pogodbo(1).

17. Podlaga obveznosti (kavza) je osrednja (tudi nosilna) pogodbena prvina. Gre za institut, ki se je razvil v teoriji obligacijskega prava, svoje izrecno mesto pa je nato našel tudi v pozitivnem pravu. V 39. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tako navedeno: ?Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).?

18. Teorija obligacijskega prava nam pojasni, da je kavza skupen namen pogodbenikov. ?Obveznost ene stranke ima za svojo kavzo obveznost nasprotne stranke?(2) Kavza vzpostavlja torej razmerje med obligacijama nasprotnih pogodbenih strank. ?Večina pogodb ima svoj ekonomski interes, ki ga je mogoče zlahka spoznati. Ta ekonomski interes je bodisi zamenjava ene koristi za drugo bodisi prepustitev koristi brez nasprotne vrednosti?(3) Bistveno torej je, da se med nasprotnima strankama vzpostavi neka ekvivalentnost. Ekvivalentno (v smislu načela enake vrednosti dajatev) je namreč vse tisto, kar sta ?udeleženca razumela in želela zajeti s svojim odnosom?(4) Avtor(5) navaja primer darilne pogodbe, kjer kot ekvivalent podarjeni stvari stoji nasproti ?stanje njegove psihe? kot posledica akta daritve. To, kako stranki razumeta ekvivalentnost v konkretnem pogodbenem odnosu, po avtorjevem stališču sodi v pojem kavze.

19. Klasična teorija je tako izoblikovala abstraktno zasnovane tipe običajnih pogodbenih podlag (kavz), ki v tipičnih primerih tudi ustrezajo konkretni pogodeni podlagi (kavzi) konkretnih pogodbenih strank. Najbolj tipična primera sta causa acquirendi, ki je značilna za dvostransko obvezne in odplačne pogodb, in causa donandi, ki je značilna za darilne pogodbe. Prvo preveva načelo enake vrednosti dajatve (8. člen OZ)(6), drugo pa darilni namen (animus donandi). ?Če ni darilnega namena, je dajatev brez kavze(7).?

20. Obstajajo pa še drugi nameni, ki niso ekonomske narave v ožjem smislu. Pojem subjektivne kavze prav s temi nameni dopolnjuje klasično teorijo o kavzi. To pomeni, da se kavza konkretnega pogodbenega razmerja od tipične kavze lahko tudi odmakne ali drugače: ni nujno, da konkretna pogodbena kavza ustreza kateremu izmed abstraktno oblikovanih tipov kavze (causa solvendi, causa credendi, causa donandi). Poleg ekonomskih in subjektivnih namenov Cigoj nadalje opozarja še na zunanje okoliščine, na katere stranki ne mislita posebej, ker so same po sebi umevne(8) oziroma izhajajo iz drugih (predvsem zunanjih) okoliščin posla. Kot šolski primer takšne okoliščine se navaja primer, da stranka najame sobo s pogledom na pričakovano povorko ob kronanju kralja, zaradi česar je pripravljena plačati bistveno višjo ceno kot sicer.

21. Tipična kavza, ki ustreza pogodbi o dosmrtnem preživljanju, je causa acquirendi. ?Causa acquirendi je v tem, da se kdo zaveže zato, da dobi nasprotno zavezo.?(9) To navsezadnje izhaja tudi iz prvega odstavka 557. člena OZ: ?S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti.?

22. Tipični prvini, ki tako zasnovano (abstraktno) kavzo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po naravi stvari same dopolnjujeta sta zaupnost oz. osebnostnost razmerja ter aleatornost. Prva prvina onemogoča, da bi bilo mogoče preživljalčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju. Obstajajo seveda metode, po katerih je mogoče izračunavati urno postavko nekega tipičnega dela (npr. nege), a vendarle je neločljiv sestavni del tipičnega razmerja po tej pogodbi tudi kontekst človeškega razmerja med pogodbenima strankama(10). Prav ta nepremoženjski (človeški) kontekst je za obe pogodbeni stranki v tipičnih primerih odločilnega pomena pri sklepanju pogodbe ter ga v denarju ni mogoče izraziti. Že to je razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje(11) takšno uporabo načela enake vrednosti dajatev, kot je lastna tipičnim ekonomskim poslom. Druga prvina (aleatornost) izhaja iz narave stvari. To namreč zaznamuje tančica nevednosti tako o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja kot tudi o njegovem obsegu. Prva je odvisna od trajanja preživljančevega življenja, druga pa od zahtev, ki jih prinaša njegovo duševno in telesno zdravstveno stanje. Prvina tveganosti je drugi, dodatni razlog, zaradi katerega takšnih pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po določbi o enaki vrednosti dajatev.(12)

23. Kršitev načela enake vrednosti dajatev pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju bo tako prišla v poštev v res izjemnih primerih: tedaj, ko se stranki že ob sklepanju pogodbe zavedata, da bo razlika med vrednostma nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da v pogodbi očitno prevlada darilni namen (animus donandi(13) ). A tudi ti, izjemni primeri nas naposled vrnejo k izhodiščnemu vprašanju: kakšen je bil skupni namen pogodbenikov ali drugače: kakšna je bila kavza pogodbe?

24. Nižji sodišči prvino zaupnosti ignorirata s tem, ko ne upoštevata, kakšno je bilo za preživljanca subjektivno vrednotesnje dajatev in storitev toženke.

25. S tem, ko presodita, da pogodba za toženko ni bila tvegana, ker je vedela, da bo šel preživljanec v zelo kratkem času v dom starejših oseb, pa tudi prvino aleatornosti obravnavata osiromašeno. Prvina tveganosti izhaja predvsem iz dejstva, da je trenutek smrti vselej negotov. Tveganost je glede na stanje preživljanca (njegovo starost, zdravje) lahko bolj ali manj intenzivna. Razen v res izjemnih primerih (ko npr. preživljancu smrt že gleda v obraz in je le še vprašanje dni, kdaj bo nastopila), je vsaj določena mera tveganja vselej prisotna(14) (15). Za tak izjemen primer v obravnavani zadevi ni šlo. Že res, da je bil preživljanec v svojem 83. letu in ne najboljšega zdravstvenega stanja. Ni pa bil na smrt bolan. Za nazaj sedaj seveda vemo, da je umrl 8 mesecev po sklenitvi pogodbe, a umrl je zaradi pljučnice, ki je nastopila kasneje in tudi neodvisno od dejstva, da je šel pokojni v domsko oskrbo. Z odhodom v dom (kar je bilo do te mere pričakovano dejstvo, da o tveganju ni mogoče govoriti) se izpolnitvene obveznosti niso končale (bile so celo pogodbeno predvidene). Tega, koliko časa bo morala toženka izpolnjevati tako predvidene pogodbene obveznosti, stranki nista mogli vedeti. Že zato je stališče nižjih sodišč, ki je pogodbi prvino aleatornosti v celoti odreklo ter posledično ugotovilo tolikšno kršitev načela ekvivalentnosti, da je iz tega izpeljalo sklep o darilni pogodbi, napačno.

26. Če bi se sodišči vprašanja kavze lotili celostno, kar bi morali storiti, pa nista, tedaj bi ugotavljali: - ali je obstajal darilni namen (animus donandi). Brez te ugotovitve je zaključek o tem, da je sporna pogodba darilna, nujno pomanjkljiv; - kakšen je bil za preživljanca subjektivni pomen dejstva, da zanj (vsaj v omejenem obsegu v času prebivanja v domu starejših oseb) skrbi prav toženka. Gre za denarno neovrednotljivo pogodbeno storitev, ki je za pogodbo o dosmrtnem preživljanju tipična ter poleg prvine aleatornosti bistveno spreminja načelo enake vrednosti dajatev; gre pa tudi za prvino, ki jo je pogosto zelo težko jasno ločevati od darilnega namena iz hvaležnosti oziroma ga v primeru, ko je posel vendarle mogoče ovrednotiti kot odplačen, absorbira vase; - ali je bila sestavni del pogodbene podlage tudi preživljančeva odmena za preteklo skrb. To okoliščino sta nižji sodišči napačno in bolj ali manj apriorno zavrnili. Že res, da to v pogodbi ni bilo izrecno zapisano. A za kavzo pogodbe je značilno ravno to, da v pogodbi izrecno ni zapisana, jo je pa mogoče ugotoviti iz okoliščin življenjskega primera. V zvezi s temi dejstvi je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje odreklo dokazno obravnavo, pritožbeno sodišče pa je temu pritrdilo.

27. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili pravilo o pogodbeni podlagi (kavzi) oziroma ga sploh nista uporabili, je ostalo dejansko stanje v zgoraj opisanem obsegu nepopolno ugotovljeno. Na podlagi procesnega pooblastila iz drugega odstavka 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz obrazložitve.

28. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): O tem, da je treba za presojo pravne narave pogodbe iskati skupen namen pogodbenikov obstaja tudi judikatura Vrhovnega sodišča: Sodba II Ips 192/2007 z dne 26. 8. 2009, Sodba II Ips 1239/2008 z dne 14. 7. 2011, Sodba II Ips 464/1999 z dne 29. 3. 2000, Sodba II Ips 381/2006 z dne 29. 1 .2009 in Sodba II Ips 179/2012 z dne 30. 10. 2014. Op. št. (2): S. Perović v: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 240. Op. št. (3): S. Cigoj, Obligacije, Ljubljana 1976, str. 39. Op. št. (4): Ž. Đorđevič v: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 152. Op. št. (5): Prav tam.

Op. št. (6): Cigoj (Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem, Ljubljana 1978, str. 14) tako navaja: ?Načelo o enaki vrednosti izpolnitve pri dvostransko obveznih pogodbah, torej pogodbah, ki so odplačne in pri katerih mora odplačnost ustrezati vrednosti nasprotne dajatve (komutativnost), je načelo, ki pomeni pravno podlago takšnega posla (causa)?.

Op. št. (7): Cigoj, Obligacije..., str. 43. Op. št. (8): Cigoj, Obligacije..., str. 40. Op. št. (9): Cigoj, Obligacije..., str. 43. Op. št. (10): Na subjektivno vrednotesnje oskrbe je Vrhovno sodišče izrecno opozorilo npr. v sodbi II Ips 381/2006 z dne 29. 1. 2009 in v sodbi II Ips 464/1999 z dne 29. 3. 2000. Op. št. (11): Prim. Olga Jelčić v: Novo nasljednopravno uređenje (Ur. M. Dika), Narodne novine, Zagreb 2003, str. 99. Op. št. (12): Primerjaj: Sodba in sklep VS RS, II Ips 558/2007 z dne 13. 5. 2010; Sodba VS RS, II Ips 464/1999 z dne 29. 3. 2000 ter Sodba VS RS, II Ips 381/2006. Op. št. (13): Olga Jelič v nav. delu, str. 100, govori celo o tem, da je treba takšne položaje reševati prek pravila o simuliranem pravnem poslu. Enako tudi razlogi sodbe VS RS II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014. Op. št. (14): V sodbi VS RS II Ips 381/2006 so naslednji nosilni razlogi: ?Čeprav sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe vedeli, da je preživljanka hudo bolna ter potrebuje pomoč, nego in oskrbo, pa zaradi nedoločljivosti trenutka preživljankine smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženke v bodoče. Prav zaradi te aleatornosti sta nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Tudi zato, ker ni mogoče ugotoviti, kako je preživljanka, ki si je zaradi težkega zdravstvenega stanja želela zagotoviti oskrbo in preživljanje do smrti, subjektivno vrednotila oskrbo, ki jo je toženka v preteklosti nudila očetu, in bodočo oskrbo in preživljanje.? Op. št. (15): V sodbi VS RS II Ips z dne 30. 1. 2014 je revizijsko sodišče podalo naslednje razloge: ?Tudi v primeru, ko je preužitkar ob sklenitvi pogodbe na smrt bolan in je njegova smrt pričakovana, prav tako pa je pričakovan tudi obseg prevzete skrbi, je lahko za preužitkarja oskrba s strani osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali več od izročenega premoženja. Pravilno je zato stališče pritožbenega sodišča, da obračunski pristop ne pride v poštev, saj te pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).?