Jedro

Stavba tožnikov je bila zgrajena pred nacionalizaicjo in uvedbo družbenolastninskega sistema. Po nacionalizicji je zemljišče, na katerem je stala stavba in sosednje zemljišče, ki je bilo pred nacionalizacijo v lastni tretje osebe, prešlo v družbeno lastnino. Čeprav tožnika nista izkazala, da bi na sosednjem zemljišču pridobila pravico uporabe z odločbo ali pogodbo, je pri urejanju pripadajočih zemljišč v naseljih mestnega značaja, ki so bila vsa v družbeni lastnini,treba dati prednost namenu, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi. To pa je, da ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Tožnika imata tako prav, da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona. To pa pomeni, da je Višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da v obravnavanem primeru takoimenovani dinamični princip ugotavljanja pripadajočega zemljišča in posledično obstoja lastninske pravice na njem ne pride v poštev. Zato bo moralo sodišče z ustrezno kombinacijo meril in ob uravnoteženju javnega in zasebnega interesa ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča k stavbama Ulica A. 35 in35a, kar bo podlaga za nadaljnjo ugotovitev, na kolikšnem zemljišču sta revidenta lastninsko pravico pridobila.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I. in III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožniki so s tožbo z dne 13. 6. 2013 od sodišča zahtevali, naj razsodi, da so pridobili lastninsko pravico na nepremičninah: prvi in (prvotni) drugi tožnik na parc. št. 953/20 k. o. ... kot pripadajočem zemljišču k njuni solastni stavbi na naslovu Ulica A. 33, vsak v solastniškem deležu 1/2, tretji tožnik in četrta tožnica pa skupno lastnino na parc. št. 953/21 k. o. ..., kot pripadajočem zemljišču stavbe na naslovu Ulica A. 35, ki je v izključni lasti tretjega tožnika in stavbe na naslovu Ulica A. 35a, ki je v izključni lasti četrte tožnice.

2. Sodišče prve stopnje je njihovim tožbenim zahtevkom ugodilo. Ugotovilo je, da sta prvi in (prvotni) drugi tožnik od toženke pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo garaže in ograje na parc. št. 953/20 k. o. ... in ocenilo, da sta tako na podlagi ustne, vendar realizirane pogodbe pridobila tudi pravico uporabe na tem zemljišču.1 Za tretjega tožnika in četrto tožnico pa je ocenilo, da sta s pritožbo, ki jo je njuna pravna prednica A. A. leta 1972 naslovila na pravno prednico toženke, izkazala, da je njuna pravna prednica pravico uporabe na nepremičnini pridobila kot nadomestilo za razlastitev druge nepremičnine, ki je bila izvedena leta 1950. Odločilo je, da so vsi tožniki nato na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) pridobili lastninsko pravico.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevka tretjega tožnika in četrte tožnice. Odločilo je, da nista izkazala, da sta pridobila pravico uporabe na parc. št. 953/20 k. o. .... Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zahtevkov prvega in drugega tožnika), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 615/2019 z dne 6. 2. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je lastnik stavbe na nekdanjem družbenem zemljišču po samem zakonu pridobil pravico uporabe na drugem družbenem zemljišču, če je to postalo funkcionalno zemljišče njegove stavbe po njeni izgradnji in pred nastopom lastninjenja? **Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa tretji tožnik in četrta tožnica zoper odločitev sodišča druge stopnje o njunem zahtevku vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je višje sodišče pravilno ugotovilo, da v času izgradnje stavbe Ulica A. 35 pred drugo svetovno vojno, zemljišče parc. št. 953/21 k. o. ... ni bilo namenjeno njeni redni rabi, po drugi svetovni vojni pa je postalo družbena lastnina in bilo nato v letu 1997 predmet lastninjenja po ZLNDL. Višje sodišče je tudi ugotovilo, da je bilo sporno zemljišče po prostorskem aktu, urbanističnih standardih in dejanski urejenosti namenjeno in potrebno za rabo stavbe na Ulici A. 35 in kasneje prizidani stavbi na Ulici A. 35a. Višje sodišče je zavzelo stališče, da kljub temu po nekdanji zakonski ureditvi, po kateri je imel lastnik stavbe v času družbene lastnine po samem zakonu pravico uporabe na tistem zemljišču, ki je bilo neposredno namenjeno njeni redni rabi kot njeno funkcionalno zemljišče, revidenta nista pridobila lastninske pravice. Opozarjata, da je odstopilo od stališč iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 128/2018, kar je tudi obrazložilo, vendar revidenta menita, da je stališče višjega sodišča materialnopravno zmotno.

6. Revidenta opozarjata, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 128/2018 kot najbolj bistveno poudarilo: - da je bila neposredna namembnost oz. potrebnost družbenega zemljišča za redno rabo stavbe (položaj funkcionalnega zemljišča) po nekdanjih predpisih opredeljena kot dejanski stan, zakonita pravica uporabe lastnika stavbe na takem zemljišču pa kot pravna posledica tega dejanskega stanu; - da se je obseg zemljišča z urbanističnega in dejanskega vidika lahko spreminjal v smislu površine in oblike, vse do prenehanja družbene lastnine; - da je tako za vprašanje, katero zemljišče je olastninil lastnik stavbe po ZLNDL, odločilen obseg funkcionalnega zemljišča, kakršnega je imela stavba ob nastopu lastninjenja nekdanjega družbenega zemljišča. Revidenta menita, da je stališče višjega sodišča tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, izraženem v zakonodajnem gradivu ZVETL-1, po katerem naj bi za nekdanja družbena zemljišča veljal takoimenovan dinamičen pristop ugotavljanja pripadajočega zemljišča k stavbam, torej, da se je lahko obseg pripadajočega zemljišča v času trajanja družbene lastnine spreminjal, posledično pa tudi obseg po zakonu obstoječe pravice uporabe. Le za zemljišča v zasebni lasti naj bi veljal takoimenovan statični princip, po katerem je za obseg zemljišča, pridobljenega po pravilih o gradnji na tujem svetu ali kogentne akcesornosti lastninske pravice na zemljišču, odločilen trenutek izgradnje oziroma odsvojitve stavbe. Revidenta opozarjata, da izpodbijana sodba temelji na nasprotni paradigmi. Menita, da daje preveliko težo civilno-premoženjskemu vidiku pravice uporabe na stavbnih zemljiščih in premalo njeni družbeni funkciji. Pomembno je, da so občine upravljale z družbenimi stavbnimi zemljišči za namen družbe kot celote.

7. Revidenta s sklicevanjem na določbe takrat veljavnih zakonov opozarjata, da sta na nezazidanem stavbnem zemljišču lahko obstajali dve pravici uporabe posameznikov: - pravica razlaščencev še naprej uživati razlaščeno zemljišče s prednostnim upravičenjem pridobiti pravico uporabe za gradnjo na tem zemljišču: ta pravica je bila pridobljena po samem zakonu in je obstajala do odplačnega odvzema zemljišča iz posesti; promet z njo je bil omejen na ožje povezane osebe imetnika; - pravica za gradnjo, ki je bila posamezniku ali organizaciji združenega dela dodeljena za potrebe izgradnje nove stavbe oz. drugega objeta; ta se je pridobila bodisi z odločbo bodisi s pogodbo in ne na podlagi samega zakona; tudi promet z njo je bil omejen, a ne nemogoč.

8. Navajata, da je bila drugačna pravica vsakokratnega lastnika stavbe uporabljati zemljišče, ki je namenjeno redni uporabe stavbe. Ta pravica je obstajala na podlagi samega zakona in ni bila v samostojnem pravnem prometu, ampak le skupaj s pravico na stavbi. Za njeno pridobitev ni bila potrebna dodelitev z odločbo ali pridobitev s pogodbo. Menita tudi, da se je obseg funkcionalnega zemljišča spreminjal v skladu z aktualnimi potrebami in urbanističnimi standardi, kar po njunem mnenju izhaja iz 5. do 20. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. RS, št. 18/84, v nadaljevanju ZUN). Menita, da je v primerih, ko se je določeno družbeno stavbno zemljišče v času družbene lastnine s prostorskim aktom oz. po urbanističnih standardih na novo namenilo redni rabi obstoječe stavbe (ne zgolj zatrjevalo, da se rabi), to pa se je poleg tega udejanjilo tudi v naravi z njegovo ureditvijo in rabo v ta namen (torej v skladu s prostorskim aktom oz. urbanističnimi standardi, ne pa na „divje“), četudi brez posamičnega pravnega naslova, je lastnik stavbe na takem zemljišču po samem zakonu pridobil zakonito pravico uporabe. Revidenta tako predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa toženi stranki naloži tudi povrnitev njunih stroškov postopka.

**Odgovor na revizijo**

9. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Opozarja, da je bila zgradba revidentov zgrajena pred drugo svetovno vojno, ko so bila lastninska razmerja urejena enako kot danes. Meni, da bi lahko revidenta pridobila pravico uporabe na dodatnem zemljišču, le v posebnem postopku s sklenitvijo pisne pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča za določeno plačilo v skladu s 7. členom Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. FLRJ, št. 26/54), na podlagi kasneje veljavnih predpisov pa te pravice za nazaj nista mogla pridobiti. Če pa bi pravico na spornem zemljišču pridobila pred nacionalizacijo, potem bi morala v denacionalizacijskem postopku zahtevati njeno vrnitev, pa tega nista storila. Opozarja, da je imela stavba revidentov, ki stoji na parc. št. 965/1 in 965/2 obe k. o. ..., primerno veliko funkcionalno zemljišče in ni nobenega razloga, da bi se to raztezalo še na parc. št. 953/21 k. o. ..., ki ima samostojno pravno usodo. Pri tem se sklicuje na Gradbeni priročnik iz leta 1975 in izvedensko mnenje dr. Matjaža Durjave. Nasprotuje tudi revizijski navedbi, da naj bi iz zazidalnega načrta za sosesko S-6 in S-7 (1964) izhajalo, da je sporno zemljišče namenjeno rabi stavbe revidentov. Opozarja na odločbo II Ips 306/2014, da sama uporaba nepremičnine v času sistema družbene lastnine še ne utemeljuje pridobitve lastninske pravice na nobenem tranzicijskem predpisu. Meni, da bi sodišče, če bi ugodilo zahtevku revidentov, povzročilo neenak položaj z vsemi, ki so dejansko odkupili pravico uporabe na pripadajočih zemljiščih. Zato, ker revidenta nista uspela s stopnjo prepričanja izkazati obsega pripadajočega zemljišča po kriterijih iz prvega odstavka 43. člena ZVETL-1, je treba uporabiti drugi odstavek 43. člena ZVETL-1, ki določa, da se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe. Ker z upravno odločbo funkcionalno zemljišče ni bilo določeno, je treba upoštevati gradbeno parcelo, ki pa ni vsebovala parc. št. 953/21 k. o. .... Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in revidentoma naloži plačilo njenih revizijskih stroškov.

10. Revizija je utemeljena.

**Bistvene dejanske ugotovitve**

11. V revizijskem postopku je sporen le tisti del odločitve, ki se nanaša na lastništvo parc. št. 953/21 k. o. ... (vsa zemljišča so v k. o. ..., zato bodo v nadaljevanju navedene le parc. št.). Potem, ko je višje sodišče (drugače kot sodišče prve stopnje) ugotovilo, da revidenta nista dokazala pridobitve pravice uporabe na parc. št. 935/21 na podlagi odločbe ali pogodbe, je na podlagi listinske dokumentacije odločalo še, ali sta revidenta lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona. Pri tem je kot pomembna izpostavilo naslednja dejstva: - da je bila stavba na naslovu Ulica A. 35 zgrajena pred drugo svetovno vojno (leta 1927), na sedanjih zemljiščih parc. št. 965/1 in 965/2 in nobena na spornem zemljišču parc. št. 953/21, ki je bilo takrat v lasti druge fizične osebe; - da je bila v letu 1990 na parc. št. 965/1 dozidana manjša stavba na naslovu Ulica A. 35a, ki se naslanja na stavbo Ulica A. 35, tako da gre za dvojček, in ni bilo ugotovljeno, da bi bila zgrajena brez veljavnih upravnih dovoljenj; - da iz upravnih in prostorskih aktov v času gradnje stavbe na Ulici A. 35 ne izhaja, da bi bila parc. št. 953/21 namenjena za rabo te stavbe; - da so bile nepremičnine, na kateri je stala stavba Ulica A. 35 (sedaj parc. št. 965/1 in 965/2) in sporno zemljišče parc. št. 953/21 med letoma 1952 in 1957 nacionalizirani, stavba pa je bila izvzeta iz nacionalizacije; - da se je že od začetka petdesetih let zemljišče parc. št. 953/21 uporabljalo kot funkcionalno zemljišče stavbe na Ulicai A. 35 in je bilo ograjeno z ograjo; - da ni bila nikoli izdana upravna odločba, s katero bi bila parc. št. 953/21 opredeljena kot funkcionalno zemljišče stavb na Ulica A. 35 in 35a, niti ni bila z odločbo dana pravica uporabe pravnim prednikom revidentov; - da (le) s pritožbo oz. dopisom pravne prednice revidentov ni dokazano, da je ona oziroma njen mož pridobil pravico uporabe na zemljišču parc. št. 953/21 v zameno za razlastitev zemljišča parc. št. 63/4 ali katerekoli druge nepremičnine; - da je bil zazidalni odstotek zemljišča v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja manjši ali enak 20 % in da bi ob upoštevanju tega odstotka pri stavbi na naslovu Ulica A. 35 glede na takratne urbanistične standarde parc. št. 953/21 bila potrebna za redno rabo stavbe; - da se je leta 1990 zgradila dodatna stanovanjska hiša na naslovu Ulica A. 35a, zato bi po veljavnih normativih ob gradnji bil za redno rabo teh stavb potreben večji obseg zemljišča, ki je enak obsegu parc. št. 935/21. **O utemeljenosti revizije**

12. Po ustavnih predpisih, veljavnih po drugi svetovni vojni, ni mogla obstajati lastninska pravica na zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja ter na drugih območjih, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev. Katera so ta zemljišča, je določila občina v skladu s pogoji in po postopku določenem z zakonom. Prehod zasebnih zemljišč v družbeno lastnino se je nato opravil na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih stavb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ)2. Ta je v 37. členu določal, da če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču stavba. To pomeni, da so ob nacionalizaciji lastniki ohranili lastninsko pravico na stavbah, lastninska pravica na funkcionalnem zemljišču pa se je na podlagi ZNNZ spremenila v pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču teh stavb.

13. Tudi v obravnavanem primeru je bilo tako. Zemljišče, na katerem je stala stavba ... (sedaj parc. št. 965/1 in 965/2) in kasneje tudi stavba Ulica A. 35a, in sosednje zemljišče parc. št. 953/21 je prešlo v družbeno lastnino. Na prvih dveh parcelah, ki sta bili odvzeti ob nacionalizaciji, so pravni predniki na podlagi ZNNZ samodejno pridobili pravico uporabe, nato pa na podlagi lastninjenja po ZLNDL lastninsko pravico. Na parc. št. 935/21 pa je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena družbena lastnina. Revidenta ne zatrjujeta, da bi na tem zemljišču, ki je bilo pred nacionalizacijo v lasti tretje fizične osebe, na kakršnikoli pravni podlagi že pred nacionalizacijo pridobila lastninsko pravico. Pravnomočno je tudi odločeno, da tožnika nista uspela dokazati, da sta od občine z odločbo ali pogodbo na njej pridobila pravico uporabe. V reviziji trdita, da sta jo pridobila na podlagi 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).3

14. ZTLR je v prvem odstavku 12. člena določal: če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja. Revidenta menita, da sta pravico uporabe na podlagi zakona dobila zato, ker so že v času podržavljenja zemljišč njuni pravni predniki parc. št. 935/21 uporabljali kot funkcionalno zemljišče, ker je bilo to skladno tudi s takratnimi urbanističnimi merili in ker je bil družbenolastninski koncept pravice uporabe, da se tožnikom zagotovi normalno rabo njune stavbe.

15. Stavbna zemljišča v družbeni lastnini je upravljala občina v imenu družbene skupnosti. Z zemljiščem je lahko razpolagala tudi tako, da ga je dala v uporabo pravnim ali fizičnim osebam. Fizičnim osebam je res praviloma dajala pravico uporabe za gradnjo z odločbo ali neposredno s pogodbo proti plačilu. Pravica uporabe sicer ni bila civilna premoženjska pravica, v pravni teoriji se jo je označevalo kot pravico posebne vrste, imela pa je stvarnopravne učinke proti tretjim osebam: imetnik je imel posestno in petitorno tožbo.4

16. Višje sodišče je zato sledilo stališču toženke, da pravni predniki revidentov niso mogli pridobiti pravice uporabe na parc. št. 935/21 le na podlagi zakona brez plačila. Tako stališče je res skladno s starejšo sodno prakso iz časa družbenolastninskih razmerij, po kateri praviloma ni bilo mogoče določiti dodatnega funkcionalnega zemljišča k stavbi, če lastnik stavbe ni izkazal pridobitve pravice uporabe na tem dodatnem zemljišču.5 Vendar imata revidenta prav, da je treba pri iskanju odgovora na revizijsko vprašanje upoštevati tudi izhodišča, na katera je zakonodajalec oprl nova pravila za reševanje sporov, ki so nastali ob lastninjenju. Ob lastninjenju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja se je namreč pokazala potreba po predhodni ureditvi pripadajočih zemljišč k stavbam. Tako je bil najprej sprejet Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZVEtL), ki je predvidel poseben nepravdni postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbam. Gre za postopek polne jurisdikcije, v okviru katerega sodišče na ravni prepričanja ugotovi sporna dejstva in o njih odloči z meritorno odločbo, ki postane materialno pravnomočna, tako da naknadna pravda o istem vprašanju ni več mogoča. 17. Že ob veljavnosti tega zakona, se je v sodni praksi postopoma izoblikovalo spoznanje, da je treba pri urejanju pripadajočih zemljišč v naseljih mestnega značaja, ki so bila vsa v družbeni lastnini, dati prednost namenu, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi. To pa je, da ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Poleg tega je ob reševanju sporov postalo očitno, da ni mogoče vztrajati pri prvotnem izhodišču, da so pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča najpomembnejši upravni akti iz časa gradnje, ampak je treba upoštevati tudi druga merila (ureditev v naravi, pretekla redna raba in urbanistični standardi po izgradnji), ki pokažejo, ali se je obseg pripadajočega zemljišča po izgradnji stavbe spremenil (da je v prostoru prišlo do sprememb, s katerimi se je pripadajoče zemljišče povečalo, ob nespremenjeni površini spremenilo obliko ali zmanjšalo).6

18. Tem spoznanjem je sledil tudi zakonodajalec, ko je v Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (Ur. l. RS št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1) v 43. členu spremenil način upoštevanja meril za določanje pripadajočega zemljišča. Kot izhaja iz uvodnih pojasnil k predlogu ZVEtL-1 so bila ta merila oblikovana na novo upoštevajoč, da se po tem zakonu ureja pripadajoče zemljišče le še k stavbam, zgrajenim pred 1. januarjem 2003, ko je začela veljati nova sistemska stvarnopravna ureditev na podlagi Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).7 Zato je pri določanju pripadajočega zemljišča treba upoštevati zlasti, kakšne pravne posledice so nastale na podlagi pravil, ki so izpeljevala inverzijo načela superficies solo cedit. Zakonodajalec je tako v uvodnih pojasnilih navedel, da je način ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča lahko različen že glede na pravno podlago za pridobitev lastninske pravice. Opozoril je, da je npr. gradnja na tujem zemljišču v zasebni lasti po 24. in naslednjih členih ZTLR povzročila takojšnje pravne posledice glede pridobitve lastninske pravice na tistem zemljišču, ki je bilo ob izgradnji potrebno za redno rabo stavbe. V tem primeru poznejše spreminjanje potreb ali morebiti drugačne rabe zemljišča niso več učinkovale na stvarnopravnem področju glede zmanjšanja ali razširitve obsega pripadajočega zemljišča (statičen princip). Izrecno pa je poudaril, da je drugače, pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih. Pri teh se je namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najpozneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamičen princip). Opozoril pa je tudi, da je bila pri pravici uporabe ena od bistvenih okoliščin za njeno pridobitev, ohranitev oziroma prenehanje tudi njeno dejansko izvajanje.

19. Revidenta imata tako prav, da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona, tudi če jima pravica uporabe na tem zemljišču ni bila dana z odločbo ali pogodbo.8 To pa pomeni, da je Višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da v obravnavanem primeru takoimenovani dinamični princip ugotavljanja pripadajočega zemljišča in posledično obstoja lastninske pravice na njem ne pride v poštev. Tako tudi ni ugotavljalo pravno pomembnih okoliščin za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča (sodišče prve stopnje pa jih tudi ni ugotavljalo, ker je zahtevku revidentov ugodilo na drugi pravni podlagi). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

20. V nadaljevanju bo tako pravdnima strankama treba dati možnost izjave glede pravno pomembnih okoliščin, ki sta jih je v izvedenskem mnenju ugotovila izvedenca dr. Matjaž Durjava in dr. Manca Plazar. Nato pa bo moralo sodišče z ustrezno kombinacijo meril in ob uravnoteženju javnega in zasebnega interesa ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča k stavbama ... in ..., kar bo podlaga za nadaljnjo ugotovitev, na kolikšnem zemljišču sta revidenta lastninsko pravico pridobila.

21. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Zoper odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka prvega in drugega tožnika tožena stranka ni vložila predloga za dopustitev revizije, zato Vrhovno sodišče ni odločalo o dopustnosti revizije in posledično ni preizkušalo pravilnosti odločitve v tem delu. 2 Ur. l. FLRJ št. 52/58. 3 Ur. l. SFRJ, št. 6/80. 4 A. Finžgar, Družbena lastnina, nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1979, str. 45, 51. 5 Pravno mnenje, občna seja VSS, 27.6.1989, Poročilo VSS 1/89 str. 24. Primerjaj tudi M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, št. 3/2008, Priloga, str. IV. 6 Tako Vrhovno sodišče v 42. in 47. točki odločbe II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019. 7 Poročevalec DZ št. 1380 z dne 25. 4. 2017, EPA 196-VII, EVA: 2015-2030-000, prva obravnava, točka 2343. 8 Kot opozarja revident je Višje sodišče v Ljubljani tako stališče zavzelo tudi v zadevah II Cp 2452/2018, I Cp 1127/2017 in II Cp 725/2018, ko je pri določanju pripadajočega zemljišča pri zgradbah, zgrajenih pred nacionalizacijo sledilo dinamičnemu principu.