Jedro

Tožniki ne zatrjujejo odplačnosti pridobitve ali da bi se s pravno prednico toženke dogovorili za plačilo nadomestila za uporabo nepremičnin. Za priznanje pravice uporabe na spornih nepremičninah ne zadošča, da so izkazane predpostavke iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Tožniki morajo po materialnem pravu, ki je veljal v času družbene lastnine, izkazati, da so pridobili pravico uporabe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. tč. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tretje in četrto tožeče stranke, ki se glasi: „II. Ugotovi se, da imata tretje tožeča stranka U. T. in četrto tožeča stranka C. T., lastninsko pravico na zemljiški parceli z ID znakom 0000-953/21-0, in sicer kot skupno lastnino brez določenih deležev.“; v III. tč. izreka pa se sodba spremeni tako, da se glasi: „III./1 Tožena stranka je dolžna plačati prvo in drugo tožeči stranki pravdne stroške v višini 7.262,12 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila pod izvršbo.

III/2 Tretje in četrto tožeča stranka sta dolžni plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 3.903,39 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila pod izvršbo.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati prvo in drugo tožeči stranki pritožbene stroške v višini 1.530,61 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta prvo in drugo tožnik (sedaj njegovi dediči)1 lastnika nepremičnine ID znak 0000-953/20-02 in sicer vsak v solastninskem deležu do ½ v razmerju do celote (I) in da sta tretje in četrto tožnik skupna lastnika nepremičnine ID znak 0000-953/21-0 (II). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je (bila) nepremičnina parc. št. 953/20 funkcionalno zemljišče, ki (je) pripada(la) stavbi na naslovu S. ulica 33, L.3 Pravni prednik prvo in drugo tožnika je tudi dobil upravna dovoljenja za gradnjo garaže in ograje na tej nepremičnini od pravne prednice toženke, ki je imela pravico razpolagati z nepremičnino, zato ta upravna dovoljenja predstavljajo pravni akt o prenosu pravice uporabe na tem zemljišču na pravnega prednika prvo in drugo tožnika, ali pa vsaj dokazujejo, da je bila sklenjena ustna pogodba o prenosu pravice uporabe na sporni nepremičnini, ki je bila realizirana. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je (bila) nepremičnina parc. št. 953/21 funkcionalno zemljišče, ki (je) pripada(lo) stavbama na naslovu S. ulica 35, L.4 in S. ulica 35a, L.5 Sporno nepremičnino je tudi pridobila pravna prednica tožnikov M. T. oziroma njen mož v zameno za razlastitev drugega zemljišča, ki je bila izvedena s sklepom z dne 25. 5. 1950, kot to izhaja iz pritožbe M. T. z dne 21. 9. 1979, ki je bila naslovljena na pravno prednico toženke. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da so tožniki pridobili pravico uporabe zemljišč parc. št. 953/20 in 953/216, ker so skupaj s svojimi pravnimi predniki nepremičnini od leta 1950 ves čas uporabljali, ker sta nepremičnini potrebni za redno rabo stavb in ker iz prostorskih aktov, ki so veljali v času družbene lastnine, nepremičnini nista bili namenjeni javni rabi, ali rabi druge nepremičnine, niti nista bili namenjeni za gradnjo.

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do navedb toženke v zvezi s pridobitvijo pravice uporabe na nepremičninah, ki naj bi predstavljale funkcionalno zemljišče. Pravna prednica toženke ni izdala upravnega akta, s katerim bi pravico uporabe na nepremičninah prenesla na tožnike oziroma njihove pravne prednike. Prvo in drugo tožniku oziroma njunim pravnim prednikom ni bilo izdano dovoljenje za gradnjo ograje na parc. št. 953/20, temveč zgolj ob njej, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Dovoljenje za postavitev ograje je bilo dano za postavitev ograje ob parc. št. 953/20, kar izhaja iz tehničnega poročila z dne 15. 8. 1956. Tehnično poročilo se tudi nanaša na stavbo na naslovu S. ulica 17 in ne na stavbo na naslovu S. ulica 33. Garaža je daljša, kot je to določeno v gradbenem dovoljenju. Dopis oziroma pritožba M. T. z dne 21. 9. 1972 ne dokazuje, da je pridobila pravico uporabe na nepremičnini oziroma da je to pravico pridobil njen mož. Sklepa z dne 25. 5. 1950, ki se navaja v pritožbi in ki naj bi dokazoval prenos pravice uporabe, tožnika nista predložila. Tožnika nista predložila upravne odločbe, ki bi vsaj implicirala pridobitev pravice uporabe z zamenjavo zemljišč. Tudi iz ostalih dokazov ne izhaja, da bi tretje in četrto tožnika pridobila pravico uporabe na nepremičnini. Zgolj spremenjena prostorska ureditev in uporaba zemljišča brez ustrezne pravne podlage ne moreta konstituirati pravice uporabe ali lastninske pravice. Zmotna je ugotovitev sodišča, da so pravni predniki tožnikov že leta 1950 pridobili pravico uporabe, ker je bil prenos pravice uporabe na pravno prednico toženke izveden šele z odločbama z dne 13. 3. 1952 in z dne 11. 5. 1957. Pravna prednica toženke je na podlagi teh odločb vpisala lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 953/21. To dejstvo potrjuje sklep, da do prenosa pravice uporabe na parc. št. 953/21 kot nadomestila zaradi razlastitev neke druge zemljiške parcele (parc. št. 63/4) nikoli ni prišlo, saj ni verjetno, da bi organ podelil pravico uporabe na določenem zemljišču v zameno za razlastitev nekega drugega zemljišča (parc. št. 63/4) in jo nato v manj kot dveh letih ponovno odvzel in to brez nasprotovanj nosilca pravice do uporabe. Dokumentacije, na katero se sklicuje pravna prednica tožnikov v pritožbi, ni predložila izvedenka v pravdi in tudi ne izvedenka, ki je po naročilu tožnikov izdelala predpravdno izvedensko mnenje, čeprav sodni izvedenci v primerljivih zadevah vpogledajo in pridobijo vso razpoložljivo arhivsko gradivo iz vseh razpoložljivih virov glede nepremičnine, ki je predmet obravnave. Sodišče se do teh navedb v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da se je v času družbene lastnine pravica uporabe lahko pridobila brez sklenitve pogodbe o prenosu pravice uporabe oziroma odločbe o dodelitvi pravice uporabe, in da je bil ta prenos mogoč na podlagi upravne odločbe o dovoljenju za graditev oziroma s tem, ko je investitor na podlagi tega dovoljenja ob vednosti pravne prednice občine zgradil objekt in ga uporabljal. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago s tem, ko je štelo, da je bila sklenjena ustna pogodba o prenosu pravice uporabe. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami je določal, da mora biti v pravnem prometu z nepremičninami sklenjena pisna pogodba, sicer nima pravnega učinka. Takšno je bilo tudi načelno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča št. 2/62. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 151/2015 pojasnilo, da odločba o dovoljenju za graditev ne predstavlja pravne podlage za prenos pravice uporabe in gre zgolj za upravno odločbo. Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 18/2015 obravnava drugačno dejansko stanje, in sicer neodplačen pravnoposlovni prenos med družbenopolitičnimi osebami, kar pa ni primerljivo s konkretnim primerom. Glede izdaje gradbenega dovoljenja in oddaje stavbnega zemljišča sta se vodila dva različna postopka. V konkretnem primeru ne pride v poštev teorija realizacije. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 154/2002 pojasnilo, da odklanja pridobitev pravice uporabe, čeprav je bilo izdano gradbeno in lokacijsko dovoljenje ter je investitor zgradbo tudi zgradil in jo uporabljal ob vednosti občine. Iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 205/1986 izhaja, da s stavbnimi zemljišči v družbeni lastnini upravlja in razpolaga občina. Ta zemljišča je mogoče oddajati v uporabo za gradnjo pod pogoji in na način, ki jih določa zakon. Niti sedaj veljavni Zakon o stavbnih zemljiščih niti zakoni, ki so veljali pred njim, niso dopuščali pridobitve pravice uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini na način, ki ni v skladu s postopkom, ki ga določa zakon. Zemljišče se odda s pogodbo oziroma po prejšnjih predpisih, kot je to določal Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (Ur. l. SRS, št. 42/66 in 20/71) tudi z odločbo pristojnega organa na podlagi javnega razpisa. Ugotovitve sodne izvedenke, da sta bili nepremičnini namenjeni le obravnavanim stavbam, niso pravno relevantne, kar izhaja tudi iz sklepa pritožbenega sodišča I Cp 446/2018 z dne 22. 8. 2018. Izvedenka je pojasnila, da na podlagi upravnih dovoljenj in prostorskih aktov, ki so bili izdani pred letom 1945, nepremičnini ne predstavljata funkcionalnega zemljišča k stavbam. Ugotovitev izvedenke, da po kasnejših urbanističnih standardih nepremičnini pripadata stavbi in sta potrebni za normalno rabo stavb, le potrjuje, da ni ovir za odkup teh zemljišč od toženke, ki je njihova lastnica. Zgolj spremenjena prostorska ureditev, ki je nastajala več let po izgradnji stavb in uporaba teh zemljišč, ni pravna podlaga za pridobitev pravice uporabe. Pripadajoče zemljišče je akcesorij in ni v samostojnem pravnem prometu, saj se lahko prenaša le skupaj s pravico na stavbi. Tak samostojni pravni promet onemogoča vpis v zemljiško knjigo, ker je pripadajoče zemljišče vpisano kot splošni skupni del stavbe. V konkretnem primeru temu ni tako, ker tožniki na podlagi izpodbijane sodbe lahko z nepremičninama prosto razpolagajo kot s solastnino oziroma skupno lastnino. Toženka zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in zahtevajo, da jim toženka povrne pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da: - sta bili stavbi na naslovu S. ulica 33 in S. ulica 35 zgrajeni pred drugo svetovno vojno, stavba na naslovu S. ulica 35a pa leta 1990;7 - iz upravnih in prostorskih aktov, ki so veljali v času gradnje stavb na naslovu S. ulica 33 in S. ulica 35, nepremičnini parc. št. 953/20 in 953/21 nista bili namenjeni za rabo teh stavb; - sta bili nepremičnini, na katerih sta stali stavbi S. ulica 33 (sedaj parc. št. 966) in S. ulica 35 (sedaj parc. št. 965/1 in 965/2), nacionalizirani, stavbi pa sta bili izvzeti iz nacionalizacije; - so bile stavbe tožnikov zgrajene na podlagi veljavnih upravnih dovoljenj; - sta bili nepremičnini parc. št. 953/20 in 953/21 pred nacionalizacijo, ki je bila izvedena v začetku 50 let, last tretje osebe in nista bili last tožnikov oziroma njihovih pravnih prednikov ter tudi nista bili del nepremičnin, na katerih sta stali stavbi S. ulica 33 in S. ulica 35; - ni bila izdana upravna odločba, s katero bi bilo odločeno, da nepremičnini parc. št. 953/20 in 953/21 predstavljata funkcionalno zemljišče, ki pripada stavbam oziroma da bi bilo posebej določeno, da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki na teh nepremičninah pridobili pravico uporabe; - so tožniki in njihovi pravni predniki uporabljali nepremičnini parc. št. 953/20 in 953/21 od začetka 50. let dalje in da so nepremičnini ogradili; - v zazidalnih načrtih in prostorskih aktih ni posebej označeno (določeno), da sta nepremičnini parc. št. 953/20 in 953/21 funkcionalno zemljišče, ki pripada stavbam; - iz zazidalnih načrtov in prostorskih aktov iz časa družbene lastnine, v katerih je podana vsebinska opredelitev načelne funkcionalne delitve zemljišč, izhaja, da bi bili nepremičnini namenjeni funkcionalnemu zemljišču objektov; - iz zazidalnih načrtov in prostorskih aktov, ki so bili sprejeti v času družbene lastnine, izhaja, da nepremičnini parc. št. 953/20 in 953/21 izpolnjujeta urbanistične parametre, da se določita kot funkcionalno zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavb, od podržavljenja nepremičnin, na katerih stojijo stavbe; - je bil zazidalni odstotek zemljišča v poznih 50. letih prejšnjega stoletja manjši ali enak 20 % in da bi ob upoštevanju tega zazidalnega odstotka pri stavbah S. ulica 33 in S. ulica 35, glede na urbanistične standarde in formiranje prostorov med zgradbami v tistem času in okolju, bili nepremičnini parc. št. 953/20 in 953/21 potrebni za redno rabo (obeh) stavb; - se je leta 1990 zgradila dodatna stanovanjska hiša na naslovu S. ulica 35a, zato bi po veljavnih normativih, ki so veljali v času izgradnje te stavbe, pripadal stavbama na S. ulici 35 in S. ulici 35a večji obseg zemljišča za redno rabo teh stavb, ki je enak obsegu zemljišča parc. št. 953/21, za potrebe parkirnih prostorov, za zelene površine, ob upoštevanju števila oseb in obsega bivalnih enot v teh stavbah ter glede na odmaknjenost teh stavb od meje; - je pravni prednik prvo in drugo tožnika od pravne prednice toženke prejel odločbo z dne 30. 1. 1957, s katero je pridobil dovoljenje za adaptacijo hiše (S. ulica 33) in gradnjo prizidka na parc. št. 966 k.o. ... in za postavitev ograje na parc. št. 953/20, ki je vsebovala pravico, da z ograjo ogradi zemljišče parc. št. 953/20, leta 1958 pa še odločbo, s katero je dobil dovoljenje za gradnjo garaže na parc. št. 953/20, s tem, da je imela pravna prednica toženke v času izdaje teh odločb pravico razpolaganja s to nepremičnino; - ni dokazano, da je pravna prednica oziroma pravni prednik tretje in četrto tožnika prejel zemljišče parc. št. 953/21 v uporabo od pravne prednice toženke v zameno za razlastitev nepremičnine parc. št. 63/4 ali katere koli druge nepremičnine.

6. Tožniki so pridobili mnenji univ. dipl. inž. arh. A. A., katerima je toženka nasprotovala, ker sta bili pridobljeni izven pravde. Mnenji zato predstavljata del trditvene podlage tožnikov. V teh mnenjih je natančno opisano dejansko stanje na nepremičninah, kjer stojijo stavbe, in na nepremičninah, ki naj bi predstavljale funkcionalno zemljišče k stavbam, natančno je navedeno, kateri so tisti strokovni standardi in kriteriji (število etaž in bivalnih enot v stavbah, število uporabnikov, število parkirnih mest, raba zelenih površin, predviden zazidalni odstotek zemljišča, prostorski in upravni akti itd8), na podlagi katerih je bil določen obseg funkcionalnega zemljišča na parc. št. 953/20 in 953/21. Tem trditvam, glede obsega funkcionalnega zemljišča, toženka ni opredeljeno nasprotovala.9 Toženka tudi ni nasprotovala izvedenskemu mnenju dr. B. B. v delu, v katerem je izvedenka določila obseg funkcionalnega zemljišča, ki pripada stavbam. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obseg zatrjevanega pripadajočega zemljišča, kot ga uveljavljajo tožniki izkazan (43. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtl-1)).10

7. Pravnemu predniku prvo in drugo tožnika je pravna prednica toženke izdala odločbi št. ... z dne 30. 1. 1957 in št. ... za postavitev ograje in garaže na parc. št. 953/20. Pravni prednik tožnikov ni zgradil garaže le na parc. št. 953/20, kot je to določeno v gradbenem dovoljenju, saj del garaže sega tudi na nepremičnino, kjer stoji stavba tožnikov (S. ulica 33), kar pa za predmetno zadevo ni odločilno, toženka pa tudi ni zatrjevala, da bi ta okoliščina vplivala na obseg funkcionalnega zemljišča, kot sta ga zatrjevala tožnika in je bil tudi dokazan z izvedenskim mnenjem dr. B. B. V tehničnem poročilu je navedeno: „Ograja ob S. ulici 33 na zemljišču parc. št. 966 k.o. ...“, v gradbenem dovoljenju pa, da se dovoljuje adaptacija stanovanjske hiše ter gradnja prizidka in ograje k isti, že obstoječi stanovanjski hiši na S. ulici 33, na zemljišču parc. št. 966. Iz teh navedb toženka zmotno sklepa, da pravni prednik tožnikov ni imel pravice postaviti ograje na parc. št. 953/20. Iz grafičnega dela gradbene dokumentacije, ki je sestavni del upravne odločbe, prepričljivo izhaja, da je imel pravni prednik tožnikov dovoljenje, da postavi ograjo na parc. št. 953/20, tako kot obstaja še danes, s tem, da je ogradil parc. št. 953/20 in jo na ta način funkcionalno povezal s stavbo S. ulica 33, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje. Nobenega dvoma torej ni, da je ograja postavljena v skladu z upravnimi dovoljenji. Pravni prednik tožnikov je v zvezi z gradnjo garaže prejel še odločbo Komisije za revizijo glavnih projektov dne 8. 8. 1958 in 27. 3. 1961 še uporabno dovoljenje, s tem, da je bil 20. 3. 1961 opravljen tudi komisijski ogled.11 Glede označbe naslova S. ulica 17 v tehničnem poročilu, kar izpostavlja pritožba, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka pojasnila, da gre za isto stavbo in da se je spremenila le hišna številka.

8. Prvo in drugo tožnik sta dokazovala, da sta pridobila pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču z upravnimi odločbami (gradbeno dovoljenje, predložila sta gradbeno dokumentacijo in upravna dovoljenja), tretje in četrto tožnik pa sta zatrjevala, da je njun pravni prednik pridobil pravico uporabe na nepremičnini parc. št. 953/21 z zamenjavo zemljišč. To dejstvo sta dokazala z listino - „pritožbo“12 njune pravne prednice M. T. z dne 21. 9. 1972. V pritožbi, ki je naslovljena na pravno prednico toženke, pravna prednica tožnikov navaja, da je uporabnica parc. št. 953/21, in se pritožuje zaradi nepravične dodelitve tega zemljišča „ tovarišu P.“, ker je pravico uživanja te parcele pridobila po smrti njenega moža, kateremu je bila nepremičnina dana kot zamenjava za razlastitev parcele 63/4, ki je bila izvedena s „sklepom z dne 25. v. 1950“, s tem, da je njen mož nepremičnino tudi ogradil. V pritožbi se ne navaja številka razlastitvene odločbe. Tožnika v trditveni podlagi nista navedla in tudi ne predlagala, da bi izvedenka iz zgodovinskega arhiva pridobila odločbe oziroma upravne akte v zvezi z zatrjevano zamenjavo oziroma razlastitvijo teh nepremičnin, čeprav je pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 446/2018 pojasnilo, da je le na tej pravni podlagi lahko utemeljen tožbeni zahtevek tretje in četrto tožnika,13 pa tudi toženka je opredeljeno zatrjevala, da tožnika tega dejstva s predlaganimi dokazi nista izkazala. Prav ima pritožba, da v postopku ni bilo dokazano, da bi pravni prednik tretje in četrto tožnika pridobil pravico uporabe na parc. št. 953/21 z zamenjavo zemljišč. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje toženki, da sta imela tožnika vse možnosti, da pridobita listine, tudi s pomočjo izvedenke oziroma A. A.14 Tožnika sta v dokaz teh navedb predlagala vpogled v mnenje, ki je bilo izdelano pred pravdo, in v pritožbo (dopis) z dne 21. 11. 1972. Substancirano pa nista predlagala zaslišanja strank,15 saj nista pojasnila, zakaj bi bilo ta dokaz smiselno izvesti, posebej glede na njune trditve, kjer opozarjata na časovno oddaljenost spornega dogodka, ko je bila izvedena zatrjevana menjava zemljišč in da sta zato v dokazni stiski. Tožnika na zadnjem naroku tudi nista uveljavila kršitve postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, kot to določa 286.b člen ZPP. Predložena listina (pritožba – dopis) po mnenju pritožbenega sodišča ne dokazuje, da je pravni prednik tretje in četrto tožnika z zamenjavo zemljišča, ki mu je bilo nacionalizirano, pridobil pravico uporabe na parc. št. 953/21, tudi ob upoštevanju dejstva, da so pravni predniki in tožnika uporabljali nepremičnino od leta 1950, ko so jo tudi ogradili. Prav ima tudi pritožba, da ni verjetno, da bi organ podelil pravico uporabe na določenem zemljišču v zameno za razlastitev nekega drugega zemljišča (parc. št. 63/4) in jo nato v manj kot dveh letih ponovno odvzel pravnemu predniku tožnikov in to brez pripomb nosilca pravice do uporabe. Zamenjave zemljišč so bile običajno evidentirane v zemljiški knjigi, skoraj vedno pa je bila izdana upravna odločba, s katero je prišlo do zamenjave zemljišč. Ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tretje in četrto tožnik nista dokazala zatrjevane zamenjave zemljišč, na kateri sta utemeljevala pravno podlago tožbenega zahtevka.

9. Ključen je torej odgovor na vprašanje, ali prostorska ureditev in urbanistični standardi, ki so se po izgradnji stavb v času družbene lastnine spremenili in na podlagi katerih sta nepremičnini parc. št. 953/20 in 953/21 lahko opredeljeni kot funkcionalni zemljišči, ki pripadata stavbam, ker sta potrebni za njihovo redno rabo, predstavljajo pravno podlago, na podlagi katere so tožniki pridobili pravico uporabe na nepremičninah in posledično lastninsko pravico po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). In če je odgovor negativen, ali so tožniki izkazali, da so na podlagi odločb pravne prednice toženke pridobili pravico uporabe na teh nepremičninah.

10. Stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ (266. člen SPZ). Pritožbeno sodišče je pri odločitvi upoštevalo, da retroaktivno poseganje v pridobljene pravice ni dopustno, zato je ugotavljalo, ali so tožniki po veljavnem pravu v času družbene lastnine pridobili pravico uporabe na spornih zemljiščih, ki naj bi kot funkcionalni zemljišči pripadali stavbam, kar tožnikom na podlagi lastninjenja po ZLNDL daje pravovarstveno upravičenje, da na teh zemljiščih pridobijo lastninsko pravico, kot to uveljavljajo s tožbenim zahtevkom. Iz predloga ZVEtL-1 izhaja, da je treba po namenu pojem nepremičnine po 271. člen SPZ, na kateri se stavba nahaja, enačiti s pojmom funkcionalnega zemljišča, zato je njegova ugotovitev oziroma določitev primerljiva situaciji, ko se ugotavlja zemljišče, ki je na podlagi lastninjenja oziroma gradnje na tujem svetu in drugih sorodnih pravil postalo last lastnika stavbe, torej situacijam, ki so se doslej reševale v postopku določitve pripadajočega zemljišča. 11. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) je v 37. členu določal, da če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba. Z nacionalizacijo je lastnik stavbe izgubil lastninsko pravico na zemljišču, lahko pa je ohranil lastninsko pravico na stavbi, ki je postala samostojna stvar. S prenosom lastninske pravice na stavbi se je prenašala tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je bil potreben za redno rabo stavbe, ki je pripadala lastniku stavbe. Funkcionalno zemljišče je spadalo k stavbi, zato ni bilo v samostojnem prometu, takšna ureditev pa je veljala ves čas družbene ureditve. Nepremičnine, na katerih stojijo stavbe, so pravni predniki tožnikov pridobili v času zasebne lastnine, te nepremičnine (ne pa tudi stavbi S. ulica 33 in S. ulica 35) so bile nacionalizirane, zato so postale družbena lastnina, kar pomeni, da za te nepremičnine, kjer stojijo vse (tri) stavbe, veljajo posebna pravila glede funkcionalnega zemljišča, ki so veljala v sistemu družbene lastnine.

12. Prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1 določa, da je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Predlagatelj ZVEtL-1 je v predlogu v obrazložitvi k 42. členu ZVEtL-1 pojasnil, da je treba sklep o tem, da je posamezno zemljišče pripadajoče zemljišče, utemeljiti z dveh vidikov: dejanskega in pravnega. Dejanski vidik je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, in sicer gre za tisto zemljišče, ki je bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Pravni vidik pa odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi. Dejanski vidik pripadajočega zemljišča se v postopku za določitev pripadajočega zemljišča dokazuje v skladu s pravili 43. člena ZVEtL-1. Ugotovitev, da je bilo določeno zemljišče pred 1. januarjem 2003 neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, pa glede na takratno pravno ureditev praviloma tudi pomeni, da je to zemljišče postalo last lastnika stavbe. Zato se ob dokazanem dejanskem vidiku pravni vidik domneva, kakor to določa prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1.16 Nasprotno je treba kot izjemo posebej uveljavljati in dokazati (glej drugi odstavek 44. člena ZVEtL-1).

13. V pravni literaturi17 se izpostavlja, da je prvi korak v spoznavnem procesu ugotovitve pripadajočega zemljišča prav identifikacija pravne podlage, ki je po nekdanjih pravnih pravilih med pravico na zemljišču in pravico na stavbi vzpostavila akcesorni odnos. Pri tem vprašanju gre za pravno vprašanje, na katerega mora imeti sodnik jasen odgovor, še preden se loti ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča. Tudi dr. Miha Juhart ugotavlja,18 da je funkcionalno zemljišče kategorija v konceptu družbene lastnine in je podlaga za določanje pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini ter da se znotraj fonda družbene lastnine določi obseg pravice uporabe, ki je podlaga „oblastnega“ prisvajanja imetnika, vendar mora imetnik tudi v tem sistemu pridobiti ustrezno pravno podlago. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 322/2013 pojasnilo, da mora sodišče ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča in ali so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico na njem, v sodbi in sklepi II Ips 394/1995 pa, da se funkcionalno zemljišče pridobi ali poveča na podlagi pogodbe, zakona ali akta državnega organa. Samo dejansko zatrjevanje uporabe parcele ne zadostuje. Funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte je tisto, ki je kot tako opredeljeno v prostorsko izvedbenem načrtu, kjer pa tak načrt ni sprejet, je funkcionalno zemljišče določil pristojni upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika v skladu z določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (U. l. RS, št. 18/1984; v nadaljevanju ZUN). Iz Pravnega mnenja občne seje VSS z dne 27. 6. 1989 izhaja, da je po 46. členu ZUN mogoče določiti funkcionalno zemljišče k stavbi le v primeru, če je lastnik stavbe tudi lastnik ali uporabnik tistega dela zemljišča, ki naj bi se opredelilo kot funkcionalno zemljišče in če je za to podlaga v prostorskih ureditvenih pogojih. Le lastnik oziroma uporabnik zemljišča lahko zahteva uvedbo takega postopka. Takšna je tudi sodna praksa, iz katere izhaja, da sta le lastnik in uporabnik, ki ima pravico uporabe zemljišča, na katerem se zahteva priznanje funkcionalnega zemljišča, upravičena do vložitve take zahteve v upravnem postopku.19 Kljub sklicevanju na potrebe redne rabe se je že v družbenolastninskem sistemu kategorija funkcionalnega zemljišča obravnavala po oblastvenih načelih, ki so temeljni atribut lastninske pravice. To izhaja tudi iz opredelitve pravice uporabe v družbeni lastnini, ki je imela vse oblastne atribute. Temu je sledila tudi sodna praksa, ki je funkcionalno zemljišče štela za lastninsko kategorijo in ni dopustila posega v pravico uporabe le na podlagi zatrjevanega individualnega interesa, da je za redno rabo stavbe potrebna večja površina zemljišča.20 Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 777/93 zavzelo stališče, da zahtevka na izročitev nepremičnine – funkcionalnega zemljišča ni mogoče utemeljeno opreti le na dejstvo, da prodani stavbi pripada premalo funkcionalnega zemljišča in da pri tožnikovem vindikacijskem zahtevku ni problem določitve funkcionalnega zemljišča k njegovim stavbam, temveč iskanje ustrezne pravne podlage. V postopku določitve pripadajočega zemljišča se ugotavlja, katero je tisto zemljišče, ki je v sistemu družbene lastnine namenjeno redni rabi stavbe in je imel zato lastnik stavbe na njem pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Pravna podlaga je potrebna, da se izkaže pravica uporabe na stavbnem zemljišču, ko je ta izkazana, se ugotavljajo dejanske okoliščine, ali stavbi pripada funkcionalno zemljišč in v kakšnem obsegu. Sodna praksa zastopa stališče, da je pri določitvi (ugotovitvi) funkcionalnega zemljišča potreben restriktivni pristop.21 Pravica do (uporabe) funkcionalnega zemljišča se kot pravna posledica navezuje na dejanske okoliščine konkretnega primera. Vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je dejansko imel ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe na spornih nepremičninah. Iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 306/2014 pa izhaja, da gola uporaba nepremičnine v času sistema družbene lastnine ne utemeljuje pridobitve lastninske pravice na nobenem tranzicijskem predpisu.

14. V pravni literaturi je zastopana tudi teza,22 da gre pri stavbah, ki so bile zgrajene pred vojno, za nestandardni primer. Te stavbe so bile zgrajene v režimu Občega državljanskega zakonika in so po takrat uveljavljenem načelu superficies solo cedit do konca vojne ostale stvarnopravne sestavine nepremičnin, na katerih so stale. V takih primerih je lastnik stavbe pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču pod pogojem in šele takrat, če in ko je zemljišče po vojni postalo družbena lastnina. Zemljišče, ki je v tistem trenutku ustrezalo pojmu pripadajočega zemljišča stavbe, ni bilo več nujno identično tistemu zemljišču, ki je bilo za redno rabo stavbe predvideno ob njeni izgradnji (na primer lastnik stavbe je lahko tako zemljišče po zgraditvi stavbe razširil, zožil, spremenil obliko, v naknadni urbanizaciji pred splošnim podržavljenjem se je lahko na delu sprva načrtovane gradbene parcele dogradila nova stavba ipd.). Z vidika pravilne uporabe materialnopravne presoje sta za ugotovitev pripadajočega zemljišča v takem primeru bistvena dejanska urejenost in uporaba zemljišča v času podržavljenja zemljišča, ne pa načrtovanje ob izgradnji stavbe, ki je ob pomanjkanju drugega dokaznega gradiva lahko le eden od dokazov ali indic o stanju, kakršno je obstajalo ob poznejšem podržavljenju zemljišča. 15. Pritožbeno sodišče te teze ne sprejema. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da bi pravni predniki tožnikov takoj po nacionalizaciji prejeli v uporabo več zemljišča, kot so ga imeli v času pred nacionalizacijo nepremičnin, na katerih so stale stavbe, saj bi dobili v uporabo še dodatni zemljišči, ki sta bili pred nacionalizacijo last tretjih in to brez plačila. Pravni predniki tožnikov so ob nacionalizaciji njihovih nepremičnin na podlagi podlagi 37. člena ZNNZ23 obdržali lastninsko pravico na stavbah in pridobili pravico uživanja zemljišča, na katerih sta stali stavbi, in zemljišča, ki je namenjeno za njuno redno rabo. To pa je lahko le zemljišče oziroma del zemljišča, ki je bilo tožnikom nacionalizirano24 in ne zemljišče, ki je bilo nacionalizirano tretji osebi in ki v času nacionalizacije ni bilo ne pravno ne dejansko povezano z nepremičninami pravnih prednikov tožnikov. Individualni interes za redno rabo stavbe in kasnejša potreba po večji površini funkcionalnega zemljišča po predstavljeni sodni praksi ni pravna podlaga, na kateri bi bilo mogoče pridobiti funkcionalno zemljišče, zato tudi niso odločilne trditve tožnikov, da nepremičnini potrebujejo za dostop do stavb in za parkiranje ter kot zunanji bivalni prostor, ki je potreben in povezan z redno rabo stavb.25

16. Pridobitev pravice uporabe je treba presojati po družbenopravnih predpisih o razpolaganju in uporabi družbene lastnine. Pravico uporabe sta občina oziroma Sklad stavbnih zemljišč na podlagi zakonsko določenih postopkov sprva dodeljevala upravičencem z odločbo in le izjemoma s pogodbo (Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča, Ur. l. SRS, št. 42/66 in 20/71, 10. in 13. člen), kasneje pa s pogodbo (Zakon o stavbnih zemljiščih, Ur. l. SRS, št. 18/84 in 33/89, 54. člen).26 Oddaja zemljišča oziroma prenos pravice uporabe fizičnim osebam sta bila vedno odplačna, ker je tako določal zakon. Tožniki ne zatrjujejo odplačnosti pridobitve ali da bi se s pravno prednico toženke dogovorili za plačilo nadomestila za uporabo nepremičnin. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 446/2018 pojasnilo, da za priznanje pravice uporabe na spornih nepremičninah ne zadošča, da so izkazane predpostavke iz 2., 3., in 4. tč. prvega odstavka 43. člena ZVEtL-127 in da morajo tožniki po materialnem pravu, ki je veljal v času družbene lastnine, izkazati, da so pridobili pravico uporabe. Pravice uporabe tožniki niso pridobili na podlagi predpisov, ki so veljali v času družbene lastnine, ki so določali ex lege pridobitev pravice uporabe na zemljišču, ki je namenjen za redno rabo stavbe (npr. 12. člen ZTLR).

17. Pritožbeno sodišče je obravnavalo tudi nova stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 128/2018.28 V nadaljevanju pritožbeno sodišče povzema nekatere dele iz obrazložitve te odločbe: „... Teorija in sodna praksa sta poudarjali raztegljivost pojma funkcionalnega zemljišča; posledica njegove nedorečenosti oziroma nedoločenosti je medsebojna neskladnost in celo nasprotje v opredelitvi pojma funkcionalnega zemljišča v predtranzicijskih in tranzicijskih predpisih. Ker je pojem funkcionalnega oziroma pripadajočega zemljišča pravni standard, ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem življenjskem primeru, in sicer v skladu z namenom, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi. In ta namen je bil, da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe... V času družbene lastnine se je po 46. členu ZUN obseg pripadajočega zemljišča stavbe in concreto določal bodisi s prostorskimi izvedbenimi načrti, bodisi s posamičnimi upravnimi odločbami, pri katerih je moral upravni organ upoštevati vsebinska merila iz prostorskih ureditvenih pogojev, veljavnih v času izdaje odločbe. Če je obseg pripadajočega zemljišča stavbe določilo oziroma ugotavljalo sodišče v sodnem postopku, je moralo uporabiti enake kriterije in za ta namen v postopku pritegniti izvedenca. Pri tem pa so morali prostorski izvedbeni akti iz 21. člena ZUN, torej tako prostorsko izvedbeni načrti kot prostorsko ureditveni pogoji, pri določitvi funkcionalnih zemljišč oziroma pri določanju konkretnejših meril zanje, odražati aktualne urbanistične zahteve v smislu 5. do 20. člena ZUN, med drugim zlasti naravne danosti prostora ter cilje racionalne izrabe zemljišč in objektov, bodoče zagotavljanje enakovrednih življenjskih pogojev prebivalcev, parkirnih ter zelenih površin, vse gledano na obstoječo ali načrtovano gostoto prebivalcev. Po tej sistemski ureditvi iz časa družbene lastnine torej obseg in oblika funkcionalnega zemljišča posamezne stavbe nista bila nujno in vselej opredeljena v upravnem dovoljenju ali prostorskem aktu, na podlagi katerega je bila posamezna stavba zgrajena, ampak sta se lahko določala in spreminjala tudi naknadno po izgradnji, glede na ureditev vsakokratnega izvedbenega prostorskega akta, s tem pa skozi čas prilagajala spremenjenim razmeram v prostoru... Če v času družbene lastnine zakonska ureditev pripadajočega zemljišča stavbe ni absolutno vezala na obseg, določen z upravnimi akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ampak so se lahko po določbah ZUN upoštevale tudi kasnejše spremembe, potem z vidika ustavnopravne prepovedi povratne veljave zakonov tega ne bi smela niti današnja zakonska ureditev, ki ureja ugotovljeni obseg pripadajočega zemljišča za nazaj...“ Tudi ta stališča so bila predstavljena29 pri obravnavi in odločanju o utemeljenosti pritožbe, posebej v zvezi s trditveno podlago tožnikov,30 ki se nanaša na pridobljene pravice, vendar je pritožbeno sodišče po tehtanju različnih argumentov in pogledov na ta pravna vprašanja v postopku odločanja o utemeljenosti pritožbe zaključilo, da glede na okoliščine konkretnega primera, ob upoštevanju že prej predstavljene sodne prakse in že pojasnjenih pravnih ugotovitev pritožbenega sodišča, zgolj na podlagi spremenjenih prostorskih aktov in izvedbenih načrtov ter aktualnih urbanističnih zahtev, tudi ob upoštevanju spremenjenih danosti v konkretnem prostoru in rabi (konkretnih) stavb ter ugotovitev izvedenke, da ob upoštevanju teh kriterijev nepremičnini predstavljata funkcionalno zemljišče, ki pripadata stavbam, ni izkazana pravna podlaga, na podlagi katere bi tožniki pridobili pravico uporabe na teh nepremičninah in posledično lastninsko pravico, tudi ob upoštevanju domneve iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL.

18. Vendar pravice uporabe ni bilo mogoče pridobiti zgolj na podlagi zgoraj navedenih pravil o pripadnosti (akcesornosti), po katerih je funkcionalno zemljišče „sledilo“ zgradbi, temveč tudi na drugih pravnih podlagah – npr. s pravnim aktom oblastnega organa, ki je upravljal (razpolagal) s stvarjo v družbeni lastnini, s pogodbeno dodelitvijo uporabe zemljišča za gradnjo. V skladu s sodno prakso je pravico uporabe pridobila tudi oseba, ki je ob vednosti in z izrecnim dovoljenjem osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala.31 Gradbeno dovoljenje namreč vsebuje pravico graditi, slednja pa implicira pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem zgrajeni objekt stoji.32 Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo prvo in drugo tožniku lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 953/20. Pravna prednica toženke je z upravnimi dovoljenji dovolila pravnemu predniku tožnikov izgradnjo garaže in postavitev ograje na sporni nepremičnini. Z ograjo se je ogradila nepremičnina, ki je tudi funkcionalno povezana s stavbo, kar potrjuje izvedensko mnenje, ni pa tudi sporno, da je bila nepremičnina od petdesetih let dalje pa vse do danes ves čas v rabi tožnikov oziroma njunih pravnih prednikov.

19. Pritožba povzema in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016, iz katere izhaja, da gradbena dokumentacija, lokacijsko in uporabno dovoljenje ali drugi upravni akti ne glede na to, ali so se nanašali (tudi) na sporno nepremičnino, že po svoji naravi niso mogli odločiti o pravici uporabe oziroma o lastninski pravici, odločali so namreč o vprašanju gradnje in uporabe zgrajenih objektov. Če so se organi v postopku njihove izdaje ukvarjali s vprašanjem lastninske pravice oziroma pravice uporabe, so to reševali le v okviru predhodnega vprašanja. Odgovor je enak, čeprav so bili ti organi upravičeni razpolagati z nepremičnino in na njej prenesti oziroma podeliti pravico uporabe. Toženka pa ne upošteva, da se citirana zadeva v odločilnih dejstvih razlikuje od obravnavanega primera in da je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 18/2015 z dne 26. 5. 2016 pojasnilo, da ključen razlikovalni znak med splošnim pravilom, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe, in konkretnim položajem je, da so bili izdajatelji teh upravnih aktov organi občine, torej organi subjekta, ki je razpolagal s pravico uporabe. Vsi ti akti zato predstavljajo hkrati tudi povsem jasno izjavnovoljno ravnanje. V tej zadevi se je presojala veljavnost brezplačnega pravnoposlovnega prenosa med družbenopolitičnima osebama, kot to izpostavlja pritožba, vendar zavzeto stališče Vrhovnega sodišča velja tudi za obravnavan primer, saj je pravna prednica toženke imela pravico do razpolaganja z nepremičnino. S tem, ko je pravnemu predniku prvo in drugo tožnika z upravno odločbo dopustila, da na sporni nepremičnini zgradi garažo in da celotno nepremičnino ogradi z ograjo ter jo na ta način poveže s stavbo, tako da je namenjena le uporabnikom stavbe, je pravnemu predniku priznala pravico uporabe te nepremičnine za potrebe stavbe, s tem, da takšna povezanost spornega zemljišča s stavbo izhaja tudi iz prostorskih aktov. Dolgoletna nemotena uporaba te nepremičnine le dodatno dokazuje veljavnost pravnega prenosa pravice uporabe iz pravne prednice toženke na pravega prednika prvo in drugo tožnika. Prvo in drugo tožnik sta zato pridobila pravico uporabe na sporni nepremičnini in na podlagi ZLND lastninsko pravico.

20. Toženka v pritožbi pravilno navaja, da so zakonski predpisi v času družbene lastnine določali, da mora biti pogodba, s katero se prenaša pravica uporabe na stavbnem zemljišču, sklenjena v pisni obliki, ker v nasprotnem nima pravnega učinka. Ne upošteva pa, da je že leta 1969 sodna praksa s pomočjo t.i. teleološke redukcije in na podlagi teorije o realizaciji pravnega posla priznavala pravni učinek tistim pogodbam, ki so bile sklenjene ustno ter bile v pretežnem delu ali v celoti realizirane.33

21. V postopku ni bilo dokazano, da bi tretje in četrto tožnik oziroma njuni pravni predniki pridobili pravico uporabe na parc. št. 953/21 z zamenjavo zemljišča, tudi ob upoštevanju domneve iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1.34 Tožbeni zahtevek tretje in četrto tožnika je bil zato zavrnjen.

22. Toženka v pritožbi zatrjuje, da tožnikom ni mogoče priznati solastnine oziroma skupne lastnine na spornih nepremičninah, ker predstavljata funkcionalno zemljišče. Spremenjena lastninskopravna zakonodaja več ne določa, da je funkcionalno zemljišče, ki pripada stavbi, neločljiva celota in da ni v samostojnem prometu,35 zato pritožba zmotno meni, da je tožbeni zahtevek iz tega razloga nesklepčen. V (sedaj) veljavni ureditvi funkcionalno zemljišče ne more imeti več nobenega lastninskega pomena in posledic, nasprotno pa je bistveno za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Pravica uporabe je namreč podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi predpisov, ki urejajo lastninjenje.36

23. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je v tem delu pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do dejstev, do katerih se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo, kar utemeljeno navaja pritožba in na ta način odpravilo zatrjevane procesne kršitve. Sodišče prve stopnje pa ni storilo (drugih) kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

24. Sosporniki krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). Prvo in drugo tožnik sta s tožbenim zahtevkom uspela, zato mora toženka kriti njune stroške, in sicer polovico priznanih stroškov. Ker tretje in četrto tožnik nista uspela s tožbenim zahtevkom, morata povrniti toženki polovico priznanih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožnikom priznalo pravdne stroške v višini 14.524,25 EUR. Toženka mora plačati prvo in drugo tožniku 7.262,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, dalje do plačila.37 Toženka mora tožnikoma plačati tudi stroške odgovora na pritožbo z dne 12. 6. 2019 v višini 1.530,61 EUR. Tožnikom so bili priznani stroški za odgovor na pritožbo v višini 2.489,20 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR in DDV 552,02 EUR, skupaj 3.061,22 EUR, polovični znesek pa je 1.530,61 EUR. Toženka mora te stroške plačati tožnikoma v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25. Toženka je upravičena do stroškov za nagrado za postopek 1.155,70 EUR, nagrado za narok 1.066,80 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR, za narok po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje 1.066,80 EUR, za nagrado za pritožbo 1.422,40 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR, za stroške za izvedenca 250,00 EUR, za DDV 1.045,37 EUR, skupaj 6.047,07 EUR. Tretje in četrto tožnik morata toženki plačati polovico teh stroškov, kar je 3.023,53 EUR. Toženka je upravičena tudi do pritožbenih stroškov za pritožbo z dne 6. 5. 2019 v višini 1.422,40 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR in za DDV 317,32, skupaj 1.759,72 EUR.38 Tretje in četrto tožnik morata toženki povrniti polovico teh stroškov, kar predstavlja znesek 879,86 EUR. Tretje in četrto tožnik morata plačati toženki 3.903,39 EUR v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 V nadaljevanju drugo tožnik. 2 V nadaljevanju parc. št. 953/20. 3 ID znak 0000-1964 parc. št. 966 k. o. 0000 ... (v nadaljevanju S. ulica 33), katere solastnika sta prvo in drugo tožnik. 4 ID znak 0000-3171stoječa na parc. št. 965/2 k.o. 0000 ... (v nadaljevanju S. ulica 35), katere lastnik je tretje tožnik. 5 ID znak 0000-1976 stoječa na parc. št. 965/1 k.o. 0000 ... (v nadaljevanju S. ulica 35a), katere lastnik je četrto tožnik. 6 V nadaljevanju nepremičnini. 7 Na parc. št. 965/1. 8 Podrobneje glej trditveno podlago tožnikov v prilogah A13 in A14. 9 Navajala je, da sta mnenji A. A. le del trditvene podlage tožnikov, da iz teh mnenj ne izhaja pravni naslov, na podlagi katerega bi tožniki pridobili pravico uporabe, da navedbe tožnikov nasprotujejo navedbam iz mnenja, da je bilo mnenje narejeno potrditvah tožnikov, da iz fotografij ne izhaja, da gre za stavbo na naslovu S. ulica 33, da je bilo dovoljenje za ograjo dano za postavitev ob parc. št. 953/20 in da je garaža daljša, kot je to določeno po gradbenem dovoljenju. Toženka je trditveno podlago utemeljevala na dejstvih, da tožniki niso izkazali temelja tožbenega zahtevka, in sicer pravne podlage, na kateri so pridobili pravico uporabe na parc. št. 953/20 in 953/21, ni pa opredeljeno izpodbijala zatrjevanega obsega funkcionalnega zemljišča, ki naj bi pripadal stavbam. 10 S tem pa ni izkazana pravna podlaga; podrobneje glej sklep pritožbenega sodišča I Cp 446/2018 in razloge glede (ne)obstoja pravne podlage, ki bodo navedeni v nadaljevanju te obrazložitve. 11 Podrobneje glede izdanih lokacijskih in gradbenih dovoljenj ter načrtov gradnje garaže glej izvedensko mnenje dr. B. B. 4. tč. stran 18 - 21. 12 Tožnika to listino v vlogah imenujeta dopis. 13 Glej 10. in 12. obrazložitve sklepa. 14 Izvedenka dr. B. B. in A. A. sta pri izdelavi mnenj pridobili prostorske akte, gradbena dovoljenja, tehnična poročila in druge podatke o stavbah, zemljiščih, gradnji na teh zemljiščih od leta 1923 dalje, pa vendar tretje in četrto tožnik nista predlagala, da bi izvedenki pridobili dokumentacijo v zvezi z razlastitvijo in zamenjavo spornih zemljišč. Nenazadnje je bila zamenjava zemljišč vedno evidentirana v aktih upravnih organov in v zemljiški knjigi. Le če na ta način ne bi bilo mogoče pridobiti listin (ker bi bile izgubljene) oziroma relevantnih podatkov, bi se lahko štelo, da sta tožnika v dokazni stiski. 15 Substanciranje pomeni, da predlagatelj navede, katera dejstva dokazuje s predlaganim dokazom. Predlagatelj dokaza mora prepričati sodišče, da je dokaz smiselno izvesti (VS RS II Ips 267/2018). Glej tudi pripravljalno vlogo tožnikov z dne 19. 5. 2014, kjer ni podan predlog za zaslišanje tožnikov v zvezi z zamenjavo zemljišč, navedeno je le „kot doslej“ (glej l. št. 21). 16 Prvi odstavek 44. člena ZVEtL določa; „Če ni dokazano drugače, se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah prejšnjega člena, last lastnika stavbe.“ 17 Glej Mateja Tamara Fajs in Jure Debevec: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, PP, št. 82, letnik 2017. 18 Glej dr. Miha Juhart: Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, PP, št. 3, letnik 2008. 19 Primerjaj npr. s sodbo Upravnega sodišča I Up 346/2001. 20 Glej dr. Miha Juhart: Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, PP, št. 3, letnik 2008. 21 Glej sodbo VS RS II Ips 250/2007. 22 Glej Mateja Tamara Fajs in Jure Debevec: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, PP, št. 82, letnik 2017. 23 Glej 12. tč. obrazložitve, kjer je ta določba povzeta. 24 Glej npr. Bilten Republiškega sekretariata za pravosodje in občno upravo SR Slovenije, št. 1, 1971: Sprememba prakse glede ugotavljanja pravice uporabe nacionaliziranega nezazidanega stavbnega zemljišča in ugotavljanje obsega funkcionalnega zemljišča, str. 28 – 29 - „V zvezi s funkcionalnem zemljiščem.... Tak primer je podan takrat, kadar je treba npr. prejšnjemu lastniku vzeti iz uporabe po 3. členu ZDSZ le en del nacionaliziranega stavbnega zemljišča, pustiti pa mu je drugi del tega zemljišča, to je zemljišče, ki je pod stavbo, in zemljišče, ki je potrebno za redno normalno rabo (funkcionalno zemljišče)...“ Predmet prispevka je sicer vprašanje sodne oziroma upravne pristojnosti pri odločanju o zadevah glede funkcionalnega zemljišča, pa vendar iz prispevka izhaja, da se funkcionalno zemljišče določi na nacionaliziranem premoženju prejšnjega lastnika in ne na premoženju, ki je bilo nacionalizirano tretji osebi. 25 Gre za dostop do stavb iz J strani, tožniki imajo dostop do stavb zagotovljen po svojih nepremičninah iz S strani. 26 Glej sklep VS RS II Ips 398/93. 27 V postopku ni bilo sporno, da obsega funkcionalnega zemljišča ni mogoče določiti po 1. tč. prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. 28 Glej tudi sklep II Ips 48/2019 in sodbo VSL II Cp 2452/2018. 29 Skupaj z že predstavljeno tezo iz članka Mateje Tamare Fajs in Jureta Debevca: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, PP, št. 82, letnik 2017. 30 Ki je bila dana v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje. 31 Glej npr. odločbi VS RS II Ips 223/2009 in VSL I Cp 1470/2012. 32 Podrobneje glej 8. in 9. tč. sklepa pritožbenega sodišča I Cp 446/2018. 33 Glej sodbi VS RS II Ips 249/2005 in II Ips 553/2002. 34 Podrobneje glede teh dejanskih ugotovitev pritožbenega sodišča glej 8. tč obrazložitve. 35 Glej npr. sklep VSK I Cp 513/2017. 36 Glej dr. Miha Juhart: Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, PP, št. 3, letnik 2008. 37 Stroški odgovora na pritožbo za prvi pritožbeni postopek so v teh stroških že upoštevani, stroški odgovora na pritožbo za drugi pritožbeni postopek pa so upoštevani v III. tč izreka te sodbe. 38 Toženki so bili v III/2 tč. izreka sodbe priznani stroški pred sodiščem prve in druge stopnje (tako stroški prvega kot drugega pritožbenega postopka).