Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal ne verjetnega nastanka škode, ne njene težke popravljivosti. Revident namreč svojih skopih in pavšalnih navedb ni konkretiziral in zanje ni predložil nobenih dokazov.

Glede na navedbe, da naj bi mu težko popravljiva škoda nastala že zgolj zaradi omejitve gibanja na prostore Centra za tujce sama po sebi, torej s položajem, ki pomeni izvršitev pravnomočne sodbe, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sam ukrep še ne pomeni težko popravljive škode v smislu omenjene določbe ZUS-1, saj je vprašanje njegove zakonitosti šele predmet presoje v tem postopku, in je kot tako mogoče razumeti le škodo, ki nastane zaradi posega v osebno svobodo v Centru za tujce

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1425/2016/3 (1313-10) z dne 30. 11. 2016, s katerim je ta odločil, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici (1. točka izreka) in da se ga pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 28. 11. 2016 od 14.40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnik (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1, s katero naj Vrhovno sodišče do odločitve o reviziji stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

3. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

4. Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. V obravnavanem primeru je revizija dovoljena, saj je izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 5. ZUS-1 v 84. členu določa, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (prvi odstavek), lahko pa Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona (drugi odstavek). Izdaja začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje je torej mogoča le tedaj, če so podani razlogi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 (glede nastanka težko popravljive škode in ob uporabi načela sorazmernosti glede prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank) ter da se ta ureditev kot verjetna izkaže za potrebno.

6. Namen začasne ureditve stanja je preprečiti, da morebitni tožnikov kasnejši uspeh v upravnem sporu zaradi že nastale nepopravljive ali težko popravljive škode zanj ne bo ostal brez pomena, ker torej ne bo mogel doseči vzpostavitve prejšnjega stanja.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop že zaradi narave postopka, še zlasti pa je tak pristop utemeljen v revizijskem postopku, ko je o sporu že pravnomočno odločeno. Zato mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost nastanka in obseg škode ter njeno težko popravljivost, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja izvršitve pravnomočne sodbe in s tem izvršljive odločbe državnega organa oziroma začasne ureditve stanja.

8. Revident je v zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavljaj težko popravljivo škodo z navedbami, da v Centru za tujce biva veliko število oseb, dostop do medicinskih storitev je omejen, nima dostopa do gibanja na prostem oziroma je lahko na prostem le kratek čas dnevno. Dni brez osebne svobode, čakajoč na odločitev, mu ne bo mogel povrniti nihče. V Centru za tujce se počuti izredno slabo, zaprtost v prostoru brez zunanjih stikov mu povzroča hude duševne težave in stisko, pogosto joče in se počuti osamljenega.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z zgoraj povzetimi navedbami ni izkazal ne verjetnega nastanka škode, ne njene težke popravljivosti. Revident namreč svojih skopih in pavšalnih navedb ni konkretiziral in zanje ni predložil nobenih dokazov. Tako ni pojasnil in izkazal narave in obsega zatrjevanih hudih duševnih težav, slabega počutja in stiske.(1) Za svoje navedbe namreč ni predložil nobenih dokazov oziroma zdravstvene dokumentacije, ki bi izkazovala njegovo zatrjevano slabo zdravstveno stanje. Konkretiziral in izkazal tudi ni obsega morebitne medicinske pomoči, ki naj bi jo potreboval, niti ni zatrjeval, da mu ta ni bila omogočena oziroma zakaj bi jo potreboval. Zgolj pavšalna navedba, da je dostop do medicinskih storitev omejen, za obstoj težko popravljive škode ne zadošča. Prav tako za obstoj težko popravljive škode ne zadoščajo navedbe glede omejitve gibanja na prostem. Kot zatrjuje sam, je lahko dnevno na prostem v atriju Centra za tujce, čeprav le kratek čas, kar pa je povezano z naravo ukrepa omejitve gibanja.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi z navedbami, da kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih človekovih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi, ni izkazal težko popravljive škode. Če s temi trditvami navaja, da naj bi mu težko popravljiva škoda nastala že zgolj zaradi omejitve gibanja na prostore Centra za tujce sama po sebi, torej s položajem, ki pomeni izvršitev pravnomočne sodbe, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sam ukrep še ne pomeni težko popravljive škode v smislu omenjene določbe ZUS-1. Vprašanje njegove zakonitosti pa še bo predmet presoje v tem postopku, in je kot tako mogoče razumeti le škodo, ki nastane zaradi posega v osebno svobodo v Centru za tujce (npr. zaradi izvajanja ukrepa mu ni omogočena nujna medicinska pomoč). Revident pa, kot je že pojasnjeno, ni izkazal in konkretiziral nobene konkretne dejanske okoliščine, ki bi lahko bila podlaga za presojo nastanka težko popravljive škode.

11. S tem po presoji Vrhovnega sodišča revident ni zadostil zgoraj obrazloženemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zgolj pavšalno navajanje namreč ne zadosti standardu verjetnosti, s katerim bi bila izkazana težko popravljiva škoda.

12. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 72. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

(1) V zvezi s tem Vrhovno sodišče opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru Paposhvili zoper Belgijo, 13. december 2016, opredelilo standard hudih zdravstvenih posledic za obstoj morebitne kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.