Jedro

Najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III.

Tožnik je državo zapustil samovoljno, še preden bi bilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločeno, kar nedvomno ustreza relevantni objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku. Tožnik je nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, kar predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega.

Presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja sicer res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena in v povezavi s 4. odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1, Uradni list RS št. 22/16), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 z izrekom pod točko 1 odločila, da se tožnika, kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. … 1996 v kraju Laghman, državljan Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Z izrekom pod točko 2 je še navedeno, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 28. 11. 2016 od 14:40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite dne 28. 11. 2016, po podani prošnji za mednarodno zaščito pa mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito pred svojim prihodom v Republiko Slovenijo. Na podlagi dokumentacije v spisu, in sicer policijske depeše z dne 24. 11. 2016, ugotavlja, da je bil tožnik obravnavan na policijski postaji Ž., po tem, ko je bil prijet 23. 11. 2016 med 10:35 in 15:30 uro v gozdu na območju ob avtocesti A1 izven kraja Š. in P., pred cestninsko postajo V., v večji skupini oseb. Tedaj je izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je ogrožen s strani talibanskih skrajnežev, izjavil je še, da je bila njegova ciljna država Italija. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je skupaj z ostalimi osebami potoval iz svoje države preko neznanih držav do Republike Hrvaške, kjer jih je prevzel voznik tovornega vozila in jih je nato v spremstvu prepeljal v jutranjem času dne 23. 11. 2016 preko državne meje med Hrvaško in Slovenijo izven mejnega prehoda, zatem pa so vožnjo so nadaljevali po avtocesti A1 v smeri Ljubljane, pred cestninsko postajo V. pa se jim je pokvarilo vozilo. Zato so potniki zapustili vozilo, preplezali avtocestno ograjo ter zbežali v gozd, kjer so jih v nadaljevanju prijeli policisti in takrat so zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito so bile tožniku v navzočnosti njegove pooblaščenke predočene ugotovitve policije iz policijske depeše. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je prosilec izpovedal, da je zaprosil v Bolgariji, vendar ni počakal na odločitev uradnega organa. Na posebno vprašanje glede osebnih dokumentov, je izpovedal, da ima v Afganistanu taskiro. Na nadaljnje vprašanje, zakaj ni v Avstriji ali na Madžarskem zaprosil za mednarodno zaščito je izjavil, da je bil s sprovajalcem dogovorjen za prevoz do Italije. Tja si je tožnik želel, ker je svojega sorodnika izvedel, da se tam dobi zaščita. Ko mu je bilo predočeno, da je sam izpovedal, da je že v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito in če to lahko razloži, je tožnik izjavil, da ga je v Bolgariji prijela policija, vzeli so mu denar in telefon ter ga pretepli. Prošnjo je podal, ker je hotel tam ostati, vendar si je premislil zaradi tamkajšnje situacije, ob pomanjkanju hrane in odsotnosti zdravniške oskrbe ter neustrezne namestitve, ker ob veliki množici ljudi ni bilo zadostnega števila sob za njihovo namestitev, ker mu Bolgarija ni bila všeč in je odšel drugam. Tožena stranka navaja, da je bil po sprejemu vloge za mednarodno zaščito tožniku ustno naznanjen ukrep pridržanja zaradi predaje pristojni državi članici EU.

3. Tožena stranka, ki je na podlagi prstnih odtisov v bazi EURODAC ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil v Republiki Bolgariji dne 25. 8. 2016, glede na določilo 1. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III v nadaljevanju obrazložitve navaja, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je zato odgovorna glede na merila iz III. poglavja Uredbe Dublin III. Ker ocenjuje, da je tožnik izrazito begosumen, tožena stranka, ob citiranju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 2. odstavka 84. člena ZMZ-1, meni, da gre za odločanje po prostem preudarku, zato je potrebno najprej presoditi, ali bo ukrep pridržanja tožnika na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III, tako da se najprej preveri, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Od 1. 1. 2016 do vključno 29. 11. 2016 je azilni dom samovoljno zapustilo 61,79% vseh nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju okoliščin, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, da je za zaščito zaprosil predhodno že v Bolgariji in samovoljno zapustil državo, nato pa na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kjer ga je prijela policija in je zatem zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil, s tem pa bi bila onemogočena izvedba postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III, saj je očitno, da je nameraval iti v Italijo, ki je bila njegova ciljna država in da Republika Slovenija ni bila njegova ciljna država, v kateri bi si želel zaprositi za mednarodno zaščito. Pri svoji odločitvi se opira tudi na stališča upravno sodne prakse, ki izhajajo iz citiranih sodnih odločb upravnega sodišča št. I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014 in I U 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014) ter Vrhovnega sodišča št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Tožena stranka še dodaja, da po izteku rokov iz 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III oseba ne sme biti več pridržana.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pridržanje označuje za nezakonito, ker ni znano, ali bo do predaje sploh prišlo, češ da tožena stranka ni niti še zaprosila nobene druge države članice za sprejem tožnika, oziroma ni navedla, kateri državi članici bi tožnika predala. Ob tem izpostavlja stališče upravno sodne prakse v zadevah št. I U 801/2016 in I U 835/2016, da so nezakonita pridržanja oseb v postopkih po Uredbi Dublin III, ko druga država članica še ni niti potrdila sprejema in so znatne objektivne ovire za verjetnost uspešne izvedbe predaje. Poleg tega meni, da predaja v njegovem primeru ni možna in tudi ni verjetna v nobeno izmed držav članic, ki jih je tožena stranka navedla v zapisniku o seznanitvi z izpodbijanim ukrepom, ker so podane sistemske pomanjkljivosti v Bolgariji in na Madžarskem, glede Avstrije in Hrvaške pa po mnenju tožnika obstaja velik dvom, da bo katera izmed navedenih držav sploh sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje. Zato meni, da izrečeni ukrep ne sledi namenu iz 28. člena Uredbe Dublin III ter da ni nujen in da tudi ne prestane strogega testa sorazmernosti. Toženi stranki nadalje očita, da je odločala na podlagi prostega preudarka o nevarnosti pobega tožnika in o sorazmernosti ukrepa v nasprotju z zakonodajo in sodno prakso, kot izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I U 26/2016, po katerem odločanje o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji, temveč na oceni, ali so izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji za tak ukrep. Tožena stranka pa citirane odločbe ni upoštevala niti v tem, da bi ugotavljala, ali so pri tožniku podane okoliščine, ki bi se lahko subsumirale pod zakonske kriterije iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), zlasti tiste iz 3., 4. in 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, ki lahko ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Meni tudi, da se okoliščin, ki jih navaja tožena stranka, ne da niti z ekstenzivno razlago , četudi bi morala biti uporabljena restriktivna razlaga, subsumirati pod kriterije iz 68. člena ZTuj-2. Zato kot napačno označuje tudi sklepanje tožene stranke o tožnikovi begosumnosti. Kar zadeva njegov nezakonit vstop v Republiko Slovenijo, tožnik izpostavlja 35. člen ZMZ-1, ki se glasi: „Vlagatelj namere, ki izrazi namen, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito ali je nezakonito podaljšal svoje prebivanje, mora to storiti v najkrajšem možnem času. V tem primeru se to ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje“, zato mu posledično ni mogoče očitati nedovoljenega vstopa, niti begosumnosti, češ da bi to bilo v nasprotju z azilno zakonodajo in mednarodnimi dokumenti, še zlasti glede na stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 1289/2014-7 z dne 19. 8. 2014. Skladno z 68. členom ZTuj-2 je nedovoljen vstop tujca milejša oblika okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega, zato po mnenju tožnika nikakor ne more utemeljiti znatne nevarnosti pobega. Le-ta zahteva obstoj kvalificirane oblike okoliščin, ki kažejo na znatno nevarnost pobega. Poleg tega meni, da bi bilo upoštevanje nedovoljenega načina prehajanja pri utemeljevanju znatne nevarnosti pobega v nasprotju z Ženevsko konvencijo. Da je potoval nezakonito, je bila za tožnika edina možnost in ni imel druge izbire, poleg tega pa gre za pogost način prihoda v EU. Če bi se takšne navedbe štele za utemeljen sum za begosumnost prosilcev, bi moralo biti skoraj vsem prosilcem, ki pridejo v Evropo, omejeno gibanje, kar označuje za nesprejemljivo, ob sklicevanju na stališče Upravnega sodišča v izpostavljeni sodbi št. I U 1289/2014-7 z dne 19. 8. 2014. Dejanje, da je zapustil Bolgarijo po tem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito, po mnenju tožnika še ne utemeljuje samo posebej znatne nevarnosti pobega. Še posebej ne ob upoštevanju njegovega razloga za zapustitev te države glede na celo vrsto nevšečnosti, ki so se mu tam zgodile, zato je bila zapustitev Bolgarije zanj odločitev v sili, brez izbire, ki ne pomeni, da je begosumen. Tožniku očitati begosumnost bi bilo neživljenjsko zato, ker je zapustil državo, kjer prihaja do hudih kršitev človekovih pravic. Te okoliščine pa ni mogoče subsumirati pod noben objektivni kriterij iz 68. člena ZTuj-2, prav tako, kot tudi ne očitka, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito šele po tem, ko ga je prijela policija, ker je tožnik že na policijski postaji izrazil namero podaje prošnje in je tudi glede na njegove navedbe v prošnji očitno, da si želi mednarodno zaščito in da ni begosumen ter ne zlorablja postopka. Kar pa zadeva Italijo kot njegovo ciljno državo, pa navaja, da so prosilci za mednarodno zaščito ranljiva skupina ljudi, ki iz svojih držav bežijo v strahu za svoje življenje pogosto brez dokumentov, brez pravih informacij in brez denarja. Pogosto so prepuščeni volji sprovajalcev, ki jim obljubljajo, da jih bodo spravili do države, ki jim bo nudila zaščito. Glede na izkušnjo v Bolgariji je tožnik utemeljeno podvomil v pripravljenost nuditi zaščito Afganistancem. Iz previdnosti tožnik še navaja, da v postopku sodeluje, zato ni mogoče nobene okoliščine subsumirati pod kriterij „nesodelovanje v postopku“. Prav tako tudi ni predhodno nezakonito bival v Republiki Sloveniji, ni imel prepovedi vstopa, ni obsojen za kaznivo dejanje, ne poseduje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne ali druge listine, niti ne navaja lažnih podatkov in v postopku sodeluje. Ker mu tudi ni določen rok za prostovoljno vrnitev, zato kriterija iz zadnje točke 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 v njegovem primeru ni mogoče uporabiti. Nadalje še navaja, da gre v tem primeru za odvzem prostosti in s tem poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, kar je presodilo že Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09, ki je skladno z 19. členom Ustave RS mogoč le ob izpolnjevanju dveh splošnih pogojev, in sicer, če tako določa zakon (materialni pogoji) in po postopku, ki ga določa zakon (procesni pogoj). Poudarja, da v skladu s 1. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi, ta ukrep pa je dopusten le, če so izpolnjeni dodatni pogoji, ki jih po določilih 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki pa v konkretnem primeru niso podani. Toženi stranki očita, da se pri utemeljitvi sorazmernosti sklicuje zgolj na razmere v azilnem domu, za kar pa ni odgovoren tožnik, ampak gre za pomanjkljivosti na strani države. Očita tudi, da v izpodbijanem sklepu ni spoštovano splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki po opravljenem testu legitimnosti zahteva tudi test sorazmernosti. Ker meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, tožnik predlaga, da naj ga sodišče odpravi in odredi takojšnje prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni na podlagi 2. pododstavka 3. odstavka 9. člena Recepcijske direktive.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev tožbe.

6. Na naroku za glavno obravnavo, ki je potekala v odsotnosti pooblaščencev tožene stranke skladno z določilom 2. odstavka 58. člena ZUS-1, je tožeča stranka vztrajala pri tožbi.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je sklep o pridržanju tožnika na prostore in območje Centra za tujce Postojna za namen predaje odgovorni državi članici EU, ki temelji na določilih 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1,v dejanskem pogledu pa na upoštevanju okoliščin, da je tožnik prehajal meje več držav na nedovoljen način, da je za zaščito zaprosil predhodno že v Bolgariji, zatem pa to državo samovoljno zapustil in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kjer za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko ga je prijela policija, zaradi česar obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil, s tem pa bi bila onemogočena izvedba postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III, ker je očitno nameraval iti v Italijo, ki je bila vseskozi njegova ciljna država.

9. Izpodbijani sklep temelji na določbi 84. člena ZMZ-1 in na drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 pa določa, da se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

10. Na podlagi navedb tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi o razmerah v Centru za tujce ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in v tožbi, sodišče pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, tudi po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi s podobnim pravnim in dejanskim stanjem št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče izrazilo stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico »upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo določila 9., 10. in 11. člena Recepcijske direktive, ki urejajo izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti, ki se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu. Nadalje je še navedlo, da »je pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker z vidika Uredbe Dublin III ni predpisano, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ), je v prosti presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, seveda na način in po vsebini, ki omogoča njegovo ustrezno uporabo v okviru člena 28 Uredbe Dublin III.« Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je opredelitev pojma »nevarnosti pobega« izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja, in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Pri tem je presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v citirani zadevi obenem navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive glede pridržanja skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji, zato ni mogoče očitati, da bi bil izrečeni ukrep na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju Ustavo (19. člen) ali določili Ženevske konvencije o statusu beguncev v povezavi z 8. členom Ustave, kar enako velja tudi za obravnavani primer.

11. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu po presoji sodišča pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pri tožniku podana znatna nevarnosti, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III, pri čemer na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in izjave v postopku.

12. Iz podatkov v spisu je tako razvidno, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji, saj so mu bili v omenjeni državi odvzeti prstni odtisi in posredovani v bazo Eurodac, tožnik pa je navedeno državo zapustil, še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite končan. Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da je tožnik navedeno državo zapustil samovoljno, še preden bi bilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločeno, kar po mnenju sodišča nedvomno ustreza relevantni objektivni okoliščini »nesodelovanja v postopku«, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in ki med drugim utemeljuje tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku. Ob podaji prošnje v Republiki Sloveniji je namreč tožnik povedal, da je Bolgarijo zapustil zaradi slabih izkušenj s policijo ter splošnih razmer zaradi pomanjkljive prehrane in neprimerne namestitve ter odsotnosti zdravniške oskrbe, na zaslišanju na glavni obravnavi pa je izpovedal, da je bila v Bolgariji situacija zelo slaba, vzeli so mu denar, ga pretepli in mu dali samo en obrok hrane dnevno, zato je Bolgarijo zapustil, skupaj s skupino oseb, s katero je prispel vse do Slovenije, zato sodišče verjame osebni izpovedbi tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi, da je Bolgarijo zapustil bolj zato, ker so bile tam slabe splošne razmere in v tem smislu, da je odšel predvsem tudi zato, ker je odšel skupaj tudi z drugimi osebami v skupini, s katero je nadaljeval svojo pot vse do Slovenije, in sicer po lastni odločitvi in ne zaradi morebitnega nasilja, ker je hotel iti z drugimi v Italijo, ki je bila njegova ciljna država, kar je izpovedal tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Glede na obrazloženo po presoji sodišča ni dvoma, da je tožnik Bolgarijo zapustil po lastni volji, kljub temu, da je tam prej podal prošnji za mednarodno zaščito, v Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je tu z vso skupino obstal zaradi okvare kombija, s katerim so nazadnje potovali in jim je sprovajalec rekel, da tu Italija. Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja 2. odstavka 68. člena ZTuj-2. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika (4. alineja 2. odstavka 68. člena ZTuj-2), pa je nesporno dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj po vstopu v državo, temveč šele po tem, ko ga je prijela policija.

13. Tožena stranka je glede na obrazloženo pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in še pred končanjem postopka za mednarodno zaščito zapustil Bolgarijo, čeprav o njegovi prošnji tam še ni bilo odločeno, da je prehajal meje držav na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, vse navedene okoliščine pa, ob upoštevanju tožnikove izrecne navedbe, da je iz Bolgarije hotel v Italijo in da je bila torej njegova ciljna država Italija in ne Slovenija, utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil in odšel v Italijo ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III. Tožbeni očitek, da obrazložitev tožene stranke o tožnikovi begosumnosti ni zadostna, po povedanem ni utemeljen.

14. Tožena stranka je ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega z upoštevanjem načela sorazmernosti nadalje pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in je tako tožniku utemeljeno omejila gibanje na območje Centra za tujce. Tožniku bo namreč le tako onemogočeno, da bi samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem preprečil izvedbo predaje po Uredbi Dublin III. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja sicer res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar pa je Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in izjav v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, pa je tožena stranka pravilno presodila in dovolj natančno obrazložila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega pridržanja v Azilnem domu, temveč je tudi po mnenju sodišča izrečeni ukrep nujen, da je samo s pridržanjem na območju Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Izrečeni strožji ukrep je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati, prav tako tudi ne tožbene navedbe o tem, da je obrazložitev tožene stranke v zvezi z izbiro milejšega ukrepa pridržanja pomanjkljiva, ki se glede na vse navedeno izkažejo kot neutemeljene.

15. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.