Jedro

Tožnik (voznik tovornjaka) je vozil službeno vozilo (brez vozniškega dovoljenja) v času veljavnosti ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Ob policijski kontroli je bilo ugotovljeno, da je bilo tožniku že predhodno odvzeto vozniško dovoljenje in v posledici navedenega je policija zasegla službeno vozilo. Zaradi zasega vozila tožniku so v enoti ostali brez nujno potrebnega vozila in so za potrebe te enote morali prerazporediti drugo vozilo iz druge enote tožene stranke. Prav tako je tožena stranka imela primanjkljaj zaposlenih na delovnem mestu voznik tovornjaka, saj tožnik zaradi odvzema vozniškega dovoljenja dela ni mogel opravljati. Zato je bil moten delovni proces pri drugotoženi stranki. S svojim ravnanjem je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2012 in da je tožniku delovno razmerje pri drugotoženi stranki nezakonito prenehalo 3. 12. 2012; da je drugotožena stranka dolžna tožniku za čas od 3. 12. 2012 do 31. 8. 2013 priznati delovno dobo, obračunati pripadajoče nadomestilo plače, tako kot če bi delal, odvesti in plačati z zakonom predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, to je od 16. dne v mesecu za pretekli mesec; da je drugotožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter za čas od 1. 4. 2012 do poziva na delo obračunati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, odvesti in plačati z zakonom predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, to je od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da se tožba zoper prvotoženo stranko zavrže (I. točka izreka sklepa) in da tožnik sam krije stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in II. točko izreka sklepa (odločitev o stroških postopka) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi ter sodba sodišča prve stopnje razveljavi in nadomesti z novo, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je odpoved nezakonita iz formalnih razlogov, saj je bil tožnikov delodajalec drugotožena stranka, zato bi odpoved lahko podala le ona ter da za izredno odpoved niso obstajali formalni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni na podlagi 4. člena Pravilnika odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V predmetni zadevi je potrebno upoštevati drugo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da je izredno odpoved mogoče izreči le, če je bil ogrožen ali bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje in tega ni bilo mogoče preprečiti z organizacijskimi ukrepi. Tožena stranka ni obrazložila, v čem naj bi bil bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje. Tožena stranka bi morala navesti konkretne razloge, ne pa le pavšalnih, zato je po mnenju tožnika izredna odpoved prehud ukrep. Zadoščala bi že denarna kazen oziroma bi tožena stranka tožniku lahko začasno naložila opravljanje drugega dela, ki ga je poleg vožnje še opravljal. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je tožena stranka v odpovedi jasno obrazložila, v čem je bil moten delovni proces, saj je bilo začasno zaseženo službeno vozilo zaradi izdanega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, ki ga je tožnik dobil izven delovnega časa. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti pravilna, saj je delavec v skladu z določbo 31. člena ZDR dolžan vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in po 32. členu ZDR mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe tožnika. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri ugotavljanju dejstev, ki so bila pomembna za odločitev, je ravnalo skladno z napotki iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva so dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kršitvami, ki so tožniku očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevalo listine v spisu po prilogah od A1-A14 in B1-B7 ter zaslišalo tožnika kot stranko in priči A.A. in B.B. in pravilno ugotovilo, da je bil tožnik ob podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri drugotoženi stranki, ki mu je dne 3. 12. 2013 tudi izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (A1). Odpoved je podpisal A.A., ki je zaslišan kot priča izpovedal, da je zaposlen pri drugotoženi stranki ter je bil na podlagi pooblastila, ki ga je dne 1. 12. 2012 prejel od direktorja drugotožene stranke, pooblaščen za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj je ni izdala prvotožena stranka.

Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da tožena stranka ni izkazala, da je bil ogrožen ali bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje in tega ni bilo mogoče preprečiti z organizacijskimi ukrepi ter zato niso bili podani formalni pogoji na podlagi 4. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Priči A.A. in B.B. sta prepričljivo izpovedali, da je tožnik dne 7. 11. 2012 vozil službeno vozilo (tovornjak v nadzorniški progi C.) in sicer je prevažal ljudi, material in orodje na delovišče in z delovišča brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Navedenega dne je bilo ob policijski kontroli ugotovljeno, da je bilo tožniku že predhodno odvzeto vozniško dovoljenje in v posledici navedenega je policija zasegla službeno vozilo. Priči sta prepričljivo izpovedali, da so zaradi zasega vozila tožniku v enoti v C. ostali brez nujno potrebnega vozila in so za potrebe enote v C. morali prerazporediti drugo vozilo iz D. v C. Prav tako je tožena stranka imela primanjkljaj zaposlenih na delovnem mestu voznik tovornjaka, saj tožnik zaradi odvzema vozniškega dovoljenja dela ni mogel opravljati in sta priči izpovedali, da je bil zaradi tega vsekakor moten delovni proces pri drugotoženi stranki.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da tožena stranka ni dokazala, v čem je bil moten delovni proces in da so šele priče, zaslišane pred sodiščem prve stopnje, izpovedale, kakšne spremembe pri delu so bile potrebne in da zato, ker tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage o tem, sodišče teh izpovedi prič sploh ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je zaradi tega, ker je tožnik zamolčal, da mu je bil izrečen varnostni ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, prišlo do začasnega zasega vozila, ki je bilo predano v hrambo pooblaščenemu izvršitelju, pri čemer je bila delodajalcu povzročena škoda, saj ni mogel razpolagati z zaseženim vozilom, ki ga je potreboval za prevoz materiala, namenjenega vzdrževanju prog in je bil zaradi ravnanja tožnika ogrožen oziroma bistveno moten delovni proces. Zato niso utemeljene pritožbene trditve, da tožena stranka v zvezi z motenim delovnim procesom ni podala ustrezne trditvene podlage. Priče so navedeno le potrdile.

Prav tako pa je neutemeljena pritožbena trditev, da bi tožena stranka morala tožniku izreči denarno kazen in mu začasno naložiti opravljanje drugega dela in da je bila izredna odpoved prehud ukrep. Tožnikovo ravnanje vsekakor pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, kot je to ugotovila že tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi tega pa nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni bilo možno do izteka odpovednega roka. Zaupanje tožene stranke do tožnika je izredno pomembna okoliščina, zato je od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da bi z njim nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je ostala brez vozila, ki ga je zasegla policija, zaradi ravnanja tožnika in je bil zato otežen njen delovni proces, zato ni mogoče trditi, da toženi stranki škoda ni nastala in da je šlo za tako rekoč zanemarljivo kršitev. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more več zaupati v tolikšni meri, da bi bilo delovno razmerje z njim mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijan del sklepa sodišča prve stopnje.