Jedro

Odločba, s katero je tožena stranka tožniku, ki je bil vključen v obvezno zavarovanje pri avstrijskem nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ustavila izplačevanje pravnomočno priznanega sorazmernega dela invalidske pokojnine, lahko učinkuje le za naprej, to je od izdaje odločbe dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 24. 11. 2006 in št. ... z dne 4. 9. 2007. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil tožniku z odločbo z dne 6. 8. 1986 priznan in odmerjen sorazmerni del invalidske pokojnine od 1. 3. 1985 dalje, pri čemer mu je bilo v obrazložitvi odločbe pojasnjeno, da mora v 8 dneh tožencu sporočiti vsako spremembo, ki vpliva na njegovo pravico ali višino pokojnine, zlasti če sklene delovno razmerje ali začne opravljati dejavnost. Ker je tožnik svojo obveznost opustil, je toženec to opustitev pravilno nadomestil z odločbo z dne 24. 11. 2006. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 12. člena ZPIZ-1, ker ne gre za primer, ko bi šlo za uveljavljanje pravice iz obveznega zavarovanja, pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine je tožnik namreč uveljavil že v letu 1986. V tem postopku pa je šlo le za ustavitev izplačila pokojnine za obdobje, ko je bil tožnik v Avstriji v zavarovanju in do izplačila ni bil upravičen. Meni, da zakon izplačila pokojnine ne varuje kot trajno pridobljene pravice, zato ne gre za poseg v pravnomočno odločbo. Tožnik pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine še vedno ima, toženec je le začasno ustavil njeno izplačevanje. Odločba o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni odločitev, ki bi trajno uredila izplačevanje pokojnine ter jamčila za nespremenljivost izplačila. Tožniku je bila pravica v letu 1986 pravilno priznana, vendar je pogoj za izplačevanje pokojnine tudi prenehanje oziroma neobstoj zavarovanja, ki pri tožniku v obdobju od 1. 3. 1992 do 30. 4. 2006 ni bil izpolnjen. Z odločbo iz leta 1986 ni bil točno določen čas izplačevanja. Vztraja, da je podlaga za ustavitev izplačevanja podana v določbi 178. člena ZPIZ-1. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morali biti izpodbijani odločbi izdani v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, saj bi v takšnem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi potekli roki za izredna pravna sredstva, kar pa ni v skladu z namenom sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja in namenom 178. člena ZPIZ-1. Meni, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z obrazložitvijo, saj je sodišče izpodbijani odločbi v celoti odpravilo, v obrazložitvi sodbe pa navedlo, da bi odločba z dne 24. 11. 2006 lahko učinkovala šele od 1. 12. 2006 dalje. Sodišče je s tem, ko je odpravilo odločbo z dne 24. 11. 2006 tudi v tistem delu, s katerim je bilo odločeno, da se tožniku od 1. 5. 2006 dalje pokojnina ponovno izplačuje, vzpostavilo stanje iz leta 1986, za kar pa ni zakonite podlage. Pripominja še, da je zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 725/2007 vložil revizijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 4. 9. 2007, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo z dne 24. 11. 2006. S to odločbo je bilo odločeno, da tožnik od 1. 3. 1992 do 30. 4. 2006 nima pravice do izplačevanja sorazmernega dela invalidske pokojnine, da se mu sorazmerni del invalidske pokojnine ponovno odplačuje od dne 1. 5. 2006 dalje, da se s to odločbo nadomesti odločba toženca z dne 6. 8. 1986 ter da se že izplačani zneski sorazmernega dela invalidske pokojnine poračunajo. Z odločbo z dne 6. 8. 1986 je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od dne 1. 3. 1985 dalje. Toženec je izpodbijani odločbi ob ugotovitvi, da je bil tožnik od 1. 3. 1992 do 30. 4. 2006 vključen v obvezno zavarovanje pri avstrijskem nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, izdal na podlagi 178. člena Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki določa, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da odločba, s katero se ustavi izplačevanje pravnomočno priznane pokojnine lahko učinkuje le za naprej, torej od izdaje odločbe dalje. Takšno stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča doslej že večkrat zavzeto, kar je sodišče prve stopnje že poudarilo v izpodbijani sodbi.

Tožniku je bila torej z dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 6. 8. 1986 priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od dne 1. 3. 1985 dalje. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je po 158. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami – v nadaljevanju: URS) mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. 155. člen URS določa prepoved povratne veljave pravnih aktov, pri čemer je le za posamezne zakonske določbe dopustno, da imajo učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Po 12. in 249. členu ZPIZ-1 se v postopkih odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZUP), skladno s katerim je v pravnomočno urejena razmerja mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi. O načelni prepovedi poseganja v pravnomočno priznane pravice oziroma dajatve za nazaj, ne da bi bila uporabljena pravna sredstva, se je izreklo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 196/2004. V obravnavanem primeru izpodbijani odločbi nista bili izdani v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Gre namreč za izdajo odločbe o tožnikovih pravicah v rednem postopku, pri čemer je toženec posegel v tožnikovo pravico do izplačila sorazmernega dela invalidske pokojnine za nazaj, in sicer za več kot 14 let, za čas od 1. 3. 1992 do 30. 4. 2006, ko je bil tožnik sicer nesporno vključen v obvezno zavarovanje pri avstrijskem nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tudi prekinitev ali ustavitev izplačevanja sorazmernega dela invalidske pokojnine v primeru, ko ne gre za odločitev v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, po stališču pritožbenega sodišča lahko učinkuje le od odločitve pristojnega organa dalje, torej le za naprej. Zmotno je tako stališče toženca v pritožbi, da je izplačilo sorazmernega dela invalidske pokojnine v rednem postopku mogoče ustaviti tudi za nazaj, ker se z ustavitvijo izplačila ne posega v pravnomočno priznano pravico. Glede na navedeno pa izplačevanja sorazmernega dela invalidske pokojnine ni mogoče ustaviti za nazaj niti na podlagi 178. člena ZPIZ-1. Ker torej z odločbo, izdano v rednem postopku, ni mogoče poseči v pravnomočno odločbo z dne 6. 8. 1986, je sodišče prve stopnje izpodbijano dokončno odločbo z dne 4. 9. 2007 in prvostopenjsko odločbo z dne 24. 11. 2006 pravilno odpravilo. Z odpravo teh odločb ostaja v veljavi pravnomočna odločba toženca z dne 6. 8. 1986, na podlagi katere ima tožnik tudi od 1. 3. 1992 do 30. 4. 2006 ter od 1. 5. 2006 dalje pravico do izplačevanja sorazmernega dela invalidske pokojnine. Iz tega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z njeno obrazložitvijo, ker je sodišče izpodbijani odločbi v celoti odpravilo, v obrazložitvi sodbe pa navedlo, da bi odločba z dne 24. 11. 2006 lahko učinkovala šele od 1. 12. 2006 dalje, s čimer toženec sodišču očita, da je zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.