Jedro

O priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine tožnika, kot tudi o njeni odmeri in izplačevanju je bilo odločeno z odločbo tožene stranke z dne 6. 8. 1986. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

Tožena stranka z izpodbijanima odločbama ni odločila le o (ne)izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine. V izreku odločbe z dne 24. 11. 2006 (potrjene z dokončno odločbo z dne 4. 9. 2007) je izrecno navedeno oziroma odločeno, da se s to odločbo nadomesti pravnomočna odločba z dne 6. 8. 1986. S tem je z izpodbijano odločbo izven pravnih sredstev, določenih z zakonom, torej brez pravne podlage, posegla tudi v pravnomočno odločitev o pravici (priznanje I. kategorije invalidnosti in pravice do delne pokojnine, vključno z odločitvijo o njeni višini in datumom začetka izplačevanja).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 6. 8. 1986 priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 3. 1985 dalje. V letu 2006 je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik od 1. 3. 1992 do 30. 4. 2006 zavarovan v Republiki Avstriji. Zato je z izpodbijanima odločbama odločila, da tožnik za navedeno obdobje nima pravice do izplačevanja sorazmernega dela invalidske pokojnine, in da se mu ta od 1. 5. 2006 ponovno izplačuje.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločbi tožene stranke z dne 24. 11. 2006 in 4. 9. 2007 odpravilo. Navedlo je, da pravnomočna odločba pravno učinkuje vse dotlej, dokler se ne odpravi, razveljavi ali spremeni. V pravnomočno odločbo pa je možno poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V spornem primeru pa ni šlo za uporabo izrednih pravnih sredstev, temveč za samostojen postopek, v katerem je bila izdana nova konstitutivna odločba o pravicah, med drugim tudi o pravici do izplačila. Taka odločba učinkuje od dneva izdaje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tudi prekinitev ali ustavitev izplačevanja sorazmernega dela invalidske pokojnine v primeru, ko ne gre za odločitev v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, lahko učinkuje le za naprej. Zmotno je stališče tožene stranke, da je izplačilo sorazmernega dela invalidske pokojnine v rednem postopku mogoče ustaviti tudi za nazaj, ker se z ustavitvijo izplačila ne posega v pravnomočno priznano pravico. Tudi določba 178. člena ZPIZ-1 ni pravna podlaga za to.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v spornem času v skladu z določbo 178. člena ZPIZ-1 ni bilo več podlage za izplačevanje sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik toženi stranki dejstva, da je v tujini sklenil delovno razmerje oziroma da je bil obvezno zavarovan, ni sporočil. Odločitev z dne 6. 8. 1986 je postala pravnomočna le glede razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti in glede priznanja pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Samo izplačevanje ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja, saj je to odvisno od dejstev, ki se pojavljajo v prihodnosti in imajo, kolikor gre za pravno relevantna dejstva, glede izplačevanja tudi določene pravne učinke. Tudi ZPIZ-1 izplačila pokojnine ne varuje kot trajno pridobljene pravice.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno upoštevali načelo pravnomočnosti, kot izhaja iz določbe 158. člena Ustave RS in ki pomeni, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ugotovili sta namreč, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama posegla v pravnomočno odločbo z dne 6. 8. 1986 na način, ki nima podlage v zakonu. Kot pravno podlago za poseg v pravnomočno odločbo je tožena stranka v izpodbijanih odločbah navajala določbo 178. člena ZPIZ-1, ki pa je, kot je pravilno navedlo že sodišče druge stopnje, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti na tak način, to je z učinkom za nazaj.

8. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (12. in 249. člen). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji); pravnomočno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena ZUP). Glede na tako zakonsko ureditev revizijske navedbe na samo odločitev ne morejo vplivati. Za rešitev predmetnega spora je namreč odločilno to, da je bilo tako o priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine tožnika, kot tudi o njeni odmeri in izplačevanju, odločeno že z odločbo tožene stranke z dne 6. 8. 1986. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

9. Namen pravnomočnosti je v zagotavljanju načela pravne varnosti, zato je nujno, da postanejo pravnomočne tudi morebitne nepravilne odločbe. To seveda ne pomeni, da je pravnomočna odločba absolutno nespremenljiva in da njene nepravilnosti v nobenem primeru ni več mogoče sanirati. Kot je bilo že poudarjeno, jo je izjemoma mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, vendar samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Tožena stranka spregleda, da z izpodbijanima odločbama ni odločila le o (ne)izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine. V izreku odločbe z dne 24. 11. 2006 (potrjene z dokončno odločbo z dne 4. 9. 2007) je izrecno navedeno oziroma odločeno, da se s to odločbo nadomesti pravnomočna odločba z dne 6. 8. 1986. S tem je z izpodbijano odločbo izven pravnih sredstev, določenih z zakonom, torej brez pravne podlage, posegla tudi v pravnomočno odločitev o pravici (priznanje I. kategorije invalidnosti in pravice do delne pokojnine, vključno z odločitvijo o njeni višini in datumom začetka izplačevanja). Revizijsko sodišče zato soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, da se izpodbijani odločbi tožene stranke odpravita.

10. V zvezi z revizijskimi navedbami pa revizijsko sodišče le dodaja, da iz ZPIZ-1 seveda izhaja razlika med samo pravico do delne invalidske pokojnine in njenim izplačevanjem. O tem je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo na enak način. Pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno - da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitev pogojev za izplačevanje. Pravice na podlagi invalidnosti gredo zavarovancu glede na določbo petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 z dnem nastanka invalidnosti, kar pa seveda še ne pomeni, da se bodo od takrat tudi izplačevale. Ni nujno, da se bodo izplačevale, če se pogoji za izplačevanje spremenijo. Eden od pogojev za izplačevanje pokojnine je tudi, da upravičenec zaradi ponovne sklenitve delovnega razmerja ne pridobi statusa zavarovanca (178. člen ZPIZ-1). Vendar pa taka ureditev ne daje podlage toženi stranki, da bi, tako kot v obravnavanem primeru, z odločitvijo (ugotovitvijo) o začasnem neizplačevanju pokojnine posegla tudi v pravnomočno odločitev o pravici sami. Revizijsko sodišče se pri tem ne spušča v presojo, ali je potrebno in smotrno, da tožena stranka o ugotovitvi dejstva, ki izhaja že iz 178. člena ZPIZ-1, izdaja posebno odločbo, ki ima za posledico izvedbo tako upravnega postopka kot sodno varstvo, ob tem, da ZPIZ-1 v 275. členu določa obveznost vračila preplačil in le v tem tem primeru izrecno predvideva izdajo odločbe.

11. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.