Jedro

Toženkin kiosk na tožničini parceli predstavlja vznemirjanje lastninske pravice v smislu prvega odstavka 42. člena ZTLR. Toženka bi v pravdi morala dokazati, da ima tudi v času nastanka spora pravno podlago za tako vznemirjanje. Njene trditve o obstoju najemne pogodbe so bile v postopku nedoločne, saj je enkrat govorila o najemu poslovnih prostorov oziroma kioska, drugič o najemu zemljišča. Ker je kiosk toženkina last, ne more iti za najem poslovnega prostora in je zato neutemeljeno njeno revizijsko sklicevanje na ZPSPP. Trajanja najemne pogodbe za zemljišče, ki bi morebiti lahko izkazovala veljaven obligacijskopravni naslov za uporabo zemljišča, pa ni dokazala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora odstraniti kiosk in vse svoje ostale premične stvari s parc. št. 136/1 k.o..., na križišču L. in T. v Ljubljani.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo obeh sodb ter zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe druge ali tudi prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge ali tudi prve stopnje v novo sojenje. Toženka poudarja, da je v letu 1985 v skladu z zakoni in soglasjem takratnega upravičenca do uporabe zemljišča postavila kiosk, v katerem opravlja svojo dejavnost. Ko je prišlo do spremembe lastništva, pa je novi lastnik zahteval odstranitev kioska. Toženka je bila nedvomno najemnica spornega zemljišča, saj drugače ne bi mogla delovati. Upravni organ nikoli ni posegal v njene pravice in delovanje. Zmotni so razlogi obeh sodišč, da ni dokazala vsebine najemne pogodbe, da dovoljenje upravnega organa ni pravno relevantno in da ne pride v poštev uporaba Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP). Sodišče druge stopnje že samo ocenjuje, da gre za vprašanje najema zemljišča in ne poslovnega prostora, istočasno pa ocenjuje, da toženka ni izkazala najemnega razmerja. Zemljišče je bilo toženki oddano v najem s strani upravnega organa, ki je izdal vsa potrebna dovoljenja za dejavnost in delovanje, za to vprašanje pa je tudi edini pristojen, ne pa sodišče. Kršen je zakon, ker je uporabljen napačen predpis. Sodna veja ne more posegati v pristojnost upravnega organa, saj bi samo ta lahko zahteval odstranitev kioska.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženka pridobila urbanistično potrdilo z dne 21.5.1987 o tem, da je priglasila postavitev začasnega objekta - kioska na sporni parceli. Ker je bil eden od pogojev za izdajo takega potrdila tudi obstoj najemne pogodbe z uporabnikom zemljišča, sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da je ob izdaji urbanističnega potrdila taka pogodba s pravnim prednikom sedanje tožnice obstajala, vendar pa toženka, ki se na najemno pogodbo tudi sklicuje, ni dokazala njene vsebine, zlasti pa ne njene časovne veljavnosti in zato tudi ne, da ima še vedno upravičenje uporabljati zemljišče. Na pravkar povzete dejanske ugotovitve so v revizijskem postopku zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani stranke in revizijsko sodišče. Zato ni mogoče upoštevati revizijsko nove trditve, da je toženki sporno parcelo oddal v najem upravni organ. Tudi sicer je ta trditev v nasprotju s toženkinimi trditvami v postopku na prvi stopnji, da je bila prejšnja uporabnica sporne parcele ena od fakultet. Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je v času odločanja na nižjih stopnjah še veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90 - ZTLR). Ta je v prvem odstavku 42. člena določal, da lahko tožnik, če ga kdo tretji neutemeljeno vznemirja, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha. V pravdi na podlagi negatorne ali prepovedne tožbe za varstvo lastninske pravice mora tožnik dokazati, da je lastnik stvari in da ga toženec pri izvrševanju lastninske pravice vznemirja na zatrjevani način (razen z odvzemom stvari), toženec pa mora dokazati, da je njegovo vznemirjanje lastninske pravice upravičeno oziroma utemeljeno na podlagi stvarne pravice, zakonske omejitve lastninske pravice, pravil sosedskega prava ali obligacijske pravice.

V tej pravdni zadevi ni sporno, da je bila tožnica po podatkih zemljiške knjige v času vložitve tožbe imetnica pravice uporabe na parceli, na kateri stoji toženkin kiosk. Med pravdo je zaradi uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97) postala lastnica te parcele. Toženkin kiosk na njeni parceli predstavlja vznemirjanje lastninske pravice v smislu prvega odstavka 42. člena ZTLR. Toženka bi v pravdi morala dokazati, da ima tudi v času nastanka spora pravno podlago za tako vznemirjanje. Njene trditve o obstoju najemne pogodbe so bile v postopku nedoločne, saj je enkrat govorila o najemu poslovnih prostorov oziroma kioska, drugič o najemu zemljišča. Ker je kiosk toženkina last, ne more iti za najem poslovnega prostora in je zato neutemeljeno njeno revizijsko sklicevanje na ZPSPP. Trajanja najemne pogodbe za zemljišče, ki bi morebiti lahko izkazovala veljaven obligacijskopravni naslov za uporabo zemljišča, pa ni dokazala. Zato sta sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in sodišče druge stopnje z zavrnitvijo toženkine pritožbe pravilno uporabili materialnopravno določbo prvega odstavka 42. člena ZTLR.

Toženka v reviziji uveljavlja vse revizijske razloge, vendar bistvenih kršitev določb pravdnega postopka natančneje ne opredeli. Če je njene razloge razumeti kot očitek nasprotja v razlogih sodišča druge stopnje v zvezi z vprašanjem najema zemljišča ali najema poslovnega prostora, je ta očitek neutemeljen, saj teh razlogov sodišča druge stopnje ni mogoče razumeti drugače, kot je doslej pojasnilo revizijsko sodišče. Edini konkretnejši očitek procesne kršitve je trditev o poseganju sodišča v pristojnost upravnega organa, torej očitek procesne kršitve iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje posebej poudarilo, sodišče druge stopnje pa to stališče potrdilo, da gre za dve različni pravni razmerji in sicer za razmerje toženke do države v upravnem postopku, v katerem je bilo leta 1987 izdano urbanistično potrdilo in v kar sodišče ni posegalo, ter za razmerje med toženko in tožnico oziroma njenimi pravnimi predniki glede dogovora o uporabi zemljišča in glede trajanja te uporabe.

Tožnica je kot lastnica zemljišča lahko ob izkazani neutemeljenosti vznemirjanja lastninske pravice zahtevala odstranitev kioska in je zato zmotno revizijsko stališče, da je za tako zahtevo pristojen samo upravni organ.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno toženkino revizijo.