Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka še vedno dolžna trpeti postavitev kioska na svoji parceli, je kiosk dolžna odstraniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna odstraniti kiosk in vse ostale svoje premične stvari iz zemljišča parc. št. 136/1 k.o. na križišču L in T ceste v Ljubljani, v 15 dneh, pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 386.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre v zadevi za dve različni pravni razmerji, eno je razmerje med toženo stranko in državo v upravnem postopku, kjer je država toženi stranki izdala vsa soglasja za postavitev kioska in dejavnost v tem kiosku, drugo pravno razmerje pa je razmerje med tožečo stranko in toženo stranko, torej med lastnikom zemljišča in uporabnikom, pri čemer pa sodišče ocenjuje, da tožena stranka ni izkazala upravičenosti do uporabe zemljišča. Tožena stranka meni, da so bile njene pravice pridobljene še pred vstopom tožeče stranke v lastninsko razmerje na spornem zemljišču, saj je tožena stranka kiosk z vsemi soglasji postavila že leta 1985, s samo spremembo lastništva oziroma pravice uporabe nad zemljiščem pa se ne spremeni status uporabnika na tem zemljišču. Zato ne pride v poštev uporaba določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju: ZTLR), temveč gre za pridobljen status najemnika, ki je v kiosku opravljal gostinsko dejavnost. Zmotno je zato stališče sodišča, da ne gre za poslovno stavbo oziroma za poslovni prostor in bi se v tem primeru morala uporabiti določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS št. 18/74 s spremembami; v nadaljevanju: ZPSPP) in bi tako tožeča stranka morala toženi stranki podati sodno odpoved skladno z določili ZPSPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena drugemu v zakup (najem), sicer stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca in nastanejo potem pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom (glej prvi odstavek 591. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Toda tožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje (s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja) ni dokazala, da ima še vedno upravičenje za uporabo zemljišča tožeče stranke (za postavitev kioska na parceli tožeče stranke). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je dokazno breme glede vsebine pogodbe, na katero se sklicuje tožena stranka, na toženi stranki. Zato se pritožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na status najemnika, ki ga ni z ničemer izkazala, neutemeljeno pa je tudi njeno sklicevanje na soglasja, izdana v upravni zadevi. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbo 42. člena ZTRL in ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, saj tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka še vedno dolžna trpeti postavitev kioska na svoji parceli.

ZPSPP ureja najem poslovnih stavb in poslovnih prostorov. Ker v obravnavanem primeru ni sporno vprašanje najema poslovnega prostora, temveč zemljišča, uporaba ZPSPP ne pride v poštev.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).