Jedro

Oškodovančeve refleksne reakcije (nastala je izven oškodovančeve voljne sfere) in njenih posledic ni mogoče vrednotiti kot oškodovančev prispevek k nastali škodi. Ta reakcija je bila izzvana z delovanjem nevarne stvari, zato je posledica njenega delovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z vmesno sodbo je ugotovljeno, da je tožbeni – odškodninski – zahtevek po temelju utemeljen.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Vztraja, da je zahtevek zastaran, ker je izvedenec medicinske stroke navajal, da zdravljenje refleksne napetosti mišic desne roke, desnega ramena in vratu, kakor je bilo tožnikovo zdravstveno stanje po popravi diagnoze opredeljeno, traja od tri do štiri tedne. Meni, da bi izvedensko mnenje izvedenca Z. moralo biti upoštevano, ker je izvedenec imel na razpolago vso dokumentacijo v zvezi s strojem in ker njegovo mnenje temelji tudi na izjavah zaslišanih prič in podatkih v spisu. Meni, da tožeča stranka izvedenčevih ugotovitev ni ovrgla tudi zato, ker ni predlagala postavitve novega izvedenca. Nasprotuje ugotovitvi o nenadnem in sunkovitem odboju vzmetnega lista in graja dokazno oceno. Opozarja na neskladnost izpovedi prič P. in P1 z njunima pred pravdo podanima pisnima izjavama. Sodišču očita, da se ni izreklo o pisnih izjavah P. in T.. Opozarja, da se je po tožnikovem odhodu z dela na stroju delo normalno nadaljevalo, kar kaže, da motenj v delovanju stroja ni bilo. Meni, da je bilo izvedensko mnenje medicinske stroke narobe razumljeno, saj le-to potrjuje, da je tožnik premočno odreagiral in so bolečine posledica te njegove reakcije. Kritičnega dne ni prišlo do nobenega izjemnega dogodka niti do nenadnega in sunkovitega sunka stroja oz. obdelovanca, kar bi bilo lahko vzrok ali povod za tožnikov refleksni gib, katerega posledica je bolečinska reakcija. Tresljaji na tožnikovem delovnem mestu so bili kritičnega dne normalni in vsakodnevni. Iz tega sledi, da vzročne zveze med škodnim dogodkom, ki je bil sprožilni faktor in tožnikovo bolečinsko reakcijo ni. Izvedensko mnenje ne potrjuje zatrjevanih poškodbi in zatrjevanega načina njihovega nastanka. Zatrjuje, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago z zaključkom, da je stroj nevarna stvar in da tožnik ni izkazal opustitvenih dejanj zavarovanca tožene stranke, kar bi utemeljevalo zaključek o njegovi krivdni odgovornosti. Opozarja, da je tožena stranka ugovarjala zatrjevanim poškodbam. Zaradi pričakovanih in minimalnih udarcev nasprotuje zaključku, da je stroj nevarna stvar. Dejstvo, da se je na istem stroju eden od delavcev smrtno ponesrečil, ocenjuje za pravno nepomembno, ker do tega dogodka ni prišlo pri delovanju, ampak pri nastavljanju stroja.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Z vmesno sodbo je v odškodninskem sporu odločeno o odgovornosti tožene stranke, kot eni od predpostavk za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje obstoj te predpostavke utemeljuje z obstojem krivdne in objektivne odgovornosti. Pritožbeno sodišče je preverilo obstoj objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca. Soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je le-ta podana.

Pritožbeno sodišče soglaša, da je kovaško valjarski stroj znamke Hasenclever, pri rokovanju, s katerim se je tožnik poškodoval, nevarna stvar. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da gre za tehnično napravo, v katero delavec vstavi vzmetni list (obdelovanec). Stroj ga zvalja, nato pa potisne ven, kjer ga pričaka delavec, ki amortizira udarec. Gre za obdelovance velikih dimenzij in velike teže. Tožnik je izpovedoval o 1,20 m dolgem, 90 cm širokem, 16 cm debelem in 13 kg. težkem obdelovancu; tožena stranka v odgovoru na tožbo govori o 1 m dolgem in 9,82 kg težkem obdelovancu; XYZ d.o.o. navaja obdelovance teže od 5-33 kg – dokaz A46; priča T. P. je govoril o obdelovancih teže od 20 do 25 kg. Za vsak prihod obdelovanca iz stroja mora torej delavec oceniti in presoditi, v kakšnem položaju ga bo pričakal. Dnevno pričaka in amortizira veliko število obdelovancev, zato pri tem, ko pričaka in amortizira udarec obdelovanca, ravna rutinsko. Udarcu se ne more izogniti, obdelovanec mora prestreči, saj sicer le-ta pade na tla. Pri tem opravilu si torej stojita nasproti stroj s svojo mehanično silo in človek, ki ne deluje mehanično, ampak so njegove reakcije nehote determinirane z njegovim psihofizičnim počutjem, močjo, razpoloženjem. Zato je stroj za delavca, katerega delovanje ni mehanično, lahko nevaren; tudi v primeru, če so udarci izrivanja obdelovanca enakomerni. Pri opredeljevanju do vprašanja nevarnosti stroja je zelo pomembna sila, s katero stroj izrine obdelovanec. Ta po izvedencu tehnične stroke ni bila ugotovljiva, saj stroj v času izdelave izvedenskega mnenja ni več deloval in tudi tehnične dokumentacije ni na razpolago. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, ki je od tožene stranke pričakovalo, da bo zagotovila pogoje za izvedbo dokaza, ki se izvaja v sferi obratovanja njegovega zavarovanca. Pritožnik se sklicuje na predlog za zavarovanje dokaza, ki ga je podal tožnik, sam pa mu je na naroku dne 5.3.2008 in v vlogi z dne 16.4.2008 nasprotoval, na naroku dne 18.4.2008 pa trdil, da je stroj še nameščen, vendar z okvarjeno sklopko. Utemeljeno je zato sodišče sledilo tožniku in pričama T. P. in D. P1, ki so na tem stroju delali in moč izmeta ocenili in opisali kot: „ruker“ (tožnik), kot „ruker“, ki lahko povzroči bolečino rame in vratu (P.) in kot sunek, ki roko zabije nazaj, najbolj v komolec in ramo (P1). Vsi trije so izpovedali tudi o udarcih različne jakosti, njihovi odvisnosti od nastavitve stroja, dolžine oblikovancev. Vse to dodatno potrjuje pravilnost zaključka, da je obravnavani stroj nevarna stvar.

Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, njen imetnik odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 131., 149. in 150. čl. Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Ker se vzročnost med delovanjem nevarne stvari in nastalo škodo domneva, mora imetnik nevarne stvari dokazati, da ta ni bila vzrok za nastanek škode. 153. čl. OZ ureja primere razbremenitve (objektivne) odgovornosti. Določa, da je imetnik prost, če dokaže bodisi, da škoda izvira iz vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek), bodisi, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati, se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek). V 3. odstavku pa 153. čl. OZ določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

Tega dokaznega bremena tožena stranka ni zmogla. Očitek, da tožnik pri delu ni bil dovolj pazljiv, je splošen. Kot je bilo navedeno že zgoraj, človek ni mehansko bitje in stopnja njegove koncentracije nehote niha. Da bi tožnik zanemaril pravila varnosti pri delu, ravnal očitno malomarno, pozornost usmerjal izven delovnega procesa, ali kaj podobnega, tožena stranka niti ne zatrjuje niti ne dokazuje.

Katere tožnikove zdravstvene težave so se pojavile zaradi dogodka pri rokovanju s strojem dne 4.10.2002, je vprašanje škode, ki jo je dolžan v nadaljevanju postopka dokazati tožnik. Ali je tožnik zdravstvene težave imel že pred škodnim dogodkom ali so bile vse sprožene s škodnim dogodkom, je vprašanje obsega škode, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in bo obravnavano naknadno.

Tudi ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Triletni zastaralni rok je začel teči, ko je tožnik izvedel za škodo (1. odstavek 352. čl. OZ). V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je to takrat, ko je obseg nepremoženjske škode oškodovancu mogel biti znan. Izvedenec je ocenil, da se je tožnikovo zdravstveno stanje stabiliziralo dne 29.9.2004 in ta dan šteje za čas zaključka zdravljenja. Sodišče prve stopnje je to sprejelo. Pritožbeno opozarjanje na izvedenčevo mnenje, da je tovrstno zdravljenje zaključeno v treh do štirih tednih, ni sprejemljivo. Pri ugotavljanju, kdaj je zdravljenje zaključeno in obseg škode znan, je treba upoštevati konkretnega oškodovanca in objektivne okoliščine v zvezi z njegovim zdravljenjem, do določene mere pa celo njegovo subjektivno dojemanje rezultatov zdravljenja. Čas, ki je običajno potreben za zdravljenje, je torej nepomembna kategorija. Pri ugotavljanju trajanja zdravljenja je povsem nepomembno tudi, ali gre za sanacijo posledic, ki so neposreden rezultat škodnega dogodka, ali pa so bile zgolj sprožene s škodnim dogodkom. Tudi v tem zadnjem primeru je namreč škoda v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Glede na to, da je po škodnem dogodku šele septembra 2004 prišlo do stabilizacije zdravstvenega stanja, kar izhaja tako iz tožnikove izpovedi kot iz zdravstvene dokumentacije, je tožnik lahko šele tedaj sklepal, da je zdravljenje končano in obseg škode znan. Do vložitve tožbe v januarju 2006 se triletni zastaralni rok ni iztekel. Pritožbeno sodišče soglaša, da na izvedensko mnenje izvedenca Z. sodbe ni mogoče opreti. Razlog za to odločitev je razumljivo pojasnjen in mu pritožba ne nasprotuje, ampak ga enostavno spregleda in neargumentirano vztraja, da je izvedenec imel na razpolago vso dokumentacijo v zvezi s tem strojem. Izvedenčeve ugotovitve nasprotujejo izpovedim prič T. P. in D. P1, vendar se izvedenec na ti dve izpovedi ne ozira. Pritožbeno sodišče soglaša, da sta ti dve izpovedi pomembni, saj sta priči na stroju delali in moč izmeta neposredno zaznali. Ostale priče, ki so o tem dejstvu izpovedovale, na stroju niso delale, zato njihove izpovedi nimajo enake teže kot izpovedi prej navedenih prič. Možno je, da različno močni udarci navzven – zunanjim opazovalcem – niti niso zaznavni, saj jih delavec amortizira s svojo večjo ali manjšo močjo. Pritožbena trditev, da izvedensko mnenje temelji tudi na izpovedih prič, zato ni točna.

Pritožba opozarja na nasprotje izjav, ki sta jih podali priči P. in T. za potrebe delodajalca in na njuno nasprotje s P. izpovedjo v postopku T. izjavi (dokaza A1 in B8) res nista skladni. Glede na to, da z njegovim zaslišanjem nista bili preverjeni, je ustrezno, da se ob tem, da je na razpolago več drugih dokazov, sodišče nanju ne ozira. Priča T. P. je v svoji izpovedbi pojasnil, kako je razumeti njegovi izjavi, podani 27.11.2002 (dokaz B3) in 28.6.2006 (dokaz A48). Ker izjavi izpovedbi ne nasprotujeta, ne vzbujata dvoma v verodostojnost izpovedujočega.

Pritožba opozarja na dejstvo, da se je po škodnem dogodku delo na stroju nadaljevalo in iz tega izvaja sklep, da je stroj deloval pravilno. Dejstvo, na katerega opozarja pritožba, ni sporno. Tožeča stranka namreč razen enega močnejšega izmeta, drugih posebnosti v delovanju stroja ne zatrjuje.

Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje medicinske stroke nepravilno razumelo, ni utemeljena. Tudi pritožba, enako kot sodišče, sledi izvedeniškemu mnenju, da je kritičnega dne prišlo do spremembe tožnikovega zdravstvenega stanja, vendar vzrok zanj pripiše tožnikovi reakciji, ki je bila po njeni oceni premočna in je povzročila bolečine. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, ki tožnikove refleksne reakcije ne vrednoti kot tožnikov prispevek k nastali škodi, ampak kot instinktivno reakcijo izven tožnikove voljne sfere. Ta reakcija je bila izzvana z delovanjem nevarne stvari, zato je posledica njenega delovanja. V kakšnem obsegu je škoda posledica na telo delujoče sile in v kakšnem obsegu posledica tožnikove instinktivne reakcije, zato ni pomembno. Izvedensko mnenje medicinske stroke je pravilno ovrednoteno in uporabljeno. Gre torej za nenadno spremembo zdravstvenega stanja, nastalo pri rokovanju z nevarno stvarjo, torej dogodek. Postavljena in kasneje spremenjena diagnoza je sicer pravno relevantno dejstvo, pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti pa ni odločilna, saj je bistveno, kako so se posledice škodnega dogodka odrazile, kakšne zdravstvene težave je zaradi škodnega dogodka trpel tožnik in ne kako so bile diagnosticirane.

Trditvena podlaga omogoča zaključek o objektivni odgovornosti. Tožnikov opis stroja in njegovega delovanja, je ustrezna dejanska podlaga za materialnopravni zaključek o tem, da gre za nevarno stvar. Sicer pa je tožnik že v tožbi uveljavljal objektivno odškodninsko odgovornost in stroj, pri delovanju katerega se je poškodoval, označeval za nevarno stvar.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).