Jedro

Osrednji akt vsebinske presoje v tej zadevi predstavlja sklep, da je sporni kovaško-valjarski stroj nevarna stvar.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni poškodbi pri zavarovancu toženke dne 4. 10. 2002. Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo vmesno sodbo.

3. Toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo iz ''vseh revizijskih razlogov''. Meni, da je sodišče s tem, ko sodbe ni oprlo na mnenje izvedenca Z., bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Svoje ugotovitve v zvezi z delom na spornem kovaško valjarskem stroju je omenjeni podal jasno in strokovno utemeljeno ter ni prihajal sam seboj v nasprotje, zato bi jih moralo sodišče, ki je po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na izvedensko mnenje vezano, upoštevati. Trdi, da sporni stroj sam po sebi ne predstavlja nevarne stvari, še manj pa glede na okoliščine, da ni šlo za nenaden in sunkovit sunek oz. ''ruker'' v tožnikovo desno roko, da je delo na tem stroju po tožnikovi poškodbi potekalo nemoteno naprej in da je zavarovanec toženke, tožnikov delodajalec torej, skrbno spoštoval vse predpise o varnosti pri delu. Zgolj dejstvo, da se je pričakovana jakost izmeta vzmetnih listov iz spornega stroja razlikovala glede na dimenzije obdelovancev in nastavitve stroja, katere sila ni natančno ugotovljena, ne more voditi k zaključku, da je stroj nevarna stvar. Sunki, do katerih je prihajalo pri delu na spornem stroju, so bili blagi in pričakovani, kar potrjujejo mnenje izvedenca Z. in izpovedbe zaslišanih prič, razen prič P. in Pe., pri čemer pa je P. izpovedba neuporabna, ker je protislovna. Meni tudi, da tožnik v domnevnem škodnem dogodku sploh ni bil poškodovan, pač pa je šlo le za refleksno bolečinsko reakcijo, ki navadno nastopi po nenadnem, hitrem in močnem gibu roke. Težave, ki nastopijo v takih primerih, običajno izzvenijo v treh do štirih tednih, zato so vse tožnikove neugodne posledice, ki to obdobje presegajo, povezane z njegovim predhodnim psihičnim stanjem, z zatrjevano poškodbo pa niso v vzročni zvezi. Pogoji za zavarovalno kritje (telesna poškodba, nenadni dogodek, vzročna zveza) tako sploh niso izpolnjeni, prav tako pa je odškodninski zahtevek že zastaran. Judikati, na katere se v zvezi s slednjim sklicuje sodišče, v tej zadevi ne pridejo v poštev.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik se je poškodoval pri delu kovača na kovaško–valjarskem stroju, namenjenem izdelovanju oziroma obdelavi jeklenih listnatih vzmeti. Delovni proces tožnika je potekal tako, da je v stroj najprej vstavil vzmetni list, t.i. obdelovanec (ti so bili različnih dimenzij in teže, v dolžino so merili tudi prek 1,2 m, tehtali pa so od 10 do 33 kg), stroj pa ga je nato pri visoki temperaturi obdelal, zvaljal in s silo izvrgel. Da obdelovanec ne bi treščil ob tla, ga je moral kovač prestreči in s svojimi zgornjimi okončinami amortizirati potisno silo izmeta. Po ugotovitvah nižjih sodišč so bili izmeti že zaradi dimenzij oblikovancev in njim prilagojenih vsakokratnih nastavitev stroja različnih jakosti, zato delavec nikoli ni natančno vedel, kako močan bo udarec v telo, ki ga bo prejel. Tožnikovo poškodbo (poškodba rame in vratu, ki se je razširila v obsežnejše bolečine na področju ob desni lopatici) naj bi povzročil prav eden izmed nenadoma močnejših udarcev.

7. Revizijsko sodišče v svojih odločbah venomer znova izpostavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja, ki ga zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da se v rezultat dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki je prestal pritožbeni preizkus, v revizijskem postopku ni dopustno spuščati. Še posebej ne s konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki to niso. Zato se s številnimi revizijskimi navedbami, s katerimi toženka prikrito napada domnevno vsebinsko neprepričljivost dokazne ocene in skuša na ta način uveljaviti sebi všečno sliko o enakomerno delujočem stroju, ki obdelovance v telo delavca suva z malo ali skoraj nič sile, revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

8. Kar se neposredno v formalne okvire proste dokazne ocene usmerjenih revizijskih očitkov tiče, sta po presoji Vrhovnega sodišča nižji sodišči povsem korektno, tj. vestno, skrbno in analitično-sintetično, argumentirali, da se do pravno pomembne ugotovitve o ''rukerjih'', tj. močnih sunkih različne jakosti, s katerimi obdelani kosi vzmetnih listov zadenejo ob delavčevo roko in jo zabijejo nazaj, preprosto ni bilo mogoče dokopati drugače, kot na podlagi izpovedb delavcev, ki so na tem stroju dejansko delali (P., Pe., tožnik). Enako velja za razloge, ki izpovedbe delavcev, ki te izkušnje niso bili neposredno deležni (T.), in mnenje izvedenca Z., ki glede spornega stroja ni razpolagal z nikakršno tehnično dokumentacijo in si ga, še več, niti ogledal ni (ker je bil stroj prej razstavljen in odpeljan stran, si je ogledal in preizkusil delovanje nadomestnega stroja precej novejšega datuma), opredeljujejo za nepotrebne.

9. Osrednji akt vsebinske presoje v tej zadevi predstavlja sklep, da je sporni kovaško–valjarski stroj nevarna stvar. Pravni standard povečane nevarnosti, ki je njegova odločilna prvina, sta sodišči prve in druge stopnje napolnili s temi argumenti: delavec na spornem stroju ni mogel imeti povsem pod nadzorom sile izmeta težkih kosov obdelane kovine; za vsak izmet posebej je moral oceniti jakost udarca in se odločiti, v kakšnem položaju ga bo pričakal, stroj, ki kontinuirano udarja z veliko mehansko silo, je za delavca, ki upravlja z njim, zaradi nemožnosti izogniti se udarcu, nevaren že pri enakomernem, rutinskem delu, saj delavec ni stroj oziroma naprava, zato njegove reakcije ne morejo biti vselej enake, pač pa so pogojene s trenutnim psihofizičnim razpoloženjem in telesno močjo, ugotovitev, da je sporni stroj od časa do časa povzročal tudi ''rukerje'', tj. močnejše udarce, ki so lahko povzročili bolečine v rami in vratu, oziroma takšne sunke, ki so zabili roko nazaj, le še dodatno utemeljuje presojo, da je povečana nevarnost v konkretnem primeru podana.

10. Revizijsko sodišče v bistvenem soglaša s takšno argumentacijo. Dejstvo je, da je delavec, ki osem ur dnevno z naporom lastnega telesa ustavi po več sto sunkovitih izmetov tudi po več kot 30 kg težkih jeklenih izdelkov, četudi so izmeti enakomerni in kljub vsej rutini, ki jo lahko ima, izpostavljen večji nevarnosti od običajne. Človekova koncentracija po naravi stvari pač ne more biti vseskozi enaka, brezhibna, pa tudi gola fizična moč, ki v okoliščinah, kot so predmetne, igra pomembno vlogo, kot vemo, z utrujenostjo jenja. Vendar to za presojo, ali gre za nevarno stvar ali ne, zavoljo ugotovitev o dejansko različni jakosti sunkov iz stroja izvrženih obdelovancev, pri čemer sile konkretnega udarca ob tožnikovo telo ni bilo vedno mogoče vnaprej predvideti, in o tem, da je moral tožnik ob vsaki spremembi nastavitve stroja, pogojeni z različnimi dimenzijami in težo obdelovancev, nanovo oceniti oziroma presoditi, kakšen položaj bo moral zavzeti (da ne bi prišlo do poškodbe bodisi materiala bodisi njega samega), niti ni tako pomembno. Prav slednje okoliščine namreč najbolj nazorno razkrivajo, da nevarnostnega potenciala, ki ga je v sebi nosil sporni stroj, navkljub skrajni skrbnosti delavca ni bilo mogoče vedno imeti pod nadzorom. Zatorej odločitvi, da sporni stroj ustreza pravnemu standardu nevarne stvari, ni česa očitati.

12. Zmotni so nadalje revizijski očitki, da med škodnim dogodkom in tožnikovo bolečinsko reakcijo ni vzročne zveze oziroma da se pritožbeno sodišče o tem vprašanju ni izreklo. V izpodbijani sodbi je tožnikova (ugotovljeno) instinktivna reakcija na nenadni sunek obdelovanca pravilno opredeljena kot pravnorelevantna posledica nevarnega položaja, ki jo je izzvalo delovanje nevarne stvari. Ni namreč relevantno, ali je škodnemu dogodku botrovala izključno sila, s katero je na tožnika v kritičnem trenutku deloval sporni stroj, ali pa je del ''zaslug'' za nezgodo morda pripisati tožnikovemu spontanemu odzivu nanjo. Tudi slednja sodi v sfero delovanja nevarne stvari (stroja), zato pomeni njegovo posledico(1).

13. Korektno so bili v izpodbijani sodbi zavrnjeni tudi očitki v zvezi z zavrnitvijo toženkinega ugovora zastaranja. Glede na ugotovitev, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno šele 29. 9. 2004, ki je za revizijsko sodišče zavezujoča (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP), o pravočasnosti tožbe z dne 23. 1. 2006 ne more biti dvoma.

14. Ker po povedanem niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je moralo Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. N. Plavšak, M. Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV založba, Ljubljana, 2003, str. 867.