Jedro

Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed). Če zahtevani popravek nima takšne vsebine, ga odgovorni urednik ni dolžan objaviti (odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu 793,00 EUR njegovih stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka prispevka C. C. z naslovom „..., ki je bil 11. 11. 2014 predvajan v informativni oddaji D. in vsebina katerega je podrobneje razvidna iz izreka sodbe. Pojasnilo je, da zahtevani popravek v določenih delih v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu (druga alineja prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih – v nadaljevanju ZMed). Ker popravka ni mogoče objaviti le delno (prvi odstavek 27. člena ZMed), je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve (pri)tožbi, sicer pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Uvodoma pojasnjuje svoje razumevanje (pravice do) popravka in vztraja, da vsebina tožbenega zahtevka pomeni popravek v ožjem in širšem smislu. Meni, da odklonitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMed v zahtevi za objavo popravka kot celoti niso podani, kar obširno utemeljuje. Prispevek se ni nanašal le na obvestilo o sodbi Vrhovnega sodišča, da je B. razrešil A. brez obvestila in ne da bi jo prej seznanil z razlogi. Podane so bile širše navedbe, ki jih zahtevani popravek zanika, prikazuje pa tudi druga dejstva in okoliščine, s katerimi se spodbijajo oziroma z namenom spodbijanja bistveno dopolnjujejo navedbe v objavljenem besedilu. V prispevku je kot edini razlog za razrešitev navedena le prekoračitev pooblastil. Navedba drugih razlogov je protispisna (15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), saj so se ti kvečjemu nanašali na odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z enako kršitvijo je obremenjena tudi navedba pritožbenega sodišča, da razlog za razrešitev ni bil predmet prispevka. Vsebina popravka, da je bila A. razrešena tudi zato, ker ni izvrševala sklepov univerze (ker študijskega procesa ni organizirala v skladu z razpoložljivimi sredstvi) zato bistveno dopolnjuje navedbe v obvestilu, upoštevajoč dejstvo, da se v prispevku izpostavlja, da naj bi bila dekanica razrešena iz neutemeljenih oziroma diskriminatornih razlogov. Drugega razloga za razrešitev tudi ni v izjavi A. A. niti ga ni omenila avtorica prispevka. Obravnavano obvestilo se ni nanašalo le na sodbo revizijskega sodišča v zvezi z nezakonitostjo razrešitve, temveč je bilo pripravljeno senzacionalistično. Novinarka bi morala predstaviti tudi sodbo pritožbenega sodišča o utemeljenosti obeh razlogov za razrešitev. Navedbe v prispevku, da je rektor A. odpovedal delovno razmerje, je tožnica izpodbila z navedbami, da je prva pri slednji še vedno zaposlena. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekanice ni mogoče enačiti ne z razrešitvijo z mesta dekanice ne z odpovedjo delovnega razmerja. Nikjer ni navedeno, da je tožnica (očitno A. A.) še vedno zaposlena pri toženki (očitno tožnici) na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot profesorica in raziskovalka.

4. Toženec v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed). Če zahtevani popravek nima takšne vsebine, ga odgovorni urednik ni dolžan objaviti (odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed). Razlog pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka je v presoji sodišč nižjih stopenj, da del zahtevanega popravka teh zakonskih pogojev ne izpolnjuje, zahtevku za objavo popravka pa ni mogoče ugoditi le delno. Te presoje revidentka ne uspe izpodbiti.

7. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bistvena vsebina prispevka poročanje o sodbi revizijskega sodišča, s katero je bilo razsojeno, da je bila razrešitev A. A. z mesta dekanice nezakonita, ker je rektor ni seznanil z razlogi za razrešitev, presoja razlogov za razrešitev oziroma njihove utemeljenosti pa ni bila predmet sodbe oziroma prispevka. Pritožbeno sodišče je zaključke prvostopenjskega sodišča dopolnilo s pojasnilom, da so razlogi za razrešitev v prispevku nakazani le zato in toliko, da so naslovniki opomnjeni na predhodna poročila o tej temi oziroma seznanjeni z vrsto razmerja med tožnico in dekanico. Tem razlogom revidentka napačno očita protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj odražajo vrednostno presojo vsebine prispevka (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je bila predhodno korektno in nepopačeno prenesena iz listine v sodbo (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Tako povzeta vsebina prispevka utemeljuje zaključek pritožbenega sodišča, da vsebinska presoja razlogov za razrešitev dekanice presega konkretni prispevek, ki se omejuje na formalno napako (neustrezno vodenje) postopka razrešitve. Že zato del zahtevanega popravka, da dekanica ni bila razrešena le zaradi prekoračitve pooblastil, v ničemer ne zanika oziroma dopolnjuje bistva objavljenega prispevka (druga alineja prvega odstavka 31. člena ZMed). Pravilna je tudi presoja sodišč nižjih stopenj o neutemeljenosti zahtevanega popravka glede (ne)obstoja delovnega razmerja. Del zahtevanega popravka, da rektor A. A. ni odpovedal delovnega razmerja, ne izpolnjuje vsebinskih pogojev za sodno varstvo, saj prispevek ne vsebuje nasprotne informacije in tudi ne daje vtisa, da bivša dekanica sploh ni več zaposlena pri tožnici. Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj ne dopuščajo drugačne presoje. Prispevek izrecno omenja le prenehanje delovnega razmerja „dekanje“, takšni odpovedi pa tožničine navedbe, da je prva pri njej še vedno v delovnem razmerju kot profesorica in raziskovalka, ne nasprotujejo ne v ožjem ne v širšem smislu.

9. Zaradi presoje o neutemeljenosti obravnavanega dela zahtevanega popravka, ki je prestala revizijski preizkus, sta sodišči nižjih stopenj tožbeni zahtevek zavrnili v celoti (prvi odstavek 27. člena ZMed). Opisano stališče sodni praksi ni tuje,(1) pravilnosti njegove uporabe v konkretnem primeru pa revidentka niti ne izpodbija.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožencu povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 793,00 EUR (nagrada za sestavo odgovora na revizijo v znesku 630,00 EUR, povečano za 20,00 EUR materialnih stroškov ter 22 % DDV), ki jih mora tožnica plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 199/2015 z dne 17. 9. 2015, II Ips 262/2013 z dne 5. 12. 2013, II Ips 136/2013 z dne 13. 6. 2013, II Ips 62/2013 z dne 4. 4. 2013 in druge.