Jedro

Ker razlogi za razrešitev delavke niso bili predmet obvestila, tožeča stranka z zahtevo po objavi teh razlogov ne terja objave popravka, ampak podaja zahtevo po objavi nečesa drugega. Zahteva medijsko obravnavo druge teme - vsebine delovnega spora z delavko. Zahteva za objavo popravka se ne nanaša oziroma se le posredno nanaša na prispevek, ki naj bi bil predmet poprave. Podlage za táko objavo v določilih ZMed ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za objavo popravka obvestila z naslovom »Sodni fiasko za U.«, objavljenega dne 11.11.2014 v oddaji P. na TV.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodbi očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvo pravice do popravka je, da ima vsakdo pravico odzvati se na v medijih objavljeno obvestilo, ki prikazuje netočna dejstva o njem in so z njim prizadete njegove pravice ali koristi ter da se tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu interesa prizadetega, ki lahko v odgovoru na objavljeno obvestilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost in dostojanstvo). Hkrati se z njo varuje interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Gre za način, na katerega lahko prizadeta oseba s sredstvi medijskega prava brani svojo čast ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi. S tem, ko ima prizadeti možnost objave popravka, je njegov položaj nasproti medijem bolj uravnotežen, ustvarjeno je neko ravnotežje, varovano je načelo enakosti orožij. Pravica do objave popravka predstavlja sestavni del medijske svobode. Sklicuje se na četrti odstavek 26. čl. Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), ki pojasnjuje pojem popravka. Trdi, da zahtevani popravek ustreza tej definiciji. Meni, da je zahtevo za objavo popravka treba gledati kot celoto in zasledovati objektivno poročanje ter oddajanje celovite informacije. Sodišču prve stopnje očita, da je pravico do popravka tolmačilo preozko. Trdi, da so bile navedbe v prispevku podane širše, kot jih razume sodišče (to je, da je A. razrešil N. brez obvestila in ne da bi jo prej seznanil z razlogi), saj se navaja tudi (en sam) razlog za razrešitev – rektorjevo samovoljo ter odpoved delovnega razmerja dekanje. Zahtevani popravek zanika navedbe iz obvestila in prikazuje nasprotna dejstva ter okoliščine, s katerimi spodbija oz. dopolnjuje navedbe objavljenega besedila. Druga oz. nasprotna dejstva in okoliščine bistveno dopolnjujejo navedbe v objavljenem besedilu. Neresnične so navedbe, da je bila N. razrešena zgolj zato, ker je prekoračila pooblastila ter da ni storila ničesar narobe oz. da je bila za rektorja A. očitno moteča, ker je opozarjala na neenakopraven položaj F. znotraj univerze. Tožeča stranka želi objaviti, da je N. razrešena tudi iz razloga, ker ni izvrševala sklepov organov univerze, saj ni spoštovala odločitve rektorja in Upravnega odbora U., da mora organizirati študijski proces v skladu z razpoložljivimi finančnimi sredstvi. V popravku se torej negirajo zavajajoče navedbe in prikazujejo nasprotna dejstva in okoliščine ter se s tem bistveno dopolnjujejo navedbe obvestila. Prvostopenjsko sodišče napačno zaključuje, naj bi bili v prispevku navedeni tudi drugi razlogi za razrešitev. Navedeni so kvečemu drugi razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Te protispisne navedbe pomenijo absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. V prispevku se izpostavlja, da naj bi bila dekanja razrešena iz neutemeljenih oziroma diskriminatornih razlogov. Avtorica prispevka, ki spremlja dogajanje pri tožeči stranki, je bila seznanjena z obema razlogoma, ki ju je kot zakonita in utemeljena razloga za razrešitev potrdilo višje sodišče. Navedena sodba je bila pred objavo prispevka objavljena na spletni strani tožeče stranke. Novinarka namerno zamolči ključne informacije, saj drugi razlog za razrešitev ni omenjen. Obravnavano obvestilo je senzacionalistično. Ni objektivno in podano z namenom celovitega informiranja javnosti v zvezi z razrešitvijo N. Ker tožeči stranki v skladu s tedaj veljavno zakonodajo N. ni bilo treba vabiti na zagovor, je celovitost poročanja še toliko bolj pomembna. Kaj so bili poudarki obravnavanega obvestila, je razvidno že iz naslova Sodni fiasko na U. Rektor N. ni odpovedal delovnega razmerja. Tožeča stranka navaja oba razrešitvena razloga, ki v obvestilu nista predstavljena. Če se novinarka tako jasno trudi, da predstavi sodbo Vrhovnega sodišča, se bi morala tako truditi tudi pri predstavitvi sodbe višjega sodišča. V zvezi s to sodbo prispevka ni pripravila. Višje sodišče je ugotovilo utemeljenost obeh razlogov za razrešitev. Navedbe iz prispevka, da je rektor N. odpovedal delovno razmerje, je tožeča stranka izpodbila z navedbami, da je N. še danes in ves čas od razrešitve dalje zaposlena na U. Navajajo oz. prikazujejo se druga dejstva in okoliščine. Tudi prvostopenjsko sodišče ne loči odpovedi delovnega razmerja in odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekanje s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je novinarka dosegla namen svojega zavajajočega poročanja celo pri sodišču, še bolj pa pri laični javnosti. Nikjer ni navedeno, da je N. še vedno zaposlena pri tožeči stranki. Gre za primer zavajajočega, senzacionalističnega poročanja, v najboljšem primeru pa nepoznavanja osnov prava. N. je bila odpovedana zgolj pogodba o zaposlitvi in ponujena nova pogodba o zaposlitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba pravilno izpostavlja materialnopravno podlago tožbe za objavo popravka. S prvim odstavkom 26. čl. ZMed je dana možnost, da tisti, katerega pravica ali interes sta bila z objavo obvestila prizadeta, od odgovornega urednika zahteva objavo popravka. Prizadetemu ni omogočeno samo zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih dejstev in okoliščin, ampak mu je treba omogočiti tudi prikaz drugih in nasprotnih dejstev ter okoliščin, torej omogočiti, da javnost lahko seznani tudi svojo platjo zgodbe (četrti dostavek 26 čl. ZMed). Odgovorni urednik objavo popravka lahko odkloni iz razlogov, naštetih v prvem odstavku 31. čl. ZMed. Sodišče prve stopnje zavrnitev zahteve za objavo popravka utemeljuje z drugo alinejo prvega odstavka 31. čl. ZMed, ki upravičenost do objave popravka izključuje v primeru: če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu.

5. Sodišče prve stopnje je obravnavano obvestilo razumelo kot poročilo o sodbi Vrhovnega sodišča. Pri preverjanju, ali je obravnavano obvestilo poročilo o izdani sodbi in če to je, ali je popolno, celovito ali terja dopolnitev in korekcijo, je treba razčleniti oboje – sporno obvestilo (prispevek) in sodbo Vrhovnega sodišča. 6. O spornem prispevku: Na začetku prispevka je orisano jedro - nezakonita razrešitev dekanje F. N., izhajajoča iz sodbe Vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo sodbo Višjega delovnega sodišča v Kopru. Pojasnjeno je, da je rektor U. A. dekanjo razrešil brez obvestila, ne da bi jo prej seznanil z razlogi ter je šele po razrešitvi izvedela, da je bila razrešena, ker naj bi brez rektorjevega dovoljenja podpisala soglasje eni od odvetniških pisarn, ki je sicer že imela sklenjeno pogodbo z univerzo. V nadaljevanju je dr. N. pojasnila, da pred razrešitvijo z rektorjem ni imela nobenega kontakta, da je sodba zanjo pomembna in da je razrešitev unicum v visokošolskem prostoru; da je bil postopek grob, da so bile insinuacije, da so jo hoteli prepričati o nekem računu, nekih bajnih sredstvih, o čemer ni imela pojma. Novinarka E. je vsebino povezala z navedbo, da je bila N. dekanja skoraj dva mandata in da jo je na zaključku drugega mandata čakalo pismo z razrešnico zaradi prekoračitve pooblastil. Zastavila je retorično vprašanje: In že samo zato, ker rektor ni hotel slišati argumentov dekanje, pa bi jih moral, je sodišče razsodilo, da jo je razrešil nezakonito? Obvestilo je sklenila s citiranjem N., da gre za sporočilo vodstvu univerze, da ne more ravnati samovoljno, in s svojim dodatkom, da je rektor N. odpovedal še delovno razmerje dekanje in da N. tudi zato toži univerzo; da je bil N. v tem postopku dovoljen zagovor in da so ji našteli druge grehe, prekoračitev pooblastil pa ni bila več tak problem. Na zaključku novinarka: - povzame stališče N., da ni naredila nič narobe in da je za A. očitno moteča, ker opozarja na neenakopraven položaj F. znotraj univerze in - dodaja, da mora univerza N. povrniti več tisoč evrov sodnih stroškov.

7. O sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 153/2014: V 14. točki sodbe je Vrhovno sodišče zaključek o nezakoniti razrešitvi dekanje argumentiralo na sledeč način: »Pristojni organ mora torej pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti tako direktorja kot strokovnega vodjo z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Ker rektor U. pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnice te obveznosti ni izpolnil, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je že iz tega razloga sporna razrešitev nezakonita.«

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi iz 10. točke prvostopenjske sodbe, da objavljen prispevek, katerega popravo želi tožnik doseči, podaja obvestilo o sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o nezakoniti razrešitvi dekanje F. Vsebina celotnega prispevka se nanaša na obvestilo, da je bila dekanja razrešena nezakonito in pojasnjuje, da je bil razlog za táko odločitev formalne narave – neustrezno vodenje postopka razrešitve. Prispevek se ne spušča v presojo kršitev delovnih obveznosti in njihovo utemeljenost. Tudi naslov, ki ga navaja tožnik - Sodni fiasko za U. – kaže na neugodno rešitev sodnega spora za U. Razlogi za vodenje postopka razrešitve pri univerzi so nakazani zgolj v takem obsegu, da so poslušalci opomnjeni na predhodna poročila o tej temi oz. seznanjeni za kakšno vrsto razmerja med univerzo in dekanjo sploh gre. Ker se prispevek ne spušča v vsebino postopka pri univerzi in ne obravnava razlogov, zaradi katerih je do razrešitve dekanje prišlo, tožeča stranka v zahtevi za objavo popravka terja razširitev vsebine obvestila z razlogi, iz katerih je dekanjo razrešila. Ker razlogi za razrešitev niso bili predmet obvestila, tožeča stranka ne terja objave popravka, ampak podaja zahtevo po objavi nečesa drugega. Tožeča stranka torej zahteva obravnavo druge teme - vsebine delovnega spora z N.; zahteva za objavo popravka se ne nanaša oz. se le posredno nanaša na prispevek, ki naj bi bil predmet poprave. Podlage za táko objavo pa v citiranih določilih ZMed ni. Ker je vsebina prispevka seznanitev javnosti z odločitvijo Vrhovnega sodišča in argumentom za odločitev, tožeča stranka (v okviru zahteve po objavi popravka) ni upravičena zahtevati seznanjanja javnosti z razlogi za razrešitev. Prispevek o sodbi korektno in celovito poroča. 9. Enako velja za zahtevo po objavi vsebine sodbe Višjega sodišča, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča spremenjena. Višje sodišče se je ukvarjalo z razlogi za razrešitev. Sporni prispevek jih ne obravnava, ker poroča o s sodbo Vrhovnega sodišča ugotovljeni kršitvi procesnih pravil. 10. Tudi zahteva po zanikanju odpovedi delovnega razmerja in podajanju informacije, da je dekanja še vedno zaposlena na univerzi, ne pomeni prikazovanja na prispevek nanašajočih se dejstev. Informacija, da dekanja ne bi bila več zaposlena pri tožeči stranki, v prispevku ni bila podana. Prenehanja delovnega razmerja dekanje je omenjeno kot predmet še ene tožbe. Da je bila taka odpoved dana, tožeča stranka sama izkazuje z listino z dne 4.4.2012, ki ima naslov »Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi« (dokaz A6). Ker je govor o delovnem razmerju dekanje, pri laičnem bralcu ni ustvarjen vtis, da gre za izgubo službe – zaposlitve. Tudi v tem delu se torej zahtevani popravek ne nanaša na dopolnjevanje ali pojasnjevanje navedb prispevka in podlage za njegovo objavo ni. Ker mora biti popravek objavljen brez sprememb in dopolnitev (prvi odstavek 27. čl. ZMed), zahtevku ni mogoče ugoditi delno npr. zgolj z objavo popravka, da je N. še danes in ves čas od razrešitve dalje zaposlena na U. 11. Očitek, da je pravica do popravka zmotno oz. preozko tolmačena, ni utemeljen. S pritožbo ni mogoče soglašati niti v tem, da je prispevek senzacionalističen, neobjektiven in predstavlja necelovito informacijo. Kot že rečeno, ne gre za prispevek o informiranju v zvezi z razlogi za razrešitev dekanje, ampak prispevek posreduje informacijo o zaključku delovnega spora na Vrhovnem sodišču. 12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpodbijana odločitev ustrezno argumentirana. Razlogi za odločitev so jasni, razumljivi in prepričljivi. Pritožbeno sodišče se nanje tudi sklicuje. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni podana.

13. Očitka o absolutni bistveni kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP pa ni mogoče preizkusiti, saj pritožba ne navaja delov prispevka, ki naj bi ga sodišče v razlogih sodbe napačno povzelo. Za protispisne pritožba označuje navedbe sodišča, kar je razumeti kot grajo razumevanja obravnavanega prispevka, torej grajo dokazne ocene, na katero je zgoraj odgovorjeno.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).